VSRS Sodba I Ips 298/2009

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrajno sodišče v Radovljici je s sodbo K 34/2007 z dne 30.1.2009 obsojenega D.H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ ter mu izreklo kazen šest mesecev zapora ter nato ob upoštevanju kazni petih mesecev zapora, izrečene s sodbo istega sodišča K 133/2008 z dne 12.12.2008, izreklo po prvem odstavku 48. člena in 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ enotno kazen deset mesecev zapora. V to kazen mu je po prvem odstavku 49. člena KZ vštelo odvzem prostosti in že prestane kazni od 13.11.2008 od 07.00 ure dalje. Odločilo je tudi, da se obsojenec oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in da je dolžan plačati oškodovanemu P.D. 2.873,00 EUR.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 505/2009 z dne 18.8.2009 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev tega zakona, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v ponovno razsojo.

4Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njenem obrazloženem stališču niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik zahteve.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

6Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja:

- kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), ker so v predkazenskem postopku policisti obravnavali obsojenca diskriminatorno;

- kršitev pravic obrambe, ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za vpogled v spis Kpr 77/2008 Okrožnega sodišča v Kranju in

- bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, le-ti so glede odločilnih dejstev popolnoma nejasni in nelogični, predvsem pa sami s seboj v nasprotju.

Te kršitve utemeljuje z navedbami, da iz razlogov sodb nižjih sodišč ni mogoče ugotoviti, ali naj bi denar v zapor prinesla obsojenčeva mama ali on sam, da v opisu kaznivega dejanja ni izražen zakonski znak spravljanja oškodovanca v zmoto z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin, pri čemer obsojenec svoje morebitne pomoči ni vezal na pridobitev premoženjske koristi, saj zanjo ni zahteval plačila. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje zaključuje, da je obsojenec oškodovancu zagotovil, da mu bo nekaj uredil, v izreku sodbe se mu kaj takega ne očita. Sodišče ni razjasnilo vloge K.G., obstoječa dolžniško-upniška razmerja med oškodovancem in obsojencem in sodbi nimata razlogov o obsojenčevi kazenski odgovornosti glede na to, da se mu ne očita, da bi oškodovancu karkoli obljubil.

7Iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca z dne 30.11.2006 (list. št. 11) je razvidno, da je policija postopala v skladu z določbo šestega odstavka 148. člena ZKP. Med ostalim je bil obsojenec poučen o vseh pravicah, pri čemer mu je bila dana tudi možnost, da se izjavi o kaznivem dejanju, na zapisano izjavo pa ni imel pripomb ter jo je tudi podpisal. Glede na to in ker je tudi ostalo ravnanje policije bilo skladno z določbami 148. člena ZKP, ni mogoče sklepati, da je bilo obravnavanje obsojenca v predkazenskem postopku diskriminatorno ter da gre za kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Posebej še, ker zahteva le posplošeno trdi, da v zapisnikih in uradnih zaznamkih niso upoštevane okoliščine, ki jih je navajal obsojenec oziroma jih policisti niso hoteli zapisati.

8Očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da sodišče obsojenčevemu dokaznemu predlogu za vpogled v spis Kpr 77/2008 Okrožnega sodišča v Kranju ni ugodilo, ni utemeljen. Nobene podlage ni za zaključek, da je tak predlog bil podan, ker trditev nasprotuje zapisniku o glavni obravnavi z dne 30.1.2009 in prav tako ne, da ga sodišče ni zapisalo, saj obsojenec na vsebino zapisnika ni imel pripomb (drugi odstavek 315. člena ZKP). V pritožbenih navedbah je zagovornik v zvezi z utemeljevanjem okoliščine, da je bil oškodovani P.D. obsojenčev dolžnik, navajal, da slednje izhaja iz zagovora D. v postopku Kpr 77/2008 Okrožnega sodišča v Kranju. Takšna navedba, povezana z ostalimi pritožbenimi izvajanji, je kazala na uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne na kršitev pravice obrambe zaradi neizvedbe tega dokaza. Zato je v zvezi s takšno navedbo sodišče druge stopnje utemeljeno sklepalo, da ostaja na ravni splošne trditve.

9Po navedenem se pokaže, da obramba šele v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da postopanje sodišča, ki ni vpogledalo v navedeni preiskovalni spis, pomeni kršitev pravic obrambe, ki so vplivale na pravilnost končne odločitve v tej zadevi. V takem položaju ni mogoče obravnavati tega očitka zahteve za varstvo zakonitosti kot kršitev pravice obrambe (preizkus upravičenosti zavrnitve dokaznega predloga), temveč pomeni ta navedba v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10Eden od bistvenih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ je, da storilec drugo osebo spravi z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali jo pusti v zmoti. Lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin se kaže v ustvarjanju zmotne predstave pri drugi osebi o obstoju ali neobstoju določenih dejanskih okoliščin. Zmota je tedaj posledica storilčevih lažnih trditev. Ta del izvršitvenega ravnanja storilca mora biti v izreku sodbe opredeljen s konkretnimi dejstvi in okoliščinami.

11V prvem delu izreka pravnomočne sodbe so navedeni abstraktni zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, njihova konkretizacija je opisana v nadaljevanju. Med ostalim je povsem določno opredeljeno obsojenčevo lažno prikazovanje dejanskih okoliščin P.D. in sicer z navedbo, da mu je natvezil, da mu lahko uredi, da bo namesto dolga zavarovalnici v znesku 8.345,85 EUR plačal le 2.670,00 EUR in 404,80 EUR za stroške odvetnika K.G., ki naj bi mu to uredil, s čimer ga je spravil v zmoto in zapeljal, da mu je izročil skupno 3.074,80 EUR. Glede na takšen opis in konkretno opredelitev vseh ostalih zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, zahteva neutemeljeno trdi, da v opisu kaznivega dejanja ni izražen zakonski znak spravljanja oškodovanca v zmoto. Za opredelitev tega zakonskega znaka in glede na dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe ni odločilno, ali je obsojenec „morebitno pomoč“ vezal na pridobitev premoženjske koristi, ker da zanjo ni zahteval plačila. V zahtevi nakazana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

12Odločilno dejstvo, da je oškodovanec izročil denar obsojencu, je s pravnomočno sodbo ugotovljeno. Za pravilno presojo obsojenčevega dejanja ni pomembna okoliščina, ali je v zapor denar prinesel oškodovanec ali njegova mati. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje sklepalo, da je oškodovanec obsojencu izročil denar v ugotovljenem znesku, ker mu je slednji zagotovil storitev, ki bo zanj ugodnejša. Takšno sklepanje ni v nasprotju s tem delom opisa obsojenčevega ravnanja v izreku. Posplošene trditve, ki je tudi sicer v nasprotju z obrazložitvijo pravnomočne sodbe, in sicer da sodbi nižjih sodišč nimata potrebnih razlogov o obsojenčevi kazenski odgovornosti, ni mogoče preizkusiti. Glede na določbo prvega odstavka 424. člena ZKP mora vložnik zahteve ne le opredeliti kršitve zakona, ki jih uveljavlja, temveč jih je dolžan tudi ustrezno obrazložiti. Zato po presoji Vrhovnega sodišča pravnomočna sodba nima takih postopkovnih pomanjkljivosti, ki bi predstavljale bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Z navedbami, da je sodišče „obšlo potrebo po ugotovitvi“ nekaterih odločilnih dejstev in sicer v kakšnih okoliščinah naj bi prišlo do izročitve denarja, prav tako pa ni razjasnjena vloga, ki naj bi jo imel odvetnik K.G. in tudi ni pojasnjeno, kakšna so bila eventualno obstoječa dolžniško-upniška razmerja med obsojencem in oškodovancem, zahteva uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega D.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

14Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je v skladu z določbami 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.