VSL Sodba II Cp 1349/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Tožnik je bil 31. 8. 2017 brez privolitve zadržan na zdravljenju v Psihiatrični bolnici. Okrajno sodišče v Radovljici, ki je bilo o tem obveščeno, je po izvedenem postopku sprejema brez privolitve v nujnih primerih odločilo, da se tožnik zadrži na zdravljenju do 19. 9. 2017, tako odločitev pa je potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Zoper odločitev pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo na Vrhovno sodišče in z njo uspel. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zakonski pogoji, ki jih za pridržanje v psihiatrični bolnici določa 39. člen Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni. S sklepom II Ips 309/2017 z dne 6. 12. 2017 je zato sklep pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je pritožbi tožnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo in predlog za sprejem na zdravljenje zavrnilo. Tožnik je bil iz bolnice odpuščen 22. 9. 2017.

2V tem postopku tožnik zahteva plačilo odškodnine. Trdi, da je bil na zdravljenju zadržan neutemeljeno. S tem mu je bila neupravičeno odvzeta prostost, poseženo pa mu je bilo še v nekatere druge pravice.

3Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženka na podlagi 30. člena Ustave RS (in 5. člena EKČP) tožniku odškodninsko odgovorna, saj mu je bila prostost odvzeta neutemeljeno. Odškodnino je odmerilo ob upoštevanju ugotovljenih subjektivnih okoliščin in primerljivih primerov, ki se nanašajo na odvzem prostosti v (pred)kazenskih postopkih in zahtevku delno ugodilo. Toženki je naložilo plačilo zneska 1300 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2018 dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka krije svoje.

4Zoper odločitev se pritožuje toženka.

5Meni, da bi moralo sodišče poleg sklepa VS RS, ki je neprepričljiv, nelogičen in kontradiktoren, opraviti širšo presojo celotne zadeve. Poudarja, da je bil tožnik že večkrat zdravljen, v kazenski zadevi I K7082/2018 pa mu je bi izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Toženka je predložila dokazila o ogrožanju. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, je kršilo določbe pravdnega postopka. Odločitev VS RS res predstavlja neko formalno osnovo za odločitev, a bi moralo sodišče tehtati med pravicami tožnika in pravicami drugih oseb. Tožnik na zdravljenje ni bil sprejet neutemeljeno.

Sodišču očita, da je pomanjkljivo izvedlo dokazni postopek in zato zmotno ugotovilo dejansko stanje. V zvezi s tem najprej izpostavlja vprašanje sprejema tožnika na zdravljenje. Povzema njegove navedbe in izpovedbo. Meni, da bi moralo vpogledati medicinsko dokumentacijo in ugotoviti, na kakšen način je bil tožnik sprejet na zdravljenje. Dejansko stanje je bilo pomanjkljivo ugotovljeno tudi glede poteka zdravljenja in glede domnevnih posledic bivanja v zdravstvenem zavodu. Kako je zdravljenje potekalo (kakšna zdravila je prejemal, kakšne neugodne posledice je trpel), bi bilo mogoče preveriti z vpogledom v medicinsko dokumentacijo, a je sodišče ta dokazni predlog neargumentirano zavrnilo. Navedbe toženke, da zdravljenje s tabletami in odklanjanje njihovega jemanja ni dokazano, je sodišče označilo za neutemeljene, čeprav je sočasno zavrnilo predlagan dokaz z vpogledom v dokumentacijo o zdravljenju. Vprašanje, katera zdravila je tožnik prejemal in kakšne učinke imajo, je relevantno.

Nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine. Meni, da je previsoka, saj znaša skoraj 57 EUR za vsak dan bivanja v bolnišnici. Približuje se zgornji meji odškodnin, ki jih je sodišče izpostavilo kot primerljive in se gibajo med 24 in 60 EUR.

6Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

7Pritožba ni utemeljena.

Glede kršitev postopka

8Sodba nima pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če je brez razlogov o dejstvih, ki so odločilna le z vidika pravne presoje, ki jo ponuja pritožnica, ne pa tudi z vidika pravne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V takšnem primeru ne gre za postopkovno kršitev, pač pa bi lahko šlo kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava ter posledično nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, do česar pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju te odločbe.

9Pritožnica v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo dokaza z vpogledom v medicinski karton tožnika, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer smiselno zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog pravilno zavrnilo.

Pravica stranke do sodelovanja v postopku, ki jo varuje 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, je pravica, ki zajema tudi pravice, ki jih ima stranka v dokaznem postopku. Med drugim mora biti, da je ta pravica spoštovana, stranki zagotovljena tudi pravica do izvedbe dokazov, ki pa ni neomejena, saj lahko sodišče dokazni predlog na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP zavrne, če ima za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Upravičen razlog za zavrnitev dokaznega predloga je tudi njegova nesubstanciranost. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bil tak tudi dokazni predlog toženke, da se vpogleda v medicinsko dokumentacijo tožnika. Toženka tako ni pojasnila, katera od dejstev, ki jih je navajala v odgovoru na tožbo (oziroma točkah 1 do vključno 5 tega odgovora) naj bi z vpogledom v to dokumentacijo dokazovala. Takemu dokaznemu predlogu zato sodišče ni bilo dolžno slediti.

Glede podlage zahtevka

10Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi (točka 7 in 8 izpodbijane sodbe) in zaključkom sodišča prve stopnje, da je treba za presojo primerov, ko je bila oškodovancu prostost odvzeta v okviru postopka sprejema na zdravljenje brez privolitve, uporabiti enaka izhodišča kot veljajo za primere, ko je bila oškodovancu prostost odvzeta v okviru (pred)kazenskega postopka in jih je sodišče prve stopnje pregledno predstavilo v točki 6 izpodbijane sodbe. Za presojo podlage konkretnega zahtevka sta zato bistveni le dve ugotovitvi. Prva je ugotovitev, da je bil tožnik v času od 31. 8. 2017 do 22. 9. 2017 brez privolitve pridržan na zdravljenju v psihiatrični bolnici; druga pa ugotovitev, da zakonski pogoji, ki jih za tako zdravljenje predpisuje 39. člen ZDZdr niso bili izpolnjeni. VS RS je namreč s sklepom II Ips 309/2017 z dne 6. 12. 2017 poseglo v odločitvi nižjih sodišč in predlog za zadržanje na zdravljenju zavrnilo. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, je končni rezultat postopka povzročil, da je postalo sprva zakonito pridržanje na zdravljenju s to odločitvijo nezakonito.

11Kako je bil tožnik 30. 8. 2017 sprejet na zdravljenje (to je, ali ga je pripeljala policija ali pa je prišel sam), na takšno materialnopravno presojo nima nobenega vpliva. Bistveno je le to, da je tožnik 31. 8. 2017, torej en dan po sprejemu, svoje soglasje za zdravljenje preklical in bi od tedaj dalje morali biti za pridržanje izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDZdr, pa se je kasneje izkazalo, da niso bili. Nepomembno je tudi to, zakaj je tožnik soglasje preklical. Očitek, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo, je zato neutemeljen.¹

12Enako velja v pogledu trditev, da je bil tožnik že večkrat zdravljen in da mu je bil v kazenski zadevi I K 7082/2018 izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Tudi ta dejstva na zaključek, da je bila tožniku v zgoraj navedenem časovnem obdobju neutemeljeno odvzeta prostost, nimajo nobenega vpliva, saj sodišče v tem postopku ne more ponovno presojati pogojev za sprejem na zdravljenje brez privolitve. Te pogoje je sodišče presojalo v matičnem postopku in o tem tudi sprejelo odločitev. Da je bil tožnik že prej večkrat zdravljen in da mu je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja pa ni mogoče šteti niti za tožnikovo „nedovoljeno ravnanje“, zaradi katerega ne bi bil upravičen do odškodnine.² Ker toženka v obravnavani zadevi česa drugega ni zatrjevala, podlage za presojo „širšega konteksta“ zadeve ni bilo.

Glede škode

13Sodišče prve stopnje je vse škodne posledice pravilno obravnavalo kot enotno obliko škode in zanje prisodilo enotno odškodnino.³ V zvezi s tem je ugotovilo, da je bil tožnik v psihiatrični bolnici neupravičeno zadržan 23 dni. V tem času je bil pod stalnim nadzorom, omejeni sta mu bili svoboda gibanja (nekaj ur po prihodu je bil privezan, tudi kasneje je le redko lahko šel ven) in zasebnost (ni imel nobenega miru, v sobi je bilo 3 do pet oseb, na oddelku 15, dovoljeni so bili le skupinski izhodi iz stavbe). V tem času je moral jemati protipsihotična zdravila, čeprav se s tem ni strinjal. Zaradi vsega navedenega je duševno trpel, čutil je tesnobo, razočaranje, jezo, obup in nemoč.

14Povzete dejanske ugotovitve toženka v pritožbi izpodbija s trditvijo, da jih tožnik ni dokazal. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja, saj so izkazane z njegovo izpovedbo, ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojno ter z nekaterimi listinami v spisu (to je prilogami A2, A3 in A5). Pri tem toženka dokazni oceni tožnikove izpovedbe konkretizirano niti ne nasprotuje, saj izpostavlja le to, da tožnik ni vedel povedati, kakšne tablete je prejemal. To pa dvoma v resničnost tega, kar je sicer povedal, ne vzbuja. Prej nasprotno. Dokazne ocene listin, ki dokazujejo, da je moral tožnik v bolnici jemati antipsihotična zdravila, pa niti ne izpodbija. Na pavšalni ravni je ostal tudi očitek, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pomanjkljivo. Toženka v zvezi s tem izpostavi le to (pa še to le smiselno), da sodišče ni ugotovilo, kakšne tablete je moral tožnik jemati. To dejstvo, ki res ni bilo ugotovljeno, pa (tudi) po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ni odločilno. Odločitev o odškodnini in njeni višini je namreč sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je bil tožnik s tem, ko je moral jemati antipsihotike, zdravljen proti svoji volji in je (tudi) zato trpel duševne bolečine, ne pa na ugotovitev, da so imela zdravila (morda) stranske učinke.

15Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti priznana v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. To načelo, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, po eni strani terja upoštevanje vseh okoliščin na strani oškodovanca, po drugi strani pa upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih, razponov odškodnin od najnižjih do najvišjih ter razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Šele na ta način določena odškodnina je pravična, tako z vidika konkretnega oškodovanca kot tudi z vidika drugih.

16V obravnavani zadevi znaša po presoji sodišča prve stopnje pravična denarna odškodnina 1300 EUR oziroma 56,52 EUR za vsak dan neupravičenega odvzema prostosti. To predstavlja približno 1 povprečno mesečno neto plačo v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe oziroma 0,04 povprečne plače dnevno.⁴ Zaradi realnejše primerjave je pritožbeno sodišče v primerljivih primerih prisojene odškodnine za en dan pripora, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, preračunalo v povprečne plače, nato pa ob upoštevanju povprečne plače na dan izdaje te sodbe nazaj v EUR.⁵ Na ta način je ugotovilo, da so oškodovanci dejansko prejeli od 38 do 166 EUR za en dan pripora. V obravnavani zadevi prisojena odškodnina je zato med nižjimi in to kljub dejstvu, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bilo tožniku (drugače kot v pripornih zadevah) poseženo tudi v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Podlage za njeno znižanje zato ni.

17Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18Toženka stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Tožniku pa so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške tožnik nosi sam.

¹ Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je podana, če je sodišče kakšno odločilno dejstvo napačno ugotovilo oziroma če ga ni ugotovilo (340. člen ZPP)
² Da nima pravice do odškodnine tisti, ki je s svojim krivim priznanjem ali kako drugače namenoma povzročil svojo obsodbo ali je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost, določata drugi odstavek 538. člena in tretji odstavek 542. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Podobno izhaja iz 3. člena Protokola št. 7 k EKČP, ki dopušča izjemo od pravice do odškodnine v primeru sodne pomote, če bi se dokazalo, da je prepozno uveljavitev dejstev prizadeti v celoti ali deloma sam povzročil.
³ V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da gre tudi pri duševnih bolečinah zaradi neutemeljeno odvzete prostosti v zvezi z zdravljenjem v psihiatrični bolnici za enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice in se zanje prisodi enotna odškodnina (glej sklep VS RS II Ips 83/2013 v zvezi z sodbo VSL II Cp 739/2012).
⁴ Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS je na dan izdaje sodbe znašala 1.278,89 EUR.
⁵ Tako so posamezni oškodovanci za en dan pripora prejeli: - v zadevi II Ips 455/2010 0,06 povprečne plače, kar upoštevajoč višino povprečne neto plače na dan izdaje izpodbijane sodbe znaša približno 77 EUR; ­ v zadevi II Ips 412/2011 o,06 plače, torej približno 77 EUR; - v zadevi II Ips 91/2000 0,13 plače, kar upoštevajoč višino povprečne neto plače na dan izdaje izpodbijane sodbe znaša približno 166 EUR; - v zadevi II Ips 268/2004 0,07 plače, kar upoštevajoč višino povprečne neto plače na dan izdaje izpodbijane sodbe znaša približno 89,52 EUR; - v zadevi II Ips 377/2006 0,03 plače, kar upoštevajoč višino povprečne neto plače na dan izdaje izpodbijane sodbe znaša približno 38 EUR; - v zadevi VSM I Cp 570/2018 0,05 plače, kar upoštevajoč višino povprečne neto plače na dan izdaje izpodbijane sodbe znaša približno 64 EUR; - v zadevi II Ips 62/2015 0,o9 plače, kar upoštevajoč višino povprečne neto plače na dan izdaje izpodbijane sodbe znaša približno 115 EUR;- v zadevi II Ips 333/2014 0,08 plače, kar upoštevajoč višino povprečne neto plače na dan izdaje izpodbijane sodbe znaša približno 102 EUR.