37. člen ZPreZP-1

Iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ izhaja, da izvršilno sodišče mora preizkusiti vprašanje, ali je listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, izvršilni naslov ali verodostojna listina. Iz navedene zakonske dikcije izhaja, da izvršilno sodišče preizkusi le vprašanje obstoja izvršilnega naslova, to pa je v primeru izvršnice, njeno popolnost v smislu prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1. Izvršnica mora vsebovati podatke o pogodbi oziroma drugem pravnem temelju nastanka obveznosti. To pomeni, da je podatek o pogodbi obvezna sestavina izvršnice. V konkretnem primeru je ta pogoj izpolnjen. Le izvršnica, ki ne vsebuje vseh sestavin iz prvega odstavka 39. člena, nima pravnega učinka. Izvršilno sodišče torej le presoja v skladu z načelom stroge formalne legalitete pravilno sestavo izvršnice. Posledično v izvršilnem postopku ni mogoče odločati o veljavnosti oziroma neveljavnosti izvršilnega naslova kot o predhodnem vprašanju, za kar se neutemeljeno zavzema pritožnik, saj inštrumentarij izvršilnega postopka temu niti ni namenjen, temveč je ta presoja prepuščena sodišču v drugem, od izvršilnega postopka ločenem in zato primernem kontradiktornem (pravdnem) postopku. Vpr

Pravila, ki jih ZFPPIPP v 261. in nadaljnjih členih določa za pobotanje, ne izključujejo uporabe 316. člena OZ. Med drugim je izključen pobot terjatev stvari ali vrednosti stvari, ki so bile dolžniku dane v hrambo ali na posodo. Kot nepristno hrambo je mogoče opredeliti tudi pogodbo o denarnem depozitu.

Z izdajo izvršnice, s katero dolžnik upnika pooblašča, da zahteva izvršitev plačilne transakcije v breme svojih denarnih sredstev pri ponudnikih plačilnih sredstev, slednje pa, da tako transakcijo izvedejo (drugi odstavek 39. člena ZPreZP-1), nastanejo tri pravna razmerja med upnikom, dolžnikom in ponudnikom plačilnih storite, pri čemer vsebina vsakega izmed teh razmerij ni (nujno) vezana na vsebino drugih dveh, saj za vsako veljajo svoja pravna pravila. Drugo razmerje pa je kavzalno razmerje med upnikom in dolžnikom, v katerem so dolžniku na voljo vsi ugovori iz temeljnega posla in v katerem se (v končni fazi) presoja, ali je upnik znesek dolžnikovih sredstev po unovčeni izvršnici prejel utemeljeno glede na vsebino temeljnega posla. Razmerje med dolžnikom in upnikom se po izplačilu na temelju izvršnice zato presoja po pravilih o neupravičeni pridobitvi.

V kavzalnem razmerju med upnikom in dolžnikom, v katerem so dolžniku na voljo vsi ugovori iz temeljnega posla in v katerem se (v končni fazi) presoja, ali je upnik znesek dolžnikovih sredstev po unovčeni izvršnici prejel utemeljeno glede na vsebino temeljnega posla. Razmerje med upnikom in dolžnikom ne temelji na izdani izvršnici, zato je za njegovo presojo nepomembno, ali je izvršnica neveljavna ali nična. Nasprotno stališče pritožbenega sodišča je potemtakem zmotno. Razmerje med dolžnikom in upnikom se po izplačilu na temelju izvršnice nato presoja po pravilih o neupravičeni pridobitvi (190. in nasl. členi OZ).

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali ima izdajatelj izvršnice v primeru, če zatrjuje nedopustnost izvršbe na podlagi izvršnice, pravico, da na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi zahteva vračilo plačanega zneska od imetnika izvršnice.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da ne pogodba o odstopu terjatev in ne njena nadgradnja v obliki „faktoringa“ ne predstavljata pogodbe o dobavi blaga oziroma opravi storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZPreZP-1. Ker je temeljni posel, na podlagi katerega je bila izdana izvršnica, pogodba o odstopu terjatev, je bila izvršnica izdana v nasprotju z določili ZPreZP-1 in je zato neveljavna (prvi odstavek 86. člena OZ v zvezi s 3. členom OZ).

Unovčitev izvršnice, ki vsebuje vse zakonske sestavine iz 39. člena ZPreZP-1 in je nastopila njena zapadlost, je namreč nepogojna, saj velja neizpodbitna domneva, da izvršnica vsebuje nepreklicno pooblastilo dolžnika (izdajatelja izvršnice) upniku, da zahteva izvršitev plačilne transakcije v breme dolžnikovih denarnih sredstev v skladu z izvršnico in nepreklicno soglasje dolžnika vsem ponudnikom plačilnih storitev za izvršitev take transakcije (drugi odstavek 39. člena ZPreZP-1). Vendar pa mora za uspešno uveljavitev svojega zahtevka doseči ugotovitev, da je izvršnica v celoti ali deloma (za določen znesek) neveljavna. Vse dokler izvršilni naslov, v obravnavani zadevi izvršnica, ni spremenjena, izrečena za nično ali neveljavno, namreč učinkuje z vsebino, kakršna iz nje izhaja in predpostavlja, da je bila unovčitev izvršnice utemeljena. Vse dokler izvršilni naslov obstoji, obstoji tudi pravna podlaga za obveznost, ki iz njega izhaja, zato je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve mogoč šele tedaj, ko pravna podlaga, na podlagi katere je bila obveznost izpolnjena, v celoti ali deloma odpade (190. člen OZ). Ker je torej prvenstveno treba upoštevati strankino pravico do p

Tako način in sredstva dokazovanja kot tudi dokazna ocena sta v našem pravdnem postopku prosta, kar pomeni, da je mogoče katerokoli dejstvo dokazovati s katerimkoli dokazom. V poslovni praksi pa ima dolžnikovo priznanje dolga nedvomno večjo težo kot dokazovanje njegovega dolga z dokazom o upnikovi nasprotni izpolnitvi (kar je zagotovo posrednejši dokaz od dolžnikovega priznanja). Ni razloga, da temu stališču ne bi sledila tudi sodna praksa. Stališča v citirani zadevi, da s pripoznavo dolga ne nastane nova, od osnovnega posla neodvisna obveznost in da je mogoče kljub pripoznavi dolga še vedno obravnavati vprašanje dejanskega obstoja terjatve, pa zagotovo ne gre razumeti na način, da dolžnikova jasna in nedvoumna pripoznava dolga nima nobenih učinkov in je za upnikov procesni položaj pravzaprav vseeno, ali je dolžnik terjatev pripoznal ali ne.

Čeprav je upnik neposredno že posegel na denarna sredstva dolžnika pri organizaciji za plačilni promet, to ni ovira, da ne bi zaradi poplačila celotne terjatve posegel še na preostalo premoženje dolžnika v izvršbi.

Upnik utemeljeno navaja, da mu ZPreZP-1 zgolj omogoča, da uveljavi terjatev brez izvršbe in da ne pomeni, da mora predložiti izvršnico organizaciji za plačilni promet ter najprej na ta način doseči poplačilo terjatve.

Tretjega odstavka 37. člena ZPreZP-1, da lahko upnik zahteva plačilo obveznosti iz izvršnice v breme denarnih storitev, ni mogoče razlagati tako, da gre za procesno predpostavko.

Plačilo zapadle terjatve ne more predstavljati pravno priznane težko nadomestljive škode. Taka pravno priznana ogroženost lahko obstaja le do takrat, ko celotna terjatev upnika do dolžnika zapade v plačilo, torej do 17. 7. 2015. Ker je torej s tem datumom odpadla podlaga za izdajo začasne odredbe, ki je v težko nadomestljivi škodi, je sodišče prve stopnje pravilno omejilo veljavnost izdane začasne odredbe na zapadlost celotne terjatve.

Glede na javno določbo 38. člena ZPreZP-1 izvršnice ni mogoče šteti za verodostojno listino.