VSK sodba I Cpg 46/2007

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: zavrnilo glavni tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki 412.358.041,38 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.2.2006 do plačila in ji povrniti pravdne stroške; zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki 845.315,08 EUR z 8 % zamudnimi obrestmi od 15.3.2001 do plačila v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.409.777,40 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svoji pooblaščenki, odvetnici C.D., vložila pritožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno spremembo, torej ugoditev tožbenemu zahtevku. Trdi, da so nepravilni zaključki sodišča glede vsebine poravnave z dne 19.3.2002. V četrti točki 1. člena ni navedeno, da so s to poravnavo poravnane vse obveznosti pogodbenih strank na dan sklenitve poravnave ipd., ob tem, da gre v tej točki zgolj za ugotovitveno določbo. Točna razmerja glede poravnave je določil njen drugi člen, iz katerega izrecno izhaja, da se poravnava nanaša izključno na poravnavo obveznosti, ki jih ima naročnik po zgoraj citirani gradbeni pogodbi do S. Poleg določbe 2. čl. poravnave je tudi v njenem 6. čl. izrecno določeno, da tožeča stranka proti toženi ne bo uveljavljala nobenih zahtevkov iz naslova izvedbe Projekta 1, pri čemer se pojem izvedbe nanaša zgolj na dela izvedena na podlagi gradbene pogodbe, torej na izvedbo gradbenih del. Poleg tega je tožena stranka v odgovoru na tožbo zapisala, da gradbena pogodba predstavlja zgolj izvedbeno pogodbo po točki X. pogodbe 1. Da je bil namen pravdnih strank skleniti le poravnavo glede obveznosti tožene stranke po sklenjeni gradbeni pogodbi je razvidno tudi iz dopisa takratnega direktorja tožeče stranke, D.S. z dne 1.3.2002, kjer je svoji takratni pooblaščenki napisal, da naj predlog poravnave ne zajame obveznosti tožene stranke do izplačila vrednosti zemljišča, deleža na razliki v ceni itd. Takšen namen potrjuje tudi skupna izjava tožene stranke in družbe H. d.d. z dne 21.3.2002, ki izrecno navaja, da slednja pooblaščata tožečo stranko, da po lastni presoji proda poslovne prostore ter celotno kupnino uporabi za poplačilo svojih terjatev iz naslova gradbene pogodbe za objekt 1. Pri tem ne gre pozabiti, da 99. člen ZOR določa, da je pri razlagi spornih določil treba iskati skupni namen pogodbenikov. Poleg tega pa bi lahko sodišče, če je dvomilo, kakšen je bil namen strank ob sklepanju poravnave, lahko tudi opravilo zaslišanje prič, ki so bile predlagane, pa tega ni storilo. Zmotni so tudi zaključki v zvezi z zastaranjem. Tožena stranka je na podlagi Pogodbe 1 dobila s strani tožeče stranke v gradnjo zemljišče v vrednosti 312.000 DEM. Z navedeno pogodbo se je poleg vračila vrednosti tega zemljišča tožena stranka zavezala izplačati tudi udeležbo na razliki med prihodki in odhodki projekta, in sicer v višini 15 % od navedene razlike ter tožeči stranki vrniti tudi vsa ostala sredstva, vložena v projekt. Tožeča stranka je namesto tožene stranke v projekt vložila tudi svoj denarni vložek, plačilo komunalnega prispevka v višini 432.423,00 DEM. Tožeča stranka tožbeni zahtevek opira na verzijo, kar pomeni, da bi tudi v primeru, če bi zastaralni rok tekel od dneva izdaje uporabnega dovoljenja, njen zahtevek zastaral pet let kasneje, to je 19.9.2002. Znotraj tega roka je tožena stranka podala obračun prihodkov in odhodkov z dne 28.2.2001. Ta dopis se šteje za pripoznavo dolga v smislu 387. čl. ZOR, ki določa, da se zastaranje pretrga, ko dolžnik dolg pripozna izrecno oziroma z drugimi konkludentnimi dejanji, glede na to je tožba dne 2.2.2006 vložena pravočasno. V konkretnem primeru je prišlo do okoriščenja tožene stranke s tem, da ta ni izpolnila svojih obveznosti po Pogodbi 1, to je izplačala udeležbe na razliki med prihodki in odhodki projekta ter tožeči stranki povrnila vsa ostala sredstva, vložena v projekt. Vse te vrednosti so tudi izkazane, in sicer je bila vrednost zemljišča ugotovljena v VIII. čl. Pogodbe 1, vrednost komunalnega prispevka je bila navedena v obračunu prilivov in odlivov toženca z dne 28.1.2001, višina dobička pa ravno tako v obračunu z dne 28.1.2001.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

V tožbi, vloženi 2.2.2006, je tožeča stranka zatrjevala, da je skupaj z družbo H., d.o.o., in toženo stranko, dne 15.7.1994 sklenila Pogodbo o sodelovanju pri projektu 1 (dalje: Pogodba „1“), s katero je bilo dogovorjeno sodelovanje pri gradnji trgovsko – poslovnega objekta 1 v N. Po dokončanju projekta, ki ga je vodila tožena stranka, pa tožeča stranka ni prejela povrnjenih sredstev v ta projekt, čeprav je bilo s pogodbo to dogovorjeno, in sicer: 908.869,65 DEM iz naslova neizplačanega dobička; 312.000,00 DEM iz naslova neizplačane vrednosti v projekt vloženega zemljišča in 432.423,00 DEM iz naslova poravnanega komunalnega prispevka, skupaj torej 1.653.292,65 DEM (oz. na dan zapadlosti ter terjatve v plačilo 15.3.2001 v znesku 181.400.096,20 SIT, kar predstavlja z obračunanimi zamudnimi obrestmi do 1.2.2006 znesek 412.358.041,38 SIT). Navedeni znesek uveljavlja tožeča stranka kot primarni tožbeni zahtevek, podrejeno pa iz istega naslova 845.315,08 EUR z zamudnimi obrestmi od 15.3.2001 do plačila.

Eden od ugovorov tožene stranke je bil, da sta pravdni stranki dne 19.3.2002 sklenili poravnavo (priloga A6), s katero sta uredili medsebojna razmerja v zvezi z vprašanji, ki so bila med njima odprta, in to tako glede gradbene pogodbe z dne 1.3.1996 za izgradnjo trgovsko – poslovnega objekta 1, kot tudi glede Pogodbe 1, in da glede na to tožena stranka tožeči stranki ne dolguje ničesar.

V zvezi z navedeno poravnavo je sodišče prve stopnje na podlagi zapisa oziroma določil te poravnave (predvsem 4. tč. 1. čl. in 2. čl.) zaključilo, da sta pravdni stranki na njeni podlagi celovito in dokončno uredili vsa med njima odprta vprašanja iz vseh med njima obstoječih razmerij v trenutku sklenitve poravnave, torej tako iz gradbene pogodbe, kot tudi iz Pogodbe 1. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka utemeljeno opozarja na preuranjenost tega zaključka, glede na to, da sodišče prve stopnje ni v celoti raziskalo dejanskega stanja in se ni opredelilo do trditev tožeče stranke, ponovljenih tudi v pritožbi, da je bil namen pravdnih strank skleniti poravnavo le glede obveznosti tožene stranke po sklenjeni gradbeni pogodbi, kar naj bi potrjeval dopis tedanjega direktorja tožeče stranke, D.S. z dne 1.3.2002 takratni pooblaščenki, odvetnici A.K. ter njen odgovor na ta dopis (prilogi A10, A11). V navedeni smeri je glede namena in vsebine poravnave tožeča stranka predlagala tudi zaslišanje priče, imenovane odvetnice, vendar pa sodišče prve stopnje njenemu predlogu ni sledilo. V pritožbi tožeča stranka sicer ni navedla, katere priče po njenem predlogu sodišče ni zaslišalo, vendar je v navedenem smislu na glavni obravnavi dne 18.12.2006 bilo s strani tožeče stranke predlagano zaslišanje zgolj priče A.K. (ob tem pa je treba upoštevati tudi, da je na toženi stranki dokazno breme za trditve, da so bila s sporno poravnano dokončno urejena tudi razmerja iz Pogodbe 1).

Vendar pa sodišče prve stopnje ni zavrnilo tožbenega zahtevka zgolj iz razloga, ker je bilo mnenja, da sta s poravnavo pravdni stranki dokončno uredili medsebojna razmerja iz Pogodbe 1, ampak tudi zato, ker je menilo, da je obveznost tožene stranke iz te pogodbe že zastarala. Z navedenim zaključkom pa pritožbeno sodišče soglaša.

Pogodbo 1 so stranke sklenile z namenom pridobitve poslovnih prostorov, s tem da sta tožeča stranka in H. d.o.o. prispevala zazidalna zemljišča za gradnjo, tožena stranka pa se je zavezala zagotoviti vsa potrebna denarna sredstva in storitve (vodenje investicijskega in finančnega inženiringa ter trženje poslovnih prostorov). Navedena pogodba po vsebini res ni (običajna) pogodba o prometu blaga in storitev, ampak je to pogodba, s katero so se pogodbene stranke zavezale združiti premoženje, sredstva in delo v skupen projekt izgradnje objekta. Gre torej za družbeno pogodbo, ki v času spornega razmerja veljavnem Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni bila urejena, ampak se uporabljajo pravna pravila par. 1175 in nasl. ODZ (Pogodba o skupnosti imovine). In kljub temu, da je pri sporni pogodbi 1 šlo za družbeno pogodbo, velja tudi zanjo triletni zastaralni rok iz 374. čl. ZOR. Ta je določal, da medsebojne terjatve družbenih pravnih oseb iz pogodb v prometu blaga in storitev kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih. Definicijo pogodb, ki so jih v pravnem prometu sklepale nekdanje družbene pravne osebe je določal ZOR v 2. odst. 25. čl.; šlo je za pogodbe, ki so jih gospodarski subjekti sklepali med seboj v okviru opravljanja dejavnosti, ki so bile predmet njihovega poslovanja ali so bile v zvezi s takimi dejavnostmi. In prav v zvezi z lastnimi dejavnostmi sta očitno pravdni stranki in H. d.o.o. sklenili tudi sporno pogodbo 1 (z namenom pridobitve poslovnih prostorov, kot je navedeno v njeni I. točki).

V XIII. tč. Pogodbe 1 je navedeno, da se tožena stranka obvezuje, da bo 15 dni po izgradnji trgovsko – poslovnega objekta 1 napravila dokončni obračun projekta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil objekt zgrajen in da je bilo uporabno dovoljenje izdano 19.9.1997. To pomeni, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral biti dokončni obračun projekta izdelan že leta 1997 (oz. 15. dni po datumu uporabnega dovoljenja). ZOR v 361. čl. določa, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Glede na to, četudi tožena stranka ni napravila dokončnega obračuna v roku iz XIII. tč. pogodbe, bi njegovo izdelavo od nje lahko zahtevala tožeča stranka oz. bi lahko uveljavila svoje zahtevke do tožene stranke, za katere je menila, da je do njih upravičena; triletni zastaralni rok od takrat do vložitve tožbe (2.2.2006) je že zdavnaj potekel. Pa tudi če bi se štelo, da vsi elementi za dokončni obračun v letu 1997 še niso bili znani (glede na to, da se je tožeča stranka sklicevala na obračun prihodkov in odhodkov z dne 28.2.2001, po katerem naj bi prilivi in odlivi bili evidentirani še vse do navedenega datuma), je triletni zastaralni rok do dneva vložitve tožbe potekel tudi upoštevaje datum navedenega obračuna. Njegova predložitev pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne more predstavljati pripoznave dolga iz 387. čl. ZOR, saj iz samega obračuna ni razvidno, da bi tožena stranka kaj pripoznala tožeči stranki (izrecno ali konkludentno), ampak vsebuje obračun le posamične postavke prilivov in odlivov.

Kar se pa tiče pritožbenih trditev v smeri, češ da je tožeča stranka upravičena do vtoževanih zneskov na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da kadar gre za situacijo, kakršna je obravnavana, ko temelji tožeča stranka svoje zahtevke na podlagi pogodbe, ne more hkrati uveljavljati tudi izvenpogodbene podlage. Sodišče prve stopnje ima prav, ko navaja, da če je terjatev iz točno opredeljenega (pogodbenega) temelja zastarala, ne more tožeča stranka pozneje izbrati obogatitvene oz. povračilne podlage. Končno pa pritožbeno sodišče še dodaja: četudi bi se za vtoževano postavko iz naslova s strani tožeče stranke poravnanega komunalnega prispevka v znesku 432.423,00 DEM štelo, da ne gre za terjatev na podlagi sporne pogodbe, ampak za terjatev na izvenpogodbeni podlagi (če naj bi tožeča stranka ta znesek poravnala namesto tožene stranke), je ta terjatev nastala oz. zapadla v plačilo že v letu 1996 (Dogovor z dne 15.3.1996, priloga A 3) in je od tedaj (pa tudi od dneva izdaje uporabnega dovoljenja) do vložitve tožbe potekel tudi splošni petletni zastaralni rok iz 371. čl. ZOR.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.