VSK sodba Cpg 310/2007

Pritožba drugotožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženim strankam naložilo, da morajo plačati tožeči stranki: 359,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 do plačila in zakonske zamudne obresti od 86.228,00 SIT od 19.12.2003 do 31.12.2006; 25,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 6.197,00 SIT od 28.1.2004 do 31.12.2006. Nadalje je toženim strankam naložilo, da morajo tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.025,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je drugotožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka, oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo pritožničinega ugovora zastaranja, ker da naj bi bila prekludirana, upoštevaje 453. v zvezi s 451. in 452. čl. ZPP. Slednji ne predpisuje prekluzije glede materialnopravnih ugovorov, ki se nanašajo na utemeljenost tožbe. Pritožnica na prvem naroku ni navajala novih dejstev in dokazov, pač pa je ugovor zastaranja v celoti oprla na dejstva in dokaze, ki so bili že v spisu. V podobnem primeru je višje sodišče odločilo, da ugovor zastaranja lahko poda tožena stranka do konca glavne obravnave. Če ima sodišče v procesnem okviru dovolj dejstev in dokazov, da lahko preveri ugovor zastaranja, mora ta ugovor obravnavati in odločiti. Vsekakor je pogoj za dopustnost materialnopravnih navedb in ugovorov to, da so bila dejstva, ki so potrebna za odločitev o ugovoru zastaranja, podana pravočasno ali predstavljajo zbrano procesno gradivo. Ta pogoj pa je bil v konkretnem primeru izpolnjen. Drugotožena stranka je storila vse, kar je bilo v njenih močeh, postopala je vestno in odgovorno. Zato ni odgovorna za škodo. Višja sodišča so v dveh citiranih zadevah pojasnila, da je odgovornost vzdrževalca cest krivdna in da slednji ne more odgovarjati, če je opravljal ustrezen nadzor ceste in je pravočasno ter ustrezno ukrepal. Tudi v obravnavanem primeru je prvostopno sodišče zavzelo stališče, da je odgovornost pritožnice krivdna. Zato bi jo bilo treba presojati po pravilih o odgovornosti za mešano naključje. Pri tem bi sodišče moralo jasno navesti, opustitev katerih ukrepov, namenjenih varnosti cestnega prometa, je vzrok za nastalo škodo. Pritožnica pogreša konkretizacijo varnostne norme, ki naj bi bila kršena. Očitek, da je ravnala malomarno, ker naj bi vedela za nedopustno posledico, ki bi utegnila nastati iz njenega ravnanja, je brez podlage v pravni vzročnosti. Sodišče je sicer pojasnilo, da je bila seznanjena s problematičnim stanjem brežin, o čemer ni dvoma. Vendar je spregledalo, da je iz pogodbe z dne 9.7.2003 jasno razbrati, da ukrepov, opustitev katerih ji sodba očita, sama ne more izvesti, ker se za njihovo izvedbo sklepajo posebne gradbene pogodbe, ker ta dela presegajo pristojnosti pritožnice kot vzdrževalca cest. Niti na podlagi ZJC in niti na podlagi Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah, pa tudi ne na podlagi pogodbe z dne 15.9.2003, pritožnica ni pristojna za izvedbo večjih sanacijskih gradbenih del. V tem pogledu je materialno pravo zmotno uporabljeno. Kamenje na cesti pa za voznika tudi ni nepričakovana ovira, zato toženim strankam ni moč naprtiti kakršnekoli vrste odgovornosti.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je škodo, ki jo je utrpel zavarovanec tožeče stranke, povzročil nalet vozila na kamenje, ki se je z brežine vsulo na javno cesto, katere vzdrževalec je bila drugotožena stranka na podlagi pogodbe, sklenjene z upravljalcem ceste, tretjetoženo stranko.

Po določilu 40. čl. Zakona o javnih cestah (ZJC), se morajo državne ceste vzdrževati in obnavljati tako, da omogočajo varno odvijanje prometa. Vrste vzdrževalnih del in potrebni nivo vzdrževanosti javnih cest določa Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javne ceste (Ur.l. RS, št. 62/98, dalje pravilnik), ki v 13. čl. določa, da sodi med dela rednega vzdrževanja tudi redno vzdrževanje brežin, ki morajo biti vzdrževane tako, da sta zagotovljena določen nagib in oblika, da se na njih stalno utrjuje ali odstranjuje nestabilni material ter da so tehnične in biološke zaščitne ureditve v takšnem stanju, da je zagotovljeno učinkovito zavarovanje brežin in ceste. Da je obveznost drugotožene stranke opravljati pregledna in vzdrževalna dela po tem pravilniku in po pogodbi, sklenjeni s tretjetoženo stranko, je že v postopku na prvi stopnji priznavala tudi pritožnica. Vendar pa je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da drugotožena stranka pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ni ravnala s pričakovano skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj ji je ta nalagala ne le pregledovanje ceste in brežin ter odstranjevanje morebitnega kamenja na cesti (kar je v okviru vzdrževalnih del na spornem delu ceste po lastnih trditvah izvajala drugotožena stranka), ampak tudi odstranitev kamenja, ki grozi, da bo z brežine padlo na cesto – to še toliko bolj, ker je bilo ugotovljeno, da je na tem odseku ceste bilo padanje kamna z brežine na cesto pogost pojav. Torej ne drži pritožbena trditev, češ da sodišče prve stopnje ni jasno navedlo, opustitev katerih ukrepov drugotožene stranke je vzrok za nastalo škodo. Deloma pa pritožba tudi izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopustno, glede na to, da gre za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora (1. odst. 495. čl. in 1. odst. 458. čl. v zvezi s 480. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP); gre za trditve v smeri, da pritožnica očitanih ukrepov ne more izvesti, ker je zanje potrebna sklenitev posebne gradbene pogodbe, da večja sanacijska gradbena dela presegajo pristojnosti pritožnice kot vzdrževalca cest in da kamenje na cesti ni bila nepričakovana ovira za voznika.

Za uspešno uveljavitev ugovora zastaranja terjatve mora tožena stranka navesti dejstva, s katerimi utemeljuje svojo trditev, da je terjatev tožeče stranke zastarala (predvsem v smeri, kdaj je imela tožeča stranka pravico od tožene stranke terjati izpolnitev obveznosti in kdaj jo je dejansko v konkretnem primeru terjala). V obravnavanem primeru pa iz spisa izhaja, da ni drugotožena stranka v odgovoru na tožbo o tem navajala ničesar. Šele na prvem naroku za glavno obravnavo je podala ugovor zastaranja z utemeljitvijo, da je od nastanka škode pa tudi od sestave cenilnega zapisnika preteklo več kot 3 leta. Ta dejstva pa so bila uveljavljena prepozno in jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, glede na 451. in 452. čl. ZPP, po katerih mora tožena stranka v sporu majhne vrednosti vsa dejstva navesti že v odgovoru na tožbo oziroma še v eni pripravljalni vlogi kot odgovoru na vlogo tožeče stranke.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo drugotožene zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da ni v njem navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).