VSRS Sodba I Ips 297/2009

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni J.K. spoznan za krivega, da je z dejanjem pod točko I/1 storil kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), z dejanjem pod točko I/2 kaznivo dejanje nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko II. v sostorilstvu z obsojeno Z.K. kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Določene so mu bile posamične kazni dva meseca zapora, štiri mesece zapora in tri mesece zapora, ter nato po določbah o steku izrečena enotna kazen osem mesecev zapora. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oproščen plačila stroškov kazenskega in pritožbenega postopka.

2Obsojeni J.K. je zoper pravnomočno sodbo vložil vlogo, naslovljeno kot prošnjo za varstvo zakonitosti, po prvem in tretjem odstavku 420. člena ZKP in obnovo sodnega postopka po prvem in tretjem odstavku 410. člena ZKP. Iz navedb v vlogi izhaja predlog, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva, v kolikor nakazuje na kršitve zakona, ni utemeljena. V preostalem pa vloga predvsem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar bi bilo potrebno obravnavati v okviru zahteve za obnovo kazenskega postopka, saj zahteva za varstvo zakonitosti v tej smeri ne more biti uspešna.

4V odgovoru državnega tožilca se obsojenec ni izjavil.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7Obsojenec z navedbami, da ga je zagovornik odrejen po uradni dolžnosti prvič obiskal za 25 minut na večer pred glavno obravnavo, da ni bil seznanjen z dokaznim gradivom in da na glavno obravnavo ni bil pripravljen ter da ni bil seznanjen s svojimi pravicami in možnostmi, nakazuje na kršitev pravice do obrambe in s tem na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. V nasprotju s podatki spisa obsojenec navaja, da zagovornik ni izvajal formalne obrambe, ko zatrjuje, da je z zagovornikom govoril le na večer pred glavno obravnavo. Zagovornik je aktivno sodeloval v postopku od prvega zaslišanja obsojenca dalje, na naroku izvedenem po 204.a členu ZKP ter nato na glavnih obravnavah. Tako je bila izvajana obsojenčeva formalna obramba. Ni se mogoče strinjati z obsojencem, da sam ni mogel izvajati svoje, to je, materialne obrambe. Obsojenec je bil poučen o svojih pravicah na glavni obravnavi po členu 320 in po tretjem odstavku 5. člena ZKP, seznanjen je bil z obdolžitvami ter je v zvezi z obtožnim predlogom tudi podal zagovor, navzoč je bil pri izvajanju dokazov in je v postopku tudi aktivno sodeloval. Obsojencu je bila tako zagotovljena pravica do učinkovite obrambe in procesna kršitev, ki jo nakazuje s svojimi navedbami, ni podana.

8Nekonkretizirane so obsojenčeve trditve, da naj bi šlo za kaznivo dejanje v nadaljevanju, ki se začelo neugotovljenega dne v oktobru 2007, ki ga je tožilec nezakonito razbil na dva dela, to je do 31.10.2008 in od 1.11.2008, da je lahko po novem KZ zahteval pripor. Obsojenec ne pojasni in ne obrazloži kršitve zakona, tako da ni mogoče niti preizkusiti ali obsojenec uveljavlja kršitev kazenskega zakona ali procesno kršitev (podatki kazenskega spisa ne dajejo podlage za sklepanje, da je bil del postopka za dejanja storjena po uveljavitvi KZ-1 izločen), tako da se takšnih nekonkretiziranih navedb tudi ne da preizkusiti niti ugotoviti, na katero kršitev zakona naj bi se navedbe obsojenca nanašale.

9Z ostalimi navedbami v svoji vlogi pa obsojenec ne nakazuje kršitev zakona ampak zatrjuje, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Tako se ne strinja z zaključki prvostopenjske sodbe, z mnenjem od postavljenega izvedenca psihiatra, zatrjuje, da sodišče ni upoštevalo prič in dokazov, kar pripisuje slabemu delu zagovornika, predlaga izvedbo nekaterih novih dokazov in ocenjuje, da mu je bil izrečena previsoka kazen, ter da niso bile upoštevane vse okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni. Gre za navedbe, s katerimi uveljavlja, da odločilna dejstva v sodbi niso pravilno oziroma popolno ugotovljena, kar pomeni uveljavljanje nedopustnega razloga, to je zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati, lahko pa so navedbe predmet presoje zahteve za obnovo kaznivega postopka, o kateri pa odloča sodišče prve stopnje.

10Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 425. ZKP).

11Iz enakih razlogov kot sodišči prve in druge stopnje, saj bi bilo s plačilom stroškov postopka ogroženo obsojenčevo preživljanje in preživljanje njegove družine, je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom.