VSM Sodba III Kp 47892/2020

I. Pritožba zagovornika obdolženega Z. B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika odvetnika A. V. pa bodo izplačani na podlagi odločbe Bpp 1598/2020.

1Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje obdolženega Z. B. spoznalo za krivega, ker je storil poskus kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom KZ-1 in kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Obdolženemu je določilo posamezni kazni eno leto in šest mesecev zapora in pet mesecev zapora nato pa mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora. Po prvem odstavku 56.člena KZ-1 je obdolženemu v enotno izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in čas prestan v priporu od 10. 9. 2020 od 20.45 ure dalje. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obdolženemu odvzelo predmete, ki so mu bili zaseženi dne 10. 9. 2020, in sicer tok za pištolo zelene barve, preklopni nož z motivom zmaja, pištolo tip Makarov, nabojnik z vstavljenimi štirimi naboji 9 mm in enim nabojem 9 mm in nabojnik z vstavljenimi šestimi naboji 9 mm ter še predmete, ki so mu bili zaseženi 12. 9. 2020, in sicer naboje kalibra 9 x 18 z napisom 9 mm Makarov in naboj z oznako FNB, 05. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega Z. B. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki obdolženemu Z. B. postavljenega zagovornika odvetnika A. K. po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun, nagrada in potrebni izdatki zagovornika odvetnika A. V. pa bodo izplačani na podlagi odločbe Bpp 1598/2020.

2Proti tej sodbi se pritožuje obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenskih sankcijah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega B. oprosti očitanih kaznivih dejanj, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožba iz 4. točke 372. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon v vprašanju ali je bil glede kaznivih dejanj, ki sta predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. To kršitev pa pritožnik ugotavlja v ravnanju sodišča, ko je obdolženčevo ravnanje opredelilo kot dve kaznivi dejanji (rop in lahka telesna poškodba), namesto enega, in sicer kaznivega dejanja ropa, saj je podan navidezen idealni stek zaradi razmerja inkluzije. V obrazložitvi tega pritožbenega razloga se pritožnik sklicuje na sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani iz odločbe III Kp 36062/2014 z dne 3. 6. 2015, ki se nanaša na silo, ki je uperjena v telo posameznika in je za konkretni primer bistveno bolj primerljiva. Gre za razmerje kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in kaznivega dejanja ugrabitve. Višje sodišče je pojasnilo: „Ker je oškodovanec pri kaznivem dejanju ugrabitve po prvem odstavku 134. člena KZ-1 utrpel poškodbe, ki so na spodnji meji lahkih telesnih poškodb in jih zato ni moč šteti za samostojno kriminalno količino, je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe zaradi razmerja inkluzije s kaznivim dejanjem ugrabitve izgubilo svojo samostojnost“.

Pritožnik še navaja, da se je do tega pravnega vprašanja opredelila tudi pravna stroka, in sicer v Kazenskem zakoniku 2017 - Posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, dr. Mitja Deisinger, stran 411, tretji odstavek, ki navaja: „Če je storilec pri kaznivem dejanju naklepno ali iz malomarnosti povzročil hudo telesno poškodbo ali posebno hudo telesno poškodbo gre za stek s kaznivim dejanjem po 123 ali 124. členu KZ-1. Povzročitev lahke telesne poškodbe pa je pravilom konzumirano v kaznivem dejanju ropa po 206. členu KZ-1“.

Pritožnik je mnenja, da je več kot polovica poškodb, ki bi jih naj utrpel oškodovanec V. zlaganih, kar pomeni, da bi se lahko opredelile le kot sled poškodbe. Pri tem se sklicuje na Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1); Knjiga 2; točka 27; stran 473.

5Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku 7. točke obrazložitve pravilno obrazložilo, da ni podlage za uporabo načela inkluzije, saj slednje pride v poštev le takrat, kadar konkurirata dve kriminalni količini, od katerih se z vrednostnim primerjanjem ena v razmerju do druge pokaže kot postranskega pomena. Glede na obseg in vrsto povzročenih telesnih poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec, in so bile ugotovljene z izvedencem medicinske stroke, ki je natančno pojasnil s kakšnim sredstvom so bile le-te povzročene in kakšne posledice je to imelo za oškodovanca, ni mogoče zaključiti, da je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe postranske narave in da je v konkretnem primeru vključeno (inkludirano) v kaznivo dejanje poskusa ropa. Kaznivo dejanje ropa se stori z uporabo sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo, vendar pa uporaba sile, ki jo storilec pri tem uporabi zoper drugo osebo zaradi protipravne prilastitve tuje premične stvari, ne pomeni, da zajema istočasno tudi prizadejano telesno poškodbo. Utemeljeno se sodišče prve stopnje sklicuje še na sodbo VSRS I Ips 33/2003 z dne 12. 6. 2003. Sicer pa je pritožbeno sodišče v sodbi II Kp 21428/2015 z dne 27. 11. 2018 zavzelo enako stališče kot sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zapisalo je, da intenzivna grobost obdolženčevega ravnanja, usmerjena v več delov oškodovankinega telesa, in ugotovljene poškodbe, ki so imele za posledico, da je bila oškodovankina zmožnost za delo začasno zmanjšana in je bila prizadeta njena zunanjost, narekujejo zaključek, da je obdolženec storil tudi kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Skupen učinek številnih in intenzivnih poškodb, ki so prizadele telo oškodovanke, namreč ne dopušča ocene, da so poškodbe na spodnji meji lahke telesne poškodbe, zaradi česar kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe ni izgubilo svoje samostojnosti.

S pritožbenimi navedbami, da je polovica poškodb, ki bi jih naj utrpel oškodovanec V. zlaganih, kar bi pomenilo, da bi se jih lahko opredelilo kot sled poškodb pa pritožnik graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga že sicer uveljavlja.

6Bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču prve stopnje očita, da je obdolžencu kršilo pravico do obrambe, ko je zavrnilo dokazne predloge obrambe, da pribavi in vpogleda v spis pri policijski postaji T. v katerem se je obravnaval oškodovanec in še oseba A. Š. v zvezi z vlomom; da pridobi izpisek iz kazenske evidence (IKE) za oškodovanca; da postavi nova izvedenca medicinske stroke in psihiatrične stroke in da ponovno zasliši oškodovanca V.. Pritožba zaključi, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje.

7Pritožbi ni moč pritrditi. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Do take situacije bo prišlo, če je zadeva jasna in je zato nadaljnje izvajanje dokazov odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali ni pomembno za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

Obramba je že na predobravnavnem naroku (list. št. 745 in 746) sodišču predlagala, da postavi novega izvedenca medicinske stroke, novega izvedenca psihiatrične stroke, izvedenca balistične stroke, da pribavi in vpogleda v spis PP T. v katerem se je obravnavalo oškodovanca in osebo z imenom A. Š. v zvezi z vlomom. V navedenem spisu se nahajajo listine, na podlagi katerih bo moč dokazati, da je oškodovanec v preteklosti že krivo ovadil obdolženega B., zato v tem postopku ni mogoče verjeti njegovi izpovedbi, saj ponovno poskuša škodovati B.. Obramba je še predlagala, da sodišče pribavi IK za oškodovanca ter pridobi podatke o tem ali je v drugem kazenskem postopku, zaradi česar bi lahko bil napaden ali poškodovan s strani druge osebe. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge zavrnilo in v sodbi navedlo, da to glede na vse ostale podatke kazenskega spisa ni potrebno. Ocenilo je torej, da določitev novih izvedencev in pribava navedenih listin ne bi vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Sicer pa je sodišče prve stopnje obširne in sprejemljive razloge navedlo v točki 6 obrazložitve. Sicer pa je pritožba zaključila, da je sodišče prve stopnje zaradi zavrnitve teh dokaznih predlogov zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

8Pritožnik uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da je spremenilo opis dejanja v škodo obdolžencu. Pritožba nima prav. Sodišče prekorači obtožbo, če tako spremeni opis dejanja, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Objektivne identitete ni, če obtoženca obsodi za povsem drugo in ne samo drugačno dejanje, kot je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od onega iz obtožbe ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obtoženčevo škodo. O tem, kdaj gre za dopustne spremembe opisa dejanja v sodbi in kdaj za nedovoljeno prekoračitev obtožbe, je mogoče presojati samo na podlagi konkretnih okoliščin vsakega primera posebej. Objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ni prekršena, če sodišče v primeru, da je na glavni obravnavi ugotovljeno drugačno dejansko stanje, kot je opisano v obtožbi, opis dejanja ustrezno spremeni, če gre v osnovi za isti dogodek in je tak opis ugodnejši za obdolženca.

Sodišče prve stopnje je v točki 23 sprejemljivo obrazložilo, da je po izvedenem dokaznem postopku samo poseglo v opis dejanja v točki I izreka, in sicer v delu, ko je v besedilu „oba s T. pa sta ga z rokami udarjala po glavi in telesu“, spremenilo opis tako, da je navedlo „T. pa ga je z rokami udarjal po glavi“, saj dokazni postopek ni pokazal, da naj bi ga z rokami udarjala oba, temveč iz izpovedbe oškodovanca M. V. izhaja, da ga je le po glavi, in ne tudi po telesu udarjal samo T.. Oškodovanec je zaslišan v preiskavi res povedal po tem, ko se mu je predočil zapisnik o sprejemu ustne ovadbe na list. št. 172, iz katerega sicer izhaja, da naj bi B. izvlekel nož, si ga namestil med členke in ga začel z njim udarjati po obrazu, vendar pa je dokazni postopek pokazal, da gre v tem primeru očitno za vbodnine, ki mu jih je B. povzročil po obrazu z ostrim koničastim predmetom, kar pa je v obtožnici tudi opisano. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sodišče s takšnim posegom v opis dejanja obtožbe ni prekoračilo, saj opisa ni spremenilo v obdolženčevo škodo, prav tako ga ni obsodilo za povsem drugo kaznivo dejanje, kot mu ga je očitalo tožilstvo. S tako obrazložitvijo se povsem strinja tudi pritožbeno sodišče. Sicer pa je že VSRS zavzelo v zadevi I Ips 203/2005 z dne 23. 2. 2006, da na nejasnost opisa kaznivega dejanja po drugem odstavku 133. člena KZ ne vpliva, če je v njem zgolj navedeno, da je obsojenec oškodovanca porezal z ostrim predmetom, s katerim se lahko telo hudo telesno poškoduje. Natančnejša opredelitev oz. identifikacija predmeta storitve kaznivega dejanja v konkretnem primeru ni potrebna, saj je ta zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja opredeljen tudi kot „drugo sredstvo, s katerim se telo lahko hudo telesno poškoduje ali zdravje hudo okvari“.

9Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da sta obdolžencu očitani kaznivi dejanji dokazani. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

10Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Predvsem izpostavlja, da oškodovanec V. nikakor ni izpovedoval skladno pred policijo, v fazi preiskave in nato na glavni obravnavi kot to opisuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Te neskladnosti je pritožnik obširno navedel v pritožbi na strani 7. Ponovno pa sodišču prve stopnje očita, da je zaradi zavrnitve dokaznih predlogov zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožnik je še poudaril, da je bilo pričanje oškodovanca M. V. tako nekonsistentno, življenjsko nesprejemljivo in samo s sabo v nasprotju, da sodišče krivdoreka ne bi smelo opreti na takšno izpoved. Pritožba nadalje očita sodišču prve stopnje, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni pribavilo in vpogledalo v spis Policijske postaje T. v katerem se je obravnavala oškodovanec in oseba z imenom A. Š., v zvezi z vlomom, saj bi na podlagi listin v njem lahko ugotovilo in zaključilo, da je oškodovančeva zgodba o poteku dogodkov v obravnavani zadevi zlagana, kar kaže na oškodovančev ponovni obračun z obdolženim kot z njegovo stranko za nakup prepovedane droge, ko kupec ni pristal na ceno, ki jo je oškodovanec V. po že doseženem dogovoru spremenil v škodo kupca in to čez okno sporočil obdolženemu. V kolikor bi sodišče prve stopnje pribavilo še IKE za V. bi lahko ugotovilo, da gre pri njem za že večkrat obsojenega preprodajalca droge in da so V. izjave pred policisti in sodiščem o dogovoru za „posojilo“ J. Ž. povsem zlagane, saj on nikakor ne posoja denarja, ampak prodaja prepovedano drogo. Tako bi IKE oškodovanca V. v povezavi s podatki o njegovih drugih odprtih postopkih, ki jih ima V. kot preprodajalec droge, obramba brez vsakega dvoma dokazala tudi to, da je V. redno v stiku z odvisniki od droge in drugimi osebami, ki se ukvarjajo z nezakonitimi posli povezanimi s preprodajo prepovedanih drog in tako obstaja velika verjetnost, da ga je poškodoval kdo tretji. Pritožba graja izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr. E. V., ker je zaključil, da je oškodovanec V. utrpel lahko telesno poškodbo, čeprav gre za bagatelne poškodbe. Oškodovanec ni iskal zdravniške pomoči; iz podatkov spisa pa tudi ne izhaja, da bi bil zaradi domnevnih poškodb celo nezmožen za delo.

Izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke mag. M. V. pa graja zato, ker je povsem nerazumljivo, nestrokovno in samo sebi nasprotujoče. Obrambi pa je sodišče onemogočilo dokazovanje neprištevnosti obdolženega v času storitve kaznivega dejanja, saj je dokazni predlog za postavitev novega izvedenca zavrnilo. Izvedenec je v mnenju zapisal, da ima obdolženi možgansko okvaro, 12% mentalno deterioracijo, sodi v skupino disocialno motenih oseb, ima podpovprečne intelektualne sposobnosti. Pritožnik pa še poudari, da je obdolženi na zdravljenju v metadonski terapiji in je kritičnega dne spil 150 ml metadona, zaužil najmanj dva antidepresiva, nato pa navrh „posnifal“ še eno črtico kokaina. Zato po mnenju obrambe obdolženi kritičnega dne ni razumel (vsaj ne v celoti) pomena svojega ravnanja. Zato bi obrambi moralo biti omogočeno, da z novim izvedencem dokazuje neprištevnost ali vsaj bistveno zmanjšano prištevnost obdolženega B..

11Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovanca. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Obdolženčev zagovor je kot povsem nesprejemljiv zavrnilo že sodišče prve stopnje in v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo obširne in sprejemljive razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, se nanje sklicuje in jih v izogib ponavljanju v strnjeni obliki le še dodaja:

12Oškodovanec je skozi kazenski postopek res nekonsistentno izpovedoval, vendar pa je ves čas o bistvenih okoliščinah, ki zadevajo zakonske znake očitanih kaznivih dejanj izpovedoval določno. Opisal je kako sta ga obdolženi B. in pokojni T. potisnila v stanovanje, kjer sta ga zgrabila za vrat in mu grozila, obdolženi B. je v njega nameril pištolo, T. ga je udarjal z rokami po glavi, obdolženi B. pa ga je nato še vekrat zabodel z ostrim konjičastim predmetom v predel glave in telesa. Pritožba spregleda, da je dokazni postopek pokazal prav takšno ravnanje obdolženega B., ki je opisano v modificirani obtožnici, v obrazložitvi pa je sodišče navedlo in obrazložilo dokaze, ki utemeljenost obtožbe in sodbe potrjujejo. Kako je oškodovanec V. skupaj z A. Š. v zadevi obravnavanja kaznivega dejanja vloma ravnal, in ki jo obravnava PP T. ni v nobeni povezavi s konkretno obravnavano zadevo, zaradi česar sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugodilo predlaganemu dokazu, kar je sicer že bilo obrazloženo, enako pa velja tudi za zavrnitev pribave IKE za oškodovanca, saj morebitna njegova kaznovanost za kazniva dejanja nima s konkretno kazensko zadevo nobene zveze.

13Sodišče prve stopnje je v točki 25 obrazložitve celovito in pravilno ocenilo izvedenski mnenji obeh izvedencev. Dr. E. V. je izvedensko mnenje podal na podlagi podatkov spisa in izdelanih fotografij, sodišče pa ga je neposredno zaslišalo še na glavni obravnavi. Izvedenec je razložil katere poškodbe je utrpel oškodovanec in kako so te nastale. Predvsem je poudaril, da vbodnine predstavljajo ostro poškodbo, povzročeno z ostrim konjičastim predmetom, zaradi česar so poškodbe začasno zmanjšale oškodovančevo zmožnost za delo. V tem delu je izvedenec posebej pojasnil še na glavni obravnavi, da je zmožnost za delo začasno zmanjšana čim gre za poškodbo, saj je organ poškodovan in ker se pojavijo bolečine, je zmožnost za delo zmanjšana. Poškodbe pa so bile prizadejane s sredstvom s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari.

Sodišče prve stopnje pa je v točki 29 navedlo, da se je sodišču tekom postopka vzbudil dvom v prištevnost obdolženega, vendar se je ta po izdelanem izvedenskem mnenju izvedenca psihiatrične stroke mag. M. V. pokazal kot neutemeljen. Izvedenec je pojasnil, da ni ugotovil nobenih znakov zaradi katerih bi posumil v njegovo sposobnost obvladovanja čustvenih vzgibov in sposobnosti razumevanja svojih dejanj v času storitve kaznivih dejanj. V času storitve kaznivih dejanj so bili prisotni in ohranjeni vsi elementi duševnosti - ohranjen je spomin na dogajanja, samo dejanje, zavest je bila v celoti ohranjena, v času storitve kaznivih dejanj ni imel abstinenčnih težav, ki pri opiatskih odvisnikih delno zmanjšajo sposobnost obvladovanja. Glede pritožbene navedbe, da je obdolženec popil metadon in nato še posnifal eno črto kokaina je izvedenec zaslišan na glavni obravnavi pojasnil kakšni so učinki zaporednega užitja 150 ml metadona in črtice kokaina ter povedal, da metadon oz. opiati umirjajo, kokain pa ima nasprotni učinek, torej, ko oseba vzame oboje hkrati se učinki nevtralizirajo in se oseba obnaša bolj normalno, kot če bi vzela ali eno ali drugo snov. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti sledilo vsebini izvedenskih mnenj, saj sta bili strokovno utemeljeni, logični in prepričljivi ter v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa ter izvedenimi dokazi.

14Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

15Zagovornik se pritožuje še zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, vendar pritožbe v tej smeri ne obrazloži. Na koncu pritožbe navede le, da je sodišče obdolžencu določilo in izreklo znatno previsoke kazni. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolžencu, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386. ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečenih kazenskih sankcij v obdolženčevo korist. Sodišče je obdolžencu določilo primerno dolgi posamezni kazni, kot tudi primerno enotno kazen zapora. Milejše kaznovanje, za katero si očitno prizadeva pritožba ni upravičeno. Sodišče je obrazložilo, da je milejše kaznovanje določeno le kot morebitno odstopanje od tega pravila in bi bilo upravičeno le, če bi bilo oprto na spoznanje o izrečeni manjši nevarnosti poskusa v razmerju do dokončanega kaznivega dejanja ropa. Sodišče je v polni meri upoštevalo olajševalne okoliščine, ni pa moglo mimo obtoževalne okoliščine, da je obdolženi bil že večkrat pravnomočno obsojen za istovrstna in druga kazniva dejanja, vendar ga tedanje obsodbe očitno niso odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj. Zato je sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča obdolžencu določilo primerno visoki posamezni kazni zapora in primerno enotno kazen zapora.

16Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitve zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

17Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila vseh stroškov pritožbenega postopka, nagrada in potrebni izdatki zagovornika odvetnika A. V. pa se bodo izplačali na podlagi odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči opr. št. Bpp 1598/2020 iz sredstev organa za brezplačno pravno pomoč. Izrek pritožbenega sodišča temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP.