VSRS Sodba I Ips 25/2010

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog obsojenčevega zagovornika, da se kazen sedem mesecev zapora, ki mu je bila izrečena zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ) s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 41/2006 z dne 8.10.2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 990/2008 z dne 29.5.2009, izvrši v obliki dela v splošno korist. Višje sodišče je zavrnilo pritožbi, ki sta jih zoper sklep vložila obsojenec in njegov zagovornik.

2Zoper pravnomočni sklep je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge oziroma prve stopnje v novo odločanje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da navedbam zahteve ni mogoče pritrditi. Višje sodišče je ob odločanju o pravnem sredstvu v skladu z 22. členom Ustave Republike Slovenije dolžno seznaniti se z navedbami strank, presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, in o njih zavzeti stališče. Ni potrebno, da ponavlja razloge, navedene v izpodbijani odločbi, če soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča. Zadošča, da se nanje sklicuje, kot je to storilo višje sodišče v konkretnem primeru.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. O odgovoru sta se izjavila v vlogah, ki jih je Vrhovno sodišče prejelo 2.3.2010 in 16.3.2010.

B.

5Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sklep sodišča druge stopnje presplošen in nekonkretiziran; da iz njega ni razvidno, katere konkretne okoliščine so bile odločilne za zavrnitev predloga za alternativno prestajanje kazni zapora; katere konkretne okoliščine, povezane z dejanjem (in osebnostjo obdolženca) je pritožbeno sodišče upoštevalo ter kako jih je ovrednotilo. Zato izpodbijanega sklepa po trditvah zahteve ni mogoče preizkusiti. Vložnik nadalje izraža nestrinjanje s presojo sodišč prve in druge stopnje, da v konkretnem primeru nadomestna izvršitev kazni zapora z delom v korist skupnosti ne bi bila smotrna, in da takšnega načina izvršitve kazni ne dopušča teža konkretnega kaznivega dejanja, upoštevajoč tudi obsojenčev subjektivni odnos do dejanja. Vložnik se v zahtevi sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 130/2009 in obširno povzema njene navedbe.

6V sodbi I Ips 130/2009 je Vrhovno sodišče odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena zoper sklep višjega sodišča, s katerim je le-to spremenilo sklep sodišča prve stopnje, ki je ugodilo predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora. Višje sodišče se s presojo prvostopenjskega sodišča ni strinjalo, ob tem pa ni razumno opredelilo, katere objektivne in subjektivne okoliščine so bile odločilne za drugačno presojo oziroma za oceno, da je namen kaznovanja mogoče v konkretnem primeru doseči le z izvršitvijo zaporne kazni. S tem je storilo bistveno kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi česar je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti tako, da je razveljavilo drugostopenjsko odločbo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

7V obravnavanem primeru ne gre za primerljivo situacijo, saj je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist ter v obrazložitvi sklepa pojasnilo, katere okoliščine, povezane z osebnostjo storilca in njegovim dejanjem, je upoštevalo pri odločitvi in kako jih je ocenilo. Pravnomočna odločba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Višje sodišče se je s presojo prvostopenjskega sodišča strinjalo in v svoji odločbi ponovno navedlo okoliščine, na katerih temelji zavrnitev zagovornikovega predloga. Poleg tega je presodilo vse navedbe v pritožbah obsojenca in njegovega zagovornika in se do njih opredelilo. Na tak način je ravnalo v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, iz katere izhaja zahteva, da sodišče druge stopnje presodi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzame o njih stališča in jih ustrezno utemelji. Iz citirane določbe torej ne izhaja, da mora sodišče druge stopnje ponovno navajati razloge o odločilnih dejstvih. Če v celoti soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča glede določenega, s pritožbo izpodbijanega vprašanja, v sodbi ne ponavlja razlogov, navedenih v prvostopenjski odločbi, ampak zadošča, da se nanje sklicuje (npr. sodba I Ips 303/2007).

8Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti in pisno vlogo obsojenca je potrebno pojasniti, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Pri tem je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni odločbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev.

9Ker ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10Izrek o stroških postopka o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje po Zakonu o sodnih taksah.