235. člen ZPP

Dolžnica ima račun v Avstriji in v stečajno maso spada tudi dobroimetje na tem računu (224. in 389. člen ZFPPIPP). Po oceni pritožbenega sodišča je možna tudi izdaja sklepa o zasegu denarnega dobroimetja po 394. členu ZFPPIPP, saj se ta zakonska določba nanaša vse dolžnikove denarne račune in ne zgolj na račune v Sloveniji. Katero premoženje je sestavni del stečajne mase, in obravnavanje premoženja, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka zaradi insolventnosti, določa pravo države, v kateri je bil uveden postopek (točka (b) drugega odstavka 7. člena Uredbe (EU) 2015/848). Skladno z navedeno določbo Uredbe 2015/848 torej sredstva na računih v tujini sodijo v stečajno maso in slovensko sodišče lahko izda sklep o zasegu denarnega dobroimetja na teh računih. Težava pa je dejansko izvrševanje takšnega sklepa. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja na prvi in tretji odstavek 21. člena Uredbe 2015/848: Stečajni upravitelj lahko v drugi državi članici izvršuje vsa pooblastila, ki so mu bila dana na podlagi prava države, v kateri je bil uveden postopek, pri čemer mora ravnati v skladu s pravom države članice, na katere ozemlju namerava ukrepati, zlas

Ne gre prezreti, da sta priči sicer res zanikali, da bi jima bilo znano, da je pokojni posojal denar, a je sodišče utemeljeno izpostavilo, da sta navedeni v zapustnikovem pisnem koledarju ne seznamu dolžnikov in sta na sodišču izkoristili pravno dobroto in odklonili odgovor na vprašanje, ali sta prejeli poziv na vračilo dolga. Zato je na podlagi vsega navedenega njuno izpovedbo pravilno ocenilo kot manj prepričljivo.

V prvem odstavku 125. člena ZFPPIPP je sicer res določeno, da je proti sklepu dovoljena pritožba, če ni v zakonu za posamezen sklep drugače določeno. ZFPPIPP glede razodetne in pojasnevalne dolžnosti dolžnika določa le, da se smiselno uporabljajo določbe, ki urejajo pravdni postopek, o dolžnostih priče in pravnih posledicah kršitve obveznosti. Zato se glede izvedbe tega dokaza in nanj navezujoča pravna pravila oziroma pravna sredstva uporabljajo pravila ZPP. Ta v 235. členu določa, da če sodišče meni, da priča neutemeljeno odklanja pričanje ali odgovor na posamezna vprašanja, izda sklep, s katerim izreče, da mora pričati. Zoper ta sklep ima pravico do pritožbe le priča, vendar ga lahko izpodbija šele v pritožbi zoper sklep o denarni ali zaporni kazni, izrečeni zaradi tega, ker ni hotela pričati ali odgovoriti na posamezno vprašanje.

Priča lahko odreče le odgovore na posamezna vprašanja, pritožnik pa je v obravnavani zadevi odklonil pričanje nasploh. Izrečena denarna kazen 500,00 EUR je torej v spodnji polovici zagrožene kazni. Okoliščina, da naj bi bil pritožnik v času odločanja brez zaposlitve, sedaj pa upokojenec, sama po sebi ne daje celovite slike o njegovem premoženjskem stanju, zaradi katerega naj bi bila izrečena kazen pretirana.

Ker priča, ki je bila pravilno vabljena na narok, na narok ni pristopila, svoje odsotnosti pa tudi ni opravičila, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo sklep, da se pričo kaznuje z denarno kaznijo v višini 500,00 EUR.

Da sodišče tožniku nekaj prisodi oziroma o nečem odloči, mora biti izpolnjen tudi procesno pravni pogoj, da tožnik to zahteva z ustreznim tožbenim zahtevkom. V 70.čl. SPZ je izrecno navedeno, da se lastninska pravica v sodnem postopku delitve pridobi že s pravnomočnostjo sodne odločbe.

Sospornika je dopustno zaslišati kot pričo o dejstvih, ki se nanašajo samo na druge sospornike. Zakon o pravdnem postopku ne pozna dokaza z vpogledom pisne izjave priče.

Namen izvedbe dokaza s pričo je pridobitev podatkov o dejstvih, ki se dokazujejo, torej o konkretnem dejanskem stanju. Zato ta dokaz ni potreben v primeru, da ni izkazan že pravni temelj vtoževane obveznosti.

Proti sklepu, s katerim je sodišče razrešilo že imenovanega izvedenca, stranka nima pravice do pritožbe.

V obnovitvenem predlogu podani dokaz za zaslišanje priče A. M. ni nov v smislu 9. točke 421. člena ZPP že iz razloga, ker je toženka, kot sama pojasnjuje, vedela za to pričo in kaj bi lahko povedala, le da priča poprej še ni bila pripravljena pričati. Slednje je pravno nepomembno, ker je zakonsko predpisana dolžnost pričevanja (prvi odstavek 235. člena ZPP), ki jo je mogoče celo izsiliti s privedbo (prvi odstavek 248. člena ZPP), z denarno kaznijo in zaporom (drugi odstavek tega člena). Ne gre torej za okoliščino, zaradi katere toženka ne bi mogla tega dokaza predlagati že v postopku, preden se je pravnomočno končal (drugi odstavek 422. člena ZPP).

Če sodišče spozna, da je potrebno za ugotovitev pomembnih dejstev zaslišati pravdni stranki, mora zaslišati obe pravdni stranki, zato je bilo dejansko stanje razjasnjeno nepopolno, ker je bila zaslišana le ena stranka na podlagi ugotovitve, da druge stranke ni mogoče zaslišati. Za tak sklep sodišča ne zadošča le spoznanje, da so umske sposobnosti druge stranke prizadete (motene), temveč mora biti sodišče prepričano, da ta stranka ni zmožna dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo.