VSK sodba in sklep I Cp 1037/2006

Pritožba se zavrne in potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, »da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo sklenili toženi stranki za nakup nepremičnine, vpisane v vl. št. 978, k.o. P., razveljavi; da je dolžna prvotožena stranka skleniti kupoprodajno pogodbo pod enakimi pogoji s tožnikom, ki bo na podlagi sklenjene kupne pogodbe pridobil izključno lastninsko pravico na navedeni nepremičnini ter glede plačila pravdnih stroškov z obrestmi«. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti prvotoženi stranki 201.222,00 SIT pravdnih stroškov, drugotoženi pa 167.764,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh. Z izpodbijanim sklepom pa je tožeči stranki naložilo, da je poleg pravdnih stroškov v višini 201.222,00 SIT dolžna plačati prvotoženi stranki še stroške prve pripravljalne vloge, skupno v višini 267.872,00 SIT z obrestmi.

Zoper sodbo in sklep se tožnik pritožuje po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom spremembe, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Najprej navaja, da je sklep izdan v nasprotju z določbo 328. čl. ZPP, saj ne gre za strojepisne napake, kot zatrjuje sodišče, ampak je še dodatno priznalo prvotoženi stranki konferenco s stranko in prejem odločbe. Takšnega sklepa se ne da izdati kot popravnega. Sodišče bi tudi moralo na podlagi 92. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) paziti na ničnost po uradni dolžnosti. Ne bi smelo nuditi varstva pogodbam, ki so v nasprotju s prisilnimi predpisi. V konkretnem primeru je razlog za razveljavitev ali/in ničnosti nasprotovanje ustavi, prisilnim predpisom in morali, razlog razveljavitve pa nespoštovanje določil Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Prvostopenjsko sodišče, ki je odločalo v nepravdnem postopku o tem, da postane prvotožena stranka izključna lastnica nepremičnine, ker naj bi do te nepremičnine imela večje potrebe, je odločilo izključno v korist prvotožene stranke na podlagi ugotovitve, ki ni bila resnična in se je že v času treh mesecev po pravnomočnosti sklepa izkazala za laž, saj je bilo ugotovljeno, da je prvotoženka hišo prodala na način, da je drugotoženka izplačala tožnika. Takšno ravnanje je nezakonito in kaže na to, da je sodišče izdalo odločbo na podlagi neresničnih podatkov, to je, da prvotoženka živi v predmetni hiši in je pri svojih 90-ih letih na to okolje navajena. Več kot očitno je, da je sklenitev pogodbe o prodaji hiše, za katero je zatrjevala, da je nanjo navajena in da v njej živi, v nasprotju ne samo s predpisi, temveč tudi z moralo. Pozablja se, da OZ govori tudi o morali. Pogodba, ki sta jo sklenili toženi stranki in na podlagi katere je drugotoženka bila tista, ki je izplačala tožnika, več kot očitno nasprotuje morali. Tudi sicer je pogodba v nasprotju z določili SPZ, saj je bil tožnik ob sklenitvi kupne pogodbe vknjižen kot solastnik in kot tak je imel predkupno pravico. Če je bil tožnik že izigran v nepravdnem postopku (v zvezi s tem je vložena ustavna pritožba in v teku kazenski postopek), bi moralo sodišče v pravdnem postopku ugotoviti, da je bil tožnik zemljiškoknjižni lastnik in da bi mu morala prvotoženka v prodajo ponuditi svoj solastninski delež, toliko bolj, ker naj bi domnevno prodajala za enako ceno, kot je bilo potrebno izplačati njegov solastninski delež. Zatrjevanje, da tožnik ni imel posesti, je neresnično, čeprav sama posest po mnenju tožnika v konkretnem primeru ne pomeni okoliščine, ki bi bila za spor relevantna. Drugotoženka je bila seznanjena s sporom, o tem jo je seznanil tožnik in ni bila v dobri veri pri sklenitvi kupne pogodbe. Sodišče je imelo torej dve podlagi, to je tako za razveljavitev pogodbe zaradi kršitve določb SPZ, kot tudi bi lahko po uradni dolžnosti ugotovilo ničnost pravnega posla, ki je nemoralen.

Pritožba ni utemeljena.

K sodbi:

Neveljavne pogodbe so (sklenjene) pogodbe, pri katerih niso izpolnjene vse predpostavke za njihovo veljavnost. Sem spadajo nične ter izpodbojne pogodbe. Na ničnost sicer res pazi sodišče po uradni dolžnosti, vendar je pri tem vezano na postavljeni zahtevek in trditve pravdne stranke. Sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov (2. čl. ZPP). Tožnik pa v obravnavani zadevi ni postavil zahtevka, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo sklenili toženi stranki, nična. Da sodišče tožniku nekaj prisodi oziroma o nečem odloči, pa mora biti izpolnjen tudi procesno pravni pogoj, da tožnik to zahteva z ustreznim tožbenim zahtevkom. Ker tožnik tega pogoja ni izpolnil, so vse pritožbene navedbe v zvezi z ničnostjo kupoprodajne pogodbe, ki sta jo sklenili toženi stranki 7.5.2004, neupoštevne. Tožnik je postavil oblikovalni zahtevek na izpodbojnost pogodbe, da se kupna pogodba razveljavi, ker v postopku prodaje ni bila upoštevana določba 66. čl. SPZ. Ta v 3. odst. določa, da če je predmet solastnine nepremičnina, imajo drugi solastniki pri prodaji predkupno pravico. Po njegovem zatrjevanju je bil v času sklenitve pogodbe v zemljiški knjigi vknjižen kot solastnik navedene nepremičnine, zato bi mu morala prva toženka ponuditi v prodajo svoj del nepremičnine. Tožnik torej zatrjuje, da je bila v postopku prodaje kršena njegova zakonita predkupna pravica, kar terja razveljavitev kupne pogodbe, posledično je prvotoženka dolžna skleniti z njim kupno pogodbo za navedeno nepremičnino. Prvostopenjsko sodišče je sprejelo odločitev o zavrnitvi toženega zahtevka na podlagi naslednjih ugotovitev: - sklep, izdan v nepravdnem postopku dne 22.1.2003 (opr. št. N1), s katerim je prvotoženka prejela v last in posest tožnikov polovični delež na nepremičnini, vpisani v vl. št. 978, k.o. P., je postal pravnomočen 27.1.2004, - v zemljiški knjigi je bila na podlagi navedenega sklepa dne 11.3.2004 vpisana plomba (za vpis lastninske pravice na prvo toženko), - dne 7.5.2004 je bila sklenjena kupoprodajna pogodba, s katero je prva toženka navedeno nepremičnino prodala drugi toženki, istega dne je bilo izvršeno plačilo tožnikovega deleža po nepravdnem sklepu opr. št. N1 in vložen zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice na drugo toženko. Na podlagi navedenih ugotovitev je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da v času sklenitve kupne pogodbe, 7.5.2004, tožnik ni bil solastnik nepremičnine, zato mu ne gre predkupno upravičenje in ne upravičenje izpodbijanja pogodbe, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Taka odločitev je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) je določal, da se lastninska pravica pridobi med drugim z odločbo državnega organa na način in pod pogoji, kot to določa zakon (2.odst. 20. čl.). Za takšno pridobitev v nadaljnjih določbah zakon ni predpisoval pridobitnega načina. To je bilo prepuščeno posameznim predpisom, da je potreben tudi pridobitni način –vknjižba, ali ne. V tem primeru, v 122. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) to ni bilo določeno in je zato prvotoženka pridobila (izključno) lastninsko pravico že s pravnomočnostjo nepravdnega sklepa. Takšno stališče je zastopala tudi sodna praksa in je sedaj v 70.čl. SPZ tudi izrecno navedeno, da se lastninska pravica v sodnem postopku delitve pridobi že s pravnomočnostjo sodne odločbe. Nenazadnje tudi prvostopenjska ugotovitev, da je bila plomba v zemljiški knjigi opravljena 11.3.2004, v povezavi s 5. in 7. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), privede do enakega zaključka, da je prvotoženka pridobila izključno lastninsko pravico na nepremičnini že pred (sklenitvijo kupne pogodbe z dne) 7.5.2004. Tožnik se zato neutemeljeno sklicuje na zakonito predkupno pravico solastnika in kršitev le-te, tako je zaključilo tudi prvostopenjsko sodišče in je izpodbijana odločitev o zavrnitvi postavljenega zahtevka materialnopravno pravilna.

K sklepu:

V obravnavani zadevi je prvotožena stranka predlagala izdajo popravnega oziroma dopolnilnega sklepa, ker sodišče ni odločilo o vseh priglašenih stroških, in sicer o stroških za pregled zadeve in konferenco s stranko v višini 100 točk, prejem in pregled odločbe v višini 50 točk in prvo pripravljalno vlogo z dne 28.2.2006 v višini 500 točk. Z izpodbijanim sklepom ji je prvostopenjsko sodišče priznalo le še stroške pripravljalne vloge. Po vsebini je dejansko izdalo dopolnilni sklep, kot je prvotožena stranka tudi predlagala in ne kot je napačno navedlo, popravni sklep, očitana relativna procesna kršitev zato še ne terja njegove razveljavitve. Priznani stroški pripravljalne vloge namreč tudi za pritožbo niso sporni in jih ne izpodbija, stroškov konference s stranko in za prejem odločbe, kar izpostavlja pritožba, pa prvostopenjsko sodišče sploh ni priznalo. Tako se izkažejo vsi pritožbeni razlogi kot neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu (2. odst. 350. čl. ZPP) kršitev ni zasledilo, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo ter sklep potrdilo (353. in 2. tč. 365. čl. ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154., 165. čl. ZPP).