UPRS Sodba II U 560/2017-40

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ptuj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločila, da tožniku odvzame orožje in strelivo: puška z gladko cevjo, znamka Cestellani kaliber 12/12, tov. št. ..., kombinirana puška znamka Sabatti, kaliber 12/7x65R, tov. št. ..., polavtomatska pištola znamke Beretta, kaliber 22 L.R., tov. št. ..., 226 kosov nabojev kalibra 12 mm, 23 kosov nabojev kalibra 22L.R. in 11 kosov nabojev kalibra 7x65R (1. točka izreka). Tožniku se odvzame veljavna orožna listina, orožni list reg. št. ..., serijska št. ..., izdan dne 19. 3. 2012 na Upravni enoti Ptuj iz razloga lova (2. točka izreka odločbe).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pobudo za odvzem orožja, streliva in orožne listine tožniku podala Policijska postaja Rače (v nadaljevanju PP Rače) z dopisom z dne 26. 2. 2015. V obrazložitvi predloga je PP Rače navedla ugotovitve s hišne preiskave, ki so jo policisti opravili na podlagi odredbe Okrajnega sodišča na Ptuju dne 23. 2. 2015, in sicer je bila hišna preiskava opravljena zaradi suma, da tožnik poseduje orožje in strelivo, za katero nima ustrezne orožne listine, da je bil ta s strani policije pozvan, da sam izroči orožje in dele orožja, ki ga poseduje, da sta med preiskavo sodelovali tudi dve priči, da je policistom izročil tri kose orožja in več kosov streliva in sicer polavtomatsko pištolo Beretta, katera je ležala na tleh v spalnici in dve lovski puški znamke Castellani in Sabatti, kateri sta se nahajali pod posteljo v spalnici, brez embalaže za prenos ali shranjevanje orožna, spalnica pa je bila odklenjena. PP Rače je navedla, da jim je tožnik izročil več kosov streliva, ki je ležalo na okenski polici v spalnici, na tleh dnevne sobe in na mizi v kuhinji, da je izročil tudi orožno listino, da so v razgovoru z njim policisti ugotovili, da redno uživa več psihoaktivnih snovi, kar je bilo razvidno tudi iz zdravniške dokumentacije, ki jo je prostovoljno dal na vpogled policistom, da so med opravljanjem hišne preiskave policisti pri tem zaznali psihično odsotnost in nervozo ter pogosto menjavanje razpoloženja ter da so pri hišni preiskavi ugotovili, da tožnik ne hrani orožja v skladu z določili 25. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1), zato mu je bil na podlagi 7. točke prvega odstavka 81. člena ZOro-1 izdan plačilni nalog, na katerega je podal zahtevo za sodno varstvo ter je bil uveden tudi hiter postopek za izdajo odločbe zaradi kršitve 4. točke prvega odstavka 81. člena ZOro-1 in 19. točke prvega odstavka 81. člena ZOro-1, saj je pri sebi imel peti kosov razstreliva, za katerega pa ne poseduje orožne listine in en naboj kategorije A, ki spada med prepovedano vojaško orožje oz. strelivo po ZOro-1.

3PP Rače je v predlogu tudi navedla, da obstaja sum, da tožnik ni več zanesljiv v smislu 3. točke drugega odstavka 14. člena v zvezi s prvim odstavkom 16. člena ZOro-1. Prvostopenjski organ je tožniku tudi dne 1. 12. 2016 poslal seznanitev z ugotovitvami v postopku odvzema orožja in ga pozval, da v roku 8 dni od vročitve sklepa oz. tega obvestila predloži upravnemu organu izjavo o navedenih ugotovitvah in morebitne nasprotne dokaze. Tožnik se je dne 6. 2. 2017 oglasil pri upravnem organu in podal na zapisnik tudi izjavo. Navedel je, da je šlo pri hišni preiskavi za krivo ovadbo, da je šlo s to hišno preiskavo za izsiljevanje kriminalne združbe, saj so policaji pri preiskavi naredili ogromno škode, ga zasliševali in so bili „specialci“ okrog hiše. Meni, da PP Rače sodeluje z veliko kriminalno združbo, saj je tu šlo za krivo ovadbo. Združba pa je mu je že ponarejala uradne listine in tožnika uničevala, ga izsiljevala. Po izvedenem ugotovitvenem postopku je organ prve stopnje svojo obširno obrazloženo odločbo oprl na prvi odstavek 58. člena v povezavi s 3. točko prvega odstavka 14. člena in drugi odstavek 58. člena v povezavi z 22. členom ZOro-1 ter zaključil, da tožnik ne izpolnjuje več pogoja zanesljivosti iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1 ter da je ravnal v nasprotju z 22. členom navedenega zakona, saj so bila v postopku potrjena dejstva o nepravilni hrambi orožja, kot so jih ugotovili že policisti pristojne PP Rače.

4Zoper navedeno prvostopenjsko odločitev je tožnik vložil tudi pritožbo, v kateri navaja, da je orožje vedno hranil tako, da ne pride v roke neupravičeni osebi, da je bilo vedno zaklenjeno v ognjevarni omari, da je zmotna obtožba, da je hranil orožje v nasprotju s pravili o hrambi orožja, saj je ob vdoru policistov čistil orožje, česar pa ne bi mogel izvesti, če bi imel orožne shranjeno v ognjevarni omari, da je orožje prekril takoj, ko je ugotovil, da so zunaj mimoidoči, da je z orožjem in strelivom vedno ravnal s posebno skrbnostjo, saj ga je hranil v ognjevarni omari, da je vedno izpolnjeval in še vedno izpolnjuje vse pogoje iz 14. člena ZOro-1. Tožena stranka kot organ druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnila kot neutemeljeno. Ugotovila je, da je prvostopenjsko organ pritožniku utemeljeno odvzel orožno listino, orožje in strelivo ter zavrnila vse navedbe v pritožbi. Iz spisa je razvidno, da je tožnik v postopku bil seznanjen z rezultati ugotovitvenega postopka in da mu je bila hkrati dana možnost dokazovanja nasprotnih argumentov v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Hkrati pa je prvostopenjski organ dovolj obširno obrazložil izpodbijano odločbo in v njej tudi navedel dovolj tehtne razloge za svojo odločitev skladno z 214. členom ZUP. Zato se je organ druge stopnje v celoti strinjal z razlogi, ki so narekovali odvzem orožja in orožne listine in se v izogib ponavljanju v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na razloge, ki izhajajo iz obrazložitve prvostopenjskega organa.

5Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, v katerem predlaga, da sodišče izvede glavno obravnavo ter odloči, da se izpodbijana odločba odpravi in postopek ustavi, podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno obravnavo. Priglaša tudi stroške postopka. Tožnik v celoti izpodbija odločbo prvostopenjskega organa zaradi zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi napačne uporabe materialnega predpisa. Navaja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo v celoti oprla na sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju, št. ZSV 98/2015 z dne 30. 10. 2015 ter na sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju, opr. št. ZSV 70/2015 z dne 4. 3. 2016. Tožnik uveljavlja, da tožena stranka pri odločanju v upravnem postopku ni vezana na pravnomočne sodne odločbe o prekršku in je dolžna dejansko stanje v vsaki konkretni zadevi ugotavljati sama, česar pa tožena stranka v predmetni zadevi sploh ni storila in je zaradi navedenega dejansko stanje v celoti napačno ugotovila. Zaradi tega je izpodbijana odločba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. člena ZUP. Nadalje tožnik meni, da je z izpodbijano odločb poseženo v ustavno pravico tožeče stranke do izjave v postopku iz 22. člena Ustave RS. Tožena stranka je namreč v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je tožnik 6. 2. 2017 pri toženi stranki na zapisnik podal izjavo v kateri pa naj tožnik ne bi navedel novih dejstev in okoliščin na podlagi katerih bi tožena stranka lahko odločila njemu v korist. Navedla je, da izjava tožnika ni vsebovala novih dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi lahko tožena stranka odločala v tožnikovo korist, ne more predstavljati ustrezne opredelitve tožene stranke do izjave in navedb tožnika in tako zagotovo predstavlja kršitev tožnikove pravice do izjave v postopku.

6Prav tako se odločba ne da preizkusiti, saj ne vsebuje odločilnih dejstev in razlogov za navedeno postopanje tožene stranke, kar predstavlja bistveno kršitev določbe postopka, v posledici katere je tožena stranka tudi napačno ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila materialno pravo. Nadalje tožnik uveljavlja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo napačno ugotovila dejansko stanje v zvezi z zanesljivostjo tožnika ter v zvezi navedenim napačno uporabila materialno pravne določbe ZOro-1. Slednji v drugem odstavku 16. člena taksativno našteva pogoje ob izpolnjevanju katerih se lahko sklepa, da posameznik ni zanesljiv. Tožnik uveljavlja, da tožena stranka izpolnjenosti pogoja s sklepanjem, da tožnik ni zanesljiv z izpodbijano odločbo ni ugotovila in je zaradi navedenega napačno uporabila določbo 16. člena ZOro-1. V spisu se prav tako ne nahaja nikakršni dokaz, da je bil tožnik kadarkoli obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega bi bil neprimeren za posedovanje orožja oz. rokovanje z orožjem. Tožniku tudi ni bila odvzeta poslovna sposobnost, ni odvisen od alkohola in mamil ter ne obstajajo nikakršne okoliščine, v katerih bi živel, ki bi kazale na to, da ni primeren za posedovanje orožja. Izpodbijana odločba se nadalje povsem neutemeljeno sklicuje na PP Rače, iz katere naj bi med drugim izhajalo, da so policisti PP Rače v razgovoru s tožnikom ugotovili, da naj bi tožnik redno užival več psihoaktivnih zdravil, kar naj bi bilo razvidno tudi iz medicinske dokumentacije tožnika, ki naj bi jo prostovoljno dal v vpogled policistom. Prav tako tožnik policistom ni dal v vpogled nikakršne medicinske dokumentacije. Tožnik še pojasnjuje, da je bil zagotovo nervozen med izvedbo hišne preiskave, kar je povem običajno, glede na to, da so se pri tožniku ob 6.00 uri zjutraj nepričakovano zglasili policisti in to zaradi suma, da naj bi posedoval orožje, za katerega naj ne bi imel dovoljenj, kar se je kasneje izkazalo za povsem neutemeljeno. Glede na navedeno je z izpodbijano odločbo napačno ugotovljeno dejansko stanje, v posledici katerega je tožena stranka tudi napačno uporabila materialno pravo. Prav tako je nesmiseln zaključek izpodbijane odločbe, da tožnik ne uporablja ognjevarne omare za orožje in strelivo. Navedena omara namreč stane več tisoč eurov in ne obstaja utemeljen razlog, da bi nekdo za navedeno omaro odštel več tisoč eurov ter je nato ne bi uporabil. Zato meni, da je v tem delu dejansko stanje napačno ugotovljeno.

7Tožena stranka je sodišču poslala odgovor na tožbo, v katerim je navedla, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu in prvo ter drugostopenjske obrazložitve odločbe, zato predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

8Tožba ni utemeljena.

9Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral upravni organ druge stopnje.

10Sodišče je odločilo na podlagi javne obravnave saj je dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem sporno, torej ali so podani pogoji za odvzem orožja tožniku po določba ZOro-1.

11ZOro-1 v 58. členu določa, da pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena tega zakona. Ti pogoji so: da ni zadržkov javnega reda, da ima posameznik orožje; da je zanesljiv; da ima upravičen razlog za izdajo orožne listine; da ima opravljen zdravniški pregled; in da je opravil preizkus znanja o ravnanju z orožjem. Upravni organ je svojo odločitev oprl na 3. točko drugega odstavka 14. člena ZOro-1, po kateri mora biti posameznik, ki ima dovoljenje za nabavo orožja, orožni list in dovoljenje za posest orožja, zanesljiv. Posameznik je zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval, ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja (prvi odstavek 16. člena ZOro-1). Posameznik pa v nobenem primeru ni zanesljiv, če je izpolnjen kateri od pogojev iz drugega odstavka tega člena, to je, če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil ali mu je bila odvzeta poslovna sposobnost ali je odvisen od alkohola ali mamil ali če okoliščine v katerih živi, kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja (drugi odstavek 16. člena ZOro-1).

12Kako mora posameznik ravnati z orožjem določa IV. poglavje ZOro-1. V 22. členu je opredeljeno splošno pravilo, ki od vsakega zahteva, da mora z orožjem in strelivom ravnati s posebno skrbnostjo, ta pa se kaže v njegovi pravilni in strokovni uporabi, nošenju, prenašanju in hrambi ter prizadevanju, da je orožje v brezhibnem stanju. Posameznik mora orožje, ki ga ima v posesti, hraniti tako, da ne pride v roke neupravičeni osebi. Orožje mora hraniti zaklenjeno in ločeno od streliva, razen če sta orožje in strelivo shranjena v ognjevarni omari, sefu ali v posebej zavarovanem prostoru (prvi in drugi odstavek 25. člena ZOro-1). Kadar pogoji za posedovanje orožja in orožne listine iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1 niso več izpolnjeni, pristojni organ posamezniku odvzame orožje (prvi odstavek 58. člena ZOro-1).

13V predmetnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ne hrani orožja v skladu z določili 25. člena ZOro-1. Iz podatkov upravnega spisa po oceni sodišča izhaja, da je imel upravni organ v izvedenem ugotovitvenem postopku dovolj podlage za ugotovitev, da je tožnik orožje hranil na način, ki kaže, da ni zanesljiv in s tem ni primeren za posedovanje orožja.

14Sodišče je na glavi obravnavi zaslišalo tožnika o navedenih okoliščinah ugotovljenih s strani policije pri hišni preiskavi z dne 23. 2. 2015. Tožnik je zaslišan izpovedal, da se je ta dan odločil, da bo doma in se posvetil čiščenju orožja in je v ta namen prinesel orožje iz ognjevarne omare v spalnico, kot tudi strelivo. To se je dogajalo zgodaj (ob 5.15. uri) zjutraj in čez kakšno uro je prišlo do hišne preiskave.

15Med strankami ni sporno, da so hišno preiskavo opravljali policisti PP Rače in sta bili prisotni tudi dve priči, in sicer A. A. in B. B.. Sodišče je pridobilo s strani PP Rače tudi fotografije, ki so bile posnete ob hišni preiskavi.

16Iz fotografij izhaja, da se je strelivo nahajalo tako na mizi, v sefu, na tleh in na okenski polici, čemur je tožnik nasprotoval. Izpovedal je, da je vso strelivo bilo do prihoda policistov prinešeno v spalnico in je ležalo v vrečkah, v škatlah, kjer je bilo po 5 komadov „patronov“ za gladko cev, „šrota“ po 5 komadov, bilo je okrog 20 vrst „municije“. Sortirano municijo so policisti prinesli tudi iz ognjevarne omare, ki se je nahajala v drugem prostoru, medtem ko je bilo vso orožje v spalnici. Orožje se je nahajalo pod posteljo, tožnik ga je imel namen čistiti v kuhinji, razstaviti pa v spalnici, kjer je bil veliki kavč, ki se raztegne.

17Policistka C. C. je pisala zapisnik o hišni preiskavi in se ne spomni kje je ležalo strelivo in orožje, saj je sedela pri mizi in pisala o tem, o čemer so jo seznanili policisti pri preiskavi. Medtem, ko so zaslišane priče A. A. ter policisti D. D. kot vodja hišne preiskave, E. E. in F. F. potrdili, da je strelivo ležalo na okenski polici v spalnici, na tleh dnevne sobe in na mizi v kuhinji oziroma vsepovsod, po celem stanovanju. Prav tako so policisti kot zaslišane priče potrdili, da se je orožje nahajalo pod posteljo v spalnici in na tleh.

18Iz izpodbijane odločbe tudi izhaja, da tožnik uživa več psihoaktivnih snovi, kar naj bi izhajalo iz zdravniške dokumentacije, ki naj bi jo tožnik predal policistom ob hišni preiskavi in so ti pri njem zaznali nervozo. Policisti so potrdili, da je bil tožnik nekoliko nervozen pri hišni preiskavi in da se je komaj zbudil ter je sam povedal, da uživa neke tablete, da lahko zvečer sploh zaspi, ki so po izpovedi F. F. bile pri hišni preiskavi v ogromnih količinah tudi najdene.

19Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, zaslišanja tožnika in prič ter vpogleda v fotografije in upravni spis, sodišče ugotavlja, da tožnik orožja ni hranil zaklenjeno, in sicer ločeno od streliva. Sodišče ne verjame tožniku, da je zjutraj pred hišno preiskavo prinesel orožje iz ognjevarne omare v hišo z namenom, da ga očisti. Ognjevarna omara se je nahajala za hišo v drugem objektu, kjer je bila pajčevina in kot so izpovedali A. A. in policista E. E. in F. F. da človek ni stopil v ta prostor že mesec dni. To kaže na dejstvo, da tožnik ognjevarne omare že nekaj časa ni uporabljal. Navedbe tožnika, da ognjevarna omara stane več tisoč eurov, pa ni dokaz, da je tožnik tudi uporabljal ognjevarno omaro. Prav tako policisti D. D., E. E. in F. F. niso potrdili izpovedali tožnika, da je zjutraj čistil orožje, saj tega niso zaznali pri preiskavi. Tudi fotografija (označena C4A), ki jo je predložil tožnik in prikazuje črne plastenke-olje za čiščenje orožja, sodišče ne šteje kot dokaz, da je tožnik obravnavani dan imel namen čistiti orožje. Pa tudi, če je imel namen čistiti orožje, to ni razlog, da se je orožje in strelivo nahajalo skupaj na odprtem prostoru. Orožje in strelivo mora biti shranjeno v ognjevarni omari, sefu ali v posebej zavarovanem prostoru (prvi in drugi odstavek 25. člena ZOro-1). Sodišče meni, da bi bilo varno čiščenje, če bi tožnik vsak kos orožja posebej čistil in ga za ta namen prinesel iz ognjevarne omare.

20Tako iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je zaradi malomarnosti pri hrambi orožja in streliva utemeljeno oceniti tožnika za osebo, ki ni zanesljiva v smislu ZOro-1. Slednji namreč kot zanesljivo osebo opisno določa osebo, za katero se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljala ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljala in shranjevala, ali ga prepuščala osebi, ki ni upravičena do posesti orožja, že vnaprej pa predvideva, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če gre za enega izmed prej naštetih primerov.

21Puščanje orožja na način, kot je to storil tožnik in ki je v popolnem nasprotju s pravili hrambe, ki jih določa zakon, tudi po mnenju sodišča ni manjša opustitev skrbnosti ravnanja. Določbe je ZOro-1 treba tolmačiti strogo zaradi nevarnosti, ki jo predstavlja orožje. Sodišče meni, da je upravni organ pravilno ocenil, da tožnik ni več zanesljiva oseba v smislu določb ZOro-1 ter na tej podlagi tudi sprejel utemeljeno odločitev, da mu orožje, strelivo, orožni listi in dovoljenje za posest orožja odvzame, ob nepravilni uporabi ali shranjevanju orožja, pa četudi gre za enkratni dogodek, lahko nastanejo hude ali nepopravljive posledice za uporabnika orožja ali za osebe v njegovi okolici. Prav zato ZOro-1 namenja posebno pozornost varni hrambi orožja, tako da to ni dostopno neupravičenim osebam.

22Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je, v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zavrnilo.

23Stroškovni zahtevek tožeče stranke je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, kadar sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.