VSK sodba PRp 305/2009

Pritožba obdolženega D. B. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Na podlagi 1. odstavka 147. člena Zakona o prekrških (ZP-1) mora obdolženi plačati stroške pritožbenega postopka iz 1. in 6. točke 1. odstavka 143. člena ZP-1 - sodno takso, ki se odmeri po tarifnih številkah 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 151,50 EUR ter stroške prihoda prič v skupnem znesku 50,00 EUR.

Okrajno sodišče v Tolminu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi D. B. odgovoren za prekršek po določbi d. točke četrtega odstavka 130. čl. ZVCP-1 ter mu na podlagi navedene zakonske določbe ter določbe petega odstavka 130. čl. ZVCP-1, v zvezi z določbo tretjega odstavka 22. čl. in petega odstavka 202.a čl. ZP-1 izreklo globo v znesku 510,00 EUR ter stranski sankciji 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom F kategorije s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za tiste kategorije motornih vozil, ki jih je imel na dan 10. maja 2007. Sklenilo je še, da je na podlagi prvega odstavka 144. čl. ZP-1 obdolženec dolžan plačati stroške postopka iz 143. čl. ZP-1 v znesku 5,60 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča po pravnomočnosti sodbe.

Proti taki sodbi je pritožbo vložila obdolženčeva zagovornica, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek zoper obdolženega ustavi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 159. čl. ZP-1 ugotovilo, da je bila obdolžencu v postopku pred sodiščem prve stopnje kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (3. alineja 29. čl. Ustave), ki bi bili, če bi potrdili njegov zagovor, pravno pomembni za razsodbo v tej zadevi. Obdolženec se je namreč zagovarjal, da traktorja ni vozil, pač pa, da ga je na kraj poklical sin lastnika traktorja, da bi na njem popravil luči. Zagovornica je po opravljenem zaslišanju obdolženca predlagala zaslišanje L. L. (sina lastnika traktorja), ki bi povedal, kdo je pripeljal traktor na kraj in o stanju traktorja pred nesrečo, ter zaslišanje obdolženčeve žene K. B., ki bi vedela povedati, v kakšnem stanju je bil obdolženec po prometni nesreči in na kakšen način so ga oskrbeli doma pred odhodom v zdravstveni dom, kot tudi zaslišanje obeh policistov. Sodišče prve stopnje je zaslišalo policista, zavrnilo pa je izvedbo ostalih predlaganih dokazov, s pavšalno navedbo, da po mnenju sodišča to ne bi pripomoglo k bistveno drugačnim ugotovitvam odločilnih okoliščin storjenega prekrška. Višje sodišče je ocenilo, da je takšen zaključek preuranjen, saj je obdolženec kot dokaz predlagal zaslišanje priče, ki naj bi potrdila, da ob nesreči sploh ni bil voznik traktorja, pač pa, da ga je zgolj popravljal na kraju. Odgovor na to vprašanje je odločilen za zakonitost odrejenega preizkusa alkoholiziranosti, zato se je višje sodišče odločilo, da postopek na ustni obravnavi dopolni z zaslišanjem prič, ki ju je obdolženi predlagal.

Ob pregledu zadeve je pritožbeni senat tudi ugotovil, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. čl. ZP-1, saj se sodba sodišča prve stopnje opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati . Sodišče prve stopnje je namreč sodbo oprlo na izpoved kot priče zaslišanega policista I. Č., zapisnik o zaslišanju priče pa vsebuje izjavo obdolženca (takrat osumljenega prekrška) o okoliščinah prekrška priči – policistu brez ustreznega pravnega pouka, ki bi ga le-ta moral prejeti po četrtem odstavku 148. čl. ZKP in ki se smiselno uporablja v skladu z določbo prvega odstavka 67. čl. ZP-1 tudi v postopku o prekršku. Glede na takšno ugotovitev je pritožbeno sodišče ob obravnavanju zadeve na seji dne 4. decembra 2009 sklenilo, da se navedeni zapisnik o zaslišanju priče na listovni št. 22 do 23 spisa izloči in ob odločanju o pritožbi ne upošteva.

Na ustni obravnavi zaslišana priča L. L. navedb obdolženca, da ni bil voznik in da ga je priča klical, da bi popravil luči na traktorju, ni potrdil. Povedal je, da je dne 9. maja 2007 okoli 17.00 ure obdolžencu posodil svoj traktor. Tistega dne je, po navedbah priče, obdolženi prišel k njim s svojim traktorjem zaradi spravila sena. Ker sam ni imel pripravljenega vsega potrebnega za spravilo sena, je obdolženi pustil svoj traktor pri njih doma, on pa mu je posodil njihov traktor oz. traktor last njegovega očeta, da je šel z njim opravljat dela na svojo parcelo. Sam je nato odšel domov, to delo se je namreč opravljalo na parceli, ki je 10 km oddaljena od doma. Zvečer je šel v službo. Ko mu je bil predočen zagovor obdolženca, da naj bi ga on poklical zvečer oz. ponoči, češ da se je pokvarila luč na traktorju in če lahko to popravi, je priča povedal, da o tem ne ve nič, oziroma, da ga on ni poklical, ker je bil v službi in tedaj traktorja on ni vozil. Povedal je še, da z lučmi ni bilo nič narobe, ko je obdolžencu traktor predal. Priča K. B. je povedala, da je tistega večera mož odšel od doma okoli 20.30 ure in ji ob odhodu dejal, da pride takoj nazaj, ker ga je klical L. in da mu luči ne delajo ter da je dela za pet minut. Ker ga ni bilo domov do 21.10 ure, je odšla spat. Povedala je, da je od njihovega doma do mesta kjer je našla moža, približno 500 m. Kam bi moral iti popraviti traktor ji ni povedal, ko ga je vprašala ali ga pelje, je rekel, da ne, da bo šel peš, ker je blizu. Na vprašanje, kje živi sosed L. L. pa je povedala, da je to približno 2 km gledano v drugo smer od njihove hiše. Mož jo je poklical 3 minute čez eno uro ponoči po mobilnem telefonu in ji povedal, da se je prekucnil in da je na makadamski cesti proti B.. Ker je sam prišel na cesto, je predpostavljala, da ne more biti tako hudo, vendar je bil mož ves polit z nafto, ki je bila pomešana s krvjo. Spravila ga je v avtomobil in odpeljala domov, tam je ugotovila, da ima rano na glavi in hrbtu oziroma več ran po vsem telesu. Skušala je to sprati najprej z vodo nato z žganjem, ker je imel nafto povsod, tudi v ustih, in usta pretrgana, mu je tudi usta razkuževala z žganjem, saj drugega ni imela pri roki. Peljala ga je v Zdravstveni dom v T., kjer ga je zdravnica pregledala in oskrbela ter dala napotnico za bolnišnico. Potem sta morala počakati še na policiste, ki so prišli čez pol ure in opravili preizkus z alkotestom. Mož sploh ni bil sposoben opraviti alkotesta in policist mu je moral držati alkotest, ker ga sam ni bil sposoben držati. Ker je alkotest pokazal alkoholiziranost in je njen mož zatrjeval, da ni pil, je predlagala, da bi mu odvzeli kri, vendar ji je policist odvrnil, da se ne zaveda kakšni so stroški in da naj pusti tako kot je. Ona ga je nato odpeljala v bolnišnico. Med potjo je še bruhal in v bolnišnici je ostal še en teden. Glede podpisa na zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti je povedala, da ga njen mož ni bil sposoben podpisati ter da mu je policist dejal, da naj naredi križec, če ne more drugače ter da ga je prav prisil v podpis. Čeprav je obdolženi tudi ob zaslišanju priče L. L. vztrajal pri tem, da je prav od njega po telefonu dobil informacijo, da ne dela elektrika na traktorju, višje sodišče nima razlogov, da bi v izpoved priče L. L. dvomilo. Ta je prepričljivo povedal, kako je prišlo do tega, da je posodil traktor obdolžencu, kot tudi, da je bil traktor „izpraven“ ter da on zvečer oziroma ponoči ni klical obdolženca zaradi pokvarjene luči na traktorju, ker je bil v službi in tedaj traktorja on ni vozil. Da so odnosi med obdolžencem in pričo dobri, je razvidno tudi iz izpovedi žene obdolženca, ki je povedala, da je obdolženca L. L. večkrat klical za kako pomoč in da si tudi sicer medsebojno pomagata, kot je navada na vasi. Prav nikakršnega razloga torej ni, da bi priča neutemeljeno obremenila obdolženca. Poleg tega je iz zagovora obdolženega, ki ga je podal dne 5. septembra 2008, razvidno, da naj bi ga klical L. L. okoli 11. ure. Glede na to, da je v zagovoru nadaljeval, da je bil tistega večer doma, je takšen zagovor obdolženca razumeti, kot da ga je L. L. klical okrog 23. ure. Takšen zagovor pa je neprepričljiv tudi v povezavi z izpovedjo kot priče zaslišane žene K. B., ki je povedala, da je obdolženi šel tistega večera od doma okoli 20.30 ure. Zato po dopolnjenem dokaznem postopku tudi višje sodišče ne dvomi, da je v času prometne nesreče kmetijski traktor s pripeto traktorsko diskasto kosilnico znamke Sip 170, po lokalni cesti št. 99081 iz smeri I. proti P. vozil prav obdolženec. Prav tako višje sodišče nima pomislekov glede ugotovljenega rezultata preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom. Ne glede na to, kar je o okoliščinah preizkusa alkoholiziranosti izpovedala žena obdolženca, ni moč mimo ugotovitve, da je bil preizkus alkoholiziranosti opravljen v skladu z navodili proizvajalca, saj sicer alkotest ob napačnem izvajanju preizkusa, rezultata ne bi pokazal. Navedbe priče, da je policist moža prisilil v podpis zapisnika, niso prepričljive. Tega, da je policist obdolžencu dal v roke svinčnik ter rekel, da naj podpiše ter naj naredi križec, če ne more drugače, tudi če bi bile takšne besede resnično izrečene, namreč ni mogoče šteti kot prisiljenje v podpis zapisnika. Če namreč obdolženec ne bi bil sposoben zapisnika podpisati, pa bi se sicer z vsebino strinjal, bi bila takšna ugotovitev zapisana v opombah zapisnika. Prav tako bi bilo v opombah zapisnika navedeno, da se obdolženi z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti ne strinja. Kaj takega pa tudi iz izpovedi priče, žene obdolženca, ne izhaja. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom (priloga A1) je razvidno, da se je obdolženi z rezultatom preizkusa strinjal, zapisnik je tudi podpisal in mu zato strokovni pregled ni bil odrejen. V skladu z določbo drugega odstavka 132. čl. ZVCP-1, bi mu policist odredil preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled v primeru, da bi obdolženi odklonil podpis zapisnika ali se z rezultatom preizkusa ne bi strinjal (drugi in peti odstavek 132. čl. ZVCP-1). Strokovni pregled pa bi bil obdolžencu odrejen v primeru, če zaradi zdravstvenega stanja ali zaradi drugega s tem povezanega objektivnega vzroka ne bi mogel opraviti preizkusa ali ga ne bi opravil po navodilih proizvajalca (tretji odstavek 132. čl. ZVCP-1). Glede na to, da je obdolženec preizkus alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku pravilno opravil in se je z rezultatom preizkusa tudi strinjal, za odreditev strokovnega pregleda niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.

Višje sodišče je na podlagi določbe 165. čl. ZP-1 opravilo preizkus izpodbijane sodbe tudi glede odločitve o sankcijah in ugotovilo, da so bile obdolžencu vse sankcije izrečene v okviru predpisanih in so primerne teži prekrška in stopnji obdolženčeve odgovornosti (očita se mu eventualni naklep), upoštevane pa so bile tudi njegove premoženjske in socialne razmere, ki jih je navedel v zagovoru.

Ker obdolženec s svojimi pritožbenimi navedbami sodbe sodišča prve stopnje ni uspel izpodbiti, je višje sodišče njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (četrti odstavek 163. čl. ZP-1).

Ker s pritožbo ni uspel, je višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 sklenilo, da mora obdolženi kot stroške pritožbenega postopka iz 1. in 6. točke 1. odstavka 143. člena ZP-1 plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifnih številkah 8111, 8114 in 8132 ZST-1 in stroške prihoda prič L. L. in K. B. na ustno obravnavo, vsakega v znesku 25,00 EUR.