VSL Sklep IV Ip 1063/2021

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog za zavarovanje z dne 27. 5. 2021 zavrne.

2Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da na podlagi 38. člena Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju ZPreZP-1) velja, da je izvršnica izvršilni naslov, zato je bil predlog za zavarovanje po 243. členu ZIZ utemeljen. Sodišče se napačno sklicuje na določbe prvega odstavka 19. člena ZIZ (določba se nanaša na izvršljivost sodne odločbe), na prvi odstavek 20.a člena ZIZ (določba se nanaša na izvršljivost notarskega zapisa) in na 1. alinejo 44. člena ZPreZP-1 (določba se nanaša na unovčevanje pri bankah), saj niso neposredno uporabljive v obravnavanem primeru. Upnik zavarovanja ne predlaga na podlagi notarskega zapisa, zapadlost terjatve pa ni pogoj za dovolitev zavarovanja po 243. členu ZIZ. ZPreZP-1 namreč ne določa, da izvršnica postane izvršilni naslov šele ob zapadlosti terjatve, ki je v njej določena. Izvršnica, ki vsebuje vse zakonsko predpisane elemente, predstavlja izvršilni naslov v trenutku njene izdaje. S tem, ko je sodišče predloženi izvršnici odreklo naravo izvršilnega naslova, je kršilo uveljavljeno načelo stroge formalne legalitete. Ker že zakon določa, da se šteje, da izvršnica vsebuje potrdilo o izvršljivosti, je torej sodišče brez kakršne koli pravne podlage presojalo to okoliščino v nasprotju z materialnim predpisom. Izvršilnega naslova ni mogoče enačiti z njegovo izvršljivostjo, kot je to storilo sodišče. Ker izvršnica vsebuje vse predpisane sestavine in je popolna, po ZPreZP-1 predstavlja izvršilni naslov in vsebuje potrdilo o izvršljivosti. Drugačna odločitev pa pomeni kršitev načela stroge formalne legalitete. Izvršnica postane izvršilni naslov takoj, ko je popolna – torej, ko vsebuje vse sestavine iz prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1. Ključno v predmetni zadevi pa je dejstvo, da upnik ni zahteval izvršitve izvršilnega naslova, temveč zavarovanje svoje terjatve. Po 243. členu ZIZ je edini pogoj za dovolitev predmetnega zavarovanja na dolžnikovi nepremičnini ta, da ima upnik izvršilni naslov, ki se glasi na denarno terjatev. Ko upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, je on tisti, ki sprejema odločitev, ali bo predlagal neposredno uresničitev terjatve iz izvršilnega naslova s prisilnimi sredstvi (izvršbo), ali bo predlagal zgolj ustanovitev zastavne pravice za zavarovanje svoje denarne terjatve, ne da bi hkrati predlagal tudi prodajo predmeta izvršbe (zavarovanje). Izpeljevanje analogije s strani sodišča zato nima podlage v predpisih in ni dopustno tudi v konkretnem primeru na podlagi vsega izkazanega. Določbe ZIZ o izvršbi se namreč smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje zgolj, če ni drugače določeno. Glede na to, da sodišče neutemeljeno enači postopek zavarovanja in postopek izvršbe, je tudi v tem delu napačno uporabilo materialno pravo. Obrazložitev sodišča je tudi v nasprotju sama s sabo. Sklicuje se na različne odločbe višjih sodišč in Vrhovnega sodišča ter predlaga spremembo sklepa tako, da se njegovemu predlogu za zavarovanje ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5V obravnavani zadevi je upnik predlagal zavarovanje z zastavno pravico na nepremičninah dolžnika na podlagi izvršnice z dne 11. 5. 2021. Upnikov predlog je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo z obrazložitvijo, da iz predložene izvršnice izhaja, da je dospelost dolžnikove denarne obveznosti določena na dan 31. 12. 2021, kar pomeni, da do odločanja o predlogu za zavarovanje, ta dolžnikova obveznost še ni zapadla. Takšni listini pa (še) ni mogoče priznati narave izvršilnega naslova (smiselno prvi odstavek 19. člena ZIZ, prvi odstavek 20. člena ZIZ in prvi odstavek 20.a člena ZIZ ter 40. člen ZPreZP-1 in 1. alineja prvega odstavka 44. člena ZPreZP-1). Sodišče tudi ne bi moglo dovoliti izvršbe na podlagi izvršnice, katere terjatev še ni dospela (smiselno 1. alineja prvega odstavka 44. člena ZPreZP-1), zato po presoji sodišča prve stopnje ob sklepanju od podobnega k podobnemu oz. ob uporabi analogije, tudi zavarovanje, za katerega se skladno s 243. členom ZIZ zahteva izvršilni naslov, ni mogoče.

6Izvršnica je listina, ki vsebuje izjavo dolžnika, s katero se ta zaveže plačati z izvršnico določen denarni znesek (prvi odstavek 37. člena ZPreZP-1). Skladno z 38. členom ZPreZP-1 je izvršnica izvršilni naslov v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo (prvi odstavek omenjene določbe), šteje pa se, da izvršnica vsebuje potrdilo o izvršljivosti. Zakon v 39. členu dalje določa vsebino (obvezne sestavine izvršnice), med katerimi je v 5. točki prvega odstavka določen tudi dan dospelosti obveznosti. Če izvršnica ne vsebuje vseh sestavin iz 39. člena ZPreZP-1, nima pravnega učinka (40. člen ZPreZP-1), kar nedvomno pomeni, da v primeru, da vseh sestavin nima, tudi ni izvršilni naslov.

7Drži sicer, da niti ZPreZP-1 niti ZIZ izrecno ne določata, da je zapadlost terjatve pogoj za to, da izvršnica pridobi lastnost izvršilnega naslova oziroma, da je izvršljiva, ter je v zakonu določena domneva, da se šteje, da izvršnica vsebuje potrdilo o izvršljivosti. Vendar pa pogoj zapadlosti terjatve za izvršljivost izvršnice izhaja iz narave stvari in tudi postopka umestitve instituta izvršnice v slovenski pravni red.

8Izvršnica je bila v zakonodajnem postopku sprva zasnovana kot abstrakten imenski vrednostni papir, zato v predlogu zakonskega besedila tudi navedba datuma zapadlosti na izvršnici zapisane obveznosti ni bila predvidena kot njena obvezna in bistvena sestavina. Med zakonodajnim postopkom so se opisana abstraktna pravna narava izvršnice in z njo povezana pravila bistveno spremenila. Iz pozneje sprejetega vladnega predloga ZPreZP-1, ki je bil objavljen v Poročevalcu Državnega zbora 9. julija 2012, sta izpadli tako določba o abstraktni pravni naravi izvršnice kot tudi izrecna zakonska opredelitev izvršnice kot listine z značajem imenskega vrednostnega papirja. Hkrati je navedba datuma zapadlosti terjatve iz izvršnice na sami izvršnici postala njena bistvena sestavina, brez katere izvršnica velja za nepopolno in kot taka nima pravnih učinkov.¹

9Zapadlost terjatve, navedena v izvršnici, ni sama sebi namen, temveč (tudi, oziroma kot bistveno) zapadlost terjatve izvršnici daje naravo izvršilnega naslova. Izvršnica je bila v pravni red vpeljana z namenom učinkovitejšega zavarovanja plačil obveznosti iz poslov med gospodarskimi subjekti in zagotovitve kar najhitrejše izpolnitve obveznosti iz pogodb, ki jih taki subjekti sklepajo med seboj, zato je postopek nastanka takega izvršilnega naslova poenostavljen. Iz tega razloga izvršnica tudi ne potrebuje potrdila o izvršljivosti oziroma se šteje, da ga vsebuje, vendar ob tem seveda ne gre za neizpodbojno domnevo.² Omenjena poenostavitev možnosti pridobitve izvršilnega naslova med gospodarskimi subjekti pa še ne pomeni, da je zakonodajalec imel namen podeliti lastnost izvršilnega naslova listinam, v katerih je vsebovana oziroma je v njih izkazana terjatev, ki še ni zapadla. Takšna ureditev bi nasprotovala temeljem izvršilnega prava ter prava prisilnega zavarovanja terjatev, saj dolžnikov ni dopustno s prisilno izvršbo siliti k izpolnitvi nezapadle terjatve oziroma zoper njih ni dopustno dovoliti zavarovanja nezapadle terjatve s prisilno hipoteko. Res ima upnik možnost izbire med zavarovanjem z zastavno pravico na nepremičnini po 243. členu ZIZ ali izvršbo, vendar le v primeru, če razpolaga z izvršilnim naslovom, ki pa ima to kvaliteto lahko le v primeru, ko je terjatev, ki iz njega izhaja, zapadla. Zato ne drži, da 243. člen ZIZ kot pogoj za zavarovanje ne določa zapadlosti terjatve. Nasprotno stališče bi pomenilo neenako obravnavanje upnikov oziroma dolžnikov, ki so stranke drugih vrst izvršilnih naslovov, za katerega ni moč najti stvarnih razlogov, utemeljenih v naravi stvari (prim. 14. člen Ustave RS). Sklicevanje sodišča prve stopnje na zahtevo po zapadlosti terjatve pri drugih vrstah izvršilnih naslovov oziroma sklepanje od podobnega k podobnemu je tako povsem ustrezno in pravilno. Ob tem so razlogi sodišča prve stopnji jasni, jedrnati in prepričljivi ter sami s sabo niso v nasprotju. S strani upnika citirana sodna praksa se ne nanaša na enako dejansko stanje, kot je podano v obravnavani zadevi. Po pojasnjenem upnikovemu predlogu za zavarovanje ni mogoče ugoditi.

10Pritožba po povedanem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Tacol, Tilen, Jan, Matjaž v: Uporaba izvršnice v praksi, Pravna praksa, letnik 2013, št. 40-41, str. 13.
² Glede izpodbojnosti domneve glej Vovk, Dida v: Izvršnica – izvršilni naslov? Pravna praksa, letnik 2013, št. 15, str. 9.