VSC Sodba Cp 201/2021

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 279,62 EUR strokov odgovora na pritožbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 3.408,78 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2019 dalje (I. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), o povrnitvi pravdnih stroškov pa je odločilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poravnati 2.636,07 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se v ugodilnem delu (I. točka izreka) in stroškovni odločitvi (III. točka izreka) tožena stranka (pritožnica) pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je tožnica kot vzrok za njen padec v prostoru delodajalca zatrjevala neprimerno in obrabljeno talno površino, slabo osvetlitev prostora, neustrezno delovno obutev in šele na zadnjem mestu nepravočasno ter neprimerno čiščenje tal. Poudarja, da je sodišče prve stopnje glede na izvedeni dokazni postopek pravilno ugotovilo in odločilo, da so bili očitki tožeče stranke glede talne površine, osvetlitve in obutve neutemeljeni, kot napačnemu pa nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje glede neustrezne organizacije čiščenja prostorov. Navaja, da v nadaljevanju podaja ugovore, ki jih je v zvezi s tožbenim zahtevkom utemeljeno in pravočasno podala tekom postopka, vendar jih sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni pravilno upoštevalo. Glede ugovora pasivne legitimacije navaja, da je tožena stranka v vlogi 2. 12. 2019 ugovarjala pasivno legitimacijo in pojasnila, da je v času škodnega dogodka čiščenje tal v prostorih njenega zavarovanca izvajalo podjetje I. (v nadaljevanju I.) in ne zavarovanec tožene stranke, saj so delavke omenjenega podjetja čiščenje talnih površin v prostorih zavarovanca opravljale v okviru predpisanega obsega del (protokola), pod nadzorom in na račun svojega delodajalca. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve in vztraja, da glede na okoliščine obravnavanega dogodka (zgolj en madež, ki je najverjetneje nastal malo pred škodnim dogodkom, zaradi česar ga tudi ni predhodno nihče zaznal očistil), odgovornosti za obravnavani dogodek, v zvezi s katerim je tožnica zavarovancu med drugim očitala nepravočasno in neprimerno čiščenje tal, ne gre pripisati njemu, ampak kvečjemu izvajalcu takratnih del čiščenja, to je I. Ponovno poudarja, da je njen zavarovanec poskrbel in zagotavljal ustrezno čiščenje talnih površin, kar so izvajali tako zaposleni zavarovanca tožene stranke, kakor tudi za to najeti izvajalec. Da je bila dotedanja in torej tudi takratna organizacija zavarovanca glede čiščenja talnih površin ustrezna, primerna in zadostna, dokazuje dejstvo, da se dotlej niti tožnica niti drugi zaposleni niti varovanci doma niti njihovi obiskovalci iz razlogov neočiščenosti talnih površin niso poškodovali. Meni, da je zaključek sodišča v 20. točki, da delodajalec tožnice ni poskrbel za ustrezno organizacijo čiščenja njenega delovnega mesta, v posledici česar ji je v predprostoru sanitarij zdrsnilo na mastnem in mokrem madežu, neutemeljen. Navaja, da je postopek pokazal, da je zavarovanec opravljal običajen nadzor tudi nad delavci drugega zavarovanca (čistilkami I.), da pa ni bila njegova dolžnost, da neprestano hodi za njimi in ugotavlja, ali in kako te izvajajo čiščenje tal. Sodišče prve stopnje je glede zavarovalnega kritja v 10. točki obrazložitve sodbe zmotno uporabilo materialno pravo. Izpostavlja, da je šlo v konkretnem primeru za prostovoljno zavarovanje, ki ga je zavarovanec (Dom za varstvo odraslih ... – o.p. delodajalec tožnice) sklenil s toženo zavarovalnico ob pogojih, ki so bili določeni v Splošnih pogojih za zavarovanje splošne civilne odgovornosti O-01/14. V svojih vlogah glede očitkov in navedb je toženka še posebej izpostavila nekatera pogodbeno dogovorjena določila (še posebej 2. in 4. točko prvega odstavka 2. člena, kjer so določene splošne izključitve ter v zvezi s tem uveljavljala neobstoj kritja, v kolikor bi se v postopkih izkazalo, da zatrjevani dogodek oziroma škoda predstavlja posledico zavarovančevih dejanj ali opustitev, ki so bili v nasprotju s predpisi, pravili in dobro poslovno prakso o opravljanju dejavnosti oziroma poklica, ki je predmet zavarovanja. Toženka je tudi opozorila, da zavarovalno kritje ne obstoji v primeru, kolikor bi ugotovljene okoliščine kazale na to, da bi zavarovanec glede na dejavnost, ki jo je opravljal v času škodnega dogodka, moral ali mogel vedeti za protipravnost ali neprimernost svojih ravnanj. Pritožnica poudarja, da je sodišče prve stopnje navkljub izpostavljeni pogodbeni podlagi zavzelo drugačno, po mnenju toženke napačno stališče. Pritožnica izpostavlja razloge v 10. točki obrazložitve in navaja, da že sam naslov 2. člena, splošne izključitve, odkazuje na to, da gre za izključitve, ki se nanašajo na celoten obseg sklenjenega odgovornostnega zavarovanja in da ne drži, da naj bi bila delodajalčeva odgovornost, urejena v petem odstavku 1. člena zavarovalnih pogojev. Določbe omenjenega člena v ničemer ne razveljavijo splošnih izključitev, kot te za vsa, po polici sklenjena odgovornostna zavarovanja določa 2. člen pogojev. Glede na obrazložitev sodbe v 18. točki, da je tožnica uspela dokazati, da je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, saj ta ni zagotovil rednega čiščenja delovnega mesta, ni uredil in vzdrževal delovnega mesta, ni organiziral dela tako, da ne bi bila ogrožena varnost in zdravje delavcev pri delu, kar vse je moralo biti upravi znano, bi tako moralo sodišče ob takšnih ugotovitvah ob pravilni uporabi materialnega prava upoštevaje 2. točko prvega odstavka 2. člena O-01/14 odločiti. Pritožnica izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnici uspelo dokazati obstoj protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, kateremu očita neustrezno organizacijo čiščenja delovnega mesta tožnice. Navaja, da sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo dejstva, da od zavarovanca ni moč zahtevati in pričakovati takšne organizacije čiščenja prostorov, da bi za vsakim varovancem, obiskovalcem in zaposlenim hodila ena čistilka in pazila, ali bo morebiti kateremu izmed njih kaj padlo na tla, da bi se lahko nečistoča takoj očistila. Sodišče je nekritično sledilo navedbam tožnice, pri tem pa v ničemer upoštevalo po toženki izpostavljenih dejstev, da je do poškodbe prišlo med opravljanjem siceršnjega dela tožnice, pri katerem ni bilo prav nikakršne potrebe po hitenju in da je se je dogodek pripetil v prostoru, ki se nahaja v neposredni bližini kopalnice - sanitarij in kjer torej obstoji večja verjetnost obstoja mokrote ali madeža. To dejstvo tožnici ni moglo predstavljati ničesar nepričakovanega, neobičajnega, nevsakdanjega glede na delovno okolje, v katerem je opravljala svoje delo. Še posebej je pri tem potrebno poudariti, da je tožnica tudi vedela, da sta takrat te prostore uporabljala dva težje pokretna stanovalca, zaradi česar je obstajala večja verjetnost, da tam nastane nesnaga. Glede na tožničine delovne in splošne življenjske izkušnje bi torej madež oziroma zdrsnost tamkaj morala pričakovati in temu primerno previdneje stopati. Poudarja tudi, da doslej tudi ob vikendih ni še nikoli prišlo do kakšnih poškodb iz razloga neočiščenosti talnih površin, delavci zavarovanca, varovanci in obiskovalci pa tudi niso imeli nikoli pripomb oziroma predlogov v zvezi s tem. Postopek je po navedbi pritožbe tudi pokazal, da kritičnega dne pred obravnavanim škodnim dogodkom s prehodom obravnavane talne površine ni bilo prav nikakršnih težav zaradi neočiščenosti tal. Zaslišanje čistilke V. S. je tudi pokazalo, da so imele čistilke razpored dela tudi za sobote in da so tudi ob sobotah čistile tla, pregledovale sobe, delale obhode, se odzivale na klice v primeru dodatnih čiščenj in drugo. Dokazni postopek izpovedbe prič V. S. in M. je pokazal, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da nikoli ni bilo nikakršnih pripomb glede njihovega dela, da so bile vseskozi dosegljive in da je za opravljanje dogovorjenega oziroma odrejenega jim dela ni bilo premalo. Pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je med vsakokratnim politjem in čiščenjem nujno potrebna neka časovna enota, v kateri pa se tudi žal lahko pripeti nesrečen slučaj, kot je bilo to najverjetneje tudi v konkretnem primeru. Zaradi navedenega bi lahko obravnavani dogodek šteli kvečjemu kot nesrečen slučaj. Nikakor pa do tega ni prišlo zaradi protipravnih ravnanj oziroma opustitev zavarovanca. Očitek zavarovancu, da je tokrat deloval protipravno je torej nesmiseln in nima nobene osnove v materialnem pravu. Poudarja, da je bila organizacija v zvezi s čiščenjem talnih površin pri zavarovancu povsem ustrezna in zadostna in je kot takšna zadostila standardom profesionalne skrbnosti. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo (20. točka obrazložitve), da naj bi tožnici zdrsnilo na mastnem in mokrem madežu. Postopek je po navedbi pritožbe pokazal, da je šlo očitno zgolj le za mokroto na tleh v neposredni bližini kopalnice, ne pa tudi za mastem madež. Da je šlo zgolj za mokroto, izhaja iz izpovedi priče B. J., ki je povedala, da je lahko madež obrisala zgolj s krpo in vodo in da je bila na tak način obrisana talna površina povsem varna za nadaljnjo hojo po njej in ni bilo nikakršne potrebe po dodatnem čiščenju s čistili s strani čistilke. Tudi priča P., ki se je neposredno po padcu tožnice nahajal tamkaj, je izpovedal le o mokroti in posledično spolzkosti, ničesar pa o mastnosti obravnavanega madeža. Sodišče bi moralo zahtevek tožnice zavrniti tudi po odškodninskem temelju. Šlo je za tožničino delovno okolje, opravljanje običajnega dela, pri običajni hoji in vedenju o možnosti obstoja madeža in posledično spolzkosti tal v neposredni bližini kopalnice, česar vse je bila tožnica vsakodnevno vajena, zaradi česar gre njen padec pripisati izključno njeni takratni neprevidnosti oziroma nesrečnemu naključju. Poudarja, da bi morala tožnica kot delavka svoje takratno delo opravljati s kolikšno pazljivostjo, da bi pri tem varovala svoje življenje in zdravje, za kar pa se je izkazalo, da temu očitno ni bilo tako. Prvenstveno je bila torej sama dolžna poskrbeti za svojo lastno varnost in ker tega ni storila, odgovornosti za nastanek škodljive posledice ne more pripisati drugim. Kot podredno navaja, da so napačni tudi razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je tožnico razbremenilo sokrivde za obravnavani škodni dogodek. Navaja, da je tožnica navkljub dolgoletni praksi in poznavanjem delovnega okolja takrat tamkaj neprevidno hodila, s čimer je zagotovo prispevala k nastanku obravnavanega škodnega dogodka in škodi. Tožena stranka vztraja, da bi tožnica, v kolikor bi bila bolj previdna, talno površino lahko varno prehodila, opazila madež in ga tudi sama očistila. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo pri določanju višine odškodnine pri posameznih postavkah za nepremoženjsko škodo. Izpostavlja mnenje izvedenca medicinske stroke prof. dr. M. C., da je tožnica v obravnavanem škodnem dogodku utrpela zgolj lahki telesni poškodbi (zvin desnega zapestja in udarnino hrbta). Izpostavlja ugotovitve izvedenca glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin in meni, da je sodišče prve stopnje previsoko ovrednotilo odškodnino v višini 2.700,00 EUR. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina za strah v višini 600,00 EUR. Primaren strah je tožnica utrpela v obliki prestrašenosti ob samem padcu, kar je običajna reakcija v podobnih primerih, strah pa je bil kratkotrajen in se je pomiril že v nekaj trenutkih, tudi sekundarni strah je bil, upoštevaje mnenje izvedenca, le blag in je trajal le nekaj dni, kar po mnenju toženke ne utemeljuje prisoje odškodnine v višini 600,00 EUR. Pritožnica izpodbija tudi odločitev o obrestnem zahtevku. Navaja, da je v peti točki odgovora na tožbo pojasnila, da je morala v zvezi z očitki tožnice in ugotovitvijo obstoja svoje obveznosti in njenega zneska po prejemu odškodninskega zahtevka opraviti še določene poizvedbe pri zavarovancu ter pridobiti vso relevantno dokumentacijo v zvezi s po tožnici zatrjevanim dogodkom, kar pa je sodišče prve stopnje prezrlo in v 36. točki obrazložitve zapisalo, da so navedbe toženke pavšalne in neizkazane, zaradi česar jim ni sledilo. Prav tako ni obrazložilo, kdaj je po njegovi oceni bila tožena stranka seznanjena z dokazi o obstoju in višini obveznosti. Šele tedaj je namreč upoštevaje določbo drugega odstavka 943. člena OZ lahko nastala obveznost toženke. V ničemer ni pojasnilo, v čem naj bi tožena stranka izvedele za obseg in višino svoje obveznosti že na dan 3. 5. 2019. Pritožnica nazadnje izpodbija tudi stroškovno odločitev in navaja, da je glede na zgornjo obrazložitev posledično tudi odločitev o pravdnih stroških napačna. V zvezi s tožnici priznanimi stroški navaja, da je šlo v vlogah tožnice z dne 21. 1. 2020 in 6. 3. 2020 za zelo kratki vlogi, ki nista v ničemer posebej obrazloženi, zaradi česar bi za omenjeni vlogi po materialnem pravu bilo potrebno priznati le 50 točk po tar. št. 19/4 in ne 150 točk po tar. št. 19/3 Odvetniške Tarife (OT). Toženka primarno predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži, da toženki povrne njene pravdne stroške, podredno pa predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, o pravdnih stroških pa bo odločeno s končno odločbo. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo tožnica po pooblaščencu obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim, se zavzema se zavrnitev pritožbe ter zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank¹ in ob v dokaznem postopku izvedenih dokazih² delno ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku tožnice, ki se je dne 6. 1. 2018 poškodovala pri delu kot delavka Doma za varstvo odraslih Velenje, zavarovanca tožene stranke. Toženi stranki, pri kateri je imel zavarovanec ob škodnem dogodku zavarovano civilno odgovornost, je naložilo plačilo odškodnine v skupnem znesku 3.408,78 EUR, pri čemer znesek 3.300,00 EUR predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, razlika 108,78 EUR pa za premoženjsko škodo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2019 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki je naložilo povrniti tožeči stranki pravdne stroške glede na uspeh v pravdi.

6Na podlagi določb prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7Zoper sodbo se pritožuje le tožena stranka (toženka) in pritožbeno izpodbija ugodilni del sodbe ter stroškovno odločitev (točki I in III izreka), zato je sodba v tem delu predmet pritožbenega preizkusa.

8Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišče prve stopnje o neutemeljenosti ugovora pasivne legitimacije in zavarovalnega jamstva tožene stranke.

9Po določbi 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pri zavarovanju odgovornosti lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti (direktna tožba). Obsega zavarovalnega kritja sodišče ne preverja po uradni dolžnosti, zato morajo stranke, ki se nanj sklicujejo, v tem primeru toženka, zatrjevati njegovo vsebino, ugotavljane vsebine zavarovalnih pogojev pa je dejansko vprašanje. Na toženi stranki je torej trditveno in dokazno breme, da zatrjuje in dokaže izključitev zavarovalnega jamstva.

10Kot navaja tudi v pritožbi, je toženka ugovor neobstoja zavarovalnega jamstva temeljila sklicujoč se na določila 2. in 4. točke prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti O-01/14 (v nadaljevanju splošnih pogojev), kot sestavnega dela sklenjene zavarovalne pogodbe. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno pojasnilo, da upoštevaje sklenjeno zavarovalno polico, ki vsebuje tudi odgovornost delodajalca iz dejavnosti, kot dejavnost pa je navedeno socialno varstvo – domovi upokojencev, tudi če se splošne izključitve iz 2. člena splošnih pogojev nanašajo na to zavarovano odgovornost, tožnica v postopku ni zatrjevala ravnanja zavarovanca toženke v nasprotju s predpisi, pravili in dobro poslovno prakso o opravljanju dejavnosti socialnega varstva – konkretneje domov upokojencev, temveč ravnanje v nasprotju s splošnim načelom prepovedi povzročanja škode iz 10. člena OZ in določili ZVZD-1 ter Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnim mestih. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da izključitev zavarovalnega jamstva po 2. točki prvega odstavka 2. člena splošnih pogojev ne pride v poštev³. Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo in dokazno podprto zaključilo, da je neutemeljeno tudi sklicevanje na izključitev zavarovalnega jamstva po 4. točki prvega odstavka 2. člena splošnih pogojev, saj se v postopku ni izkazala za utemeljena trditev tožnice, da njena škoda izvira iz nevzdrževanja oziroma pomanjkljivosti stvari (neprimernosti, starosti oziroma obrabe talnih površin)⁴. Pritožba zgolj z obširnim ponavljanjem svojih pred sodiščem prve stopnje podanih trditev glede ugovora neobstoja zavarovalnega jamstva ob navedenem ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da ugovor neobstoja zavarovalnega kritja ni utemeljen.

11Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank in na podlagi izvedenih dokazov nadalje tudi utemeljeno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije in obstoja odškodninske odgovornosti njenega zavarovanca, ki ga ponovno izpostavlja v pritožbi, ker da odgovornost njenega zavarovanca ne obstoji, ker je čiščenje v domu izvajal pogodbeni partner oziroma zunanji izvajalec Č.⁵ Na podlagi dokaznega postopka je prepričljivo zaključilo (pri čemer se je sklicevalo na mnenje izvedenca B. in izpoved priče M.), da delo čiščenja organizira zavarovanec tožene stranke (kar je tudi njegova zakonska dolžnost), pri tem pa ni pomembno, ali čiščenje delovnega mesta izvaja sam s svojimi zaposlenimi, ali pa opravilo prepusti zunanjemu izvajalcu. Pomembno pa je, da je dolžan določiti obseg del, ki jih mora zunanji izvajalec čiščenja opraviti in soglašati tudi s številom čistilk, ki bodo opravljale delo. To zakonsko obveznost je zavarovanec toženke kot delodajalec, kot je pravilno in dokazno podprto obrazložilo sodišče prve stopnje, opustil in zato kršil določila ZVZD-1 in Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih in hkrati ravnal v nasprotju s splošnim načelom prepovedi povzročanja škode, ki izhaja iz 10. člena OZ

12Prepričljivi, dokazno podprti in pravilni so tudi razlogi in zaključki sodišča prve stopnje glede načina nastanka škodnega dogodka in podane odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke⁶. Zato jim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

13Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je ocenilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, prepričljivo zaključilo, da se je škodni dogodek pripetil na način, kot ga je tožnica zatrjevala v tožbi, ko ji je pri opravljanju svojega dela negovalke, ko se je za potrebe nege stanovalcev doma napotila v sanitarije, pri hoji iz sobe v predprostoru spodrsnilo na mokri in spolzki površini (madežu v velikosti cca 23x25 cm) tako, da je padla in utrpela zatrjevani poškodbi. Res je tožnica zavarovancu tožene stranke in posledično toženi stranki očitala več protipravnih ravnanj oziroma opustitev, kot navaja pritožba, vendar za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, s tem pa tudi odgovornostne zavarovalnice, zadostuje že eno od teh, ki je vzrok za nastali škodni dogodek in poškodbo.

V dokazni oceni izvedenih dokazov je izpoved tožnice skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP vrednotilo in dokazno presodilo tudi v povezavi z drugimi dokazi. Dokazne ocene sodišča prve stopnje in zaključkov o tem, da so izpoved tožnice potrdile skladne in prepričljive izpovedbe prič B. J., P. in M. glede okoliščin padca tožnice, tudi dejstva, da ji je spodrsnilo na mokrem in mastnem madežu in posledično spolzkih tleh, pritožba ne more izpodbiti z v pritožbi ponujeno lastno dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je namreč tudi izpovedi teh prič korektno povzelo in ustrezno dokazno vrednotilo.

14Sodišče prve stopnje je zaključek o krivdni odškodninski odgovornosti zavarovanca tožene stranke in s tem posledično tožene stranke utemeljilo na neustrezni organizaciji dela v zvezi s čiščenjem prostorov pri zavarovancu toženke, ki ni zadostila standardom profesionalne skrbnosti, ki se pričakuje od ustanove – doma za varstvo odraslih, z nameščenimi približno 200 varovanci, ki ne morejo samostojno skrbeti zase in so v pretežni meri polpokretne in nepokretne osebe. Razlogi in zaključki sodišča prve stopnje, vključno z dokazno oceno izvedenih dokazov v 18. in tudi 20. točki obrazložitve so logično obrazloženi, prepričljivi in dokazno podprti ter jih kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče. Zato jih pritožba ne more izpodbiti z delnim ponavljanjem svojih navedb pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi ponujeno lastno dokazno oceno. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo dejstva, da do zavarovanca ni moč zahtevati in pričakovati takšne organizacije čiščenja prostorov, da bi za vsakim zavarovancem, obiskovalcem in zaposlenim hodila ena čistilka in pazila ali bo morebiti kateremu izmed njih kaj padlo na tla, da bi se lahko nato nečistoča takoj očistila, ker tega iz razlogov sodišča prve stopnje tudi ni razbrati. Da pa je bila organizacija čiščenja pri zavarovancu tožene stranke neustrezna, pa je s prepričljivimi razlogi obrazloženo v 18. točki obrazložitve, kar daje podlago in podpira materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o podani odškodninski odgovornosti zavarovanca tožene stranke za tožnici na delovnem mestu nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi ob tem navedlo tudi pravilno materialnopravno podlago in jo glede na obrazloženo tudi pravilno uporabilo.

15Kot pravilnim je pritrditi tudi razlogom in zaključku sodišča prve stopnje⁷, da toženka soprispevka tožnice ni uspela dokazati in tožnici soprispevka k nastali škodi ni očitati. Tožnica je opravljala delo bolničarke- negovalke, kar tudi pritožbeno ni sporno, madež na tleh pa je bil tudi po ugotovitvah izvedenca težko opazen. Zaključkov sodišča prve stopnje o tem zato pritožba ne more uspešno izpodbiti z v pritožbi predvsem ponujeno lastno oceno.

16Tako se pritožbene navedbe toženke glede podanega temelja odškodninske odgovornosti pokažejo za neutemeljene.

17Višino odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah od 24 do 33 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo predstavljata določbi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba upoštevati tudi obe temeljni načeli, načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, pri čemer prvo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da vsak oškodovanec specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod, izraža pa tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, saj se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

18Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je obseg nepremoženjske škode in njene posledice ugotavljalo in tudi objektiviziralo z mnenjem izvedenca medicinske stroke prof. dr. M. C., pri čemer je mnenje kot strokovno, jasno in temeljito v celoti sprejelo.

19Pritožbeno ni sporno, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela hujši zvin desnega zapestja in udarnino hrbta, da je zdravljenje trajalo do zaključka bolniškega staleža, to je do 30. 4. 2018 in da je celotno zdravljenje neposredno povezano z obravnavano poškodbo. Toženka tudi ne izpodbija po sodišču prve stopnje opredeljenega trajanja in intenzitete telesnih bolečin, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo po ugotovitvah in zaključkih izvedenca medicinske stroke in opisalo v 28. točki obrazložitve. Upoštevalo je tudi neugodnosti med zdravljenjem, ki jih prav tako podrobno opisalo v 28. točki obrazložitve. Pritožba v ničemer ne izpodbija dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih v pritožbi delno tudi povzema, izpostavlja pa, da je v obravnavanem škodnem dogodku tožnica utrpela zgolj lahki telesni poškodbi in da je sodišče prve stopnje previsoko ovrednotilo odškodnino. Ugotovljeno in opisano trajanje in intenziteta telesnih bolečin, vključno z neugodnostmi tekom zdravljenja, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča dajejo dejansko podlago za odmero odškodnine v višini 2.700,00 EUR, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje⁸. Odškodnino za strah v višini 600,00 EUR je ob po izvedencu objektiviziranih dejanskih ugotovitvah glede trajanja in intenzitete primarnega in sekundarnega strahu v navedeni višini ustrezno določilo. Primarni strah je tožnica trpela kratkotrajno, bil pa je intenziven in je trajal nekaj minut, blag sekundarni strah pa je trajal nekaj dni. Predvsem pa tudi skupaj odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo 3.300,00 EUR, kar predstavlja približno 2,6 povprečne neto mesečne plače ob odmeri odškodnine⁹ odraža pravično denarno zadoščenje za vrsto in obseg nepremoženjske škode, ki jo tožnica utrpela v posledici škodnega dogodka. Tako odmerjena odškodnina ustrezno upošteva vse konkretnosti obravnavanega primera in tudi ne odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih v sodni praksi.

20Zato so tudi pritožbene navedbe toženke glede previsoko odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo neutemeljene.

21Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o obrestnem zahtevku. Pritrditi je oceni sodišča prve stopnje o pavšalnosti navedb toženke v odgovoru na tožbo in ob tem sklicevanju na drugi odstavek 943. člena OZ. V konkretnem primeru gre za direktno tožbo oškodovanca zoper zavarovalnico in je zato tudi ob upoštevanju 299. člena OZ ter prvega odstavka 378. člena OZ in ob neprerekanem dejstvu, da je tožeča stranka odškodninski zahtevek toženki poslala 18. 4. 2019, odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti pravilna.

22Pritožnica neutemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev, ki je obrazložena v točkah 37 in 38 obrazložitve. Stroški pripravljalnih vlog, in sicer z dne 21. 1. 2020 in 6. 3. 2020, ki ju toženka izpostavlja v pritožbi, so kljub temu, da vlogi nista obsežni, po vsebini pa obrazloženi in potrebni, tožnici utemeljeno in pravilno priznani v višini po 150 odvetniških točk po tarif. št. 19/3 Odvetniške tarife (OT). O povrnitvi pravdnih stroškov je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP tudi pravilno odločeno po načelu uspeha v pravdi.

23Ob obrazloženem se tako pritožba pokaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Bistvenih kršitev določb postopka pritožba vsebinsko ni očitala, pritožbeno sodišče pa ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo ob obrazloženem zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24Ker toženka s pritožbo ni bila uspešna, bo morala na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške. Na podlagi istih zakonskih določb pa bo morala tožnici povrniti njene potrebne stroške odgovora na pritožbo. Te predstavljajo priglašeni odvetniški stroški za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT v višini 375 točk, priglašenih 7 točk za materialne stroške, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR in s priznanim 22 % DDV predstavlja znesek 279,62 EUR. Ta znesek mora toženka tožnici povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila¹⁰.

¹ Primerjaj točke od 1. do 4. obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Primerjaj 5. točko obrazložitve izpodbijane sodbe
³ Primerjaj 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Primerjaj točki 10. in 17. obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁵ Primerjaj točki 9. in 19. obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁶ Primerjaj točke 12. do 18., 20. ter tudi 21. obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁷ Primerjaj v 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁸ Primerjaj tudi 29. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁹ Ta je ob odmeri odškodnine pred sodiščem prve stopnje znašala 1.269,18 EUR.
¹⁰ Primerjaj Načelno pravno mnenje, občna seja VS RS, 13. 12. 2006