VSK sklep Cpg 250/2008

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki 14.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2008 do plačila ter ji plačati stroške postopka.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Bistveni pogoj za izdajo zamudne sodbe je, da je bila tožba pravilno vročena toženi stranki v odgovor, v konkretnem primeru pa to ni bila. ZPP v 3. odst. 139. čl. določa, da se subjektu vpisa v sodni register vroča na naslovu, navedenem v registru, če pa to ni mogoče, se mu vroča na podlagi 141. čl. ZPP (nadomestna vročitev). Iz vpogleda v spis izhaja, da je sodišče ugotovilo, da stavbe na naslovu, kjer ima tožena stranka registriran sedež, ni več. Nato je s fikcijo vročitve tožbo vročilo na naslovu R., kjer ima V.Š. stalno prebivališče. Na podlagi navedenega je štelo, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor 28.8.2008. Vendar pa za takšno vročitev ni nobene pravne podlage, saj ZPP ne omogoča, da bi se pisanja subjektu vpisa v register lahko vročalo na naslovu stalnega prebivališča zakonite zastopnice. Kvečjemu bi sodišče moralo registrsko sodišče obvestiti o neobstoju naslova tožene stranke, zato da bi se začel postopek izbrisa družbe iz registra brez likvidacije. Poleg tega je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. V dopisu z dne 19.3.2008 je tožena stranka res navedla, da je storitve naročila K. I. osebno kot direktorica in lastnica družbe K. d.o.o. Vendar pa tega dopisa ni mogoče šteti kot dejstva, ki je odločilno za sprejem odločitve. Ta dopis je treba presojati skupaj z dopisom tožeče stranke z dne 13.3.2008, s katerim je tožeča stranka pozvala toženo stranko k plačilu zneska. Da je bila trditev tožene stranke iz dopisa z dne 19.3.2008 neresnična, je tožeča stranka dokazovala tudi s tem, da je tožena stranka račun št. 1 v znesku 24.000,00 EUR za storitev s področja marketinga najprej naslovila na družbo E. d.o.o., ki je ta račun zavrnila, nato ga je tožena stranka stornirala in ga je naslovila na tožečo stranko, vendar v znesku 14.700,00 EUR. V neskladju z vsebino listin je tudi ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni trdila, da ni vedela, da spornega zneska ni dolžna plačati, saj je dejansko trdila, da je bil račun pomotoma plačan s strani računovodkinje.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana zavrnilna zamudna sodba izdana pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur.l. RS, št. 45/2008), zato se pritožba zoper to sodbo obravnava po dotedanjih predpisih (2. odst. 130. čl. ZPP-D).

Relevantne tožbene trditve, ki jih je v izpodbijani sodbi povzelo tudi sodišče prve stopnje so: da je tožena stranka tožeči stranki 1.3.2008 izstavila račun št. 1 v znesku 14.700,00 EUR za opravljeno storitev, ki je tožeča stranka ni naročila; da je ta račun 7.3.2008 računovodkinja tožeče stranke pomotoma plačala, ko je tožeča stranka to opazila, je toženo stranko pozvala k vračilu navedenega zneska in ji je v ta namen izstavila bremepis. V tej pravdi uveljavlja vrnitev neupravičeno plačanega zneska.

Obligacijski zakonik (OZ) v 1. odst. 190. čl. določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti. In ravno to situacijo v tožbi zatrjuje tožeča stranka, zato pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožba ni sklepčna (3. točka 1. odst. 318. čl. ZPP). Če pa se je tožena stranka pred pravdo protivila vrnitvi navedenega zneska, to ne pomeni, da zato utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

V obravnavani zadevi pa tudi ne gre za to, kar ugotavlja sodišče prve stopnje, češ da je tožeča stranka vedela, da spornega računa ni dolžna plačati, pa ga je vseeno plačala; ravno obratno, trdila je, da ga je njena računovodkinja pomotoma plačala (torej je bila v veri, da tožeča stranka znesek po računu dolguje), torej ni podana situacija iz 191. čl. OZ.

Iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki, ki je pravna oseba, vročalo tožbo v odgovor na naslovu njene zakonite zastopnice, torej nepravilno. V 1. odst. 137. čl. ZPP urejena možnost vročanja zakonitemu zastopniku stranke velja le za fizične osebe. Dokler v ZPP ni bila urejena možnost vročanja pravni osebi na naslovu, ki je vpisan v register, je bilo takšno ravnanje še v mejah sprejemljivega.

Ker je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb postopka po 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. Pri slednjem pa bo upoštevalo tudi 428. čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur.l. RS, št. 126/2007 s sprem.), ki v 2. odst. določa, da če sodišče v postopku, ki ga vodi, ugotovi obstoj okoliščine iz 2. tč. 427. čl. ZFPPIPP (tudi: če je pri pravni osebi kot njen poslovni naslov vpisan takšen, na katerem ne sprejema uradnih pošiljk), mora o tem obvestiti registrsko sodišče v enem mesecu po ugotovitvi teh okoliščin.