155. člen ZP-1-UPB3

Pritožnik je v predlogu za preložitev naroka izkazal da je v Italiji na prestajanju kazni. Kazen sicer prestaja na domačem naslovu v Republiki Italiji, vendar se brez posebnega soglasja ne sme oddaljiti iz tega naslova, poleg tega pa je moral izročiti tudi osebne dokumente. Povedano pomeni, da brez dokumentov niti ne more v Republiko Slovenijo, sodišče prve stopnje pa ni (uradno) preverilo, ali sploh obstaja možnost, da bi pristojni italijanski organ dal storilcu dovoljenje za odhod v drugo državo. Glede na povedano je sodišče kršilo postopek, ker storilca ni zaslišalo, saj je bil njegov izostanek upravičen, o razlogu za izostanek je bilo sodišče tudi pravočasno obveščeno. V opisani situaciji bi sodišče moralo ugoditi predlogu za preložitev in samo zaprositi italijanske organe, ali dovolijo prihod storilca v Slovenijo (ali pa počakati do izteka kazni), oziroma bi njegovo zaslišanje lahko opravilo s pomočjo videokonference.

Zahteva za sodno varstvo je po svoji naravi pravno sredstvo zoper odločbe prekrškovnih organov in te odločbe so predmet presojene, ne pa tudi morebitna druga dejstva in okoliščine, ki jih je prekrškovni organ v postopku sicer ugotovil, ni pa jih povzel in se do njih opredelil v odločbi.

Res se je prekršek zgodil na zemljišču v zasebni lastnini, vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je parkirišče izpolnjevalo pogoje za nekategorizirano cesto, da je bilo prosto dostopno vsem udeležencem prijavljene javne prireditve in da je imelo parkirišče tudi upravljavca. Iz fotografij kraja dogodka je razvidno, da je bilo zemljišče označeno kot parkirišče. Obdolžena je bila torej v času storitve prekrška udeleženka v javnem prometu.

Kriterij za ugotavljanje pristojnosti za odločanje o prekršku je predpisana in ne izrečena stranska sankcija. Izjeme iz drugega odstavka 52. člena ZP-1 je potrebno razlagati restriktivno.

S tem, ko je sodišče storilcema odreklo možnost, da se v zahtevi za sodno varstvo izjavita o dejstvih, ki jima pred izdajo odločbe niso bila znana (opis dejanskega stanja, kot je naveden v odločbi o prekršku, presega podatke, ki so razvidni iz obvestila o prekršku, poslano kršiteljema) in predlagata dokaze ter na tak način uveljavljata razlog za vložitev zahteve za sodno varstvo iz 3. alineje 62. člena ZP-1, je kršilo določbo osmega odstavka 65. člena ZP-1 na način iz 3. alineje prvega odstavka 155. člena ZP-1.

Dejstvo, da država nima urejenih evidenc (CRP), ne more biti v škodo posamezniku pri uresničevanju z ustavo in zakonom zajamčenih pravic.

S tem, ko sodišče ni odločilo o zahtevi za sodno varstvo odgovorne osebe pravne osebe, je odgovorni osebi kršilo pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost sodbe.

Dejstvo, da sodišče storilca prekrška ni seznanilo z naknadno (po njegovem zaslišanju) pridobljenimi rezultati poizvedb, ki ne predstavljajo odločilnega dejstva, ne predstavlja kršitve iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, niti kršitve temeljnih jamstev poštenega postopka o prekršku.

I.odst. čl.233 ZVCP-1 ne določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe nalaga predvsem aktivno sodelovanje v postopku o prekršku v taki obliki, da predloži za svoj alibi razbremenilne dokaze, kar je obdolženec v obravnavani zadevi tudi storil. Stališče prvostopnega sodišča, ko kljub obdolženčevemu aktivnemu sodelovanju in predlaganju dokazov le-teh ni izvedlo in je zaključilo, da bi moral obdolženec svojo odsotnost s kraja dokazati, je torej napačno.

Prostovoljna izjava policiji, ki ni podana na pobudo ali zahtevo organov odkrivanja, je dovoljen dokaz in podlaga za pridobivanje nadaljnjih (veljavnih) dokazov.

Odpoved pravici iz čl. 236 ZKP in izjava priče, da bo po danem pravnem pouku o možnosti, da se pričanju odpove, vseeno pričala, mora biti v zapisniku o zaslišanju priče izrecno zapisana. Če pouk in odpoved pravici, ki jo ima privilegirana priča, nista zapisana v zapisnik, je njena izpovedba neveljaven dokaz, tudi, če ji je bil pouk dejansko dan oz. se je morda priča tej pravici celo odpovedala.

V sodbi, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo, mora oceniti vse relevantne navedbe zahteve.

Prepoved reformatio in peius je kršena tudi, če prvostopenjsko sodišče, ki znova odloča o isti stvari, v kateri je drugostopenjsko sodišče na obdolženčevo pritožbo razveljavilo predhodno sodbo o prekršku, izreče sankcijo, ki obdolžencu v prvi (razveljavljeni) sodbi ni bila izrečena. Osmi odstavek 135. člena ZVCP-1 določa kvalificirano obliko (sestavljenega) prekrška za strožje kaznovanje voznikov, ki vozijo v vinjenem stanju in pri tem povzročijo prometno nesrečo.

Obrazložitev ni namenjena zgolj presojanju sodne odločbe v postopkih s pravnimi sredstvi, ampak tudi udejanjanju pravice strank, da se seznanijo z jasnimi in razumljivimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče odločilo o njihovih pravicah in dolžnostih.

Sodišče prve stopnje je zaslišalo policista, zavrnilo pa je izvedbo ostalih predlaganih dokazov, s pavšalno navedbo, da po mnenju sodišča to ne bi pripomoglo k bistveno drugačnim ugotovitvam odločilnih okoliščin storjenega prekrška. Višje sodišče je ocenilo, da je takšen zaključek preuranjen, saj je obdolženec kot dokaz predlagal zaslišanje priče, ki naj bi potrdila, da ob nesreči sploh ni bil voznik traktorja, pač pa, da ga je zgolj popravljal na kraju. Odgovor na to vprašanje je odločilen za zakonitost odrejenega preizkusa alkoholiziranosti, zato se je višje sodišče odločilo, da postopek na ustni obravnavi dopolni z zaslišanjem prič, ki ju je obdolženi predlagal.

Nepravilno izveden postopek preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom ima lahko za posledico le nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki je sestavljen v skladu z ZUP, je javna listina in pomeni dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim so bile dane pripombe, da niso pravilno sestavljeni.

Ne prepričajo razlogi, ki jih sodišče prve stopnje navaja za omilitev globe in stranske sankcije kazenskih točk. Razglabljanje, da bo prej ali slej prišlo do zvišanja dovoljene hitrosti vsaj za 10 km/h, je brezpredmetno. Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon (125. čl. Ustave RS). Laična presoja, da je na hitri cesti, na kateri je bil prekršek storjen, dovoljena hitrost postavljena prenizko, ne more biti podlaga za to, da se obdolžencu izrečejo sankcije, predpisane v drugi zakonski določbi. Zato bi sodišče prve stopnje lahko storilcu odmerilo sankcijo pod mejo, ki je predpisana za prekršek po določbi e. točke 10. odst. 32. čl. ZVCP-1, le pod pogoji, ki jih določa šesti odstavek 26. čl. ZP-1, na katerega se sodišče sicer sklicuje.

Obdolženec se ustne obravnave, na katero je bil pravilno vabljen, ni udeležil, odsotnosti ni opravičil in se zato šteje, da se je pritožbi odpovedal (drugi odstavek 99.a čl. ZP-1). Zato je višje sodišče, ne da bi izvajalo druge dokaze, na podlagi prvega odstavka 163. čl. ZP-1 obdolženčevo pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 161. čl. ZP-1).

Nasprotje med povzetki zagovora in izpovedb določenih prič ter sprejetimi zaključki prvostopenjskega sodišča po opravljeni dokazni oceni, ne predstavlja bistveno kršitev iz 8. tč. I. odst. 155. čl. ZP-1. Sodišče prve stopnje je vezano na opis dejanskega stanja kot izhaja iz obdolžilnega predloga, na ugotovljeno dejansko stanje pa je dolžno pravilno uporabiti materialno pravo in s tem pravno kvalifikacijo ter je zato upravičeno in dolžno v obdolžilnem predlogu opisano ravnanje obdolženca pravno opredeliti drugače, kot je to storil predlagatelj (čl. 132/III ZP-1). Sprememba pravne kvalifikacije dejanja pa ne pomeni, da je sodišče ugotovilo, da je obdolžilni predlog neutemeljen. Kadar je ob sumu storitve nekega prekrška podan tudi sum vožnje pod vplivom alkohola, so policisti upravičeni in dolžni odrediti preizkus alkoholiziranosti, čeprav je med storitvijo prekrška, s katerim je bila povzročena prometna nesreča, in odreditvijo preizkusa alkoholiziranosti potekel določen čas in kljub temu, da policisti sami niso videli obdolženca voziti vozilo, temveč so za to izvedeli od oškodovanca. V nasprotnem primeru bi dopustili izmikanje preizkusu alkoholiziranosti vsakomur, ki bi za

Kljub temu, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom mld. za prekršek, po 1. točki prvega odstavka 11. člena ZJRM izreklo vzgojni ukrep - ukor in v skladu s prvim odstavkom 186. člena ZP-1 sodišče v tem primeru s sklepom o prekršku navede samo, katero sankcijo mladoletniku izreče, ne izreče pa, da je mladoletnik odgovoren za prekršek, glede katerega je bil uveden postopek, v obrazložitvi sklepa pa opiše dejanje in navede okoliščine, ki opravičujejo izrečeno sankcijo pa tudi obrazložitev takšnega sklepa mora vsebovati dokazno oceno, česar pa izpodbijani sklep ne vsebuje.