VSC Sklep Cp 215/2021

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je glede odločitev v točkah I, II, prvi, četrti in peti odstavek točke IV in točke V izreka.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da

- se mladoletna A. C. M., rojen ... in M. C. M., rojen ... oba stanujeta ..., odvzameta staršem B. C. (sedaj M.), ... in A. M., ..., in se ju namesti v rejniško družino rejnice B. L., ... (točka I izreka),

- bodo stiki med mladoletnim A.C. M. in in mladoletnim M. C. M. z materjo B. M. in njenim možem A. M. potekali v neparnih mesecih (januar, marec, maj, julij, september, november) vsak drugi petek v mesecu od 15.00 do 18.00 ure ter v v parnih mesecih (februar, april, junij, avgust, oktober, december) vsak tretji petek v mesecu od 15.00 do 16.00 ure ter nato še skupaj skupni stiki vseh štirih otrok (A., M., L. L. in M. L. od 16.00 do 17.00 ure, vse v prostorih ... za prihod in odhod mladoletnega A. in mladoletnega M. na in s stikov poskrbi rejnica B. L.. V času epidemije corona virusa se stiki izvajajo vsak drugi in četrti petek v mesecu s pričetkom ob 15.00 uri v obsegu pol ure ali dlje, če je komunikacija konstruktivna in če otroka glede na njuno trenutno razpoloženje in potrebe zmoreta in če je to v njuno korist, preko video klica. Na stikih je prisotna rejnica B. L., ki je otrokoma v pomoč in podporo pri izvajanju in usmerjanju stikov (točka II izreka),

- stiki med mladoletnim A.C. M.in mladoletnim M. C. M. z očetom A. M.se ne izvajajo (točka III izreka),

- prva nasprotna udeleženka B. M. (prej C.) je od izdaje tega sklepa dalje dolžna plačevati za preživljanje mladoletnega A. C.M. in mladoletnega M. C. M. mesečno preživnino v znesku 20,00 EUR za vsakega posameznega otroka, skupaj torej 40,00 EUR, do vsakega 22. dne v mesecu, na posebna računa teh dveh otrok, ki ju bo v ta namen v roku 14 dni od prejetja tega sklepa odprla skrbnica B. L. in o tem obvestila preko predlagatelja zavezanca. Preživnina, določena v breme nasprotnega udeleženca A. M. v korist mladoletnega otroka A, C, M,s sodno poravnavo pri Okrožnem sodišču v Celju N ... z dne 28. 9. 2012 v znesku 130,00 EUR ostane v nespremenjeni višini in se od dneva izdaje tega sklepa dalje plačuje na posebni račun otroka A.C. M., ki ga bo v ta namen v roku 14 dni od prejetja tega sklepa odprla skrbnica B. L. in o tem obvestila zavezanca preko predlagatelja. Preživnina, določena v breme nasprotnega udeleženca A. M.v korist mladoletnega otroka M. C. M., določena s sodno poravnavo pri Okrožnem sodišču v Celju IV P ...z dne 20. 3. 2015 v znesku 130,00 EUR ostane v nespremenjeni višini in se od dneva izdaje tega sklepa dalje plačuje na posebni račun otroka M. C. M., ki ga bo v ta namen v roku 14 dni od prejetja tega sklepa odprla skrbnica B. L. in o tem obvestila zavezanca preko predlagatelja. V primeru zamude z izpolnitvijo preživninskih obveznosti bosta nasprotna udeleženca dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od datuma zapadlosti posamezne mesečne preživnine do dneva plačila, zneske preživnin, ki bodo v plačilo zapadli do pravnomočnosti tega sklepa, sta dolžna nasprotna udeleženca plačati v roku 15 dni od dneva prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila. Mesečno preživnino v višini, določeni s tem sklepom, sta dolžna nasprotna udeleženca plačevati do prva uskladitve preživnin z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, nato pa v višini, določeni v vsakokratnem obvestilu pristojnega CSD o uskladitvi preživnin, preživninsko obveznost sta dolžna izpolnjevati na račun otroka, ki bo odprt naknadno (točka IV izreka),

- ukrep odvzema otroka staršem in namestitev v rejništvo traja največ tri leta (točka V izreka),

- predlagatelj je v izvajanju ukrepa odvzema otrok staršem in namestitvi v rejniško družino dolžan sodišču poročati enkrat letno (točka VI izreka).

2Prva nasprotna udeleženka je s pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje z navedbo, da ga izpodbija glede odločitev pod točkami II, III in IV izreka z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Predlagala je spremembo sklepa v izpodbijanih delih tako, da se mladoletna otroka A. C. M. in M. C. M. ne odvzameta staršem B. C. (sedaj M.) in A. M. ter se ju ne namesti v rejniško družino rejnice B. L. Podredno pa je predlagala razveljavitev sklepa glede odločitev v točkah II, III in IV izreka ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

4Predlagatelj na pritožbo ni odgovoril.

5Prva nasprotna udeleženka kot pritožnica (v nadaljevanju: pritožnica) v pritožbi navaja, da se je celoten postopek odvzema otroka začel zaradi suma zanemarjanja otrok, oziroma grobega ravnanja z njimi, ko naj bi sedanji partner pritožnice grdo ravnal z mladoletnima otrokoma. V skladu s tem pritožnica opozarja, da njen partner dejansko nikoli ni bil pravno formalno udeleženec postopka in da je v zvezi s tem sodišče postopalo napačno, ko ga je vključevalo v vse segmente zadevnega sodnega nepravdnega postopka, a ga ni štelo za udeleženca postopka. Udeleženca postopka nista le predlagatelj, ki zahteva sodno varstvo in nasprotni udeleženec, zoper katerega je zahtevano sodno varstvo, pač pa tudi vse osebe, na katere se sodna odločba neposredno nanaša in osebe, katerih pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet (to so materialnopravni udeleženci). Tudi njim je treba priznati status udeleženca, da v postopku sodelujejo, se vanj vključujejo in branijo svoje interese. Sodišče je postopalo napačno in kršilo določila ZNP -1 in ZPP o tem, kdo so pravzaprav lahko udeleženci oziroma stranke postopka.

Sodišče prve stopnje je res postopalo v nasprotju s postopkovnimi določili. V skladu z določbo 21. člena ZNP-1 je udeleženec nepravdnega postopka poleg predlagatelja in osebe, proti kateri je predlog vložen, tudi oseba, glede katere se vodi postopek, oziroma oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša in oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet.

Ker je s sklepom sodišča prve stopnje v točki II izreka odločeno, da potekajo stiki tudi med obema mladoletnima otrokoma in možem pritožnice, to je A. M., se sklep sodišča prve stopnje neposredno nanaša na A. M.. Sodišče prve stopnje imenovane osebe sicer ni v uvodu svojega sklepa navedlo kot udeleženca tega nepravdnega postopka, vendar iz podatkov v spisu izhaja, da je ta bil prisoten na vseh izvedenih narokih (16. 7. 2019, 20. 1. 2020, 25. 11. 2020), dne 20. 4. 2021 pa mu je bil vročen uvodoma naveden in izpodbijan sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje mu je torej dejansko priznalo status udeleženca in mu omogočilo sodelovanje v postopku ter mu tudi omogočilo vložitev pravnega sredstva zoper odločbo, izdano v navedenem postopku, ki pa ga ni vložil.

Čeprav je sodišče prve stopnje v zvezi s partnerjem pritožnice postopalo napačno in je kršilo določila ZNP-1 in ZPP, pa pritožba ni vložena tudi v imenu A. M. (v spisu ni njegovega pooblastila odvetniku Teržanu in pritožba tudi ni vložena v njegovem imenu), zato v tem delu ni utemeljena.

6Pritožba uvodoma navaja, da izpodbija med drugimi tudi odločitev pod točko III izreka sklepa sodišča prve stopnje.

V tej točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da se stiki med mladoletnim A. C. M. in mladoletnim M.C. M.ter njunim očetom A.M.ne izvajajo. Odločitev v tem delu se torej ne nanaša na pritožnico, temveč na drugega nasprotnega udeleženca, ki pa ni vložil pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje. Zato je pritožba tožnice v tem delu brezpredmetna in je pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

7Pritožba dalje navaja, da graja način izdelave izvedeniškega mnenja, ker gre za ukrep trajnejšega značaja, kar kaže dejstvo, da je sodišče postavilo izvedenki z dveh različnih področij, ki zahtevata različne pristope in zasledujeta različne cilje. Ne strinja se s tem, da sta obe izvedenki podali enake odgovore na vsa vprašanja, da se obe spoznata na strokovno materijo, na katero se nanašajo vsa postavljena vprašanja in sta nanje odgovorili v celoti. Zagotovo ne moreta odgovoriti na vsa vprašanja, mnenje sta popolnoma neprimerno sestavili skupaj in nista razumeli vprašanj po področjih, ki jih zadevajo, vsaka bi morala odgovoriti na vprašanja, za katera je kompetentna, iz mnenja bi moralo jasno izhajati, na katera vprašanja je odgovorila katera in katera so tista vprašanja, ki ne spadajo v področje izvedenstva, vsaka bi morala odgovoriti na vprašanja v okviru svoje specializacije, odgovore na vprašanja, ki presegajo njuno stroko, pa zavrniti z ustrezno razlago, mnenje je popolnoma nestrokovno in najmanj neprimerno. Po 18. členu Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSISCT) mora v sodnem postopku vsak od njih pravočasno opozoriti sodišče, ko ugotovi, da za izvedbo naloge v celoti ali delno ni usposobljen, ali kadar obstajajo drugega okoliščine, zaradi katerih utemeljeno pričakuje, da njegova naloga ne bo mogla biti v celoti ali delno v pomoč sodišču. V skladu z 254. členom ZPP mora sodišče ponoviti dokaz z istim ali drugim izvedencem v primerih, ko ugotovi, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln, ali v nasprotju sam s sabo ali z raziskanimi okoliščinami, da so v izvedenčevem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, oziroma če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, kar se je izkazalo tudi tekom samega ustnega zaslišanja postavljenih izvedenk. Sodišče bi moralo angažirati novega izvedenca iste stroke. Pritožnica opozarja še na zelo veliko napako oziroma nedoslednost pri sestavljanju izvedenskega mnenja, in sicer kopiranje vsebine le-tega. Izvedenki, ni jasno katera, ker sta mnenji napisali kot skupno, sta zapisali pri obeh otrocih popolnoma enak stavek, in sicer ″mama ga je udarila po hrbtu, ko je razbil uro na rdeči pesek (peščeno uro, o.p. izved.)″. Tako ravnanje je nedopustno, kopiranje vsebine v izvedenskem mnenju na način, da je pri obeh odvzetih otrocih napisan isti stavek z nesmiselno vsebino. To je nedopustno in tudi neresnično, peščeno uro je imel samo A. ne pa tudi M., zato ni možno, da bi jo oba razbila. Znotraj izvedenskega mnenja so podana tudi neskladja, na strani 26 mnenja izvedenki navajata ″sladkarije, ki jih veliko dobita na stikih s staršema, prihranita za mlajša dva bratca in sestrico in jima jih prineseta na nadaljnji skupni stik. Do mlajših dveh je A. tudi sicer nekoliko zaščitniški. Vedno pred stikom sprašujeta, če bosta prišla tudi L. in L., na strani 31 mnenja pa piše ″ob opazovanju njihovega odnosa izvedenki nisva opazili tesnejših odnosov ali znakov navezanosti A. in M.na njune mlajše sorojence. Po podatkih rejnikov dečka tudi ne sprašujeta po njih in jih ne omenjata.″. Da starejša otroka A. in M. sladkarije prihranita za mlajša dva bratca in sestrico, ne more držati, saj sta v času pisanja zadevnega mnenja A. in M. imela dve sestri in enega brata in ne dveh bratcev in ene sestre, kot to izhaja iz mnenja. V ustni dopolnitvi je bilo pojasnjeno, da bi mnenje dejansko lahko pisala samo ena izvedenka, to je dr. D. R. ki ni znala točno povedati, kako je pisanje mnenja izgledalo v praksi, pojasnila je, da sta izvedenki vsaka zase odgovorili na vprašanja in nato skupaj pregledali mnenji. Če bi slednje res naredili, zagotovo ne bi prišlo do ponavljanja identičnih stavkov pri obeh otrocih, če mnenje pregledata dve osebi povprečnih sposobnosti, do takih napak ne more priti. Pritožnica meni, da tak način pisanja izvedenskega mnenja ni primeren in če ne drugega, strankam postopka povzroča nesorazmerno visoke stroške za delo dveh izvedencev, ko pa lahko delo dejansko opravi le eden, zaradi izpostavljenih napak pa tudi dvomi v strokovnost mnenja.

Zgoraj povzete pritožbene navedbe je pritožnica že pred sodiščem prve stopnje podala kot pripombe na pisno izdelano izvedensko mnenje.

Sodišče prve stopnje je v točki 30 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovilo:

- da sta izvedenki opravili vsaka svoj del diagnostike in na podlagi tako pridobljenih podatkov, o katerih sta se podrobno pogovorili, sestavili odgovore na vprašanja sodišča, ki so bila enaka postavljena obema izvedenkama,

- sodelovanje psihiatrov in kliničnih psihologov je pravilo pri kompleksni obravnavi duševnih motenj in psihosocialnega funkcioniranja otrok, mladostnikov in odraslih oseb, samo strokovni tim da celostno podobo in opis neke motnje in hkrati usmeritve za obravnavo teh in tako je bilo med obema izvedenkama sodelovanje,

- psihiatrinja, otroška psihiatrinja in družinska terapevtka mora zelo dobro poznati družinsko dinamiko in pomen vzgoje ter tudi razumeti komunikacijo in dinamiko družine, da lahko ugotovi, kako ta lahko škodi otrokom ter da oceni starševske kapacitete, da se v primerih sodelovanja več izvedencev kvaliteta pridobljenega mnenja izboljša, delo obeh izvedenk, ki sta dolgoletni priznani strokovnjakinji vsaka na svojem področju dela, je vsebinsko strokovno povezano, glede zapisa dogodka s peščeno uro pa je prišlo do očitne pisne napake izvedenke klinične psihologije in ni v ničemer ta napaka vplivala na končno mnenje.

Z zgoraj povzetimi razlogi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek, da ne dvomi v verodostojnost in strokovnost izvedenskega mnenja, ki sta ga izvedenki izdelali skupno in sta v dodatnem zaslišanju argumentirano odgovorili na pomisleke in dvome udeležencev postopka, svoje ugotovitve pa empirično in logično obrazložili.

Tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje o strokovni pravilnosti izdelanega izvedenskega mnenja. Iz pritožbenih navedb izhaja zgolj nekonkretizirano nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, saj pritožba zgolj citira določbe prvega odstavka 18. člena ZSTIST in 254. člena ZPP, ne pove pa, za katera vprašanja sodišča (ki so bila enaka postavljena vsaki od obeh izvedenk) katera od obeh izvedenk ni kompetentna, katere so pomanjkljivosti, ki z zaslišanjem izvedenk, oziroma njuno dopolnitvijo pisnega izvedenskega mnenja niso bile odpravljene. Pritožbeno izpostavljena nedoslednost pri zapisu enega stavka v izvedenskem mnenju za mladoletnega A. n mladoletnega M. v zvezi z razbitjem peščene ure, pa je izvedenka Renko razjasnila v dopolnjenem mnenju, ko je bila zaslišana in to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Na podlagi podatkov v spisu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da po dopolnjenem izvedenskem mnenju z zaslišanjem obeh izvedenk na naroku 20. 1. 2020 in tudi na zadnjem naroku dne 25. 11. 2020 pritožnica (in tudi nihče od drugih udeležencev) ni imela pripomb na dopolnjeno izvedensko mnenje, tudi ni vztrajala pri dokaznem predlogu za postavitev novih izvedencev psihiatrične in psihološke stroke, ko je na zadnjem naroku 25. 11. 2020 sodišče s sklepom zavrnilo ″ostale dokazne predloge″, niti ni uveljavljala bistvene kršitve določb postopka.

Tudi pritožbeni očitek o notranjem neskladju izvedenskega mnenja po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Pritožbeno izpostavljen zapis na strani 26 izvedenskega mnenja (list. št. 147 spisa) je del povzetka pogovora sodne izvedenke psihiatrične stroke z rejnikoma in iz le-tega je jasno razvidno, da za besedami ″prihranita za mlajša dva″ manjka vejica, saj je v nadaljevanju (ki ga povzema tudi pritožba) navedeno ″do mlajših dveh je Aleks tudi sicer nekoliko zaščitniški. Vedno pred stikom sprašujeta, če bosta prišla tudi L. in L.. Torej se besedi ″mlajša dva″ nanašata na bratca (L. in sestrico (L.).

V nadaljnjem zapisu o navezanosti na ″njune sorejence″ pa tudi ni nikakršnega nasprotja, saj sta v času izdelanega izvedenskega mnenja (septembra 2019) mladoletna A.in mladoletni M. imela res enega brata (L.M.) in dve sestrici (L. L. in T.), torej je za sorojence pravilno uporabljena množina. Zapis, da A. in M.prihranita sladkarije za ″mlajša dva, brata in sestrico″ in da je A. zaščitniški do ″mlajših dveh″, se brez dvoma nanaša na L. in L.. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da ima izvedensko mnenje napake, pritožba enostavno izven konteksta analizira besedilo izvedenskega mnenja in nanj daje pripombe, ki so po presoji pritožbenega sodišča glede na zgoraj obrazloženo prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), podaja pa tudi svojo dokazno oceno, ki pa ni utemeljena.

8Pritožnica v pritožbi dalje navaja, da je sodišče zavrnilo predlog po imenovanju novih izvedencev iz razloga, ker je med drugim v dokaz sprejelo izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano za potrebe zadeve I Kpr 16475/2013. Iz izvedenskega mnenja resnično izhaja, da gre pri pritožnici za primarno slabše intelektualno opremljeno osebo, ki ima znižano aktualno umsko učinkovitost in da bi pritožnica potrebovala strokovno pomoč, da bi lahko zaživela bolj kakovostno in poskrbela za otroka. Sodišče pa je pozabilo na temeljni in odločilni element tega mnenja, in sicer da je pritožnica sposobna opravljati funkcijo starša in je zaradi tega leta 2013 obdržala takratna njena otroka M. in A. Napačno je ugotovilo, da se mnenja ujemajo in iz tega razloga ni sledilo predlogu za imenovanje novih izvedencev. Na podlagi citiranega mnenja sodišče ni odločalo o odvzemu otrok pritožnici, to mnenje pa je tudi posledica razmerja, v katerem je bila pritožnica, takrat je bila v razmerju z očetom mladoletnega A.in M. To mnenje je irelevantno in ne more biti v podporo izvedenskemu mnenju izvedenk Renko in Tomori, ki ga izpodbija pritožba. Sedem let staro izvedensko mnenje ne more biti podlaga sodišču, da ne angažira nove izvedence. Pritožnica pa se tekom postopka nikoli ni strinjala, da je priloženo izvedensko mnenje karkoli drugega kot zgolj in samo dokazni predlog, ki ga je tekom postopka predložil predlagatelj. Izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka se lahko upošteva kot dokaz v postopku pod pogojem, da je med strankama postopka o tem doseženo soglasje, oziroma če z uporabo dokaza iz drugega postopka ni bila kršena pravica do izjavljenja.

Pritožbeno sodišče je presodilo, da te pritožbene navedbe niso utemeljene.

Zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca pritožnica, kot je obrazloženo že zgoraj, ni ugovarjala, oziroma nasprotovala. Sodišče prve stopnje res ni postopalo v skladu z določbami ZPP, ko je izvedensko mnenje iz sodnega postopka I Kpr 16475/2013 izvedencev Pišec in Pečarič – Jager upoštevalo v tej nepravdni zadevi kot dokaz. Obe izvedenski mnenji je predložil sodišču prve stopnje predlagatelj in drži pritožbena trditev, da pritožnica ni podala soglasja o tem, da se navedeni izvedenski mnenji uporabiti kot dokaz v tem nepravdnem postopku. Zato obe mnenji lahko pomenita le del predlagateljeve trditvene podlage.

Zaradi izostanka soglasja pritožnice glede uporabe teh mnenj kot dokazov pa zagotovo ni bila pritožnici kršena pravica do izjave, oziroma storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, saj nikoli ni nasprotovala trditvi predlagatelja, da je ti dve izvedenski mnenji pritožnica sama izročila predlagatelju, sicer pa niti v pritožbi ne trdi, da z njuAno vsebino ni bila seznanjena. Zato ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.

Pritožba pa ne uveljavlja bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z napačno uporabo 7. in 212. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, na to bistveno kršitev pa pritožbeno sodišče ne pazi uradoma.

Glede na vse že zgoraj obrazloženo v tem nepravdnem postopku pridobljeni izvedenski mnenji sodnih izvedenk T. in R. dokazno podpirata odločitev sodišča prve stopnje, da se pritožnici in drugemu nasprotnemu udeležencu odvzameta otroka mladoletni A. in mladoletni M., ter se ju namesti v rejniško družino. Dejstvo, da sta ob razpadu zakonske skupnosti pritožnice in drugega nasprotnega udeleženca bila otroka zaupana v varstvo in oskrbo pritožnici, ne more biti pravno odločilno v tem postopku. Pritožnica je takrat imela samo A. in M., pri odločanju v tem postopku pa so bile okoliščine na njeni strani povsem drugačne, saj je morala skrbeti še za tri druge mlajše otroke, torej skupaj za pet otrok s posebnimi potrebami.

9Pritožnica dalje opozarja na dejstvo, da je sam sodni postopek trajal slabi dve leti, izvedenki pa sta v svojem mnenju med drugim tudi predlagali, da bi se po določenem času različnih obravnav, ki bi jih bila deležna pritožnica, lahko začelo znova preverjati in presojati, ali so ugotovljene kapacitete staršev toliko boljše, da bi se otroci lahko vrnili domov. Pritožnica in njen partner sta bila tekom celotnega trajanja postopka udeleženca več delavnic in psihiatričnih ter psihoterapevtskih obravnav, tega ne zanika niti predlagatelj. Pritožnica zato meni, da bi bilo glede na trajanje postopka potrebno še enkrat z novim izvedenskim mnenjem preveriti, ali so se starševske kapacitete v obdobju skoraj dveh let tako izboljšale, da so podani mogoče pogoji za vračanje otrok, ali pa vsaj drugačne ureditve stikov, tega sodišče ni preverjalo.

Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Če sta bila pritožnica in njen partner A. M. udeleženca več delavnic in psihiatričnih ter psihoterapevtskih obravnav, po presoji pritožbenega sodišča ni pravno odločilno dejstvo za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve. Izvedenski mnenji z dopolnitvami sta bili v tem postopku izdelani januarja 2020, ko je bila pritožnica že mati šestih otrok (mladoletnih A., M., L., L., T. – rojeni septembra 2017 in T. – rojenega 10. 9. 2019). Torej od izdelave izvedenskih mnenj do odločitve sodišča prve stopnje ni preteklo niti leto dni in v izvedenskem mnenju izvedenke klinične psihologije je priporočeno ponovno preverjanje in presojanje, ali so ugotovljene kapacitete staršev toliko boljše, da bi se lahko otroci vrnili domov, kar je zapisalo tudi sodišče prve stopnje v točki 50 obrazložitve izpodbijanega sklepa, še ni potekel. Ob upoštevanju v točki 42 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovljenih dejstev, ki niso pritožbeno izpodbijana, o osebnostnih lastnostih in starševske kapacitete pritožnice in A. M., in da biološki oče v življenju mladoletnega A.in mladoletnega M.sploh ni prisoten, da ju je potrebno odvzeti staršem, ker bodo le z odvzemom v zadostni meri varovane njune koristi in bo s tem ukrepom glede na že očiten napredek obeh mladoletnih otrok v družini utemeljen predlog, da otroka ostaneta nameščena v rejniški družini, ker v krajšem času ni mogoče pričakovati, da bi pritožnica in A M., ki imata ob štirih otrocih, ki so v rejništvu, doma še dva otroka v starosti treh let in eno leto in pol ter pričakujeta januarja 2021 še tretjega otroka (oziroma sedmega), tvorno sodelovala pri varstvu, negi in vzgoji mladoletnih A. in M.. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje sta se pritožnica in A. M. sicer vključila v vse predlagane oblike pomoči in pokazala veliko voljo, vendar pogovori z njima kažejo, da to ni bila njuna lastna motivacija, da pri sebi ne prepoznavata težav, zaradi katerih potrebujeta pomoč. Glede na v točki 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa neizpodbijan dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da pritožnica in A. M. tako vzgojno zahtevnima otrokoma, kot sta mladoletni A.in mladoletni M., nista kos in glede na zgoraj že navedeno o smotrnosti preverjanja njunih starševskih kapacitet po preteku dveh let, bo šele po tem pretečenem času v psihoterapevtski obravnavi smiselno ponovno preverjati in presojati njune starševske kapacitete, da bi se otroka lahko vrnila domov. Pritožnica tudi ne izpodbija ugotovitev o njenem zdravstvenem stanju in ugotovitev sodišča, da je zanjo celo škodljivo in dolgoročno tudi za mladoletna otroka njena obremenjenost s skrbjo za vzgojo in varstvo šestih mladoletnih otrok (v času odločanja o pritožničini pritožbi, pa je teh že sedem).

10Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče presodilo, da je izpodbijana odločitev v točki I izreka sklepa sodišča prve stopnje glede na ugotovljena pravno odločilna dejstva v razmerju do pritožnice povsem utemeljena na podlagi določbe 174. člena Družinskega zakonika (DZ).

11Pritožnica navaja še vsebino določbe 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in trdi, da je v njeno življenje bilo poseženo z nenadnim in nenapovedanim dejanjem odvzema otrok na način, da sta bila odpeljana iz šole, oziroma vrtca, s tem je bilo poseženo v družinsko življenje pritožnice in njenih otrok, kot je do trenutka odvzema potekalo. Zato je nujno, da je izvedensko mnenje izdelano strokovno in odgovorno do strank, sicer ni storjeno vse, kar je potrebno storiti, da se zavaruje otrokova korist, da morajo biti otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, ki jih vodijo države ali zasebne ustanovi za socialno varstvo, sodišča, upravni organa ali zakonodajna telesa, izhaja tudi iz prvega odstavka 3. člena Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah. Nato pa pritožnica ponovno trdi, da izvedensko mnenje zagotovo ne zadostuje standardom, ki pritičejo izvedenskim mnenjem.

Po presoji pritožbenega sodišča tudi v tem delu pritožbi ne gre slediti.

Glede na dejansko ugotovljene vse okoliščine o osebnostnih lastnostih in primanjkljajih obeh mladoletnih otrok, njune matere in očima A. M. ter vse ugotovljene okoliščine o njuni zelo pomanjkljivi in neustrezni skrbi za vzgojo in napredek obeh mladoletnih otrok, ki sta v rejništvu od meseca junija 2019 in je njun napredek v tem času očiten, je zato zanju najkoristneje poskrbljeno v rejništvu in je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna glede na določbo 174. člena DZ. V družinsko življenje pritožnice je bilo poseženo na podlagi zakona in s ciljem zagotoviti mladoletnima otrokoma največjo korist, saj njuno življenje v družini s pritožnico, A.M. in še tremi (najmanj) sorojenci ni potekalo v največjo korist obeh mladoletnih otrok glede na neizpodbijano dejstvo, da gre pri obeh za otroka s posebnimi potrebami.

12Pritožba pa ne podaja konkretnega predloga za preureditev stikov obeh otrok s pritožnico, kot so določeni v točki II izreka sklepa sodišča prve stopnje in tudi ne konkretizira razlogov za izpodbijanje odločitve v točki IV izreka, kjer je pritožnici naložena dolžnost plačevati mesečno preživnino v znesku 20,00 EUR za vsakega posameznega otroka.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bil izpodbijani sklep obremenjen s katero od tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) in tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in svojo odločitev glede stikov (točke II. izreka) v točkah 51 do vključno 54 obširno obrazložilo in utemeljilo.

V točkah 55, 57, 58, 59, 60, 61 in 62 pa je obširno obrazložilo ugotovljena dejstva o potrebah vsakega mladoletnega otroka in zmožnostih pritožnice, navedlo pravilno materialnopravno podlago in prisodilo pritožnici preživninsko obveznost za vsakega od otrok po presoji pritožbenega sodišča zgolj v simboličnem znesku.

13Glede na vse obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi z 42. členom ZNP-1). O stroških pritožbenega postopka ni odločeno, ker jih pritožnica ni niti zaznamovala.