VSL Sodba V Cpg 45/2021

I. Pritožbama pravdnih strank se ugodi in se prvostopenjska sodba v celoti spremeni tako, da se glasi:

(1) v izpodbijani II. točki izreka, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 45.854,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2017 dalje do plačila;

(2) v izpodbijani III. točki izreka, da se zavrne zahtevek za plačilo:

(a) 854,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2015 do plačila,

(b) zakonskih zamudnih obresti od 4.442,23 EUR od 15. 2. 2015 do plačila ter zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od vsakomesečnega plačila 5.296,50 EUR v obdobju februar ‒ december 2015 od vsakega 15. dne v ustreznem mesecu v obdobju marec 2015 ‒ januar 2016 vselej do 5. 1. 2017,

(c) 16.848,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2017 dalje do plačila in

(d) 6.355,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2020 dalje do plačila;

(3) v izpodbijani IV. točki izreka, da tožeči stranki v breme tožene stranke pripada 66 odstotkov njenih za to pravdo potrebnih stroškov, toženi stranki pa v breme tožeče stranke 34 odstotkov njenih za to pravdo potrebnih stroškov.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 764,85 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Uvodno pojasnilo

1Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih. V tem postopku je od tožene stranke – kabelskega operaterja ‒ vtoževala plačilo običajnega honorarja za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v letu 2015 (od januarja do decembra 2015).

Izpodbijana sodba

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor pravnomočno razsojene stvari (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo nadomestila v višini 31.316,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2020 do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za: (a) plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od vsakomesečnega plačila 5.296,50 EUR v obdobju januar ‒ december 2015 od vsakega 15. dne v ustreznem mesecu v obdobju februar 2015 ‒ januar 2016 vselej do 17. 2. 2020; (b) 32.241,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2020 do plačila, ter (c) 6.355,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2020 do plačila (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je še določilo odstotek pravdnih stroškov, ki pripada posamezni pravdni stranki, ter odločilo, da gredo po pobotanju upravičenki do plačila še zakonske zamudne obresti od morebitne neizpolnitve stroškovnega zahtevka v 15 dnevnem roku od vročitve prvostopenjske sodbe do plačila (IV. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene stranke

3Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških (II. in III. točko izreka)¹ se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in sodbo v izpodbijani II. točki izreka potrdi. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče stranke

5Tožena stranka pa se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (I. in III. točka izreka). Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

6Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in sodbo v izpodbijani I. točki izreka potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke.

K odločitvi o pritožbah

7Pritožbi obeh pravdnih strank sta delno utemeljeni.

O upravičenju tožeče stranke do zbiranja nadomestil za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih

8Skladno z določilom 6. točke drugega odstavka 22. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP)² je pravica avtorja do radiodifuzne retransmisije³ materialna avtorska pravica do uporabe dela v netelesni obliki. Avtor navedene avtorske pravice uveljavlja kolektivno (1. in 4. točka 147. člena ZASP v zvezi s 146. členom ZASP).⁴

9Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: URSIL) je tožeči stranki (kolektivni organizaciji) 12. 3. 1998 izdal stalno dovoljenje, ki je med drugim zajemalo upravljanje avtorskih pravic v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice), vključno s kabelsko retransmisijo. Glede na navedeno je tožeča stranka skladno z določili 6. in 8. točke prvega ostavka 146. člena ZASP upravičena, da od kabelskih operaterjev v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih del (male pravice) ter v primeru kabelske retransmisije glasbenih del izterjuje plačilo nadomestil ter proti kabelskim operaterjem uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči.

10Tožeča stranka je tako v tem postopku od tožene stranke, kabelskega operaterja, ki je v svojih programih retransmisiral glasbo, upravičena zahtevati plačilo nadomestil za pravice kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih, med katere spada tudi predobstoječa glasba,⁵ ki je vključena v avdiovizualna dela. Ni pa tožeča stranka upravičena zahtevati nadomestil za pravice v primeru kabelske retransmisije filmske glasbe,⁶ ki je vključena v avdiovizualna dela.⁷ Le-ta je namreč od pridobitve dovoljenja v letu 2010 upravičen pobirati Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije (v nadaljevanju: Zavod AIPA).

11Pritožbeno sodišče v nadaljevanju te sodbe uporablja izraz "filmska glasba" za glasbo, katere avtor se skladno z določilom 105. člena ZASP šteje kot soavtor avdiovizualnega dela, izraz "predobstoječa glasba" pa za glasbo, katere avtor se skladno z določilom 106. člena ZASP šteje kot avtor prispevka k avdiovizualnemu delu.

Zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih

Pravna podlaga zahtevka

12Tožena stranka je v letu 2015 kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih. S tožečo stranko, ki je bila skladno z določilom 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP pristojna za dovoljevanje uporabe del iz njenega repertoarja varovanih del, razmerja ni (pogodbeno) uredila. Torej je kabelsko retransmisirala glasbo, ki je spadala v repertoar varovanih del tožeče stranke, brez dovoljenja.

13V sodni praksi je bilo že večkrat sprejeto stališče, da lahko kolektivna organizacija pravico do primernega oziroma običajnega nadomestila za uporabo avtorskih pravic v primerih, ko pogodbeni prenos pravic ni bil urejen, uveljavlja na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ)⁸ ali na podlagi določil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ).⁹ Kateri zahtevek bo uveljavila, je prepuščeno njeni odločitvi. Tožeča stranka je v tem primeru svoj zahtevek temeljila na določilih o neupravičeni obogatitvi.

14Trditve tožeče stranke, da tožena stranka ni imela urejenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih in da za uporabo navedenih pravic ni plačevala ustreznega avtorskega nadomestila, so omogočale presojo zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Vtoževano avtorsko nadomestilo predstavlja nadomestilo koristi, ki jo je imela tožena stranka od nezakonite uporabe avtorskih del (uporabe tuje stvari, 198. člen OZ). Obenem predstavlja tudi prikrajšanje tožeče stranke, ker za uporabo pravic, ki jih varuje, ni prejela plačila, do katerega je upravičena. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da tožeča stranka ni zatrjevala vseh zahtevanih elementov neupravičene obogatitve (uporaba tuje stvari, prikrajšanje, obogatitev in vzročna zveza). Le te je namreč mogoče enostavno izluščiti iz povzetih trditev tožeče stranke.

Zastaranje zahtevka

15Sodišče prve stopnje je odločitev o zastaranju zahtevka pravilno oprlo na določbo 346. člena OZ. Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve (198. člen OZ) zastarajo v splošnem, petletnem zastaralnem roku. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka, ki velja za odškodninske terjatve (352. člen OZ) in občasne terjatve (347. člen OZ).

16Kot je že pojasnjeno tožeča stranka svojega zahtevka ni temeljila na odškodninski podlagi. Zato določilo 352. člena OZ, ki določa triletni zastaralni rok za odškodninske terjatve, v tem primeru ni uporabljivo.

17Vtoževana terjatev nima pogodbene podlage. Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila za uporabo in ne izpolnitve pogodbe. Dolžnost mesečnega plačila nadomestila za uporabo pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih za leto 2015 in višina mesečne obveznosti za navedeno leto, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ne izhaja niti iz kakšnega drugega pravnega akta ali sporazuma. Zato se tožena stranka neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve (prvi odstavek 347. člena OZ).

18Skladno s prvim odstavkom 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pri terjatvah z obogatitveno pravno naravo je trenutek, ko lahko tožeča stranka (upnik) uveljavlja zahtevek, opredeljen s prehodom koristi. Torej v tem primeru z neupravičeno uporabo avtorskih del. Ker je tožena stranka vsak dan kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih, je vsak dan uporabljala pravice brez pravne podlage. Z uporabo pravic je bila tako vsak dan obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana. Vsak dan posebej je tako prišlo do prehoda koristi. Dejstvo, da je višina nadomestila določena na mesečna časovna obdobja, samo po sebi ne predstavlja okoliščine zaradi katere bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožeča stranka uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje.¹⁰ To lastnost bi pridobilo šele, če bi kakšen akt ali sporazum, ki bi zavezoval pravdni stranki, to določal.

19Iz vsega pojasnjenega sledi, da je treba pri presoji ugovora zastaranja zahtevka uporabiti splošni petletni zastaralni rok. Ker je bila tožba vložena 6. 1. 2020 (glej list. št. 1), so zastarale terjatve za plačilo nadomestila za uporabo pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih od 1. 1. do vključno 5. 1. 2015. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu sledilo pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za uporabo pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih od 1. 1. 2015 do vključno 5. 1. 2015 v višini 854,27 EUR zavrnilo.¹¹

Materialno pravni temelj za določitev višine primernega nadomestila

20Če reprezentativno združenje uporabnikov in kolektivna organizacija ne dosežeta sporazuma glede višine nadomestila, mora nadomestilo določiti sodišče samo. Pravni temelj za takšno stališče je v prvem odstavku 81. člena ZASP. Primerno nadomestilo je glede na prvi, drugi in tretji odstavek 168. člena ZASP posredno tudi odločilno merilo pri določanju odškodnine, civilne kazni, pa tudi pri določanju višine neupravičene obogatitve.

21Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala plačilo nadomestila v višini 0,36 EUR na naročnika na mesec. Višino nadomestila je ob zatrjevanem drugačnem dejanskem stanju določila ob upoštevanju miselne poti, ki jo je za določitev primernega nadomestila uporabilo VSRS v istovrstnih postopkih.¹² Tožena stranka pa se je zavzemala za plačilo nadomestila po Tarifi za javno priobčitev del (v nadaljevanju: Tarifa 1998),¹³ zmanjšani za nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih in nadomestilo, ki v okviru kabelske retransmisije avdiovizualnih del odpade na filmsko glasbo oziroma po višini določeni na podlagi primerjave višine nadomestil v primerljivih državah članicah Evropske Unije.

(Ne)obstoj tarife oziroma skupnega sporazuma

22Plačevanje pravic kabelske retransmisije glasbe in avdiovizualnih del je bilo v obdobju od 1999 do zaključka leta 2011 v praksi urejeno z leta 1999 sklenjenim Memorandumom in k njemu 1. 8. 2002 sklenjenim Aneksom ter nato leta 2006 še sklenjenim Dodatkom.¹⁴ Na njegovi podlagi je tožeča stranka skladno s pooblastilom ostalih imetnikov pravic s kabelskimi operaterji sklepala licenčne pogodbe, s katerimi so bile na kabelske operaterje prenesene vse pravice, ki jih ta potrebuje za kabelsko retransmisijo avtorskih del v televizijskih programih (prvi odstavek 74. člena ZASP). Dogovorjena cena je pokrivala pravice radiodifuznih organizacij, pravice AGICOA in pravice CISAC-a pri kabelski retransmisiji televizijskih programov (7. točka Memoranduma).

23Po podelitvi dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic soavtorjev v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del Zavodu AIPA (leta 2010) je razpadel sistem podeljevanja licenc za kabelsko retransmisijo po načelu vse-na-enem-mestu (t. i. one-stop-shop), ki je temeljil na Memorandumu in dodatkih. Združenje kabelskih operaterjev (v nadaljevanju: ZKOS) je odstopilo od krovnega sporazuma, kabelski operaterji pa od sklenjenih licenčnih pogodb. Tako so Memorandum z dodatki in licenčne pogodbe prenehale veljati.

24V sodni praksi je že sprejeto stališče, da s prenehanjem veljavnosti Memoranduma z dodatki in licenčnih pogodb niso oživela določila drugega odstavka točke II Tarife za javno priobčitev del (v nadaljevanju: Tarifa 1998),¹⁵ glede minimalnega nadomestila za pravice kabelske retransmisije glasbe.¹⁶ Zaradi razveljavitve prvega odstavka točke II Tarife 1998 s strani USRS (odločba U-I-165/03-18 z dne 15. 12. 2005), ki je na splošno urejal merila za določitev primernega nadomestila za javno radiodifuzijo, namreč Tarifa 1998 tudi v delu, ki se nanaša na minimalno tarifo za kabelsko retransmisijo (7. točka drugega odstavka točke II Tarife 1998), z uveljavitvijo ZASB-B, ni pridobila narave skupnega sporazuma.¹⁷ Bistveni razlogi za to stališče so: (1) da se minimalna tarifa brez splošne tarife ne more uporabljati, saj predstavlja le njeno dopolnitev v skrajnih primerih, (2) da samo splošna tarifa lahko izraža dejansko vrednost izkoriščanja avtorskih del ter (3) da ni namen minimalne tarife, da nadomesti splošno. V kolikor bi namreč minimalno tarifo, ki je bila določena za skrajne primere in ne odraža dejanske vrednosti izkoriščanja avtorskih del, uporabili za vse primere, bi s tem lahko posegli v ustavno zagotovljeno pravico avtorjev glasbe do primernega nadomestila (60. člen Ustave RS).¹⁸ Primernost nadomestila se namreč doseže, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje.¹⁹

25Glede na opisani potek poskusa pravnega urejanja primernega nadomestila ni sprejemljivo, da bi po prenehanju veljavnosti Memoranduma in licenčnih pogodb oživela več kot dvanajst let stara, enostransko sprejeta minimalna tarifa za skrajne primere, ki se v praksi za določitev višine nadomestila za pravice kabelske retransmisije dejansko ni uporabljala. Ker so bile v minimalno tarifo po Tarifi 1998 vključene tudi pravice, ki jih sedaj upravlja druga kolektivna organizacija ter pravice iz kabelske retransmisije glasbe v radijskih programih, je tudi s tega vidika uporaba navedene tarife neprimerna. Hkrati pa je zelo vprašljiv tudi ekonomski vidik primernosti nadomestila določenega v letu 1998 v smislu ustavno zavarovane pravice do primernega nadomestila, saj so se cene na drobno v obdobju od marca 1998 do januarja 2014 po podatkih SURS²⁰ zvišale za več kot 85 odstotkov. Nezanemarljiva je tudi splošno znana okoliščina, da se je število retransmisiranih televizijskih programov v letu 2015 glede na leto 1998 zaradi izrazitega napredka na tem področju zelo povečalo.

26Iz vseh navedenih razlogov sledi, da so pritožbeni očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih ni uporabilo 7. točke drugega odstavka točke II Tarife 1998, neutemeljeni.

27Posledično so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala za dokazovanje utemeljenosti korekcije višine minimalnega nadomestila po Tarifi 1998 zaradi spremenjenega obsega pravic. Sodišče se je namreč dolžno opredeliti le do tistih trditev in izvesti tiste dokaze, ki so bistveni za odločitev (prvi odstavek 213. člena ZPP).

28Po prenehanju veljavnosti Memoranduma in licenčnih pogodb tožeča stranka s kabelskimi operaterji ni uspela določiti sporazumne tarife za pravice kabelske retransmisije glasbe. Zaradi kršitve določila četrtega odstavka 156. člena ZASP ni postala veljavna niti Začasna tarifa v primeru kabelske retransmisije avtorskih del s področja glasbe, ki jo je leta 2012 enostransko sprejela tožeča stranka.²¹ Do izdaje te sodbe zavezujoče tarife ni določil niti Svet za avtorsko pravo (v nadaljevanju: SAP), na katerega je ZKOS že maja 2012 naslovil zahtevek za določitev tarife. Odločbo št. 31229-2/2102-101 z dne 22. 3. 2017, s katero je SAP določil tarifo, je namreč Upravno sodišče s sodbo I U 944/2017 z dne 13. 11. 2018 razveljavilo.²²

29Zahtevek tožeče stranke je tako tudi glede višine oprt na določila ZASP (22. člen v zvezi z 81. členom ZASP) in določila o neupravičeni obogatitvi.

(Ne)pristojnost sodišča, da določi (začasno) tarifo

30Pravilno je pritožbeno stališče pravdnih strank, da sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom in niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife.²³ Ker gre pri določitvi tarife za zahtevna dejanska vprašanja, je njena določitev v primeru, da se kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov v okviru skupnega sporazuma o tarifi ne uspeta sporazumeti, skladno z določili ZKUASP (pred tem pa določili ZASP) v pristojnosti SAP.

31Ne glede na navedeno pa je sodišče, zaradi načela odplačnosti avtorskih pravic, tudi v primeru, ko ne obstaja nobena sporazumno ali enostransko določena veljavna tarifa, dolžno določiti primerno nadomestilo za uporabo avtorskih pravic, če je za to zaprošeno.²⁴ Sodišče ima pri določitvi primernega nadomestila zaradi narave stvari široko polje proste presoje. Pri določitvi primernega nadomestila lahko sledi napotkom iz prvega odstavka 81. člena ZASP²⁵ in uporabi podatke o običajnih plačilih za enako vrsto uporabe pravice,²⁶ lahko pa uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic, itd.

32Upoštevajoč pojasnjeno je tako zmotno pritožbeno stališče pravdnih strank, da bi moralo sodišče prve stopnje pri določitvi primernega nadomestila v konkretnem primeru upoštevati okoliščine, ki jih mora pri določitvi tarife upoštevati SAP. Ker je sodišče presojalo višino običajnega nadomestila in ni določalo tarife kot dela skupnega sporazuma (157. člen ZASP), je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava zaradi neuporabe meril iz 156. člena ZASP.²⁷ Pravdni stranki zato, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne moreta uspeti s sklicevanjem na razloge v sodbi I U 944/2017, s katero je Upravno sodišče razveljavilo odločbo SAP, ker je slednji kršil procesne predpise in ni (v zadostni meri) upošteval napotkov iz 45. člena ZKUASP (prej 156. člena ZASP).

Način določitve primernega nadomestila s strani sodišča

33Določanje primernega nadomestila kolektivne organizacije, ki edina na slovenskem trgu daje licence za določene načine izkoriščanja avtorskih del, pomeni ugotavljanje vsebine in vrednosti avtorske pravice, kar je nadvse težavno.²⁸ Ker ni mogoče določiti stroškov intelektualnega ustvarjanja, tudi ni mogoče ugotoviti, ali so ti stroški in nadomestilo v sorazmerju. Prav tako je težko ugotoviti ekonomsko vrednost intelektualnega ustvarjanja glasbenih del, saj je njihova uporaba samo del celotne storitve kabelskih operaterjev.

34Sodišče bi, kot je že večkrat pojasnilo VSRS,²⁹ lahko za določitev primernega nadomestila izbralo različne poti (nadomestilo v odstotkih od različnih finančnih kazalnikov, nadomestilo glede na primerljive cene v drugih državah članicah EU, ...). Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti pa je pomembno, da v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila in vnaprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih kot je ta, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov in gre za težko določljivo vrednost nadomestila, ki ne glede na izbran način določitve primernega nadomestila v pretežni meri temelji na ocenah. Te pa že po svoji naravi dopuščajo določene odmike, zato lahko končna višina "primernega nadomestila" tudi pri enakem načinu določitve nadomestila varira za več deset odstotkov.³⁰ Pri različnih načinih določitve nadomestila pa so lahko te variacije še večje. To pa vsekakor ne bi bilo v skladu z zagotavljanjem enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti.

35Predpisi o avtorskih pravicah in ureditve zbiranja nadomestil za uporabo avtorskih pravic se v državah članicah EU med seboj razlikujejo. Določanje primerljivega nadomestila z izvedencem, ki bi v vsakem posameznem postopku na podlagi procesnega gradiva in vsakič posebej določenih rezprezentativnih vzorcev ugotavljal vse pravno odločilne okoliščine iz 156. člena ZASP, vključno z upoštevanjem bruto domačega proizvoda na prebivalca v enoti kupne moč, bi bilo zelo zahtevno in dolgotrajno, posledično pa tudi zelo drago.³¹ Zato bi takšno določanje nadomestil poleg tega, da bi bilo nepredvidljivo, med kabelskimi operaterji nedvomno povzročalo neenakosti in posegalo v njihovo medsebojno konkurenčnost. Prav tako takšen način določanja primernega nadomestila zaradi zahtevnosti ne bi bil niti v skladu z načelom hitrosti in ekonomičnosti pravdnega postopka. Zaradi različnih sistemov varovanja avtorskih pravic in različnih metod določanja višine nadomestila pa bi bila vprašljiva tudi ustreznost tako pridobljene višine primernega nadomestila.

36Na tem mestu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je običajni honorar za zakonito uporabo avtorskih del pravni standard, v zvezi s katerim že obstoji ustaljena sodna praksa. V odločbah VSRS II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 je bila izbrana metodologija izračuna običajnega honorarja, v odločbah II Ips 136/2018, II Ips 41/2018 in II Ips 52/2018 pa zavzeto stališče, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja pravnih položajev, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskalo primerno tarifo.³²

37Glede pravnih standardov, pri katerih gre za interpretacijo, uporabo pravnega pravila, že v izhodišču velja, da sodišče njihovo vsebino pozna po uradni dolžnosti oziroma se lahko sodišče z njihovo vsebino seznani tudi zunaj procesa in uporabi svoje predhodno znanje.³³ To je delno storilo sodišče tudi v predmetni zadevi, ko je pravni standard napolnilo z vsebino, ki izhaja iz ustaljene sodne prakse, pa čeprav ta izvorno temelji tudi na gradivu, ki ga v predmetnem spisu ni. Zaradi preprečitve neenakega obravnavanja je VSRS določilo način izračuna primernega nadomestila in pri tem do določene mere zanemarilo variabilnost okoliščin, ki so bile kot izbrani parametri izpostavljene v zadevah II Ips 219/2018 in II Ips 43/2018. Zato je z vidika zagotavljanja te pravice še toliko manj vzdržno s strani tožene stranke predlagano upoštevanje predložene študije, ki v pretežni meri temelji na ocenah, in tudi podatkov o višini nadomestil v drugih državah članicah EU.³⁴

38Glede na navedeno ne drži, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je pri določitvi primernega nadomestila sledilo že ustaljeni miselni poti VSRS za določitev primernega nadomestila (npr.: II Ips 43/2018, II Ips 216/2018, itd.), zmotno uporabilo materialno pravo in niti, da je kršilo ustavno varovane pravice tožeče stranke. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo bistvena pravila postopka, ker se ni opredelilo do navedb tožene stranke o višini tarif v drugih, po mnenju tožene stranke, primerljivih državah EU, predložene študije in sodne prakse sodišča EU.

Glede primernosti uporabe Skupnega sporazuma

39VSRS je že večkrat zavzelo stališče,³⁵ da je v primeru kabelske retransmisije glasbenih del kot primerljivo pravno podlago za določitev primernega nadomestila treba uporabiti določila o višini nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del, dogovorjena v III. točki Skupnega sporazuma med Zavodom AIPA in ZKOS z dne 7. 12. 2011 (v nadaljevanju: Skupni sporazum).³⁶ Takšna rešitev je v tem primeru še toliko bolj logična in življenjska, ker je bilo nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe in avdiovizualnih del v televizijskih programih pred razpadom sistema "vse pravice na enem mestu" dogovorjeno enotno pod okriljem Memoranduma in njegovih dodatkov.

40Upoštevati je treba tudi, da so imetniki pravic po Memorandumu dogovorili razmerja med nadomestili, ki so odpadla na kabelsko retransmisijo glasbenih del, in nadomestili, ki so odpadla na kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del. Tako je AGICOA prejel 61,4 odstotkov po Memorandumu pobranih nadomestil, tožeča stranka pa 38,6 odstotkov. Ker je VSRS pri določitvi primernega nadomestila uporabilo pogodbeno dogovorjeno razmerje za delitev nadomestil pobranih po Memorandumu, je s tem preseglo različnost med glasbenimi in avdiovizualnimi deli. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so pogodbeno dogovorjena razmerje med imetniki pravic po Memorandumu odražala dejanska razmerja.³⁷ Ni namreč mogoče zaključiti, da imetniki pravic po Memorandumu pri sporazumni določitvi razmerij ne bi upoštevali vseh bistvenih okoliščin (npr. razlike med različnimi vrstami avtorskih del, obseg predvajanja posameznih avtorskih del, ...), ki lahko vplivajo na pravično določitev razmerij.

K pritožbenim očitkom o nepravilnem upoštevanju meril za določitev primernega nadomestila

a) Upoštevana tarifa iz Skupnega sporazuma

41V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba, kot je bilo že pojasnjeno, v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila (primerjaj točki 34. in 35. obrazložitve).

42Zahtevek za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih se v tem postopku nanaša na leto 2015. V III. točki Skupnega sporazuma sta Zavod AIPA in ZKOS za leto 2015 dogovorila mesečno tarifo v višini 0,57 EUR na naročnika, pri čemer je skladno z določilom IV. točke Skupnega sporazuma treba upoštevati tudi v Uradnem listu objavljene revalorizacije tega zneska. V Uradnem listu številka 10/2014 je bila za leto 2015 objavljena revalorizacija denarnih vrednosti (tarif), tako da je za leto 2015 mesečna tarifa za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del znašala 0,59 EUR na naročnika.

43VSRS je (do sedaj) odločalo o zahtevkih za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v letu 2012.³⁸ Za leto 2012 sta Zavod AIPA in ZKOS v Skupnem sporazumu dogovorila mesečno tarifo v višini 0,45 EUR na naročnika. To tarifo je VSRS tudi uporabilo pri določitvi primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v letu 2012. Pri tem je pojasnilo,³⁹ da zaradi spoštovanja načel enakega urejanja primerljivih položajev, pravne varnosti in predvidljivosti ter varstva konkurence ni primerno, da bi sodišča "v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo, saj bi to zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena VSRS nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje." Upoštevajoč navedeno je zaključilo, da "je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. To pa ne velja, če ena izmed strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka." Uporabnost "tarife", določene v odločbah II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 za vse nadaljnje primerljive primere, je VSRS utemeljilo z ustavno varovanimi pravicami kabelskih operaterjev, in sicer s pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) ter pravico do pravne varnosti (2. člen Ustave RS).⁴⁰

44Tožeča stranka je v pritožbi utemeljeno opozarjala, da nasproti ustavnim pravicam kabelskih operaterjev stoji ustavna pravica avtorjev do varstva avtorskih pravic, ki izvirajo iz umetniške dejavnosti (60. člen Ustave RS). Pravica avtorja do primernega oziroma običajnega plačila za uporabo avtorskih pravic izraža priznanje pravnega varstva avtorjevemu delu (materialne pravice).⁴¹ Ta pravica spada v okvir temeljne človekove in ustavne pravice do zasebne lastnine (premoženja).⁴² Kot je bilo že pojasnjeno, se primernost nadomestila doseže, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje. Plačilo za uporabo pravic mora biti pravično, primerno in sorazmerno glede na plačilo za ostale primerljive oziroma podobne uporabe pravic.

45Skladno z načelom pravne države morajo biti predpisi jasni in določni, predpisane rešitve pa splošne in abstraktne.⁴³ Iz načela enakega varstva pravic (22. člena Ustave RS) med drugim izhaja, da morajo sodišča v enakih oziroma primerljivih primerih odločiti enako.⁴⁴ To prevedeno na konkretni primer pomeni, da mora sodišče pri določitvi primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila, kot v ostalih primerljivih primerih (glej točke 34 do 35 te obrazložitve) ter da mora biti pot za določitev primernega nadomestila jasna in določna, tako da lahko primerno nadomestilo izračuna vsak uporabnik (predvidljivost).⁴⁵

46Logično je, da je VSRS kot osnovo za določitev primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2012 uporabilo tarifo, ki je bila za to leto dogovorjena v Skupnem sporazumu. Le-ta je predstavljala običajno plačilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del v letu 2012.

47Življenjsko in pričakovano je, da se običajne cene za določeno storitev, blago ali pravice na trgu skozi čas spreminjajo. Pri tem avtorski honorarji in nadomestila za uporabo avtorskih in sorodnih pravic ne predstavljajo izjeme. To je razvidno iz različnih višin honorarjev in nadomestil za uporabo posameznih pravic v različnih obdobjih, določenih v skupnih sporazumih, sklenjenih med kolektivnimi organizacijami in združenji uporabnikov, in tudi iz enostransko določenih tarif.⁴⁶ Zato je treba pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju, za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta namreč odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.

48Z upoštevanjem revalorizacije tarife iz III. točke Skupnega sporazuma je bilo mesečno nadomestilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del za leto 2015 določeno v višini 0,59 EUR na naročnika. To pa izključuje, da bi zaradi uporabe tarife, ki je za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del veljala v letu 2015, namesto tiste, ki je velja za leto 2012, bilo poseženo v pravico kabelskih operaterjev do pravne varnosti. Ker je bil na podlagi tarife za leto 2015 znan točen znesek nadomestila in čas veljavnosti, je bila osnova za leto 2015 dovolj določena in jasna, da bi si vsak kabelski operater za posamezno obdobje lahko sam izračunal primerno nadomestilo. V obravnavanem primeru so tako znani parametri za določitev nadomestila kot tudi postopek izračuna primernega nadomestila,⁴⁷ zato okoliščine tega postopka niso primerljive z okoliščinami iz odločbe USRS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005.⁴⁸

49Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2015 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine. Slednje ne izhaja niti iz odločbe Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia. V navedeni odločbi je bilo dejansko stanje bistveno drugačno kot je v tem primeru, saj je kolektivna organizacija v istem časovnem obdobju za določitev nadomestila za uporabo pravic uporabnikom uporabljala tri različne tarife.⁴⁹

50Na drugi strani pa bi po presoji pritožbenega sodišča prišlo do posega v ustavno varovano pravico avtorjev predobstoječe glasbe do primernega plačila za svoje delo (60. člen Ustave RS), če se v konkretnem primeru glede na način določitve primernega nadomestila, ki ga je uporabilo VSRS,⁵⁰ ne bi upoštevalo, da je višina običajnega plačila za istovrstno uporabo drugih avtorskih del bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov).

51Upoštevati je treba, da je VSRS pri izračunu primernega nadomestila poleg tarife iz Skupnega sporazuma uporabilo tudi pogodbeno dogovorjena razmerje za delitev nadomestil, pobranih po Memorandumu. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so pogodbeno dogovorjena razmerja za delitev nadomestil v tem primeru odražala dejanska razmerja med imetniki pravic in so upoštevala vse bistvene okoliščine, pomembne za določitev vrednosti uporabe pravic iz posamezne vrste avtorskega dela.⁵¹ Zato je treba pri določitvi višine primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih na način, kot ga je določilo VSRS, ta razmerja ohranjati.

52Vrednost glasbenih del bi bila sicer glede na vrednost avdiovizualnih del neutemeljeno razvrednotena, saj bi bilo porušeno razmerje za delitev nadomestil, ki so ga imetniki pravic dogovorili. Poleg navedenega pa bi z neupoštevanjem tako izrazite spremembe višine nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del prišlo do neutemeljenega razlikovanja med višino plačil, ki bi jih za istovrstno avtorsko delo prejel skladatelj filmske glasbe glede na skladatelja predobstoječe glasbe. Skladatelj filmske glasbe bi namreč glede na honorar, ki ga je prejel leta 2012, prejel 31 odstotkov več, pri čemer skladatelj predobstoječe glasbe tega povišanja ne bi bil deležen. To pomeni, da bi bilo avtorsko delo avtorjev predobstoječe glasbe glede na avtorsko delo avtorjev filmske glasbe razvrednoteno. Ker ustvarjanje glasbe pomeni enako miselno dejavnost, drugačno vrednotenje končnega rezultata – glasbe, ki se uporabi v avdiovizualnemu delu samo zato, ker je bilo eno glasbeno delo ustvarjeno posebej za avdiovizualno delo, drugo pa je obstajalo že prej in se je v avdiovizualnem delu le uporabilo, po presoji pritožbenega sodišča ni takšna okoliščina, ki bi opravičevala različno vrednotenje glasbenih del. Poleg navedenega povišanje osnove za več kot 30 odstotkov ni zanemarljivo.

53Iz vsega navedenega sledi, da je primerna osnova za izračun mesečnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v letu 2015 znašala 0,59 EUR na naročnika.

b) Določitev primernega mesečnega nadomestila na naročnika

54Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje skladno z njenimi trditvami in predloženimi dokazi pri izračunu nadomestila upoštevati, da je bilo dejansko razmerje med nadomestili, ki so po Memorandumu odpadla na glasbena dela, in nadomestili, ki so po Memorandumu odpadla na avdiovizualna dela, 30,56 proti 69,44, saj je SAZAS v okviru Memoranduma ščitil tudi druge pravice CISAC. Kot je že pojasnjeno (točki 46 in 47 te obrazložitve), je VSRS zaradi zagotavljanja enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, predvidljivosti in konkurenčnosti med kabelskimi operaterji ter zaradi specifičnosti okoliščin (večje število istovrstnih primerov) določene parametre, ki jih je uporabil pri izračunu nadomestila, zamrznilo. Med temi parametri je nedvomno tudi dogovorjeno razmerje delitve nadomestil med imetniki pravic, ki je bilo med tožečo stranko in kabelskimi operaterji sporno. Upoštevajoč specifične okoliščine večjega števila sporov namreč ni primerno, da bi sodišče vsakič znova ugotavljalo, kakšno je bilo dejansko razmerje delitve nadomestil med glasbena in avdiovizualna dela glede na obseg pravic, ki jih je varoval posamezni imetnik in spremembe Memoranduma (v Dodatku sta AGRICOA in SAZAS zavezala na kabelske operaterje prenesti tudi dodatne pravice, ki predhodno niso bile predmet dogovora po Memorandumu in Aneksu) in posledično vsakič znova določalo primerno nadomestilo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo razmerje 61,4 odstotkov proti 38,6 odstotkov, ki ga je določilo VSRS, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do neutemeljenega posega v konkurenčnost kabelskih operaterjev. Da je VSRS pri določitvi razmerja upoštevalo vse navedeno. izhaja tudi iz obrazložitve, ko je navedlo, da je bilo pogodbeno razmerje po Memorandumu in ne le po Pogodbi o zagotavljanju storitev.⁵²

55Sodišče prve stopnje je sledilo stališču VSRS, da je pri izračunu primernega honorarja potrebno "dvakrat odbiti znesek, ki odpade na filmsko glasbo." Tožeča stranka je v času sklenitve Memoranduma ščitila tudi pravice skladateljev filmske glasbe (primerjaj besedilo 2. člena Pravilnika 1998). Poleg tega je sistem kolektivnega upravljanja pravic avtorjev glasbe, kot je po podelitvi dovoljenja Zavodu AIPA v letu 2010 uveljavljen v Republiki Sloveniji, posebnost. Ker so Memorandum na strani imetnikov pravic poleg tožeče stranke sklenile tuje pravne osebe, je že iz tega razloga nelogično in neživljenjsko, da bi AGICOA, kot zastopnik producentov avdiovizualnih del, v okviru Memoranduma varoval tudi pravice avtorjev filmske glasbe. To izhaja tudi iz 7. točke tretjega odstavka Priloge 3 k licenčnima pogodbama (Priloga B14 in B15), kjer so med pravicami, za katere jamči tožeča stranka, navedene "pravice skladateljev, tekstopiscev in aranžerjev filmske glasbe," kot tudi "pravice skladateljev, tekstopiscev in aranžerjev ter prevajalcev obstoječih glasbenih del, sinhroniziranih z kinematografskimi ali avdiovizualnimi deli." Zato je bilo v nadomestilu, do katerega je bila tožeča stranka upravičena v okviru Memoranduma, vsebovano tudi nadomestilo za avtorje filmske glasbe. Ali je tožeča stranka dejansko ščitila vse navedene pravice skladateljev, pa za odločitev v tem postopku ni pravno odločilno. Glede na pojasnjeno pritožbeni očitki tožeče stranke, da v okviru Memoranduma ni ščitila tudi pravic skladateljev filmske glasbe, niso utemeljeni.

56Ker honorar za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del po Skupnem sporazumu sedaj vsebuje tudi del nadomestila, ki v okviru soavtorstva avdiovizualnih del odpade na avtorje filmske glasbe, je treba nadomestilo v višini 0,59 EUR zmanjšati za del, ki v okviru soavtorstva avdiovizualnih del odpade na avtorje filmske glasbe. Le tako dobimo višino nadomestila, ki ustreza 61,4 odstotkov nadomestil za pravice, ki jih je v okviru Memoranduma varoval AGICOA (kot je že pojasnjeno, AGICOA v okviru Memoranduma ni varoval pravic avtorjev filmske glasbe).

57Iz 15. člena Pravilnika Zavoda AIPA o delitvi nadomestil in avtorskih honorarjev z dne 1. 7. 2016,⁵³ ki se je uporabljal tudi za delitev nadomestil pobranih v letu 2015 (glej 31. člen Pravilnika), izhaja, da od nadomestila v višini 0,59 EUR na avtorja filmske glasbe kot enega od soavtorjev avdiovizualnega dela, odpade 6 od 46 točk. Torej je 13 odstotkov pobranih nadomestil (v kolikor med soavtorji avdiovizualnega dela ni drugačnega dogovora) namenjenega za avtorje filmske glasbe. To je 0,077 EUR (13 odstotkov od 0,59 EUR). Glede na pojasnjeno višina nadomestila, ki ustreza 61,4 odstotkom nadomestila, ki je v okviru Memoranduma pripadal AGICOA, znaša 0,513 EUR (0,59 EUR minus 0,077 EUR). Posledično nadomestilo, ki bi ob upoštevanju razmerja med nadomestili po Memorandumu pripadel SAZAS-u, znaša 0,323 EUR (38,6 odstotkov). Ker pa je SAZAS v okviru Memoranduma ščitil tudi pravice avtorjev filmske glasbe, je treba od tega zneska odbiti še znesek 0,077 EUR. Tako znaša primerno nadomestilo za pravice, ki jih je v okviru pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih v letu 2014 ščitil SAZAS, 0,246 EUR (0,323 EUR minus 0,077 EUR).

58Pravila o delitvi zbranih avtorskih honorarjev iz naslova pravice radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del z dne 18. 12. 2019 (priloga A6, v nadaljevanju: Pravila), ki jih je v spis vložila tožeča stranka, so bila sprejeta leta 2019 in so se začela uporabljati za delitev nadomestil, zbranih v letu 2020 (glej 16. člen Pravil). Že iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri odločitvi upoštevalo Pravilnik, ki je veljal za delitev nadomestil, pobranih v letu 2015, in ne Pravil, ki jih je v spis vložila tožeča stranka. Kakšnih konkretnih trditev, zakaj je razmerje v Pravilih bolj pravilno, kot tisto v Pravilniku, pa tožeča stranka ni podala. Zato očitane kršitve zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravic do sodnega varstva niso utemeljene. Skladno s pojasnilom v točkah 36 in 37 te obrazložitve pa sodišču prve stopnje zaradi uporabe Pravilnika, ki ni bil del procesnega gradiva v tem postopku, ni mogoče očitati kršitve določil pravdnega postopka (8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

c) Odbitek za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih

59Drži pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru ni podlage za odbitek nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih v višini 0,03 EUR. Iz Sporazuma o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih preko kabla v Sloveniji z dne 1. 10. 2007, ki sta ga sklenila Združenje SAZAS kot imenik pravic in ZKOS (Priloga A8, v nadaljevanju: Sporazum) izhaja, da je do nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih upravičena le SAZAS. Prav tako tudi iz vsebine Memoranduma in njegovih dodatkov, ki so ga poleg SAZAS-a sklenili še tuji imetnik pravic (EBU, VPRT in AGICOA), ne izhaja, da se nanaša tudi na kabelsko retransmisijo glasbe radijskih programih. Glede na navedeno tako ni mogoče zaključiti, da je bilo v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po Memorandumu upoštevano tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe radijskih programih.

60Glede na navedeno tako v konkretnem primeru ni podlage za odbitek v višini 0,03 EUR.

O odmeri primernega nadomestila

61Glede na zgornje razloge znaša primerno mesečno nadomestilo za uporabo pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih 0,246 EUR na naročnika. Ker je tožena stranka v obdobju od 6. 1. do 31. 12. 2015⁵⁴ imela 194.400 naročnikov (povprečno 16.200 naročnikov na mesec), tako znaša primerno nadomestilo za navedeno obdobje 47.179,63 EUR.⁵⁵ Tožena stranka je za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2015 že plačala znesek v višini 1.342,85 EUR. Za mesec januar 2015 je plačala 111,69 EUR (glej prilogo B79). Glede na navedeno je dolžna tožeči stranki plačati še 45.854,80 EUR.⁵⁶

O zakonskih zamudnih obrestih

62Skladno z določilom 193. člena OZ mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati tudi zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dobrovernost pridobitelja se do vložitve tožbe domneva. Trditveno in dokazno breme o nedobrovernosti pridobitelja je primarno na stranki, ki trdi, da je pridobitelj nedobroveren, torej na tožeči stranki.

63Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.⁵⁷

64Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je tožena stranka v spornem obdobju kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih, čeprav z njo ni uredila pogodbenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Ti dejstvi med pravdnima strankama nista bili sporni. Zato je po njenem mnenju uporabljala pravice brez dovoljenja. Trdila je tudi, da je tožena stranka večletni uporabnik repertoarja tožeče stranke in da se je proti njej že večkrat vodil pravdni postopek, zato bi morala vedeti, da mora za uporabo pravic pridobiti dovoljenje in plačati ustrezno in pošteno nadomestilo. S temi trditvami je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede nedobrovernosti tožene stranke.

65Zato je procesno trditveno (in dokazno) breme o morebitnih okoliščinah, ki bi navkljub prej navedenemu omogočale zaključek, da je tožena stranka v tem primeru vendarle bila dobroverna, prešlo na toženo stranko. Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.

66Trditve tožene stranke o sporih med tožečo stranko, kabelskimi operaterji ter ZKOS glede obsega pravic, ki jih varuje tožeča stranka, in višini primernega nadomestila, ravnanju pravdnih strank, monopolnemu položaju tožeče stranke ter plačilu nadomestila v znesku nekaj čez 1.300,00 EUR (le slabe 3 odstotka dolžnega nadomestila), namreč same po sebi, kot je že pojasnilo VSRS v sodbi II Ips 260/2020 z dne 6. 2. 2020, niso takšne, da bi omogočale zaključek, da je bila dobroverna. Iz njih namreč ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka, ki se je nedvomno zavedala dolžnosti plačila nadomestila za uporabo pravic, utemeljeno menila, da pravice upravičeno uporablja. Takoj, ko je URSIL izdal dovoljenje Zavodu AIPA, so se pojavili spori oziroma nesoglasja glede obsega pravic, ki jih varuje tožeča stranka (ali Zavod AIPA upravlja tudi s pravicami skladateljev predostoječe glasbe, ki se štejejo kot avtorji prispevkom k avdiovizualnim delom).⁵⁸ To v svojih vlogah pojasnjuje tudi tožena stranka. Že zato tožena stranka ne more uspeti s trditvami, da je s plačilom nadomestila, pri izračunu katerega je odbila tudi delež, ki je po njenem mnenju odpadel na skladatelje predobstoječe glasbe, utemeljeno menila, da so bile smiselno z določilom drugega odstavka 158. člena ZASP pravice nanjo prenesene.

67Glede na vse navedeno bi bila tako tožena stranka na podlagi določila 193. člena OZ dolžna tožeči stranki skladno s tožbenim zahtevkov plačati tudi zakonske zamudne obresti od neupravičene obogatitve dalje. Ker pa je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala zastaranje zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadle v plačilo tri leta pred vložitvijo tožbe, je treba preveriti, ali so zakonske zamudne obresti pred 6.1.2017 zastarale.

68Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Ko zastara glavna terjatev oziroma ko bi zastarala glavna terjatev, če ne bi prenehala z izpolnitvijo, zastarajo tudi stranske terjatve (344. člen OZ). Terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja (prvi odstavek 347. člena OZ).

69Iz navedenih določil OZ tako izhaja, da na podlagi prvega odstavka 347. člena OZ za zakonske zamudne obresti v tem primeru velja krajši, triletni zastaralni rok. Takšno je tudi stališče sodne prakse.⁵⁹ Tožba je bila v tem postopku vložena 6. 1. 2020. Glede na navedeno so tako zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo pred 6. 1. 2017, zastarane.

O civilni kazni

70Če je pravica iz ZASP kršena namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec zahteva plačilo za tovrstno porabo, povečano do 200 odstotkov, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne (tretji odstavek 168. člena ZASP). Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP).

71V tem primeru je tožena stranka tožeči stranki v spornem obdobju redno (mesečno) plačevala nadomestilo v zanjo nespornem znesku. Med pravdnima strankama ter tudi širše, med tožečo stranko na eni strani in kabelskimi operaterji ter ZKOS na drugi strani, že dalj časa traja spor o primerni višini nadomestila (od leta 2011 dalje). Tožeča stranka je kabelskim operaterjem ponujala sklenitev pogodbe, le če bi pristali na plačilo očitno pretiranih nadomestil. Zato toženi stranki v konkretnem primeru ni mogoče očitati, da je pravice iz ZASP kršila namerno ali iz hude malomarnosti, ker nadomestila ni na podlagi lastne ocene višine nadomestila plačala v višjem ali pravilnem znesku. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče pridružuje zaključku sodišče prve stopnje, da zahtevek za plačilo civilne kazni po temelju ni utemeljen.

Sklepno

72Glede na zgornje razloge sta pritožbi obeh pravdnih strank sicer le delno utemeljeni. Vendar je pritožbeno sodišče zaradi jasnosti izreka na podlagi druge in pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP, potem ko je skladno z določilom 358. člena ZPP dopolnilo posamezne razloge sodišča prve stopnje, v celoti spremenilo II., III. in tudi IV. točko izreka izpodbijane sodbe tako kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

73Pritožbeno sodišče je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za leto 2015 v višini 45.854,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2017. Zavrnilo pa je: (a) zahtevek za plačilo nadomestila 854,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2015 do plačila zaradi zastaranja, (b) zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zahtevanih nadomestil od nastanka vsake posamezne nezastarane obveznosti do 5. 1. 2017 zaradi zastaranja obresti, (c) zahtevek za plačilo nadomestila v višini 16.848,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2017 dalje zaradi neutemeljenosti zahtevka ter (d) zahtevek za plačilo civilne kazni v višini 6.355,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2020 do plačila prav tako zaradi neutemeljenosti zahtevka.

74Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,⁶⁰ kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.⁶¹

Odločitev o stroških prvostopenjskega sodišča in pritožbenega postopka

75Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pravdne stroške odmeriti po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Vrednotenje uspeha po kriteriju temelja in višine je utemeljeno le v primeru, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Za takšno situacijo pa v obravnavani zadevi ni šlo.

76Ne glede na navedeno pa je zaradi spremembe prvostopenjske sodbe bilo potrebno odločiti tudi o odstotku stroškov, do katerega je upravičena posamezna stranka. Sodišče prve stopnje je namreč skladno z določilom četrtega odstavka 163. člena ZPP odločilo le o odstotku povračila pravdnih stroškov, do katerega je upravičena posamezna pravdna stranka, pri čemer bo sklep o višini stroškov izdalo po pravnomočnosti odločitve (četrti odstavek 163. člena ZPP).

77Tožeča stranka je z zahtevkom uspela v višini 45.854,80 EUR od zahtevanih 69.913,80 EUR, torej v 66 odstotkih. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 66 odstotkov njenih, za to pravdo potrebnih, stroškov. Na drugi strani pa je tožena stranka uspela s svojimi ugovori v 34 odstotkih. Zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 34 odstotkov njenih, za to pravdo potrebnih stroškov. Po pobotanju gredo upravičenki do stroškov še zakonske zamudne obresti od morebitne zamude do plačila.

78Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna delno povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

79Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)⁶² in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1)⁶³ ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 38.598,00 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Tožeči stranki je priznalo 875 točk za pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (17,5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 1.088,85 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 653,31 EUR. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse v višini 873,00 EUR. Skupaj torej pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 1.526,31 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v 38 odstotkih,⁶⁴ ji mora tožena stranka povrniti 580,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

80Stroški odgovora tožene stranke na pritožbo tožeče stranke so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora tožene stranke na pritožbo tožeče stranke odmerilo skladno z določili OT ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 38.598,00 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 875 točk za pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (17,5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 1.088,85 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 653,31 EUR. Ker je tožena stranka z odgovorom na pritožbo uspela v 62 odstotkih, ji mora tožeča stranka povrniti 405,05 EUR stroškov pritožbenega postopka.

81Tudi tožena stranka je s svojo pritožbo delno uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna delno povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

82Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo v skladu z določili OT in ZST-1 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 31.316,35 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Tožeči stranki je priznalo 875 točk za pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (17,5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 1.088,85 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 653,31 EUR. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse v višini 807,00 EUR.⁶⁵ Skupaj torej pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 1.460,31 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v 3 odstotkih,⁶⁶ ji mora tožena stranka povrniti 43,81 EUR stroškov pritožbenega postopka.

83Stroški odgovora tožeče stranke na pritožbo tožene stranke so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora tožeče stranke na pritožbo tožene stranke odmerilo skladno z določili OT ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 31.316,35 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 875 točk za pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (17,5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 1.088,85 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 653,31 EUR. Ker je tožeča stranka z odgovorom na pritožbo uspela v 97 odstotkih, ji mora tožeča stranka povrniti 633,71 EUR stroškov pritožbenega postopka.

84Glede na vse navedeno je tožeča stranka upravičena do povrnitve 580,00 EUR in 633,71 EUR svojih pritožbenih stroškov. Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 405,05 EUR in 43,81 EUR svojih pritožbenih stroškov. Po pobotu obeh zahtevkov lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo pravdnih stroškov v višini 764,85 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da se pritožuje tudi tudi zoper obrestni del I. točke izreka sodbe. Ker pa je sodišče prve stopnje obrestni del zavrnilo v II. točki izreka sodbe, je pritožbeno sodišče štelo, da se je tožeča stranka dejansko pritožila le zoper II. točko izreka.
² Ur. l. RS, št. 21/1995 in naslednji.
³ Iz določila 31. člena ZASP izhaja, da je pravica radiodifuzne retransmisije izključna pravica, da se sočasno, nespremenjeno in neskrajšano priobči javnosti neko radiodifuzno oddajano delo: 1. če jo vrši druga RTV organizacija od prvotne; ali 2. če gre za prenos po kablu ali mikrovalovnem sistemu ali je delo prvotno oddajano iz druge države (kabelska retransmisija).
⁴ Od 22. 10. 2016 to področje ureja Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (Ur. l. RS, št. 63/2016; v nadaljevanju: ZKUASP). Ker pa se tožbeni zahtevek nanaša na nadomestila za leto 2014, je v tem postopku treba upoštevati določila ZASP o kolektivnem upravljanju.
⁵ Predobstoječa glasba je skladno z določilom 106. člena ZASP tista glasba, ki je skladatelj ni ustvaril posebej za uporabo v avdiovizualnem delu. Skladatelj je skladno z navedenim določilom avtor prispevka k avdiovizualnemu delu in ne velja za soavtorja avdiovizualnega dela. Avtor predobstoječe glasbe nima položaja soavtorja avdiovizualnega dela, s tem pa tudi ne pravice iz kabelske retransmisije avdiovizualnega dela.
⁶ Filmska glasba je skladno z določilom 6. točke prvega odstavka 105. člena ZASP glasba, ki jo je avtor ustvaril posebej za uporabo v avdiovizualnem delu. Avtor je skladno z navedenim določilom soavtor avdiovizualnega dela in mu skupaj z ostalimi avtorji pripada nedeljiva avtorska pravica na avdiovizualnem delu. Njegov delež na materialnih koristih iz izkoriščanja avdiovizualnega dela se določi glede na njegov dejanski prispevek, če ni s pogodbo med soavtorji drugače določeno (prvi in tretji odstavek 12. člena ZASP). Kot soavtor ima tako pravico kabelske retransmisije avdiovizualnega dela (31. člen ZASP).
⁷ Primerjaj: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018, VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018, II Ips 136/2018 z dne 4. 10. 2018, II Ips 327/2017 z dne 6. 9. 2018, II Ips 107/2018 z dne 19. 7. 2018, II Ips 86/2018 z dne 5. 7. 2018, II Ips 41/2018 z dne 14. 6. 2018.
⁸ Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
⁹ Primerjaj npr: VSRS sodba II Ips 124/2011 z dne 11. 7. 2013, VSRS sodba II Ips 8/2000 z dne 29. 6. 2000, VSRS sodba II Ips 742/2005 z dne 12. 1. 2006 ter II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012.
¹⁰ Primerjaj: VSRS sklep II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012 (točke 8, 9 in 10 obrazložitve) ter VSL sodba in sklep II Cp 196/2019 z dne 6. 3. 2019 (točka 11 obrazložitve).
¹¹ Pritožbeno sodišče je pri izračunu upoštevalo, da je tožeča stranka iz naslova nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih vtoževala znesek v višini 63.558,00 EUR za celotno leto, kar mesečno predstavlja znesek 5.296,50 EUR. Ta znesek je pritožbeno sodišče delilo s številom dni v mesecu januarju (31 dni) in nato množilo s 5, ker je zastaral zahtevek za 5 dni (63.558,00 EUR deljeno 12 deljeno 31 krat 5 je 854,27 EUR).
¹² Npr: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018,.
¹³ Ur. l. RS, št. 29/1998.
¹⁴ Na strani imetnikov pravic so pri njegovi sklenitvi nastopali tožeča stranka, ki je zastopala tudi interese organizacij CISAC, in tuji zastopniki imetnikov pravic: AGICOA kot zastopnik producentov avdiovizualnih del, EBU kot zastopnik javnih televizijskih organizacij ter VPRT (kasneje VG Media) kot zastopnik zasebnih televizijskih organizacij. Na strani uporabnikov je sodelovalo Združenje kabelskih operaterjev Slovenije.
¹⁵ Ur. l. RS, št. 29/1998.
¹⁶ Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 in VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018.
¹⁷ Primerjaj npr: VSRS sklep II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017 (11. in 12. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2018 z dne 18. 4. 2018 (31. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (35. točka obrazložitve).
¹⁸ Iz 60. člena Ustave RS izhaja, da je zagotovljeno varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. Pravica do primernega oziroma običajnega plačila za uporabo avtorskih pravic pa skladno s sodno prakso in pravno teorijo izraža priznanje pravnega varstva avtorjevemu delu (materialne pravice). Primerjaj: USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. in 24. točka obrazložitve) in M. Trampuž v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 60. členu, str. 601 ter 605 do 606.
¹⁹ USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. točka obrazložitve).
²⁰ Vir: https://www.stat.si/inflacija.
²¹ Glej odločbo Upravnega sodišča RS I U 362/2014-13 z dne 7. 10. 2014.
²² Bistvena razloga za razveljavitev sta bila kršitev določil postopka (neizvedba ustne obravnave, kršitev pravice do izjave, neobrazloženost odločbe) in neustrezno upoštevanje določila 45. člena ZKUASP glede okoliščin za določitev tarife (napačno izhajanje iz tarife druge kolektivne organizacije, ki upravlja pravice soavtorjev avdiovizualnega dela, in njeno presojanje s stališča neveljavnega ZASP).
²³ Sodišče je pristojno le, da vsakokrat preveri veljavnost tarif, ki bi jih za odločitev moralo uporabiti in njihovo skladnost z ZASP.
²⁴ M. Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic: Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV založba, Ljubljana 2007, str. 134.
²⁵ Skladno z določilom 81. člena ZASP se v primeru, da avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno, slednje določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.
²⁶ Običajno plačilo je plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času. Smiselno enako izhaja tudi iz drugega odstavka 624. člena OZ, ki določa, da če plačilo za opravljeno delo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.
²⁷ Primerjaj: VSRS sodba II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 (21. točka obrazložitve).
²⁸ Primerjaj: VSRS sodba 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (51. točka obrazložitve).
²⁹ Primerjaj npr.: VSRS sodba 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (45. in 51. točka obrazložitve) in II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2017 (23. in 25. točka obrazložitve).
³⁰ Primerjaj: VSRS sodba II ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 (23. točka obrazložitve).
³¹ Smiselno: VSRS odločba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (51. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (30. točka obrazložitve).
³² Primerjaj II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 (16. točka obrazložitve).
³³ A. Galič, Razlikovanje med pravnimi in dejanskimi vprašanji pri zbiranju procesnega gradiva, v: Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, III. Dnevi civilnega prava, 2005, str. 112.
³⁴ Primerjaj II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 (17. točka obrazložitve).
³⁵ Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (41. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (46. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (33. in 35. točka obrazložitve).
³⁶ Ur. l. RS, št. 106/2011 z dne 27. 12. 2011.
³⁷ Primerjaj: VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (44. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (49. točka obrazložitve).
³⁸ Pritožbeno sodišče je seznanjeno z odločbami VSRS z naslednjimi opravilnimi številkami: II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 100/2018, II Ips 52/2018, II Ips 136/2018, II Ips 327/2017, II Ips 107/2018, II Ips 86/2018, II Ips 41/2018 in II Ips 260/2018.
³⁹ Glej npr. VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 (26. in 27. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (36. in 37. točka obrazložitve).
⁴⁰ Višje sodišče je v odločbah, v katerih je odločalo o določitvi primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za leto 2013, v celoti sledilo odločbam VSRS in pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo povišanja tarife za kabelsko retransmisijo glasbe, ki je bilo dogovorjeno med Zavodom AIPA in ZKOS za leto 2013. Revalorizirana Tarifa za leto 2013 je znašala 0,52377 EUR na naročnika na mesec in je bila glede na tarifo za leto 2012 višja za cca. 16,4 odstotkov. Glej odločbe: II Cp 601/2020 z dne 19. 8. 2020, II Cp 2406/2019 z dne 21. 5. 2020, II Cp 1981/2020 z dne 11. 3. 2020, II Cp 2358/2019 z dne 29. 4. 2020 in II Cp 183/2020 z dne 23. 4. 2020.
⁴¹ Primerjaj: USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. in 24. točka obrazložitve) in M. Trampuž v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 60. členu, str. 601 ter 605 do 606.
⁴² Špelca Mežnar, Reševanje kolizije med pravicami intelektualne lastnine in drugimi temeljnimi pravicami, TFL Glasnik 4/2017, stran 109.
⁴³ L. Šturm v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 2. členu, str. 57.
⁴⁴ Prav tam, komentar k 22. členu, str. 238 do 240.
⁴⁵ Primerjaj: odločba USRS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005.
⁴⁶ Glej npr.: III. točko Skupnega sporazuma, 7. člen Memoranduma, 1. člen Aneksa k Memorandumu, drugo točko točke I Dodatka k Memorandumu, 5. člen Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za tonsko in/ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe (Ur. l. RS, št. 4/2020), Tarifo k Skupnemu sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja ZAMP kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/2006) in Aneks k navedenemu skupnemu sporazumu (Ur. l. RS, št. 48/2009).
⁴⁷ VSRS je v sodbah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 natančno obrazložilo postopek izračuna primernega nadomestila (glej 48. in 49. točko obrazložitve sodbe II Ips 43/2018 in 43. in 44. točko obrazložitve sodbe II Ips 219/2017).
⁴⁸ Razlika je v tem, da so bila merila določena v razveljavljeni tarifi presplošna, da bi lahko naslovnik norme na njihovi podlagi sam določil višino avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo, ki ga je (bo) dolžan plačati kolektivni organizaciji (glej 10. točko obrazložitve).
⁴⁹ Sodišče EU je v navedeni odločbi odločilo, da: "Pojem „podrejen konkurenčni položaj" v smislu člena 102, drugi odstavek, točka (c), PDEU je treba razlagati tako, da se v primeru, v katerem podjetje s prevladujočim položajem za trgovinske partnerje na trgu nižje v verigi uporablja diskriminatorne cene, nanaša na položaj, v katerem to ravnanje lahko povzroči izkrivljanje konkurence med temi trgovinskimi partnerji ...“
⁵⁰ Glej: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (48. in 49. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (43. in 44. točka obrazložitve).
⁵¹ Tako tudi VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (49. točka obrazložitve).
⁵² II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (točka 49 obrazložitve).
⁵³ Pravilnik je javno dostopen na: http://www.aipa.si/media/uploads/files/OHDBjeA_svc.pdf
⁵⁴ Kot je pojasnjeno v točkah 15 do 19 te obrazložitve, je zahtevek za obdobje od 1. 1. do vključno 5. 1. 2015 zastaran.
⁵⁵ Povprečno število naročnikov na mesec je bilo 16.200. Tako znaša povprečno mesečno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih 3.985,20 EUR (16.200 naročnikov krat 0,246 EUR na naročnika na mesec). Ker je nadomestilo za obdobje od 1. 1. do vključno 5. 1. 2015 zastaralo, znaša nadomestilo za obdobje od 6. 1. 2015 do 31. 1. 2015 3.342,43 EUR (3.985,20 EUR deljeno 31 dni krat 26 dni). Tako znaša nadomestilo za obdobje od 6. 1. 2015 do 31. 12. 2015 47.179,63 EUR (3.342,43 EUR plus 11 krat 3.985,20 EUR).
⁵⁶ 47.179,63 EUR minus že plačano nadomestilo za obdobje od 1. 2. do 31. 12. 2015 v višini 1.231,16 EUR in že plačano nadomestilo za obdobje od 6. 1. do 31. 1. 2015 v višini 93,68 EUR (znesek 111,69 EUR deljeno 31 dni krat 26 dni).
⁵⁷ Primerjaj: N. Plavšak, R. Venčur v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 697.
⁵⁸ URSIL je na zaprosilo podal svoje mnenje o obsegu pravic s katerimi upravlja Zavod AIPA že maja 2012 (mnenje št. 3122-15/2012-4/05 z dne 25. 5. 2012; priloga B2, datoteka na CD-ju). Pojasnil je, da Zavod AIPA upravlja le s pravicami soavtorjev avdiovizualnih del.
⁵⁹ VSRS sodba II Ips 31/2013 z dne 29. 5. 2014, VSRS sodba II Ips 14/2011 z dne 17. 10. 2013 in VSRS sodba in sklep II Ips 53/2007 z dne 14. 2. 2008.
⁶⁰ Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).
⁶¹ Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve).
⁶² Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.
⁶³ Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji.
⁶⁴ Tožeča stranka je s pritožbo uspela v višini 14.538,45 EUR od 38.598,00 EUR, torej v cca. 38 odstotkih.
⁶⁵ Tožena stranka je glede na vrednost spornega predmeta skladno z določili ZST-1 dolžna plačati le sodno takso v višini 807,00 EUR. Napačno izračunana sodna taksa s strani sodišča ne more iti v breme nasprotne stranke (tožeče stranke), ki ob izdaji plačilnega nalog toženi strani ni imela možnosti ugovarjati višini.
⁶⁶ Tožeča stranka je s pritožbo uspela v višini 854,27 EUR od 31.316,35 EUR, torej v cca. 3 odstotkih.