VSL Sodba I Cp 885/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških postopka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna (namesto zneskov in obresti, določenih v III. točki izreka izpodbijane sodbe) povrniti tožeči stranki 4.176,16 EUR stroškov postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 28.018,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2019 dalje in mu povrniti 4.325,49 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Toženec v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče v ponovljenem postopku znova zavrnilo del tožbenega zahtevka, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno. Izpodbijano sodbo je odpravilo že naslednji dan po končanem naroku, zato se tožencu poraja sum, da je bila sodba že vnaprej pripravljena. Tudi njena obrazložitev je namreč v bistvenem enaka kot v prejšnji, razveljavljeni sodbi. Sodišču očita kršitev pravice do neodvisnega in nepristranskega sodnika ter pravice do poštenega in učinkovitega sodnega varstva. Poleg tega je sodišče ob zaslišanju tožnika kršilo načelo neposrednosti, ker ni upoštevalo, da je imel tožnik pred seboj očitno vnaprej pripravljeno izpoved in listinsko dokumentacijo. Toženec vztraja, da v pogodbi navedeni znesek kupnine predstavlja bruto ceno. Stroški carine, davščin, homologacije in predelav, ki se jih je zavezal plačati toženec, so znašali 28.100,00 EUR. S tožnikom je bilo dogovorjeno, da prejme neto ceno, kar je potrdila priča A. A. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da sta se pravdni stranki o plačilu dogovarjali tudi po telefonu. Poleg tega ni izvedlo soočenja pravdnih strank. Svojo presojo je zmotno oprlo na določilo drugega odstavka 56. člena OZ. Ni res, da bi bil ustni dogovor, ki ga zatrjuje toženec, neveljaven. Sicer pa je sodišče o neobstoju zatrjevanega ustnega dogovora o ceni sklepalo predvsem iz listinskih dokazov, ne da bi upoštevalo, da sta bili pravdni stranki v prijateljskih odnosih in da je pisna pogodba služila tožniku le za izkaz izvora denarnih sredstev, ki jih je tožnik po pogodbi prejel na račun v ZDA. Sodišče ni dokazno ovrednotilo vsebine toženčevega sporočila tožniku z dne 1. 5. 2017, ki potrjuje toženčeve navedbe o drugačni ceni vozila, kot je bila zapisana v sporni pogodbi z dne 1. 3. 2016. Čeprav je bila priča B. B. prisotna ob sklepanju pogodbe, jo sodišče ni zaslišalo. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka. Ni jasno, zakaj bi moral toženec od dela celotnih stroškov plačati zakonske zamudne obresti že od 10. 3. 2020. Nadalje tožnik ni upravičen do stroškov za odsotnost njegovega pooblaščenca iz pisarne. Tudi urnina za narok 29. 11. 2019 znaša le 150 točk; za narok 13. 2. 2020 mu ne pripada, medtem ko je za zadnji narok upravičen le do urnine v višini 50 odvetniških točk. Stroški za sestavo odgovora na pritožbo pa niso bili potrebni, saj je sodišče toženčevi pritožbi ugodilo.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4Pritožba je delno utemeljena le glede odločitve o stroških postopka, sicer pa ni utemeljena.

5Kadar sodišče zavrne tožbeni zahtevek, toženec nima pravnega interesa za pritožbo, saj si od pritožbenega uspeha ne more obetati ugodnejše odločitve v sporu s tožnikom. Odveč je torej pritožbeno sklicevanje na procesno kršitev, ki se je primerila sodišču prve stopnje, ko je v ponovljenem postopku (v II. točki izreka izpodbijane sodbe) znova zavrnilo že pravnomočno zavrnjeni del tožbenega zahtevka.

6Drugih procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, v postopku na prvi stopnji ni bilo. Dejstvo, da je bila izpodbijana sodba odposlana pravdnima strankama že dan po končani glavni obravnavi, ne zadošča za dvom o nepristranskosti sodnice. Takšno ravnanje sodišča je bilo namreč povsem zakonito (321. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP) in zagotovo ni moglo okrniti toženčeve pravice do učinkovitega sodnega varstva, prej nasprotno. Prav tako neumesten je pritožbeni očitek o vnaprej pripravljeni sodbi. Razumljivo je, da so njeni razlogi vsebinsko enaki kot v prejšnjem sojenju, saj je tudi odločitev o tožbenem zahtevku ostala enaka. Tožnikovo zaslišanje namreč ni spremenilo izida dokazovanja. Tožnik si je pri izpovedi smel pomagati s svojimi dokaznimi listinami. Tega zakon ne prepoveduje, sicer pa je sodišče tudi tožnikovo izpoved, tako kot vse ostale izvedene dokaze, ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Do zatrjevane kršitve načela neposrednosti pri zaslišanju tožnika ni prišlo, saj je sodišče tožencu oziroma njegovemu pooblaščencu omogočilo, da neposredno zastavlja vprašanja tožniku in da se izreče o tožnikovi izpovedi.

7Čeprav sodišče pravdnih strank ni soočilo, toženca s tem ni prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku. S prejšnjim sklepom pritožbenega sodišča (I Cp 1361/2020 z dne 16. 9. 2020) sodišču prve stopnje ni bilo naloženo, da pravdni stranki mora soočiti, pač pa, naj to stori, če bo ocenilo, da je soočenje potrebno. Ker je soočenje le metoda zasliševanja in ne dokazno sredstvo, ne gre za kršitev pravice do izvedbe predlaganega dokaza, kot si zmotno razlaga pritožba. Kako bi lahko soočenje pravdnih strank vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, toženec niti ne pojasni. Predvsem pa je toženec soočenje s tožnikom sam onemogočil, ker se brez ustreznega opravičila nove glavne obravnave ni udeležil. Zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni bilo.

8Izpodbijana sodba ni obremenjena niti z očitano kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč svojo odločitev ustrezno in celovito obrazložilo. Pri tem se je jasno in prepričljivo izreklo o vseh relevantnih trditvah in dokazih, tudi o izpovedi priče A. A. in o toženčevem elektronskem sporočilu tožniku z dne 1. 5. 2017. Drugačne pritožbene trditve so očitno protispisne.

9Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče B. B. ni vplivala na pravilnost in celovitost ugotovljenega dejanskega stanja. Izvedba tega dokaza je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča nepotrebna, saj je toženec ob zaslišanju sam priznal, da je priča videla pravdni stranki pri podpisu pogodbe, pri njunem prejšnjem dogovoru pa ni bila navzoča. Potemtakem priča ni mogla sama zaznati, kaj sta se pravdni stranki dogovorili glede pogodbenih pogojev.

10Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na drugi odstavek 56. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kot si zmotno razlaga pritožba. Izpodbijana sodba v obrazložitvi resda omenja tudi navedeno zakonsko določilo, ki obravnava veljavnost sočasnih ustnih dogovorov o stranskih točkah pogodbe, vendar je iz nadaljevanja jasno razvidno, da je sodišče pri svoji presoji izhajalo iz tretjega odstavka 56. člena OZ, po katerem so veljavni tudi sočasni ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali obeh strank, kadar je posebna oblika predpisana samo v njunem interesu.

11Brez dvoma bi se pravdni stranki smeli ustno pogoditi, da je toženec od dogovorjenega zneska kupnine upravičen odšteti stroške uvoznih dajatev, davka na motorna vozila, DDV ter stroške homologacije in potrebnih predelav vozila, vendar tožencu tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da sta naštete stroške, o katerih sicer pisna pogodba molči, v resnici prevalila na tožnika. Sodišče prve stopnje je o obstoju takšnega ustnega dogovora upravičeno podvomilo. O tem je v izpodbijani sodbi navedlo obširne in prepričljive razloge. Jasna tožnikova izpoved, ki je skladna z vsebino dokaznih listin in predložene elektronske komunikacije med pravdnima strankama, ne dopušča nikakršnega dvoma o dogovorjenih pogodbenih pogojih. Drugačno toženčevo izpoved je namreč potrdila le priča A. A., ki ima kot toženčeva žena tudi sama interes, da toženec zmaga v pravdi. Če bi bili zatrjevani sočasni (ali naknadni) ustni dogovori med pravdnima strankama res takšni, kot poskuša prikazati toženec, bi morala biti njuna nadaljnja pisna komunikacija vsekakor drugačna, kot izhaja iz predloženih listin. Pomisleki, ki jih je v sodbi nanizalo sodišče prve stopnje (o višini davčne osnove; o dogovorjenem plačilu kupnine v dveh definiranih obrokih; o tem, da se je toženec pisno uprl tožnikovim opominom in pozivom k plačilu šele 1. 5. 2017, torej skoraj leto dni po zapadlosti prvega obroka kupnine), so vsekakor tehtni, vendar jim pritožba niti obrazloženo ne oporeka. Končno toženec, če bi bil dogovor pravdnih strank res tak, kot trdi, zagotovo ne bi tožniku 1. 5. 2017 namesto plačila preostale dolgovane kupnine ponujal razveze pogodbe in vrnitve vozila. Zgolj prijateljsko in zaupno razmerje med pravdnima strankama, ki ga izpostavlja pritožba, po navedenem ne more biti zadosten razlog za dvom o pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

12Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari, torej niso utemeljeni. Pač pa toženec delno utemeljeno nasprotuje odločitvi o stroških postopka.

13Toženec glede na izid pravde dolguje tožniku povračilo vseh njegovih potrebnih pravdnih stroškov (tretji odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP). Med te po četrtem odstavku 6. člena Odvetniške tarife spada tudi nadomestilo za odsotnost tožnikovega pooblaščenca iz pisarne v času potovanja za stranko, in sicer za vsake začete pol ure 20 točk, kot je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Res ima odvetniška pisarna tožnikovega pooblaščenca sedež v ..., vendar ne v neposredni bližini sodišča. Ker je bil torej pristop na narok za tožnikovega pooblaščenca povezan z določeno izgubo časa, mu toženec neupravičeno odreka pravico do nagrade za odsotnost iz pisarne. Prav tako brez podlage je toženčevo nasprotovanje povračilu nagrade za sestavo odgovora na pritožbo. Res je toženec s prejšnjo pritožbo uspel, kar pa ne pomeni, da je bil tožnikov odgovor nepotreben ali celo neutemeljen. Navsezadnje je odločitev o stroških postopka vedno odvisna od končnega izida pravde in ne od uspeha posameznih procesnih dejanj.

14Toženec pa utemeljeno izpodbija odmero urnine za porabljeni čas tožnikovega pooblaščenca med zastopanjem na narokih. Po prvem odstavku 6. člena Odvetniške tarife gre namreč odvetniku, poleg plačila za zastopanje, za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro še 50 točk. Ker je prvi narok 25. 11. 2019 trajal od 9.30 do 11.40 ure, pripada tožniku za urnino le 150 točk in ne 200 točk, kot mu je odmerilo sodišče prve stopnje. Za drugi narok 13. 2. 2020, ki je trajal od 9.30 do 10.15, do urnine sploh ni upravičen. Za tretji narok 4. 2. 2021, ki je trajal od 13. 30 ure do 15.00 ure, pa znaša urnina 50 točk in ne 150 točk, kot je upoštevalo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato tožnikove stroške iz naslova urnine znižalo za 200 točk, kar z upoštevanjem pripadajočega dela materialnih stroškov (2 %) in DDV (22 %), glede na veljavno vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša skupaj 149,33 EUR. To pomeni, da toženec namesto 4.325,49 EUR tožniku dolguje za pravdne stroške le 4.176,16 EUR.

15Razveljavitev prejšnje sodbe je vključevala tudi izrek o stroških postopka. Zakonske zamudne obresti zato tečejo od celotnega zneska dolgovanih stroškov od poteka izpolnitvenega roka, ki pa začne teči šele po prejemu (nove) sodbe, izdane v ponovljenem postopku. Navedeno je terjalo še ustrezno spremembo obrestnega dela stroškovnega izreka izpodbijane sodbe.

16Sodišče druge stopnje je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in sodbo prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17Toženec je s pritožbo pretežno propadel, zato tožniku dolguje tudi povračilo njegovih pritožbenih stroškov (tretji odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Delna sprememba stroškovnega izreka prve sodbe se namreč ne upošteva pri vrednotenju pritožbenega uspeha, ker gre za stransko terjatev. Tožnikovi stroški za odgovor na pritožbo znašajo skupaj 559,98 EUR, obsegajo pa nagrado za sestavo odgovora, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar je tožnik priglasil skladno z Odvetniško tarifo. Če bo toženec s plačilom zamujal, bo tudi od tega zneska tožniku dolgoval še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. in 299. člena OZ).