VSC Sodba I Kp 24618/2020

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtožence se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo so bili obtoženi R.Ž., M. A. in S. L. spoznani za krive: obtoženi R. Ž. pod točko I. izreka sodbe kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, pod točko II. izreka sodbe kaznivega dejanja roparske tatvine v sostorilstvu po prvem odstavku 207. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, pod točko III/1. izreka sodbe nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, pod točko III/2. izreka sodbe kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1; obtoženi M. A. pod točko II. izreka sodbe kaznivega dejanja roparske tatvine v sostorilstvu po prvem odstavku 207. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in obtoženi S. L. pod točko I. izreka sodbe kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obtoženemu R. Ž. so bile določene kazni: za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 pod točko I. izreka sodbe po prvem odstavku 206. člena KZ-1 kazen enega leta in sedmih mesecev zapora, za kaznivo dejanje roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 pod točko II. izreka sodbe po prvem odstavku 207. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 kazen enega leta in štirih mesecev zapora, za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 pod točko III/1. izreka sodbe po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 kazen enega leta in petih mesecev zapora ter za kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 pod točko III/2. izreka sodbe po drugem odstavku 204. člena KZ-1 kazen dveh mesecev zapora. Nato mu je bila na podlagi 3. točke drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 53. člena KZ-1 in v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1, upoštevaje tako določene kazni in kazen dveh mesecev zapora izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 5.10.2020, opr. št. I K 25962/2020, ki je postala pravnomočna dne 10.11.2020 in se šteje za določeno, izrečena enotna kazen štirih let in sedmih mesecev zapora. V skladu z določilom prvega odstavka 56. člena KZ-1 je bil obtoženemu R. Ž. v izrečeno enotno kazen zapora vštet čas, ki ga je prestal v pridržanju in priporu od 22. 5. 2020 od 14.05 ure dalje. Obtoženemu M. A. je bila za kaznivo dejanje roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 pod točko II. izreka sodbe po prvem odstavku 207. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 določena kazen enega leta in dveh mesecev zapora, nakar mu je bila na podlagi 3. točke drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 53. člena KZ-1 in v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1, upoštevaje tako določeno kazen in kazen enega leta in desetih mesecev zapora, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 14.6.2017, opr. št. I K 5359/2014, ki je postala pravnomočna dne 29.8.2017, ki se šteje za določeno, za katero je sodišče odločilo, da se naj v skladu z določilom osmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši s 1330 urami dela v splošno korist, od česar je opravil 841 ur, zato mu je bil s sklepom istega sodišča opr. št. I K 5359/2014 z dne 7.11.2019, pravnomočnim dne 30.11.2019, preostanek neopravljenega dela v splošno korist v trajanju 489 ur, spremenjen v zapor v trajanju osmih mesecev in štirih dni, ki se šteje za določen, izrečena enotna kazen dveh let in enajstih mesecev zapora. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 je bil obtoženemu M. A. v izrečeno enotno kazen zapora vštet čas pridržanja in čas, ki ga je prestal v priporu od 18. 2. 2017 od 19.25 ure dalje in v skladu s prvim odstavkom 55. člena KZ-1 tudi del kazni zapora, ki jo je po sodbi, opr. št. I K 5359/2014, že prestal. Obtoženemu S. L. je bila za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 pod točko I. izreka sodbe po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 določena kazen enega leta in dveh mesecev zapora, nakar mu je bila na podlagi 3. točke drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 53. člena KZ-1 in v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1, upoštevaje tako določeno kazen in kazen enega leta in osmih mesecev zapora izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 14.10.2020, opr. št. III K 37826/2020, ki je postala pravnomočna dne 19.11.2020, ki se šteje za določeno, izrečena enotna kazen dveh let in devetih mesecev zapora. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 se je obtoženemu S. L. v izrečeno enotno kazen zapora vštel čas pridržanja in čas, ki ga je prestal v priporu od 7. 8. 2020 od 16.00 ure dalje in v skladu s prvim odstavkom 55. člena KZ-1 tudi del kazni zapora, ki jo je po sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 14.10.2020, opr. št. III K 37826/2020, že prestal. Po drugem odstavku 105. člena ZKP sta obtoženi R. Ž. in obtoženi M. A. dolžna oškodovanki K. L., s. p., nerazdelno plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 35,11 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obtoženi R. Ž. dolžan plačati: oškodovani družbi E., d. o. o., premoženjskopravni zahtevek v skupnem znesku 596,25 EUR, oškodovani družbi M., d. o. o., premoženjskopravni zahtevek v znesku 85,60 EUR, oškodovani družbi D., d. o. o., premoženjskopravni zahtevek v znesku 916,60 EUR, oškodovancu M. R. premoženjskopravni zahtevek v znesku 114,00 EUR. Po prvem odstavku 75. člena v zvezi s 74. členom KZ-1 je prvo sodišče obtožencema R. Ž. in S. L. odvzelo protipravno premoženjsko korist, ki sta jo pridobila s kaznivim dejanjem pod točko I. na škodo V. G. tako, da jima je v skladu z določilom drugega odstavka 75. člena KZ-1 naložilo, da morata v roku treh mesecev, šteto od pravnomočnosti sodbe, plačati 80,00 EUR, kar ustreza višini premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem. Po prvem odstavku 75. člena v zvezi s 74. členom KZ-1 je prvo sodišče obtožencu R. Ž. odvzelo protipravno premoženjsko korist, ki jo je pridobil s kaznivim dejanjem pod točko III/1. točka d.) tako, da mu je v skladu z določilom drugega odstavka 75. člena KZ-1 naložilo, da mora v roku treh mesecev, šteto od pravnomočnosti sodbe, plačati 900,00 EUR, kar ustreza višini premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP so bili vsi trije obtoženci oproščeni povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžni pa so povrniti potrebne izdatke oškodovancev in njihovih pooblaščencev, če bodo ti priglašeni. Po drugem v zvezi s prvim odstavkom 94. člena ZKP je obtoženi S. L. dolžan plačati stroške v višini 62,93 EUR, ki so nastali z njegovo privedbo na sodišče in stroške v skupni višini 84,68 EUR, ki so nastali zaradi vročanja sodnih pisanj, torej stroške, ki so nastali po njegovi krivdi v skupnem znesku 147, 61 EUR. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je prvo sodišče odločilo, da potrebni izdatki in nagrade zagovornikov, obtožencem postavljenih po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2Zagovornik obtoženega R. Ž. prvostopenjsko sodbo izpodbija iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in glede odločb o kazni, premoženjskopravnih zahtevkih ter odvzemu protipravne premoženjske koristi. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe zaradi kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu pod točko I. izreka sodbe ter kaznivega dejanja tatvine pod točko III/1. a) izreka ter mu nato za ostala kazniva dejanja izreče novo enotno zaporno kazen, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, še podredno pa, da obtoženemu zniža izrečeno enotno zaporno kazen ter razveljavi odločitev o plačilu premoženjskopravnega zahtevka pod prvo alinejo II. točke izreka in odvzemu protipravne premoženjske koristi pod točkama III. in IV. izreka sodbe. Pritožbeno sodišče naj obtoženca oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

3Zagovornica obtoženega S. L. uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega S. L. oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi iz zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tudi zagovornik obtoženega M. A. se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Odgovor na pritožbe ni bil vložen.

6Na zahtevo zagovornika obtoženega R. Ž. je višje sodišče 4. 6. 2021 opravilo pritožbeno javno sejo in o njej v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP obvestilo vse tri obtožence, njihove zagovornike ter pristojnega državnega tožilca. Javne seje so se udeležili obtoženi R. Ž., njegov zagovornik in zagovornik obtoženega M. A. Po posvetovanju je pritožbeni senat sklenil, da se v skladu z določilom četrtega odstavka 378. člena ZKP javna seja opravi v odsotnosti obtoženega S. L., njegove zagovornice, obtoženega M. A. ter pristojnega državnega tožilca, saj so bila obvestila o javni seji za vse odsotne v redu izkazana.

7Pritožbe niso utemeljene.

8Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči vseh treh pritožb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da so vsi trije obtoženci storili očitana jim kazniva dejanja. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

K pritožbi zagovornika obtoženega R. Ž.:

9Pritožnik prvenstveno izpodbija dokazne zaključke sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja ropa pod točko I. krivdoreka, ki naj bi ga obtoženi R. Ž. v storil v sostorilstvu s soobtoženim S. L., sodišču prve stopnje pa očita tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi izrek sodbe v tej točki nasprotoval njenim razlogom.

10Pritožnik uvodoma nasprotuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da je bilo v izvedenem dokaznem postopku soobtožencema sploh dokazano, da sta storilca kaznivega dejanja ropa na škodo oškodovanke V. G.. Pri tem kot poglavitni argument pritožnik izpostavlja, da se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbe oškodovanke, v katerih pa naj bi bilo veliko nasprotij in neskladij. Prav tako po prepričanju pritožnika sodišče prve stopnje pri presoji ni razpolagalo z nobenim neposrednim dokazom kot npr. pločevinko, nožem, nahrbtnikom ter morebitnimi biološkimi sledovi obtožencev na teh predmetih. Že samo izkazano časovno sosledje dogodkov naj bi potrjevalo, da obtoženca nista storilca tega kaznivega dejanja. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do možnega motiva, ki bi ga imela oškodovanka za krivo ovadbo zaradi preteklega spora med njenim partnerjem in obtoženim R. Ž.

11Bistvene okoliščine kaznivega dejanja ropa na škodo oškodovanke V. G., ki jih je sodišče prve stopnje dokazno vrednotilo na podlagi zaslišanja oškodovanke, so se nanašale na vprašanja o tem, ali sta soobtožena R. Ž. in S. L. sostorilca predmetnega kaznivega dejanja, ali je obtoženi R. Ž. oškodovanki zagrozil z neposrednim napadom na telo in zoper njo uporabil silo s ciljem protipravne prilastitve njenih premičnih stvari na način kot izhaja iz opisa dejanja pod točko I. ter kakšno vlogo pri tem dejanju je imel soobtoženi S. L. Do vseh naštetih bistvenih okoliščin ter s tem odločilnih dejstev, se je prvo sodišče uspešno opredelilo pod točkami 13 do 20 obrazložitve izpodbijane sodbe.

12Glede identitete obeh sostorilcev je oškodovanka tako v izjavi, podani na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe, ki jo je podala je Policijski postaji v ... 15. 5. 2020 kot tudi na zaslišanju v preiskavi 10. 7. 2020 in na glavni obravnavi 16. 12. 2020 ves čas skladno in prepričljivo izpovedovala, da sta bila storilca obravnavanega dejanja obtožena R. Ž. in S. L. Povedala je tudi, da je bil z njima še P. G., ki pa naj bi bil tako „zadet, da ni vedel zase“ in ji ni ničesar naredil. Tudi sodišče druge stopnje ne najde nobenega tehtnega razloga, da v tem delu ne bi sledilo izpovedbam oškodovanke. Dejstvo, ki ga izpostavlja zagovornik obtoženega Ž., da je bila oškodovanka na glavno obravnavo 16. 12. 2020 privedena po delavcih Policijske postaje ..., nikakor ne more biti razlog za dvom v njeno verodostojnost. Razlog za privedbo oškodovanke je bil predvsem v njenih življenjskih okoliščinah, ko je prijavljena na naslovu Centra za socialno delo v ..., neprijavljena pa je v času predmetnega postopka prebivala na naslovu ... v ..., zaradi česar ji je sodišče vabila skušalo vročati tudi s pomočjo detektiva. Ne gre spregledati niti oškodovankine izpovedbe na glavni obravnavi 16. 12. 2020, ko je navajala, da se obtožencev še vedno boji. Sodišče druge stopnje zavrača tudi naslednji pomislek zagovornika obtoženega Ž., da bi bil lahko motiv za oškodovankino po njegovem prepričanju krivo ovadbo ter posledično krive izpovedbe v okoliščini, da sta bila v preteklosti oškodovankin parter in obtoženi v sporu. Ta spor je oškodovanka na vprašanje obtoženčevega zagovornika sicer omenila na zaslišanju v preiskavi 10. 7. 2020, je pa takoj poudarila, da obtoženca pozna od zime 2019 dalje kot mirnega človeka ter da kaj takega od njega ni pričakovala. Iz teh oškodovankinih besed pa tudi dejstva, da proti obtoženima Ž. in L. ni želela uveljavljati premoženjskopravnega zahtevka, ni mogoče sklepati, da so oškodovanko pri prijavi kaznivega dejanja ter izpovedovanju vodili maščevalni nagibi. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje dokaznemu zaključku prvostopenjskega sodišča, da sta obtožena R. Ž. in S. L. sostorilca predmetnega kaznivega dejanja ropa in da ta zaključek z gotovostjo izhaja že iz samega pričevanja oškodovanke, čeprav je res, kot trdi zagovornik obtoženega Ž., da sodišče pri svoji oceni ni razpolagalo z materialnimi dokazi, kot so npr. pri kaznivem dejanju uporabljena pločevinka ter nož, nahrbtnik ter morebitni biološki sledovi obtožencev na teh predmetih.

13Zagovornik obtoženega Ž. v nadaljevanju neverodostojnost oškodovanke zatrjuje na prepričanju, da je obravnavani dogodek na glavni obravnavi opisovala drugače kot v preiskavi 10. 7. 2020 in na zapisniku o podaje kazenske ovadbe 15. 5. 2020 in sicer glede tega, ali naj bi jo obtoženi Ž. porezal najprej po bundi po rokavu in šele nato po telesu, glede uporabe noža ter ali je imela torbo, torbico ali nahrbtnik, pa tudi glede tega, kdaj je po telefonu poklicala hčerko T. Z. V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom prvega sodišča, da je bilo pričevanje oškodovanke o bistvenih okoliščinah kaznivega dejanja dovolj skladno za zanesljive zaključke o dokazanosti predmetnega kaznivega dejanja obtožencema. Skladno je navajala, da je obtoženi Ž. od nje najprej zahteval naj mu izroči denar oziroma torbico ter vse kar ima. Ko mu je odvrnila, da mu ne bo ničesar dala, pa je obtoženi Ž. pobral s tal pločevinko ter jo zmečkal in pretrgal. Očitno je, da je oškodovanka nato slekla bundo, kot to tudi sama izpoveduje, saj njena zdravstvena dokumentacija izkazuje telesne poškodbe, ki ji ne bi mogle biti prizadejane preko bunde. Nož na preklop je oškodovanka navajala tako v izjavi na policiji kot tudi na glavni obravnavi 16. 12. 2020. Na tej je povedala, da je nož sicer videla, a je obtoženi Ž. z njim ni poškodoval, dopustila pa je možnost, da ji je obtoženi z nožem porezal bundo ob levi strani pod pazduho in po desnem rokavu. Le na zapisniku o njenem zaslišanju v preiskavi 10. 7. 2020 je zapisano, da naj oškodovanka noža ne bi videla ter da naj bi ji obtoženi bundo poškodoval s pločevinko. Sodišče druge stopnje se strinja z neomajnimi zaključki prvega sodišča pod točko 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bila oškodovankina bunda očitno poškodovana, kar potrjuje tudi zapisnik o ogledu z dne 15. 5. 2020 ter fotografije na list. št. 80 do 82, poškodbe pa so lahko bile povzročene le, ko je imela oškodovanka bundo oblečeno, kar tudi sama ves čas zatrjuje. Oškodovanka je na glavni obravnavi izpovedovala enako kot na zapisniku o podaji kazenske ovadbe, da je takoj po izrečeni grožnji s strani obtoženega Ž. slekla bundo in v tem delu ji gre verjeti, saj je logično, da je dokumentirane in po izvedencu sodnomedicinske stroke glede načina nastanka pojasnjene poškodbe lahko zadobila le ob slečeni bundi. Zato gre slediti njenemu spremenjenemu pričevanju na glavni obravnavi (glede na izpovedbe v preiskavi), da ji je obtoženi Ž. bundo porezal, ko jo je ponovno oblekla in da je to storil z nožem, kot je navala na zapisnik o podaji kazenske ovadbe ter to možnost dopustila na glavni obravnavi, ko je bila nenazadnje o tem delu dogodka temeljito zaslišana in se je njena izpovedba tudi zvočno snemala.

14Prav tako se sodišču druge stopnje ne poraja dvom glede verodostojnosti oškodovanke na podlagi pritožbenega zatrjevanja, da naj bi enkrat navajala torbico, drugič pa nahrbtnik. Torbica je omenjena na zaslišanju v preiskavi, pa še tam je zapisano: “Do mene je pristopil Ž., rekel je naj mu izročim ves denar, ki ga imam, pravzaprav je dejal, naj mu izročim torbico oziroma nahrbtnik, v kateri sem imela denarnico...“. Torej je tudi tu govorila tudi o nahrbtniku oziroma za isti predmet uporabila oba izraza. Do tega vprašanja se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo pod točko 23 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je ocenilo, da v izjavah o torbici oziroma nahrbtniku ne vidi nobenih občutnih razhajanj ter da se lahko nahrbtnik uporablja tudi kot torbica.

15Sodišče druge stopnje prav tako ne vidi nobenega razloga, ki bi kazal na morebitno neverodostojnost oškodovanke oziroma celo potrjeval tezo obrambe, da naj bi predmetno kaznivo dejanje storil nekdo drug, v zatrjevanih okoliščinah, kdaj naj bi oškodovanka po telefonu poklicala hči T. Z. in o časovnem sosledju obravnavanih dogodkov. T. Z. je izpovedala, da jo je oškodovanka poklicala med 18. in 19. uro, na kraj dogodka pa je prišla, ko je bila tam že policija. Dopustila je možnost, da je tja prišla okoli 20.45 ure (pred tem je najprej šla na policijsko postajo). Iz zapisnika o ogledu kraja dejanja (list. št. 74 do 76) izhaja, da se je ogled pričel ob 20.45 uri in se je zaključil ob 21.20 uri. Policist D. T. je kot priča izpovedal, da naj bi sicer T. Z. na kraj ogleda prišla, ko je bil že zaključen, kar pa niti ni bistveno, saj je priča Z. povedala le, da so bili policisti še na kraju ogleda, ko je prišla tja. Policist T. je tudi povedal, da je oškodovanka hčerko poklicala že, ko je bila na policijski postaji, kar pa se sklada s tem, kar je povedala Zemetova, glede na to, da je policist T. potrdil, da je bila oškodovanka na policijski postaji prvič že okoli 19.00 ure, glede na to, da so operativno komunikacijski center (OKC) obvestili ob 19.35 uri, kar pomeni, da so do tedaj že zbrali osnovna obvestila. Takšna policistova izpovedba je sprejemljiva, saj je logično, da policija OKC pa tudi dežurnega preiskovalnega sodnika in dežurnega državnega tožilca ni o dogodku obveščala, preden ni zbrala vsaj osnovnih podatkov o morebitnem kaznivem dejanju in domnevnih storilcih. Sodišče druge stopnje zato zavrača sklepanje pritožnika, da naj bi oškodovanka glede na čas obveščanja OKC in drugih pristojnih organov prišla na policijsko postajo šele nekaj minut pred 19.35 uro.

16Pritožnik kot napačnega izpodbija tisti del opisa kaznivega dejanja, po katerem naj bi obtoženi Ž. od oškodovanke zahteval, da mu izroči denarnico, torbico in vse kar ima, saj naj bi oškodovanka na glavni obravnavi izpovedala, da je najprej zahteval denar. Sodišče prve stopnje naj tudi ne bi ugotovilo, da naj bi obtoženec oškodovanki istočasno grozil s pločevinko. Po prepričanju pritožnika grožnja ni bila takšna, da bi predstavljala zakonski znak kaznivega dejanja ropa. Tudi s temi pritožbenimi pomisleki se sodišče druge stopnje ne strinja in jih ne sprejema. Prisiljenje kot sestavni del kaznivega dejanja ropa se med drugim lahko odraža tudi kot grožnja z neposrednim napadom na telo žrtve. V opisu kaznivega dejanja je tovrstno ravnanje obtoženega Ž. opredeljeno z očitkom, da je po tem, ko mu je na prvo zahtevo oškodovanka odgovorila, da mu ne bo izročila ničesar, stisnil pivsko pločevinko, ki jo je držal v roki in zagrozil, da jo bo s to pločevinko porezal (kar je v nadaljevanju tudi storil). Obtoženčeva grožnja je bila torej usmerjena zoper oškodovanko z jasno izraženim ciljem, da jo na ta način prisili k izročitvi njej lastnih predmetov in denarja, saj zgolj prvotna zahteva po tem ni zadoščala za dosego cilja. Grožnja je bila torej resna in objektivno zmožna, saj je obtoženi prav z njo ter pozneje uporabo sile dosegel zasledovani cilj. Tudi na glavni obravnavi 16. 12. 2020 (četrti odstavek njene izpovedbe) je oškodovanka potrdila, da ji je obtoženi Ž., preden jo je porezal, zagrozil in sicer, da jo bo porezal, če mu ne bo dala denarja. Takšna izpovedba pa se smiselno ne razlikuje od zapisa, da je obtoženi od oškodovanke zahteval izročitev denarnice, torbice in vsega kar ima, saj sta obtoženca v nadaljevanju oškodovanki odtujila tako nahrbtnik s celotno vsebino, torej tudi denarnico s 50,00 EUR kot tudi 20,00 EUR, ki jih je oškodovanka zaradi groženj in uporabe sile že prej izročila obtoženemu Ž.

17Zagovornik obtoženega Ž. graja obrazložitev sodbe prvega sodišča pod točko 24, ker je zapisalo, da je obtoženi Ž. oškodovanki povzročil lahko telesno poškodbo, kar naj bi bilo v nasprotju z dognanji izvedenca sodnomedicinske stroke. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodni izvedenec dr. B. Š. glede teže oškodovankinih telesnih poškodb v pisnem izvedenskem mnenju z dne 30. 7. 2020 (list. št. 331 do 332) zapisal tudi, da je bila, zaradi plitkih vreznin oziroma globokih prask v predelu obraza, vratu in prsnega koša spredaj zgoraj, začasno prizadeta oškodovankina zunanjost, ki je trajala do 10 dni. Po določbi prvega odstavka 122. člena KZ-1 izpolnjuje kriterije lahke telesne poškodbe tudi poškodba, zaradi katere je prizadeta oškodovančeva zunanjost, vendar pa vprašanje teže oškodovankine telesne poškodbe niti ni bistveno, saj za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja ropa zadostuje že uporaba sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo.

18Glede na zgoraj navedeno gre zavrniti tudi zatrjevanje pritožnika, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi izrek nasprotoval razlogom sodbe oziroma ker naj kaznivo dejanje ne bi bilo storjeno tako, kot je navedeno v izreku.

19Zagovornik obtoženega Ž. prav tako nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje pod točko 25 obrazložitve, da je obtoženec kaznivo dejanje ropa storil s krivdno obliko direktnega naklepa. Pritožnik namreč izhaja iz lastne dokazne ocene, da naj obtoženi Ž. oškodovanki sploh ne bi zagrozil, ampak ji je le dejal, naj mu da denar. Po prepričanju pritožnika obtoženi ni uporabil fizične sile in bi oškodovanka lahko zbežala, saj je sama dejala, da se z obtoženim ni hotela kregati. Takšno oceno pritožnika sodišče druge stopnje zavrača. V predmetnem dokaznem postopku je bilo obtoženemu Ž. namreč z gotovostjo dokazano, da je opisano grožnjo in silo zoper oškodovanko uporabil z izključnim namenom prilastitve njenih stvari, uporabljena grožnja in sila je bila torej način glede katerega se je zavedal, da služi njegovemu cilju odvzema tujih premičnih stvari. Okoliščina, da oškodovanka s kraja dogodka ni zbežala, ne pomeni odsotnosti obtožencu dokazane krivdne oblike direktnega naklepa, še zlasti upoštevaje zanesljivo ugotovljeno dejstvo, da je obtoženec oškodovanko pri izvajanju sile tudi večkrat prijel in držal za roko. Ko pritožnik problematizira pravno opredelitev kaznivega dejanja pod točko I., češ da bi kvečjemu lahko šle za kaznivi dejanju lahke telesne poškodbe in tatvine, spregleda, da je kaznivo dejanje ropa v svojem bistvu sestavljeno kaznivo dejanje, ki zajema prisiljenje in tatvino, pri čemer je posledica prisiljenja lahko tudi lahka telesna poškodba.

20Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni navedlo ustreznih razlogov o sostorilstvu pri izvršitvi kaznivega dejanja ropa, zaradi česar naj bi bilo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, prvostopenjska sodba pa tudi obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik obtoženega Ž. te uveljavljane kršitve niti ni podrobneje argumentiral, sodišče druge stopnje pa se bo do vprašanja sostorilstva opredelilo pri preizkusu izpodbijane sodbe v zvezi s pritožbo zagovornice obtoženega S. L.

21Čeprav je obtoženi Ž. priznal krivdo za kaznivo dejanje roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 pod točko II. krivdoreka, na škodo oškodovanke K. L., pa se njegov zagovornik ne strinja s pravno opredelitvijo tega kaznivega dejanja. Zatrjuje, da bi lahko šlo kvečjemu za kaznivo dejanje tatvine po drugim in prvem odstavku 204. člena KZ-1, ker naj oškodovanka ne bi znala natančno opisati, od koga naj bi prejela udarce, iz posnetka nadzornih kamer pa ni razvidno, kaj naj bi se dogajalo pred trgovino. Na ta način zagovornik uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP (drugi odstavek 370. člena ZKP). Sodišče druge stopnje v tej zvezi ugotavlja, da kršitev kazenskega zakona v smislu določbe 1. točke 372. člena ZKP o vprašanju ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje, ni podana. Opis dejanja pod točko II. krivdoreka vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja roparske tatvine, tudi opis, na kakšen način sta sostorilca R. Ž. in M. A. zoper V. L. in K. L. uporabila silo z namenom, da bi prehodno ukradene predmete obdržala (prerivanje med obtožencema in oškodovanci, padec po tleh, udarci prizadejani K. L.).

22Sodišče druge stopnje prav tako zavrača stališče pritožnika, da obtoženemu Ž. ni dokazano dejanje pod točko III./1 a) krivdoreka v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, na škodo družbe E., d. o. o., ker trgovka S. Š. storilca ni prepoznala, izpovedbe ostalih prič pa naj bi bile povsem neprepričljive. Z zagovornikovo oceno o neprepričljivosti ostalih relevantnih prič, torej M. I., policista B. S. ter pooblaščenca oškodovane družbe G. K., se sodišče druge stopnje ne strinja. Pod točko 34 obrazložitve se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo do bistvene okoliščine, t. j. ali je obtoženi Ž. storilec tega kaznivega dejanja. Pri tem se je pravilno oprlo še zlasti na prepričljivo izpovedbo B. S. Ta priča je detajlno pojasnila na podlagi česa oziroma katerih osebnih značilnosti je obtoženca v posnetkih videonadzornih kamer prepoznala kot storilca. Opozorila je na splošen videz storilca, način hoje, ki je značilen za obtoženca (počasna, kot da bi se zibal), znana mu oblačila, frizuro, telesno konstitucijo ter še zlasti tetovažo med kazalcem in palcem leve roke ter športne copate rjave barve znamke Nike. Tudi priča G. K. ni dvomila o obtožencu kot storilcu predmetnega kaznivega dejanja, posnetem z nadzorno kamero.

K pritožbi zagovornice obtoženega S. L.:

23Sodišče prve stopnje je v odločbi o odvzemu protipravne premoženjske koristi pod točko III. krivdoreka napačno pri znesku 80,00 EUR zapisalo ta znesek v oklepaju z besedo in sicer „sto petnajst 00/100 evrov“. Na podlagi te očitne pisne napake pa zagovornica obtoženega L. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi izrek nasprotoval samemu sebi in razlogom sodbe. Sodišče druge stopnje zavrača ta pritožbeni očitek. Kljub napaki v izpostavljenem delu sodbenega izreka, sodišče druge stopnje meni, da ta ni takšna, da bi bil zaradi nje le-ta nerazumljiv oziroma bistveno nasprotoval samemu sebi. Nobena določba procesnega zakona sodišču ne predpisuje, da je dolžno pisati denarne zneske tudi z besedo, sicer pa je v odločbi o odvzemu protipravne premoženjske koristi znesek, ki ustreza višini premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem na škodo oškodovanke V. G., s številko pravilno napisan – 80,00 EUR. Ta znesek pa se tudi sklada z zapisom pod točko I. krivdoreka (opis kaznivega dejanja ropa), kjer je navedeno, da sta si obtoženca na škodo te oškodovanke prilastila stvari v skupni vrednosti za okoli 80,00 EUR. Tako je popolnoma jasno, da je bilo obtožencema v predmetni odločbi naloženo nerazdelno plačilo zneska 80,00 EUR in ne morebiti 115,00 EUR. Zato sodišče druge stopnje meni, da zaradi te pisne napake ni bila storjena uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki bi terjala razveljavitev prvostopenjske sodbe glede odločbe o odvzemu protipravne premoženjske koristi.

24Tudi zagovornica obtoženega S. L. prvostopenjskemu sodišču očita, da je pri sprejemanju dokazne ocene dalo preveliko težo nezanesljivim ter neskladnim izpovedbam oškodovanke V. G. Pritožnica zatrjuje, da se oškodovankine izpovedbe bistveno razhajajo že glede bistvenih okoliščin in ne zgolj posameznih podrobnosti dejanja, kar ni sprejemljivo, glede da od domnevnega dejanja ni preteklo veliko časa.

25Sodišče druge stopnje ne soglaša s tozadevnimi pritožbenimi izvajanji pritožnice, ki zatrjevanih neskladij oškodovankinih izpovedb niti ni podrobneje predstavila. Že v odgovoru na pritožbo zagovornika obtoženega R. Ž. (točke 12 do 15 zgoraj) je sodišče druge stopnje pritrdilo dokazni oceni prvostopenjskega sodišča ter zavrnilo obrambno tezo, da bi lahko bil storilec kaznivega dejanja kdo drug, da je oškodovanka podala krivo kazensko ovadbo ter krivo izpovedovala motivirana zaradi maščevanja obtoženemu Ž., da zoper njo niso bile izrečene grožnje ter uporabljena sila v smeri odvzema njej lastnih predmetov, da časovno sosledje dogodkov ne izpodbija verodostojnosti oškodovanke, da izjave o torbici oziroma nahrbtniku ne pomenijo nobenih občutnih razhajanj ter da gre verjeti njeni izpovedbi na glavni obravnavi, skladni z izjavo na zapisniku o podaji kazenske ovadbe glede načina uporabe noža na preklop po obtoženemu Ž.

26Ne gre soglašati s pritožnico, da naj bi sodišče prve stopnje pri sprejemanju dokazne ocene prekoračilo svoja pooblastila ter se spustilo v pretirano ter protispisno opravičevanje razlogov, zaradi katerih se naj oškodovanka ne bi spominjala vseh okoliščin in podrobnosti dogodka ter da je ta del obrazložitve prvostopenjske sodbe arbitraren. Pri tem ima pritožnica v mislih del obrazložitve pod točko 13 izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje posamezna neskladja v izpovedbah oškodovanke opravičuje s stresom, ki naj bi ga doživela zaradi nepričakovanega ravnanja njej poznanih obtožencev, dinamike in intenzivnosti dogajanja ter z argumentom, da je oškodovanka želela dogodek pozabiti, kar naj bi bilo v primeru travmatskih izkušenj pogosto in običajno. Iz obrazložitve je razvidno, da sodišče prve stopnje do teh zaključkov ni prišlo le na podlagi arbitrarnega sklepanja, pač pa je izhajalo iz izpovedb oškodovanke na glavni obravnavi, še zlasti izražene bojazni in skrbi, kaj se bo zgodilo, ko se bo z obtožencema ponovno srečala. Načelo kazenskega procesa, da je treba v dvomu odločiti v korist obtoženca (in dubio pro reo) na katerega se pritožnica sklicuje je pomembno načelo, vendar ne pomeni regulatorja presoje dokazov, temveč se uporabi šele, ko je dokazna presoja sprejeta. Načelo in dubio pro reo zato ni kršeno že takrat, če bi pri sodniku oziroma sodišču moral nastati dvom, ampak le v primeru, če kljub dejansko obstoječemu dvomu sodišče izreče obsodilno sodbo. V predmetni kazenski zadevi pa je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča našlo in pravilno ocenilo kar nekaj dokazov, ki ga niso puščali v dvomu, saj so gotovostjo obtožencema dokazali storitev očitanega jima kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu.

27Pod točko 22 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje z razumnimi razlogi zavrnilo dokazno vrednost alibija obtoženega L.. Priča M. R., ki naj bi potrdila, da se je obtoženec v času storitve kaznivega dejanja ropa nahajal drugje, je na glavni obravnavi 6. 1. 2021 izpovedala, da je v tistem času obtoženi res stanoval pri njemu, kje pa se je nahajal 15. 5. 2020 ob 18.30 uri pa se ni spominjala. Je pa R. izpovedal še, da je tedaj obtoženec delal pri nekem slikopleskarju in se je domov vračal med 20. in 21. uro. Torej ne gre pritrditi pritožnici, da priča R. alibija ni ne potrdila ne ovrgla, saj bi se obtoženi L. glede na čas storitve kaznivega dejanja ropa (18.30), na naslov M., ..., kjer je tedaj prebival, lahko vrnil do ure, za katero je priča navajala, da se je običajno vračal domov z dela.

28Tudi pritožnica izpostavlja neskladje v izpovedbah oškodovanke glede predmeta, ki naj bi ji bil odtujen, torej ali je šlo za nahrbtnik, torbo ali torbico. Do tega vprašanja se je sodišče druge stopnje opredelilo že zgoraj pod točko 14, ko je pritrdilo zaključkom prvega sodišča in se na ta del argumentacije v izogib ponavljanja sklicuje, enako tudi glede časa zglasitve oškodovanke na policijski postaji, komunikacije s hčerko T. Z., času ogleda kraja kaznivega dejanja itd. (točka 15).

29Pritožnica prav tako meni, da je podano neskladje o tem, kje se je nahajal oškodovankin nahrbtnik (ali v oškodovankinih rokah ali na klopci). Po enem opisu dogodka, naj bi ji nahrbtnik odvzel obtoženi Ž., po drugem pa naj bi to storil obtoženi L. Slednji naj bi stal na razdalji dveh do treh metrov in kako bi lahko segel po nahrbtniku, če je bil odložen na klopci. Obtoženemu L. naj ne bi bilo dokazano sostorilstvo ne v objektivnem ne v subjektivnem pomenu.

30Glede udeležbe in prispevka obtoženega L. pri kaznivemu dejanju ropa je oškodovanka V. G. izpovedovala, da je ob inkriminiranem ravnanju soobtoženega sprva stal ob strani, ob koncu dogodka pa je bil on tisti, ki je vzel njen nahrbtnik in z njegovo vsebino zapustil kraj dogajanja. Po natančnem zaslišanju na glavni obravnavi je oškodovanka pojasnila, da ji je nahrbtnik najprej vzel obtoženi Ž., nakar ga je vrgel na klop, kjer ga je vzel soobtoženi L. ali pa ga je vrgel direktno L.. Glede na dinamiko dogajanja, ko je bila oškodovanka vendarle fizično napadena in ji je bila prizadejana telesna poškodba, je tudi za sodišče druge stopnje sprejemljivo, da čisto natančno ni vedela povedati na kakšen način je prišel L. do njenega nahrbtnika, a bistveno za obstoj sostorilstva je dejstvo, ki ga je pravilno izpostavilo prvo sodišče, da je ravnal usklajeno s soobtožencem, čeprav sam zoper oškodovanko ni izvrševal sile in grožnje, je pa takšno ravnanje soobtoženca izkoristil v smislu dokončanja očitanega protipravnega ravnanja z aktom odtujitve oškodovanki lastnih predmetov. Po objektivni strani je oseba sostorilec, če je skupaj z drugo osebo sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja (za takšno sostorilstvo v ožjem pomenu gre tudi v obravnavanem primeru) in če se je po subjektivni strani zavedala, da skupaj z drugim sodeluje pri izvršitvi kaznivega dejanja in je štela to kaznivo dejanje za svoje. Da je tudi obtoženi L. predmetno kaznivo dejanje štel za svoje izkazuje že samo dokazano mu dejstvo, da je prav on oškodovanki odtujil nahrbtnik z njegovo vsebino, s tem ko ga je vzel v svojo posest, z njim odšel s kraja dogodka in si ga na ta način protipravno prilastil. Takšno njegovo ravnanje pa tudi potrjuje pravilnost zaključka prvega sodišča pod točko 25, da je tudi ta obtoženec ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa. Tako ne gre pritrditi pritožnici, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v smislu 2. točke 372. člena ZKP, ker naj bi bile podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost.

K pritožbi zagovornika obtoženega M. A.:

31Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik obtoženega A. zatrjuje na zmotnem prepričanju, da izpodbijana sodba nima razlogov o subjektivnem odnosu tega obtoženca do storitve kaznivega dejanja roparske tatvine pod točko II. krivdoreka, torej o njegovi krivdi, prav tako pa naj izpodbijana sodba ne bi vsebovala dokazne ocene ter argumentacije obtoženčevega sostorilstva kot oblike udeležbe pri kaznivem dejanju. Opis predmetnega kaznivega dejanja po prepričanju zagovornika obtoženemu A. niti ne očita, da bi v trgovini karkoli odtujil.

32Sodišče druge stopnje ugotavlja, da opis kaznivega dejanja roparske tatvine na škodo K. L. v trgovini Market P. v ..., obtoženemu M. A. najprej očita vlogo opazovalca okolice v trgovini, medtem ko je soobtoženi R. Ž. v tej trgovini s polic jemal različne artikle in jih spravljal v nakupovalni vrečki in nahrbtnik, torej je imel nalogo zagotavljanja uspešnega izvrševanja tatvine po soobtoženem, v nadaljevanju pa se mu očita tudi uporaba sile zoper oškodovana V. L. in K. L., ko je bila tatvina odkrita in sta ju s soobtožencem oškodovanca skušala zadržati na kraju dejanja. Obtoženi A. je naprej skušal V. L. preprečiti, da bi zadržal soobtoženega Ž., s ciljem da obdržita odtujene predmete pa je enako kot Ž. sodeloval pri prerivanju z oškodovancema ter na koncu z delom odtujenih artiklov skupaj s soobtoženim zbežal. Sodišče prve stopnje se je do sostorilstva obeh obtožencev pravilno opredelilo pod točko 31 obrazložitve izpodbijane sodbe. Na podlagi dokazne ocene, do katere je prišlo z zaslišanjem obeh oškodovancev, v verodostojnost izpovedb katerih ni podvomilo niti sodišče druge stopnje, je sodišče prve stopnje pravilno izpeljalo zaključek, da je iz usklajenega ravnanja obeh obtožencev mogoče sklepati na njun predhodni dogovor za storitev kaznivega dejanja ter skupni namen prilastitve predmetov v trgovini K. L. Na storilčevo zavest o sodelovanju pri uresničitvi kaznivega dejanja je mogoče sklepati tudi na podlagi njegovega dejanskega ravnanja kot je bilo to izkazano tudi v obravnavanem primeru glede soobtoženega A. Za obstoj sostorilstva pa ni potrebno, da bi oba sostorilca morala izvrševati prav vse zakonske znake oziroma izvršitvena ravnanja kaznivega dejanja roparske tatvine oziroma da bi v konkretnem primeru tudi obtoženi A. moral v trgovini jemati predmete s polic. Obema obtožencema je dokazano tudi, da sta dejanje štela za svoje, nenazadnje sta potem, ko sta bila pri dejanju zalotena in sta uporabila silo zoper oškodovanca, z delom odtujenih predmetov skupaj zbežala s kraja dejanja. Glede na navedeno in takšen potek obravnavanega kaznivega dejanja, pa ni nobenega razloga z dvom v pravilnost ocene prvega sodišča pod točko 30 obrazložitve, da sta oba obtoženca kaznivo dejanje roparske tatvine storila s krivdno obliko direktnega naklepa.

33Naslednjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, tokrat po drugem odstavku 371. člena ZKP (kršitev pravice do obrambe), pa zagovornik obtoženega A. vidi v odločitvi prvega sodišča, da je kot neutemeljen zavrnilo predlog za zaslišanje soobtoženega Ž. kot priče v predmetnem kazenskem postopku. Zagovornik meni, da bi sodišče prve stopnje moralo zoper obtoženega Ž., glede na njegovo priznanje krivde za predmetno kaznivo dejanje, kazenski postopek izločiti, nadaljevati z narokom za izrek kazenske sankcije po 285.č členu ZKP, po pravnomočnosti sodbe pa tega obtoženca zaslišati kot pričo glede vprašanja sostorilstva z obtoženim A. Pritožnik še meni, da zavzeto prvostopenjsko stališče soobtožence, ki krivde za kaznivo dejanje ne priznajo, spravlja v neenak položaj s tistimi, ki so krivdo priznali.

34V skladu s četrto alinejo 29. člena Ustave RS (pravna jamstva v kazenskem postopku) mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo. Ta ustavna človekova pravica in temeljna svoboščina je implementirana v tretjem odstavku 5. člena ZKP, kjer je predpisano, da se obdolženec ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Obtoženi R. Ž. se v predmetnem kazenskem postopku tudi glede kaznivega dejanja roparske tatvine pod točko II. ni zagovarjal. Kot priča v predmetnem kazenskem postopku pa bi bil lahko zaslišan le, če bi bil glede kaznivega dejanja roparske tatvine postopek zoper njega pravnomočno končan. Tako se postavi vprašanje, ali bi sodišče prve stopnje v tem primeru moralo ugoditi predlogu obrambe za zaslišanje soobtoženca kot priče in zgolj zaradi tega oba sostorilca ločeno obravnavati, še zlasti glede na priznanje krivde obtoženega Ž., opraviti narok za izrek kazenske sankcije, izdati obsodilno sodbo, počakati na njeno pravnomočnost ter nato že pravnomočno obsojenega obsojenca zaslišati kot pričo? Sodišče druge stopnje pritrjuje odločitvi prvega sodišča o zavrniti tovrstnega predloga obrambe, saj ugotavlja, da je utemeljena z razumnimi razlogi. Kot pravilno navaja prvo sodišče, se obtoženi Ž. v predmetnem kazenskem postopku ni zagovarjal, je pa na glavni obravnavi 5. 11. 2020 (list. št. 465), na vprašanje predsednice senata odgovoril, da je pripravljen odgovarjati na vprašanja v zvezi s kaznivimi dejanji, ki jih je priznal. Res je kot je izpostavilo prvo sodišče, da tedaj navzoča obtoženi M. A. in njegov zagovornik za obtoženega Ž. nista imela vprašanj. Sodišče prve stopnje je za svoje zaključke o sostorilstvu imelo dovolj zanesljivo dokazno podlago v izpovedbah prič V. L. in K. L. o dogajanju v trgovini ter pred njo, pa tudi na podlagi pregleda posnetkov video-nadzornih kamer o ravnanju obeh obtožencev v notranjosti trgovine. Torej predlagani dokaz ni takšne narave, da bi ga sodišče prve stopnje v dvomu moralo šteti v korist obtoženega A. in bi ga zato moralo izvesti. Prav tako ni mogoče sprejeti stališča pritožnika, da je bil v predmetnem kazenskem postopku obtoženi A. v neenakem položaju glede na soobtoženega Ž. V neenakem položaju sta bila le v toliko, kolikor se je obtoženi Ž. s priznanjem krivde delno odpovedal pravici do sodnega varstva, sicer pa s samim priznanjem krivde in odpovedjo zagovoru ni v ničemer poslabšal procesnega položaja soobtoženega A.

35Obenem gre zavrniti dodaten argument obrambe, da bi bilo potrebno obtoženega Ž. zaslišati kot pričo, ker naj bi V. L. in K. L. o bistvenih okoliščinah dogodka različno izpovedovala. Pritožnik namreč niti ni podrobneje pojasnil v čem naj bi se te razlike odražale. Sodišče druge stopnje se pridružuje zaključku prvega sodišča, podrobneje obrazloženem pod točkama 27 in 28 obrazložitve, da sta oba zaslišana oškodovanca kot priči v bistvenih delih dogajanje v trgovini in pred njo dovolj skladno opisala, da je lahko sodišče prve stopnje na podlagi njunih izpovedb, podkrepljenih s posnetki video-nadzornih kamer dogajanja v trgovini, sprejelo pravilne dokazne zaključke o storjenem kaznivem dejanju roparske tatvine ter sostorilstvu kot obliki udeležbe obtožencev pri storitvi tega kaznivega dejanja. Zato tudi ne gre slediti pritožbenem očitku, da naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ker naj bi K. L. kot priča izpovedovala o tem, kar s svojega položaja pri blagajni ni mogla videti.

Glede odločb o kaznih, premoženjskopravnih zahtevkih, odvzemu protipravne premoženjske koristi ter stroških kazenskega postopka:

36Zoper odločbi o kazni sta se pritožila zagovornika obtoženih R. Ž. in S. L., za obtoženega M. A. pa je pritožbeno sodišče to odločbo preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Zagovornik obtoženega R. Ž. očita sodišču prve stopnje kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, ker naj bi obtožencu za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 pod točko III/1. krivdoreka določilo višjo zaporno kazen kot je to prvotno predlagala okrožna državna tožilka na predobravnavnem naroku 29. 10. 2020. Zato naj bi bila nezakonita tudi enotno izrečena kazen zapora. Sicer pa zagovornik tudi meni, da je prvo sodišče nepravilno ocenilo obteževalne in olajševalne okoliščine, ker ni v zadostni meri upoštevalo obtoženčevega priznanja večine očitanih mu kaznivih dejanj, še zlasti naj bi to bilo očitno v primerjavi s kaznimi zapora, izrečenimi ostalima dvema obtožencema. Zagovornica obtoženega S. L. pa odločbo o kazni izpodbija le na načelni ravni, saj zatrjuje, da se z izrečeno kaznijo ne strinja, ker bi obtožencu sodišče prve stopnje moralo izreči oprostilno sodbo.

37Kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP je podana, če je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Za kaznivo dejanje tatvine je v prvem odstavku 204. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora do treh let. V sodbi, s katero se obtoženec spozna za krivega, sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec (šesti odstavek 285.č člena ZKP). Obtoženi Ž. storitve kaznivega dejanja tatvine pod točko III/1. a) ni priznal. Ko je okrožna državna tožilka na predobravnavnem naroku podala svoj predlog glede višine kazni, to kaznivo dejanje na škodo družbe E. še ni bilo umeščeno v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, ampak je bilo pravno opredeljeno kot samostojno kaznivo dejanje roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena KZ-1. Za slednje je zagrožena kazen zapora od enega do desetih let, državna tožilka pa je zanj predlagala kazen enega leta in štirih mesecev zapora, medtem ko je za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine (brez kaznivega dejanja na škodo oškodovanca E.), predlagala kazen enega leta in treh mesecev zapora. Tako ni mogoče govoriti o tem, da je sodišče prve stopnje obtoženemu Ž. za predmetno kaznivo dejanje oziroma za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine določilo višjo kazen zapora od predlagane, saj je ob neupoštevanju predlagane kazni enega leta in štirih mesecev zapora po prejšnji pravni opredelitvi, predlagano kazen za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine zvišalo le za dva meseca. Sodišče druge stopnje zato zaključuje, da uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni izkazana.

38Glede na to, da sta za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 in roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena KZ-1 zagroženi kazni zapora od enega do desetih let, ni mogoče glede na obtožencu določeni kazni enega leta in sedmih mesecev zapora za rop ter enega leta in štirih mesecev zapora za roparsko tatvino sklepati, da sta bili ti dve kazni, še zlasti upoštevaje dejstvo, da je obtoženec specialni povratnik na področju premoženjske delinkvence, prestrogo odmerjeni, saj se nahajata blizu posebnega minimuma enega leta. Sostorilcu obtoženemu M. A. je bila kazen za roparsko tatvino določena v višini enega leta in dveh mesecev zapora, drugemu sostorilcu obtoženemu S. L. pa je bila kazen za rop prav tako odmerjena v višini enega leta in dveh mesecev zapora. Glede na dokazano mu vodilno vlogo pri storitvi obeh kaznivih dejanj, ni mogoče pritrditi tezi zagovornika, da je bil obtoženi Ž. kljub priznanju krivde neupravičeno strožje obravnavan kot ostala dva sostorilca.

39Tudi obtoženima sostorilcema kaznivih dejanj ropa oziroma roparske tatvine S. L. in M. A. je sodišče prve stopnje kazni zapora odmerilo blizu posebnega minimuma. Pri odmeri določenih kazni in nato pri izreku enotnih, je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse ugotovljene okoliščine, ki so vplivale na odmero kazni tema dvema obtožencema. Kot tehtni obteževalni okoliščini je tudi tema dvema obtožencema štelo, da sta specialna povratnika, pri čemer pa posebnih olajševalnih okoliščin ni našlo, prav tako pa obstoja teh ne zatrjujeta niti pritožnika.

40Odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih zagovornik obtoženega R. Ž. izpodbija v tistih delih, kjer je obtoženemu naloženo plačilo 596,25 EUR družbi E., ker obtoženec zanika storitev tega kaznivega dejanja, iz istega razloga izpodbija odločbo o odvzemu protipravne premoženjske koristi in sicer zneska 80,00 EUR, ki ustreza višini premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem na škodo oškodovanke V. G.. Plačilo zneska 900,00 EUR, ki ustreza višini premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem tatvine kolesa na škodo oškodovanke B. S. pa zagovornik zavrača iz razloga, ker vrednost kolesa po njegovem mnenju ni bila natančno ugotovljena.

41Sodišče druge stopnje tudi ta del pritožbe zagovornika obtoženega Ž. zavrača, saj je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede predmetnih kaznivih dejanj, s katerimi je bilo ugotovljeno oškodovanje družbe E. za 596,25 EUR¹, oškodovanke V. G. pa za 80,00 EUR, kot to izhaja tudi iz opisov kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje se je do teh vprašanj ustrezno opredelilo pod točkama 42 in 43 obrazložitve izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje na te razloge sklicuje. V tej zvezi je potrebno še poudariti, da je obtoženec storitev kaznivega dejanja na škodo oškodovanke B. S. in sicer tatvine kolesa znamke KTM, ki je bilo po oceni oškodovanke vredno 900,00 EUR, brez zadržkov priznal in se je torej strinjal tudi z ocenjeno vrednostjo tega kolesa.

42Zagovornica obtoženega S. L. pa tudi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih, stroških kazenskega postopka ter krivdnih stroških izpodbija na načelni ravni s trditvijo, da bi bilo treba temu obtožencu zaradi pomanjkanja dokazov izreči oprostilno sodbo. Sodišče druge stopnje se do takih, neobrazloženih pritožbenih navedb ni moglo podrobneje opredeliti, ni pa jih po 383. členu ZKP dolžno preizkušati po uradni dolžnosti.

43Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbe zagovornikov vseh treh obtožencev zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

44Obtoženci so brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahajajo pa se v priporu oziroma na prestajanju zapornih kazni. Zato jih je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njihovo vzdrževanje.

¹ Vrednost ukradenih artiklov pri kaznivem dejanju pod točko III/1. a) je znašala 436,28 EUR, vrednost varoval 50,00 EUR, vrednost viskija pri kaznivem dejanju pod točko III/2. je znašala 89,97 EUR in vrednost varovala 20,00 EUR, skupaj torej 596,25 EUR.