UPRS sodba II U 41/2009

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnikov za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za zdravje odločilo, da se cepljenje A.A. proti davici in tetanusu, ošpicam, mumpsu in rdečkam, proti hepatitisu B in proti otroški paralizi ne opusti, odločilo pa je tudi, s katerimi v izreku navedenimi cepivi se opravi cepljenje. V obrazložitvi povzema predlog tožnikov za opustitev cepljenja njunega sina A.A. V njem se sklicujeta na strah, da bi se lahko pojavili stranski učinki oziroma negativne posledice cepljenja, saj sta v najrazličnejših strokovnih raziskavah in člankih zasledila, da ima lahko cepljenje tudi stranske učinke. Iz obrazložitve je nadalje razvidno, da sta bila predlog in zdravstvena dokumentacija posredovana komisiji za cepljenje (v nadaljevanju Komisija), da posreduje strokovno mnenje o obstoju morebitnih razlogov za opustitev cepljenja. Zahtevala sta tudi razgovor pred Komisijo, ki je po opravljenem razgovoru v svojem strokovnem mnenju navedla, da ni našla razlogov za opustitev cepljenja proti v izreku navedenim nalezljivim boleznim, saj deček nima zdravstvenih težav ali bolezni, ki bi predstavljale razloge, navedene v drugem odstavku 22. a člena Zakona o nalezljivih boleznih, za opustitev cepljenja proti boleznim, navedenim v 1. točki izreka izpodbijane odločbe.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata. Menita, da je bilo dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi zmotne uporabe materialnega prava in da so bile v postopku bistveno kršene določbe postopka. Ponavljata pomisleke glede stranskih učinkov cepljenja, saj so ti znanstveno dokazani in podkrepljeni z različnimi študijami in konkretnimi življenjskimi primeri. Strokovna komisija je mnenje izdelala zgolj na podlagi zdravstvene dokumentacije za A.A. in razgovora, ki ga je opravila s tožnikoma, brez posebnih pregledov, s katerimi bi se kontraindikacije izključile. V postopku so bila tudi kršena pravila postopka saj bi moral upravni organ upoštevati temeljno in z ustavo zagotovljeno pravico, da nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, ki se odraža v pravici do svobodnega odločanja. V primeru, ko se odloča o zdravljenju mladoletnega otroka, je tako potrebna privolitev njegovih zakonitih zastopnikov. Če je privolitev potrebna za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, je taka privolitev potrebna tudi v primeru cepljenja proti nalezljivim boleznim, saj vsekakor gre za poseg z večjim tveganjem. Prav zaradi navedenega namreč Zakon o nalezljivih boleznih določa tudi odškodninsko odgovornost države, ki nastane zaradi obveznega cepljenja. Resnosti problema stranskih učinkov cepljenja se zavedajo tudi drugod po svetu, saj so v večini evropskih držav obvezno cepljenje že opustili. Prav zaradi visoke stopnje tveganosti, ki ji je oseba izpostavljena, če se odloči za cepljenje, so se evropske države odločile, da se naj o cepljenju posamezniki svobodno odločajo. Tudi razlogi, zakaj so nekoč uzakonili obvezno cepljenje, so že zdavnaj minili. Higienske razmere in civilizacija nasploh je v sodobnem času močno napredovala in globalno gledano ni bojazni, da bi odstotek necepljenih otrok v Sloveniji predstavljal večjo nevarnost za prenos nalezljivih bolezni. Otroci, ki se zdravo prehranjujejo, živijo v urejenih higienskih razmerah, se veliko gibljejo na svežem zraku, zagotovo vzpostavijo dovolj močan imunski sistem, da se lahko tudi brez cepiva uprejo nalezljivim boleznim, za katere je trenutno uzakonjeno obvezno cepljenje. Tožnika sta prepričana, da njun otrok živi na tak način in da zaradi tega ni nobene potrebe, da bi ga bilo treba cepiti. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se cepljenje njunega mladoletnega sina proti v izreku izpodbijane odločbe navedenim nalezljivim boleznim opusti. Predlagata tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri ugotovitvah izpodbijane odločbe in poudarja, da cepljenje ne predstavlja posega, ki bi bil v nasprotju s tretjim odstavkom 51. člena Ustave RS. Obvezno cepljenje je z zakonom zapovedano, zato je z njim določen tudi postopek opustitve obveznega cepljenja, v katerem se oprosti cepilna obveznost, v primeru, da obstajajo zdravstveni razlogi zaradi katerih cepljenje ni varno. Ministrstvo za zdravje je pristojno za izvedbo postopka ugotavljanja razlogov za opustitev obveznega cepljenja, ki ga je v konkretnem primeru tudi izpeljalo v skladu z določbami Zakona o nalezljivih boleznih. V zvezi s trditvijo tožnikov, da je bilo dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno, navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi strokovnega mnenja Komisije, ki je bilo izdelano na podlagi posredovane zdravstvene dokumentacije. Člani Komisije so v konkretnem primeru prišlo do zaključka, da so vsa relevantna dejstva o zdravstvenem stanju A.A. raziskana in da pri dečku ni nobenega od razlogov za opustitev cepljenja, ki so navedeni v 22. a členu Zakona o nalezljivih boleznih, in so po zakonu edini razlog, da se opusti obvezno cepljenje. Otrokova zdravstvena dokumentacija predstavlja realno in verodostojno sliko posameznikovega zdravstvenega stanja, saj je tako zdravnik, ki opravi cepljenje oziroma otrokov pediater, če ne gre za isto osebo, dolžan zabeležiti v otrokovo zdravstveno dokumentacijo vsako ugotavljanje morebitne večje tveganosti glede na znano družinsko anamnezo oziroma glede ugotavljanja prisotnosti zakonskih razlogov za opustitev obveznega cepljenja. S tem zavrača tožbene trditve, da Komisija ne more izdelati relevantnega strokovnega mnenja na podlagi zdravstvene dokumentacije. Gre namreč za strokovno oceno, da dodatni zdravstveni pregledi in dodatna zdravstvena dokumentacija niso potrebni. V primeru drugačne strokovne ocene se izvede dodatni ugotovitveni postopek.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB, Uradni list RS, št. 69/95 in naslednji) v členih 22. a do 22. č ureja postopek in pravice prizadetih oseb v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja. V drugem odstavku 22. a člena ZNB so taksativno našteti razlogi za opustitev cepljenja. Zdravnik, ki opravlja cepljenje mora s pregledom osebe, ki se cepi in z vpogledom v njeno zdravstveno dokumentacijo ugotoviti morebitne razloge za opustitev cepljenja, zaradi katerih bi se lahko zdravstveno stanje take osebe trajno poslabšalo (prvi odstavek 22.a člena ZNB). Če ugotovi, da taki razlogi obstajajo, mora dati strokovno mnenje in obrazložen predlog za opustitev cepljenja, pri čemer je zdravstvena dokumentacija osebe njegov sestavni del (četrti odstavek 22.a člena ZNB). Ker lahko glede na določbo petega odstavka istega člena dajo predlog za opustitev cepljenja tudi starši, so tudi sami dolžni predložiti zdravstveno dokumentacijo, saj je ta sestavni del predloga. Po prvem odstavku 22. b člena pristojno ministrstvo tak (kompleten) predlog za opustitev cepljenja pošlje Komisiji za cepljenje (v nadaljevanju: Komisija), ki mora preučiti predlog, in če oceni za potrebno, zahtevati dodatno dokumentacijo oziroma dodatne zdravstvene preglede (prvi odstavek 22. c člena ZNB) ter opraviti morebitni zahtevani razgovor s starši (drugi odstavek 22. c člena). Po presoji sodišča bo ta možnost prišla v poštev zlasti takrat, ko že iz same predložene zdravstvene dokumentacije ne bo nedvoumno razviden obstoj razloga za opustitev cepljenja, oziroma ko tega dvoma ne bo mogoče izključiti niti po opravljenem razgovoru s starši pred Komisijo. Šele na podlagi opravljenega postopka iz prvega in drugega odstavka 22. c člena ZNB Komisija pripravi strokovno mnenje o tem, ali obstajajo razlogi za opustitev cepljenja (tretji odstavek 22. c člena), na podlagi tega pa upravni organi izda odločbo v upravnem postopku o opustitvi oziroma neopustitvi cepljenja (prvi odstavek 22. č člena).

Glede na navedeno in podatke predloženega upravnega spisa, je po presoji sodišča Komisija v obravnavanem primeru, že z vpogledom v zdravstveno dokumentacijo mladoletnega A.A., nedvoumno ugotovila, da razlogi za opustitev cepljenja ne obstajajo in zato kot neutemeljene zavrača ugovore tožnikov, da bi bilo kontraindikacije mogoče izključiti le na podlagi dodatnih pregledov. Kot neutemeljene sodišče zavrača tudi ugovore tožnikov, da se s prisilnim cepljenjem posega v človekove pravice in temeljne svoboščine njunega otroka in da so s tem kršene določbe 51. člena Ustave RS. Res je, da po določbi tretjega odstavka 51. člena Ustave RS nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon, kar pomeni, da že Ustava RS dopušča, da se lahko z zakonom določijo zdravstveni ukrepi brez privolitve posameznika. Prav ta primer pa so nalezljive bolezni, ki jih je treba omejevati in predvsem preprečevati. Zakonodaja o preprečevanju nalezljivih bolezni temelji tudi na določbi tretjega odstavka 15. člena Ustave RS, po kateri so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene s pravicami drugih, to pa je tudi s pravico do zdravja. Ker se s cepljenjem zagotavlja kolektivno varstvo prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi, se posameznik pri uveljavljanju svoje pravice odločati o samem sebi, ne more sklicevati na to, da bodo za varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni skrbeli drugi, ki se bodo podvrgli cepljenju. Cepljenje proti nalezljivim boleznim je zakonska obveznost, ki se jo lahko opusti le, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji, ki pa kot izhaja iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih, v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Tožnika niti v upravnem postopku niti v tožbi nista navajala razlogov (kontraindikacij), zaradi katerih bi bili podani utemeljeni razlogi za opustitev cepljenja njunega otroka. Že Ustavno sodišče RS je v ugotovitveni odločbi št. U-I-127/01 (Uradni list RS, št. 25/04) ocenilo, da bi opustitev obveznega cepljenja pomenila veliko tveganje, da bi v primeru, če bi zaradi tega stopnja precepljenosti padla pod kritično mejo, prišlo do ponovnega pojava nalezljivih bolezni in epidemij. Te posledice bi bile za zdravje oziroma življenje ljudi neprimerljivo večje, kot je tveganje za nastanek zdravstvenih težav, ki se le izjemoma pojavijo pri cepljenju. Zato je ocenilo, da koristi, ki jih prinaša obvezno cepljenje za zdravje posameznika in članov širše skupnosti, presegajo težo posledic posega v ustavne pravice posameznika in obvezno cepljenje, kot ga določa ZNB, ni prekomeren ukrep. Zato je presodilo, da določba 1. alinee prvega odstavka 22. člena ZNB ni v neskladju z Ustavo RS. Po določbi 22. člena ZNB je obvezno cepljenje pred nalezljivimi boleznimi predpisano kot eden izmed ukrepov, s katerimi je zakonodajalec zasledoval preprečevanje širjenja in obvladovanja nalezljivih bolezni. Korist, ki jo prinaša cepljenje za zdravje posameznika in širše skupnosti, tudi po presoji sodišča presega morebitno škodo, ki utegne nastati posameznikom zaradi pojavov tega ukrepa. V primerih, ko bi cepljenje pomenilo preveliko cepljenje za zdravje posameznika, pa ZNB omogoča ugotavljanje utemeljenih razlogov za opustitev cepljenja.

Glede na navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010).

K 2. točki izreka:

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.