VSL Sklep II Ip 1169/2021

I. Pritožba upnika se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu I. točke izreka (kolikor je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov od zapadlosti do plačila ter glede izterjave zneska 989,74 EUR) potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo:

„I. Ugovoru se delno ugodi in se sklep o izvršbi I 469/2019 z 12. 6. 2019 razveljavi v delu izterjave:

‒ 15,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 dalje do plačila,

‒ 64,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2012 dalje do plačila,

‒ 96,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2012 dalje do plačila,

‒ 96,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2012 dalje do plačila,

‒ 84,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2012 dalje do plačila,

‒ 126,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje do plačila,

‒ 126,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2012 dalje do plačila,

‒ 126,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2012 dalje do plačila,

‒ 126,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2012 dalje do plačila,

‒ 126,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2013 dalje do plačila,

‒ 140,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2013 dalje do plačila,

‒ 252,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013 dalje do plačila,

‒ 123,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 dalje do plačila,

‒ 123,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2013 dalje do plačila,

‒ 123,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2013 dalje do plačila,

‒ 123,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2013 dalje do plačila,

‒ 123,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2013 dalje do plačila,

‒ 123,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila,

‒ 123,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2013 dalje do plačila,

‒ 123,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2013 dalje do plačila,

‒ 123,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013 dalje do plačila,

‒ 123,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2014 dalje do plačila,

‒ 123,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2014 dalje do plačila,

‒ 123,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2014 dalje do plačila,

‒ 123,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2014 dalje do plačila,

‒ 123,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2014 dalje do plačila,

‒ 123,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2014 dalje do plačila,

‒ 123,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2014 dalje do plačila,

‒ 123,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2014 dalje do plačila,

‒ 123,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2014 dalje do plačila,

‒ 123,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2014 dalje do plačila,

‒ 989,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2018 dalje do plačila,

‒ 44,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila,

‒ 70,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila in

‒ 53,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila

ter se v tem delu predlog za izvršbo zavrne.

II. V preostalem delu se ugovor zavrne.

III. Predloga dolžnika s 24. 6. 2019 in s 24. 6. 2020 za povrnitev izvršilnih stroškov se zavrneta.

IV. Dolžnik je dolžan upniku v 8 dneh povrniti 483,21 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo do plačila.“

2Zoper del I. točke izreka sklepa, kolikor se nanaša na razveljavitev sklepa o izvršbi glede izterjave zakonskih zamudnih obresti, se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik. Navaja, da je po razlagi sodišča treba pri izplačilu plače upoštevati predpise, ki veljajo za odmero davčnih obveznosti na dan plačila. Upnik tako razlago sodišča glede izračuna neto plače na dan plačila sicer sprejema, sporna pa je odločitev sodišča, kolikor presoja davčno obveznost na račun neizplačane plače ob vsakomesečni zapadlosti le-te. Davčna obveznost na račun izplačila plače je bila namreč izpolnjena s časovnim zamikom 13. 6. 2019, vsakomesečna dolžnikova obveznost pa je nastala v obdobju od marca 2012 do oktobra 2014. Dolžnik je davčno obveznosti z naslova akontacije dohodnine poravnal ob izplačilu po stopnji 25% od davčne osnove, ki pa ni vključevala zamudnih obresti zaradi zamude pri plačilu. Davčna osnova, to je neto izplačilo plače, ki bi upniku morala biti izplačana ob vsakomesečni zapadlosti plače, in neto izplačilo plače ob nastanku davčne obveznosti ni enaka, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Upnik je napravil izračun neto plače, ki bi mu šla ob vsakomesečni zapadlosti, ta izračun je primerljiv dolžnikovemu, razlika je le v obračunu davčne stopnje. Vendar pa je nepravilno, da se davčna stopnja, kot je bila plačana šele 13. 6. 2019, obračunava, kot da je bila plačana ob vsakomesečnem izplačilu plače, tak obračun tudi ni skladen z izvršilnim naslovom. Upnik je zaradi drugačne davčne stopnje ob izplačilu prikrajšan do izplačila, ki bi mu šlo ob zapadlosti vsakomesečne plače, dodatno pa je sodišče dolžnikovo obveznost zmanjšalo še za zakonske zamudne obresti od razlike med zneskom vsakomesečne neto plače, ki bi upniku pripadala, če ne bi prišlo do nezakonitega prikrajšanja, oziroma ki bi jo upnik prejel na dan zapadlosti, in neto izplačilom, ki je bilo izvedeno glede na okoliščine v času plačila. Neto znesek ob dejanskem izplačilu namreč ni enak neto znesku ob nastanku obveznosti, kot je zapisano v odločbi VSL II Ip 624/2012. Sodišče je neto izplačilo upniku zmanjšalo za zneske iz izreka sklepa, nato pa je kljub izplačilu šele 13. 6. 2019 na navedene razlike prisodilo še zakonske zamudne obresti, ki pa glede na razliko v neto zneskih med zapadlostjo in izplačilom pripadajo upniku. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje, priglaša tudi pritožbene stroške.

3V pravočasni dopolnitvi pritožbe upnik odločitev dodatno izpodbija še v delu glede razveljavitve sklepa o izvršbi za znesek 989,74 EUR. Navaja, da ta del terjatve temelji na 118. členu ZDR-1 in gre za odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, odškodnina pa ni obremenjena z davčno obveznostjo plačila akontacije dohodnine. Sodišče je zato neupravičeno zmanjšalo prisojeno odškodnino za davčno obveznost, ki upnika ne bremeni.

4Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

5Pritožba ni utemeljena.

6Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

7Sodišče prve stopnje je na upnikov predlog zoper dolžnika 12. 6. 2019 izdalo sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanjega oddelka v Kranju Pd 46/2018 z 18. 4. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani Pdp 559/2018 z 22. 11. 2018, zaradi izterjave denarne terjatve iz naslova neto zneskov plač, denarnega povračila in regresa za letni dopust ter izvršilnih stroškov. Upnik je z vlogo z 18. 6. 2019 umaknil predlog za izvršbo, ker je dolžnik poravnal obveznosti. Sodišče je zato s sklepom z 19. 6. 2019 izvršbo ustavilo, kljub temu pa je dolžniku priznalo pravni interes za meritorno odločanje o pravočasno vloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi in pravilno ni sledilo upnikovi zahtevi po zavrženju ugovora, saj se izvršilni postopek lahko konča šele, ko je pravnomočno odločeno o vseh vloženih pravnih sredstvih.

8Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

9V ugovornem postopku je bilo med strankama sporno predvsem vprašanje, na kakšen način je treba obračunati neto zneske, ki jih mora dolžnik plačati upniku, oziroma s kakšno davčno stopnjo so obremenjeni bruto plača, bruto regres in bruto denarno povračilo, ki so bili prisojeni upniku z izvršilnim naslovom. Po upnikovem stališču je ta davčna stopnja 16%, medtem ko dolžnik meni, da je prava davčna stopnja 25% po šestem odstavku 127. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ker dolžnik ni glavni delodajalec upnika, saj gre za izplačilo dohodka na podlagi sodbe sodišča. Sodišče prve stopnje je v tem delu v obširni in natančni obrazložitvi sledilo dolžniku in njegovemu izračunu neto zneskov ter ugotovilo, da je bil sklep o izvršbi izdan za previsoke zneske (za razliko med neto zneski, obračunanimi na podlagi 16% davčne stopnje, in neto zneski, obračunanimi na podlagi 25% davčne stopnje) zato je ugovoru delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo za zneske, ki presegajo dolžnikov izračun neto zneskov denarnega povračila, preostalega neto regresa za 2012, neto regresa za 2013, sorazmernega neto regresa za 2014 ter neto (razlik) plač za obdobje od marca 2012 do oktobra 2014 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo.

10Upnik v pritožbi sprejema stališče, da se neto zneski izračunavajo na podlagi uporabe 25% davčne stopnje. Navaja pa, da bi, če ne bi prišlo do nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v trenutku zapadlosti zaradi različnih davčnih stopenj prejel višji neto znesek plače, regresa in povračila, kot ga je prejel sedaj ob dejanskem izplačilu, kar bi sodišče moralo upoštevati v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska dalje. Povedano drugače, upnik meni, da bi mu sodišče moralo zakonske zamudne obresti priznati od višjih, z le 16% davčno stopnjo obremenjenih zneskov, ki bi jih upnik moral prejeti na dan zapadlosti, ne pa od nižjih, s 25% davčno stopnjo obremenjenih zneskov, ki so mu bili dejansko izplačani, zato ni bilo podlage, da je sodišče ugovoru ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo tudi glede zakonskih zamudnih obresti od sicer previsoko priznanih neto zneskov. Ob tem se upnik sklicuje na stališča, zavzeta v odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 624/2012 z dne 28. 3. 2012.

11Takim navedbam ni mogoče slediti. Drži sicer, da so neto zneski, ki bi jih upnik prejel v trenutku zapadlosti (če ne bi prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi), zaradi drugačne davčne obravnave in posledične nižje davčne obremenitve višji od zneskov, ki jih je prejel ob dejanskem izplačilu (davki se namreč obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oziroma izplačila¹). Vendar pa je treba upoštevati, da so v izvršilnem naslovu zakonske zamudne obresti določene od neto zneskov, kot so upniku priznani in izračunani ob dejanskem izplačilu, torej od zneskov, obremenjenih s 25% davčno stopnjo (jasno je namreč navedeno, da mora dolžnik obračunati bruto zneske, plačati davke in prispevke in nato dolžniku plačati neto zneske z obrestmi). Ker je po načelu stroge formalne legalitete izvršilno sodišče na izvršilni naslov vezano, ga mora le še prisilno izvršiti tako, kot se glasi. Širitev pravice do zakonskih obresti od višjega zneska, za kar se zavzema upnik, bi pomenila kršitev opisanega načela, upniku pa bi zakonske zamudne obresti od zneskov, kot bi jih moral prejeti, če mu pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana, pripadale le, če bi to izrecno izhajalo iz izvršilnega naslova.

12Takega stališča v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi upnik s sklicevanjem na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 624/2012 z dne 28. 3. 2012 ne more izpodbiti. Iz navedenega judikata namreč niti ni mogoče razbrati, kako natančno je bilo formulirano besedilo izvršilnega naslova v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti (in torej niti ni preverljivo, če je bil izrek izvršilnega naslova enak oziroma bistveno podoben izreku v obravnavani zadevi). Razlogovanje iz tega sklepa pa v predmetni zadevi ni neposredno uporabljivo tudi zato, ker temelji na drugačnem dejanskem stanju. Višje sodišče je namreč v tistem sklepu odločalo o vprašanju višine nezakonito neizplačanih neto zneskov dodatkov k plači delavca, ki je bil še vedno zaposlen pri zavezancu za izplačilo dodatkov (in je torej dodatek predstavljal del plače), medtem ko v obravnavani zadevi upnik pri dolžniku ni več zaposlen in s sodbo priznani zneski ne predstavljajo več plače v ožjem pomenu besede, temveč gre za odmeno oziroma reparacijo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13Upnik je v predlogu za izvršbo zahteval tudi izplačilo zneska denarnega povračila po IX. točki izreka sodbe. Sodišče je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika v zvezi s tem povračilom delno ugodilo za znesek 989,74 EUR (kar predstavlja razliko med neto zneski glede na upoštevanje 16% ali 25% davčne stopnje), upnik pa v dopolnitvi pritožbe meni, da gre pri terjatvi po IX. točki sodbe za odškodnino, ki sploh ni obdavčena in je zato ne bi smeli zmanjšati za davčno obveznost.

14Tudi te pritožbene navedbe so neutemeljene. V IX. točki izreka sodbe je bilo upniku prisojeno denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR-1. Gre za posebno vrsto odškodnine, ki se glede na 5. točko prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 davčno obravnava kot dohodek iz delovnega razmerja in ki v 27. členu istega zakona ni zajeta med prejemki, od katerih se dohodnina ne plača. To pomeni, da je treba tudi od tega povračila obračunati in plačati akontacijo dohodnine²,³, kar je sodišče pravilno upoštevalo. Nenazadnje je dejstvo, da gre za obdavčen prejemek, upošteval že sam upnik v predlogu za izvršbo, ko je v IX. točki izreka sodbe prisojeni bruto znesek 12.384,88 EUR zmanjšal za prispevke in tudi davek in zahteval neto znesek 8.225,60 EUR (ki pa ga je nato sodišče zaradi prej opisane napačno uporabljene davčne stopnje po dolžnikovem ugovoru zmanjšalo za 989,74 EUR na 7.235,86 EUR).

15Po vsem pojasnjenem je upnikova pritožba neutemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu I. točke izreka (kolikor je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov od zapadlosti do plačila ter glede izterjave zneska 989,74 EUR) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ). Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

¹ Več dr. Martina Šetinc Tekavc: Izvršba sodb, izdanih v individualnih delovnih sporih, Pravosodni bilten št. 2/2016, str. 181, in mag. Špela Sever Mlinarič: Dileme delavcev in njihovih pooblaščencev glede tožbe na plačilo plače in s tem povezane izvršbe sodb delovnega sodišča, Pravosodni bilten št. 1/2017, str. 187.
² Glej pojasnila FURS na https://www.tax-fin-lex.si/Dokument/Podrobnosti?rootEntityId=1dd3e25e-99cb-42b3-9da3-bc82178aa77c&createDate=01%2F01%2F1900%2000%3A00%3A00&activeDate=11%2F09%2F2015%2000%3A00%3A00
³ Prim. tudi VSM Sklep I Ip 834/2015 z dne 9. 12. 2015 in VSM Sklep I Ip 824/2014 z dne 21. 11. 2014.