39. člen ZPreZP-1

Iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ izhaja, da izvršilno sodišče mora preizkusiti vprašanje, ali je listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, izvršilni naslov ali verodostojna listina. Iz navedene zakonske dikcije izhaja, da izvršilno sodišče preizkusi le vprašanje obstoja izvršilnega naslova, to pa je v primeru izvršnice, njeno popolnost v smislu prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1. Izvršnica mora vsebovati podatke o pogodbi oziroma drugem pravnem temelju nastanka obveznosti. To pomeni, da je podatek o pogodbi obvezna sestavina izvršnice. V konkretnem primeru je ta pogoj izpolnjen. Le izvršnica, ki ne vsebuje vseh sestavin iz prvega odstavka 39. člena, nima pravnega učinka. Izvršilno sodišče torej le presoja v skladu z načelom stroge formalne legalitete pravilno sestavo izvršnice. Posledično v izvršilnem postopku ni mogoče odločati o veljavnosti oziroma neveljavnosti izvršilnega naslova kot o predhodnem vprašanju, za kar se neutemeljeno zavzema pritožnik, saj inštrumentarij izvršilnega postopka temu niti ni namenjen, temveč je ta presoja prepuščena sodišču v drugem, od izvršilnega postopka ločenem in zato primernem kontradiktornem (pravdnem) postopku. Vpr

Ker je izvršnica izvršilni naslov (ki je po učinkih blizu neposredno izvršljivemu notarskemu zapisu), je izvršilno sodišče nanjo po načelu stroge formalne legalitete vezano. To pomeni, da je dolžno le prisilno izvršiti obveznost, določeno v izvršilnem naslovu, ki je dolžnik ni izpolnil prostovoljno, pri tem pa v sam izvršilni naslov ne sme posegati in tudi ne sme presojati njegove pravilnosti, veljavnosti in vsebine. Izvršilno sodišče ne more presojati ničnosti izvršnice. Glede na opisano naravo izvršnice dolžnik ne more v izvršbi uveljavljati neveljavnosti oziroma ničnosti izvršnice.

V 40. členu ZPreZP-1 je določeno, da izvršnica, ki nima vseh vseh sestavin iz prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1, nima pravnega učinka. Taka določba je logična, saj zakon izvršnici daje pomen izvršilnega naslova. Za izvršilni naslov (ki temelji na soglasju upnika in dolžnika) pa je dospelost terjatve, s katero se mora dolžnik izrecno strinjati, bistvena. Tudi če sta izvršnici neveljavni, tožena stranka pa bi utemeljeno uveljavljala stvarne napake, o neupravičeni obogatitvi ni mogoče govoriti.

Upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjuje ničnost izvršnice, saj meni, da kot izvršnice ni mogoče šteti listinske izjave dolžnika, ki se nanaša na finančne storitve. Ta trditev v predlogu je ostala nekonkretizirana, zato upnik svojemu trditvenemu bremenu ni zadostil.

Drži sicer, da ni izrecno določeno, da je zapadlost terjatve pogoj za to, da izvršnica pridobi lastnost izvršilnega naslova oziroma, da je izvršljiva, ter je v zakonu določena domneva, da se šteje, da izvršnica vsebuje potrdilo o izvršljivosti. Vendar pa pogoj zapadlosti terjatve za izvršljivost izvršnice izhaja iz narave stvari in tudi postopka umestitve instituta izvršnice v slovenski pravni red. Zapadlost terjatve, navedena v izvršnici, ni sama sebi namen, temveč (tudi, oziroma kot bistveno) zapadlost terjatve izvršnici daje naravo izvršilnega naslova.

Zakon ne zahteva, da sodišče odgovor upnika na dolžnikov ugovor le-temu obvezno vroči v izjavo. Zaradi zagotovitve ustavne pravice do enakega varstva pravica (22. člen Ustave) je vročitev potrebna le, ko upnik v odgovoru navaja nova pravno pomembna stališča ali navaja nova pravno pomembna dejstva ali dokaze, pa je nanje sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Izvršnica mora vsebovati podatek o pogodbi oziroma drugem pravnem temelju nastanka obveznosti. Citat: "na podlagi računa" ne zadošča. To pomeni, da je podatek o pogodbi obvezna sestavina izvršnice. Če terjatev nima pogodbenega temelja, potem je obvezna sestavina izvršnice podatek o (drugem) pravnem temelju nastanka obveznosti. Izvršnica, ki ne vsebuje vseh sestavin iz prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1, nima pravnega učinka. S tega vidika je izvršnica strogo formalna listina. Sodišče mora ob ugovoru vselej preveriti, ali listina in concreto predstavlja izvršilni naslov. To velja tudi pri izvršnici. Konkretna izvršnica ni javna listina, kot to zmotno navaja upnik. Izvršnica je zasebna listina, na kateri je podpis prokurista dolžnika upravno overjen. Vprašanje kavzalnosti se odpre kvečjemu v pravdnem postopku

Ker je izvršnica izvršilni naslov (ki je po učinkih blizu neposredno izvršljivemu notarskemu zapisu), je izvršilno sodišče nanjo po načelu stroge formalne legalitete vezano. Navedeno pomeni, da izvršilno sodišče ne more presojati pravilnosti v izvršnici navedene zapadlosti terjatve, kolikor je ta z ugovorom zoper sklep o izvršbi izpodbijana z dejstvi, ki so ob nastanku izvršnice že obstajala. Zakon izvršnici podeljuje lastnost izvršilnega naslova in če upnik na njeni podlagi predlaga izvršbo, se uporabljajo določbe ZIZ, vključno s sredstvi in predmeti, s katerimi naj se izvršba opravi.

Z izdajo izvršnice, s katero dolžnik upnika pooblašča, da zahteva izvršitev plačilne transakcije v breme svojih denarnih sredstev pri ponudnikih plačilnih sredstev, slednje pa, da tako transakcijo izvedejo (drugi odstavek 39. člena ZPreZP-1), nastanejo tri pravna razmerja med upnikom, dolžnikom in ponudnikom plačilnih storite, pri čemer vsebina vsakega izmed teh razmerij ni (nujno) vezana na vsebino drugih dveh, saj za vsako veljajo svoja pravna pravila. Drugo razmerje pa je kavzalno razmerje med upnikom in dolžnikom, v katerem so dolžniku na voljo vsi ugovori iz temeljnega posla in v katerem se (v končni fazi) presoja, ali je upnik znesek dolžnikovih sredstev po unovčeni izvršnici prejel utemeljeno glede na vsebino temeljnega posla. Razmerje med dolžnikom in upnikom se po izplačilu na temelju izvršnice zato presoja po pravilih o neupravičeni pridobitvi.

V kavzalnem razmerju med upnikom in dolžnikom, v katerem so dolžniku na voljo vsi ugovori iz temeljnega posla in v katerem se (v končni fazi) presoja, ali je upnik znesek dolžnikovih sredstev po unovčeni izvršnici prejel utemeljeno glede na vsebino temeljnega posla. Razmerje med upnikom in dolžnikom ne temelji na izdani izvršnici, zato je za njegovo presojo nepomembno, ali je izvršnica neveljavna ali nična. Nasprotno stališče pritožbenega sodišča je potemtakem zmotno. Razmerje med dolžnikom in upnikom se po izplačilu na temelju izvršnice nato presoja po pravilih o neupravičeni pridobitvi (190. in nasl. členi OZ).

Unovčitev izvršnice, ki vsebuje vse zakonske sestavine iz 39. člena ZPreZP-1 in je nastopila njena zapadlost, je namreč nepogojna, saj velja neizpodbitna domneva, da izvršnica vsebuje nepreklicno pooblastilo dolžnika (izdajatelja izvršnice) upniku, da zahteva izvršitev plačilne transakcije v breme dolžnikovih denarnih sredstev v skladu z izvršnico in nepreklicno soglasje dolžnika vsem ponudnikom plačilnih storitev za izvršitev take transakcije (drugi odstavek 39. člena ZPreZP-1). Vendar pa mora za uspešno uveljavitev svojega zahtevka doseči ugotovitev, da je izvršnica v celoti ali deloma (za določen znesek) neveljavna. Vse dokler izvršilni naslov, v obravnavani zadevi izvršnica, ni spremenjena, izrečena za nično ali neveljavno, namreč učinkuje z vsebino, kakršna iz nje izhaja in predpostavlja, da je bila unovčitev izvršnice utemeljena. Vse dokler izvršilni naslov obstoji, obstoji tudi pravna podlaga za obveznost, ki iz njega izhaja, zato je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve mogoč šele tedaj, ko pravna podlaga, na podlagi katere je bila obveznost izpolnjena, v celoti ali deloma odpade (190. člen OZ). Ker je torej prvenstveno treba upoštevati strankino pravico do p

Predložena izvršnica je popolna in pravno veljavna ter predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega je mogoče vložiti predlog za izvršbo. Ker je izvršnica izvršilni naslov, ki je po učinkih blizu neposredno izvršljivemu notarskemu zapisu, je izvršilno sodišče nanjo po načelu stroge formalne legalitete vezano. To pomeni, da je dolžno le prisilno izvršiti obveznost, določeno v izvršilnem naslovu, ki je dolžnik ni izpolnil prostovoljno, pri tem pa v sam izvršilni naslov ne sme posegati in tudi ne sme presojati njegove pravilnosti, veljavnosti in vsebine. Posledično v izvršilnem postopku tudi ni mogoče odločati o (ne)veljavnosti izvršilnega naslova kot o predhodnem vprašanju, za kar se neutemeljeno zavzema dolžnik, saj inštrumentarij izvršilnega postopka temu nenazadnje niti ni namenjen, temveč je ta presoja prepuščena sodišču v drugem, od izvršilnega postopka ločenem in za to primernem kontradiktornem (pravdnem) postopku.