VSL Sodba I Cpg 817/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.493,28 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka primarno zahtevala razveljavitev sklepa, ki je bil sprejet na 30. skupščini tožene stranke, opravljeni dne 21. 12. 2018 pod tretjo točko dnevnega reda in je naveden v notarskem zapisniku skupščine tožene stranke SV .../18, izdelanim s strani notarja A. A., nanaša pa se na izključitev manjšinskih delničarjev po 386. členu ZGD-1 in sicer tako, da se vse delnice, ki še niso v lasti glavnega delničarja L. d. o. o., ki je imetnik 90,39% delnic tožene stranke, prenesejo nanj proti plačilu denarne odpravnine v višini 62,10 EUR za vsako delnico, ki se opravi nemudoma po vpisu sklepa o prenosu delnic v sodni register, za izpolnitev obveznosti glavnega delničarja iz naslova plačila denarne odpravnine manjšinskim delničarjem je izjavo o solidarni odgovornosti podala Banka d. d. (I. točka izreka),

- zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka predlagala ugotovitev ničnosti vpisa spremembe v sodnem registru z dne 18. 2. 2019 pri tožbeni stranki, izveden na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 2019/6746 z dne 18. 2. 2019, s katerim se je v sodni register vpisal sklep skupščine tožene stranke z dne 21. 12. 2018 o izključitvi manjšinskih delničarjev po 386. členu ZGD-1 (II. točka izreka),

- zavrnilo podredni tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti sklepa, sprejetega na 30. skupščini tožene stranke, opravljeni dne 21. 12. 2018 o izključitvi manjšinskih delničarjev po 386. členu ZGD-1 (III. točka izreka),

- zavrglo tožbo v 2. točki podrednega tožbenega zahtevka, da se ugotovi ničnost vpisa spremembe v sodni register z dne 18. 2. 2019 pri toženi stranki, izveden na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 2019/6746 z dne 18. 2. 2019, s katerim se je v sodni register vpisal sklep skupščine tožene stranke z dne 21. 12. 2018 o izključitvi manjšinskih delničarjev po 386. členu ZGD-1 (IV. točka izreka), ter

- odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 6.846,03 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (V. točka izreka).

2Zoper zgoraj citirano sodbo se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pravdnega in pritožbenega postopka oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe. Zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo stranke (zakonitega zastopnika B. B.) in predlagane priče C. C., zagrešilo kršitev pravice tožeče stranke do dokaza kot sestavnega dela pravice do izjavljanja v postopku, s čimer naj bi zagrešilo absolutno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ločiti je namreč potrebno med navedbami (trditvami) strank, s katerimi se začrta tema obravnavanja in sojenja, ter dokazno izpovedbo stranke, ki jo poda v okviru svojega zaslišanja, pri kateri gre za izjavo vednosti, s katerimi se dokazujejo strankine navedbe o dejstvih in s tem preverja njihovo resničnost.¹ Zaslišanje strank je torej le dokazno sredstvo in kot takšno nima zveze s pravico stranke, da se izjavi o dejanskih ter pravnih vidikih spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Ta pravica se v pravdnem postopku izraža predvsem v pravilih o vročanju vlog nasprotni stranki, ki lahko nanje odgovori ter v pravilih o kontradiktornem vodenju glavne obravnave, na kateri stranka lahko podaja svoje navedbe ter s predlogi in vprašanji sodeluje v dokaznem postopku.² Poleg tega stranke v okviru svojega zaslišanja ne morejo mimo določb zakona o pravdnem postopku o prekluziji glede navajanja dejstev in dokazov (286. in 286.a člen ZPP) ter s svojim zaslišanjem širiti trditvene podlage. Tako stranko (kot tudi priče) zasliši sodišče le o tistih dejstvih, ki so bile pravočasno zatrjevane, saj je zaslišanje dokaz, ki je namenjen ugotavljanju resničnosti pred tem pravočasno zatrjevanih dejstev in ne širjenju trditvene podlage³.

6Vrhovno sodišče je v eni od svojih odločb II Ips 1231/2008 z dne 31. 5. 2012 sicer res zavzelo stališče, da ko sodišče brez upravičenega razloga ne zasliši stranke, ki je (primarno) predlagala svoje zaslišanje, gre za kršitev pravice te stranke do (izvedbe predlaganega) dokaza, kot sestavnega dela pravice do izjavljanja v postopku in zato za absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.⁴ Vendar zavzetega stališča ni mogoče iztrgati iz konteksta okoliščin, v katerih je do njega prišlo. Zaslišanje pravdnih strank je bilo v zadevi, v kateri je VS RS odločalo s sklepom II Ips 1231/2008, za dokazovanje trditev bistvenega pomena, sodišče pa je prvega toženca (revidenta) zaslišalo le na naroku za izdajo začasne odredbe in le o okoliščinah, ki so bile bistvene za izdajo sredstva zavarovanja ter še preden je lahko podal vse svoje trditve, zato zaslišanje prvega toženca na naroku za izdajo začasne odredbe za odločitev ni bilo dovolj, predvsem upoštevaje dejstvo, da je bila tožnica ponovno (dodatno) zaslišana precej obširno in natančno. V obravnavanem primeru pa so bistvene okoliščine povsem drugačne.

7Pritožbeno sodišče stoji tudi na stališču, da bi neizvedba zaslišanja strank, kot jo zatrjuje pritožba, predstavljala zatrjevano procesno kršitev le, če bi stranka v okviru svojega zaslišanja še imela možnost podajanja novih trditev, česar pritožba ne trdi. Pritožba ne trdi, da bi v okviru zaslišanja njenega zakonitega zastopnika lahko podala še kakšne druge trditve, kot tiste, ki jih je že navedla v svojih pisnih vlogah. Prav tako tega ne trdi v zvezi z zaslišanjem priče C. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (12. točka obrazložitve) pojasnilo, da zakonitega zastopnika B. ter prič C. C. in Č. Č. ni zaslišalo zato, ker je relevantno dejansko stanje bilo dovolj razjasnjeno za razsojo že na podlagi listinskih dokazov, glede dejstev, o katerih bi navedeni lahko izpovedali, pa je bilo ali že pravnomočno odločeno v drugih zadevah, ki so pred tem tekle med strankama ali jih tožeča stranka ni konkretizirano prerekala ali pa niso relevantne za razsojo v konkretni zadevi, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Sodišče prve stopnje zaslišanj torej ni izvedlo brez upravičenih razlogov, pri čemer pritožbeno sodišče dodatno še ugotavlja (na kar opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo), da zakoniti zastopnik tožeče stranke B. na skupščini dne 21. 12. 2018 niti ni bil prisoten (iz zapisnika skupščine izhaja, da je bil za tožečo stranko na sporni skupščini prisoten pooblaščenec odvetnik D. D.; A3), zato ni jasno kaj bi sploh lahko izpovedal v zvezi s spornimi odgovori poslovodstva na vprašanja delničarjev, ki so bili na skupščini dne 21. 12. 2018 podani ustno.

8Zgolj neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke in prič, brez zatrjevanja kakšnih drugih okoliščin, ki bi lahko privedle do pritožbeno zatrjevane procesne kršitve, tako ne more predstavljati kršitev pravice do izjave in s tem kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. členu Ustave RS (enako varstvo pravic) in 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (pravica do poštenega sojenja), zato se pritožba v tem delu izkaže za neutemeljeno.

9Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da med strankama ni spora o tem, da je tožeča stranka na poslovodstvo tožene stranke na 30. skupščini tožene stranke dne 21. 12. 2018 naslovila pisno zahtevo delničarja iz naslova delničarjeve pravice do obveščenosti po 305. členu ZGD-1, ki je vsebovala 16 vprašanj, ki je sestavni del zapisnika skupščine (A3). Graja pa odločitev, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo in v obrazložitvi navedlo:

- da se večina vprašanj nanaša na Oceno vrednosti manjšinskega lastništva kapitala oziroma delnic tožene stranke na dan 31. 8. 2018 za namen izključitve manjšinskih delničarjev z dne 19. 11. 2018, ki je bila izdelana s strani družbe C. d. o. o., pri čemer pritožba v tem delu izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo za katera vprašanja je štelo, da se na to oceno vrednosti nanašajo in katera ne, ter

- da so na skupščini zastavljena vprašanja v zvezi s pravilnostjo, popolnostjo in strokovnostjo izdelane ocene vrednosti ter ugotovitve vrednosti delnic tožene stranke za odločitev nerelevantna, ker sklepa o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja ni mogoče izpodbijati iz razloga, če denarna odpravnina iz 385. člena ZGD-1, ki jo ponudi glavni delničar, ne bi bila primerna, če ne bi bila ponujena ali če en bi bila pravilno ponujena, zato zastavljena vprašanja niso relevantna za glasovanje o prenosu delnic na glavnega delničarja, zato tudi do kršitve delničarjeve pravice do obveščenosti ni prišlo, pri čemer pritožba v tem delu izpostavlja, da se njene tožbene trditve niso osredotočale na dokazovanje nepravilnosti, pomanjkljivosti in nestrokovnosti dokumenta družbe C., temveč se je tožeča stranka omejila na njeno pravico do obveščenosti, v skladu s katero bi poslovodstvo tožene stranke moralo odgovoriti neodvisno od dokumenta družbe C.

10Pravica delničarja do obveščenosti izhaja kot temeljna pravica delničarja iz prvega odstavka 305. člena ZGD-1, ki določa, da mora poslovodstvo na skupščini dati delničarjem zanesljive podatke o zadevah družbe, če so potrebni za presojo točk dnevnega reda, na vprašanja delničarjev z isto vsebino lahko da podatke v skupnem odgovoru, pravica do obveščenosti pa velja tudi za pravna in poslovna razmerja družbe s povezanimi družbami. Informacija, ki jo zahtevajo delničarji v okviru te svoje pravice, se mora torej nanašati na presojo točk dnevnega reda skupščine in če je temu tako in poslovodstvo informacij ne poda, je prišlo do kršitve tozadevne pravice.

11Glede na dnevni red in sprejete sklepe 30. skupščine tožene stranke, ki so predmet izpodbijanja (in tudi ugotavljanja ničnosti) je bil v obravnavanem primeru predmet odločanja v okviru 3. točke dnevnega reda te skupščine izključitev manjšinskih delničarjev oziroma prenos delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja po 386. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Iz petega odstavka istega člena izhaja, da mora glavni delničar ustno obrazložiti predlog sklepa o prenosu delnic in način izračuna višine denarne odpravnine ter pred odločanjem o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja manjšinske delničarje obvestiti o vseh pomembnih spremembah premoženja družbe v obdobju od sestave predloga sklepa o prenosu delnic do zasedanja skupščine. Priprava in izvedba skupščine, na kateri se obravnava izključitev manjšinskih delničarjev, je tako urejena v 386. členu ZGD-1, vendar to ne pomeni, da je zaradi tega izključena pravica delničarjev do informiranosti po splošni ureditvi, saj 386. člen ZGD-1 določa le, v katere listine je treba omogočiti vpogled, ne ureja pa načina, na katerega lahko delničarji postavijo dodatna vprašanja poslovodstvu v zvezi s temi dokumenti, oziroma zahtevajo dodatna pojasnila. Če tega delničarji ne bi mogli, bi bile njihove pravice v zvezi z izključitvijo izvotljene.⁵

12Materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje, da zastavljena vprašanja niso bila relevantna za presojo glasovanja na skupščini in da zato ni prišlo do kršitve pravico do obveščenosti, so zato napačni, vendar zmotna uporaba materialnega prava na pravilnost odločitve v obravnavani zadevi ni vplivala iz v nadaljevanju podanih razlogov. Prav tako na odločitev ni vplivala opustitev pojasnitve o tem, katera vprašanja (od večine) je sodišče prve stopnje dejansko štelo, da se nanašajo na Oceno vrednosti manjšinskega lastništva kapitala in katera ne, saj slednje za odločitev o sporu ni bistveno. Iz tega razloga v tem delu tudi ni podana morebitna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13Pritožnik navaja, da je v okviru pisne zahteve iz naslova delničarjeve pravice do obveščenosti po 305. členu ZGD-1 na poslovodstvo tožene stranke naslovil med drugim tudi vprašanji št. 12 in 16. Vprašanje št. 12 se je po uvodu, ki se je glasil: „Na strani 149 ocene vrednosti piše: „Opredmetena osnovna sredstva so se povečala zaradi nakupa X. v mesecu maju 2018.“ „Na dan 31. 8. 2018 so kratkoročne poslovne obveznosti narasle zaradi nakupa X.“ Kot je direktor pojasnil na 29. seji skupščine dne 30. 8. 2018 je bila prodajna pogodba za nepremičnino S. d. d. opravljena 21. 5. 2018, kupnina je bila po knjigovodski vrednosti, to je 4,3 mio EUR (naložbene nepremičnine v bilanci stanja na 31. 12. 2017 so sicer znašale 4.092.678 EUR). Cenitev ni bila opravljena, kupnina še ni plačana. Sredstva družbe S. d. d. na dan 31. 12. 2017 znašajo 13.219.279 EUR na dan 31. 8. 2018 pa 15.370.493 EUR (stran 62 ocene vrednosti).“, glasilo: „Ali poslovodstvo pozna določbo 330. člena ZGD-1 in zakaj ga pri sklenitvi tega posla ni upoštevalo?“ Kot izhaja iz zapisnika skupščine (str. 6 od 9; A3) je na citirano vprašanje ga. E. E., pooblaščenka direktorja tožene stranke, na sporni skupščini izjavila, da se bo vzdržala odgovora. Ne glede na tako izjavo pritožbeno sodišče ocenjuje, da do kršitve pravice do obveščenosti tožeče stranke kot delničarke tožene stranke s tem ni prišlo. Glede na podani uvod k vprašanju gre v določenem delu pravzaprav za retorično vprašanje, ki odziva niti ni zahteval. Tako je šlo le za vprašanje, ki je bilo namenjeno poudarku dejstev, ki so izhajala iz njegovega uvoda. V drugem delu pa se je vprašanje nanašalo na poznavanje besedila zakonskega člena, ne pa na dajanje zanesljivih podatkov o zadevah družbe (prim. zgoraj citirani prvi odstavek 305. člena ZDG-1). Zato tako vprašanje št. 12 drugačnega odgovora niti ni zahtevalo. Poleg tega pritožnik v pritožbi sam navaja, da je informacije o prodaji X. zahteval in pridobil že v okviru predhodne 29. skupščine tožene stranke, torej je šlo pri vprašanju št. 12 za njegovo sklepanje na podlagi vseh, predhodno že pridobljenih podatkov in ne za zahtevo po pridobitvi več informacij, ki bi jih kot delničar potreboval za presojo 3. točke dnevnega reda 30. skupščine tožene stranke. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o obstoju bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je po vpogledu v zastavljena vprašanja in podane odgovore ugotovilo, da je tožena stranka dala ustrezna pojasnila v zvezi z vprašanji tožene stranke. Čeprav gre za kratko pojasnilo, je po presoji pritožbenega sodišča glede na vse navedeno, to zadostno, predvsem z vidika izpodbijane sodbe kot celote.

14Enako neutemeljena je zato pritožba tudi v delu, v katerem graja izpodbijano odločitev, ki se nanaša na vprašanje št. 16. V tem delu je tožena stranka od poslovodstva tožene stranke zahtevala na skupščini pojasnilo, na kakšen način namerava glede na vse pravdne postopke, ki so v teku in se nanašajo na izpodbijanje oziroma ugotavljanje ničnosti sklepov predhodnih skupščin in njihovih vpisov v sodni register pri toženi stranki,⁶ zaščititi koristi in interese manjšinskih delničarjev tožene stranke oziroma kakšne konkretne ukrepe je tožena stranka že izvedla s tem v zvezi, če bo v enem od teh postopkov pravnomočno odločeno, da je bil postopek povečanja osnovnega kapitala pri toženi stranki nezakonit in nepravilen in bo ugotovljeno, da je glavni delničar (L.) 90% delež v osnovnem kapitalu tožene stranke pridobil na nezakonit in nepravilne načine. Kot izhaja iz zapisnika skupščine (str. 6 od 9; A3) je na citirano vprašanje ga. E. na sporni skupščini menila, da je to odvisno od odločitev sodišča. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo s tem s strani uprave tožene stranke ustrezno odgovorjeno na vprašanje tožeče stranke, saj od uprave družbe ni mogoče pričakovati, da pojasni, na kakšen način namerava ščititi koristi in interese manjšinskih delničarjev družbe in da naj „na zalogo“ navede konkretne ukrepe, ki jih bo s tem v zvezi izvedla. Gre namreč za povsem hipotetično vprašanje, saj so bodoča dejanja tožene stranke dejansko v celoti odvisna od odločitev sodišča v pravdnih postopkih (glej opombo 6) in kakšnega drugega odgovora kot je bil na skupščini dan, od uprave niti ni mogoče pričakovati.

15Odločitev sodišča prve stopnje, da ni prišlo do kršitve delničarjeve pravice do obveščenosti je zato pravilna, saj se je pritožba v tem delu v celoti izkazala za neutemeljeno.

16Pritožba tudi neutemeljeno očita, da bi sodišče prve stopnje moralo izrecno tudi v obravnavanem primeru presojati vpliv nezakonitih ravnanj, ki jih tožeča stranka izpostavlja in očita v zvezi s povečanjem osnovnega kapitala tožene stranke. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v tem delu oprlo na pravnomočno končana postopka V Pg 2507/2017 in V Pg 280/2018, ki sta pred istim sodiščem med istimi strankami tekla v zvezi z ugotovitvijo ničnosti in izpodbojnosti sklepov 28. skupščine tožene stranke, ki je bila dne 20. 11. 2017 in na kateri je prišlo do sprejema sklepa o povečanju osnovnega kapitala tožene stranke, preko katerega je glavni delničar L. presegel prag 90% deleža v osnovnem kapitalu in s tem postal glavni delničar. S sodbo V Pg 2507/2017 z dne 30. 5. 2018 (B14) v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 881/2018 z dne 5. 12. 2018 (B15) sta bila namreč pravnomočno zavrnjena tako primarni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti sklepa, sprejetega na 28. skupščini tožene stranke, s katerim je bilo odločeno o povečanju osnovnega kapitala tožene stranke z denarnimi vložki delničarjev iz tedanjih 53.127,00 EUR na 185.945,00 EUR, kot podredni pa zahtevek na razveljavitev tega istega sklepa 28. skupščine tožene stranke. Nadalje je bil s sodbo V Pg 280/2018 z dne 3. 4. 2019 (B32) v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 506/2019 z dne 5. 2. 2020 pravnomočno zavrnjen zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti vpisa spremembe v sodnem registru, ki se je nanašal na povečanje osnovnega kapitala na podlagi zgoraj citiranega (sedaj pravnomočnega) sklep 28. skupščine tožene stranke. Vse trditve, ki jih je tožeča stranka postavila v tem postopku, so se nanašale na ravnanja večinskega delničarja oziroma direktorja tožene stranke Č. Č. v zvezi s povečanjem osnovnega kapitala tožene stranke. Tožeča stranka je tako zatrjevala, da sta glavni delničar L. in Č. Č. izvedla vrsto ravnanj, ki so nemoralna in zato nična, nanašajo pa se na povečanje osnovnega kapitala (še pred tem zmanjšanje osnovnega kapitala na 26. skupščini tožene stranke dne 31. 3. 2017) ter ravnanja Č. Č. v zvezi z upravljanjem Ustanove H. H. in neupoštevanjem vplačil osnovnega kapitala, ki jih je izvedla tožeča stranka kot poslovodja brez naročila v imenu in za račun Ustanove H. H. Vse trditve s tem v zvezi je tožeča stranka postavila tako, da je sledila vrstnemu redu tako zatrjevanih ravnanj, ki so v sosledju in medsebojni vzročni zvezi po njenem mnenju privedla (tudi) do izpodbojnosti oziroma ničnosti sklepov 30. skupščine tožene stranke. Tožeča stranka je na isti dejanski in pravni podlagi, kot jo zatrjuje v tem postopku in jo opredeljuje kot vzročno zvezo, na kateri tuzadevno gradi izpodbojnost oziroma ničnost skupščinskih sklepov, gradila tudi dejansko podlago tožbenih zahtevkov v postopkih, ki sta med istimi strankami tekla pred istim sodiščem pod V Pg 2507/2017 in v Pg 280/2018. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je sedaj z izpodbijano sodbo presodilo, da je glede na subjektivne in objektivne meje pravnomočnosti na odločitev iz teh dveh sodnih odločb vezano, je zato pravilna in se pritožbeno sodišče z njo v celoti strinja. Sodišče prve stopnje pravilno ni še enkrat presojalo ravnanj, ki so bile sestavni del dejanskega podstata pri odločanju v navedenih dveh pravnomočno zaključenih zadevah in ki sta privedli do odločitev na katere je sodišče v tem postopku vezano. Pri tem pa pritožba konkretno ne izpostavlja, katera dodatna in druga ravnanja, ki niso hkrati tvorile tudi dejanske podlage za odločanje v pravnomočno zaključenih zadevah, je navajala v obravnavani zadevi. Tožeča stranka je namreč zahtevek v obravnavani zadevi gradila na tem, da so sklepi, sprejeti na predhodnih skupščinah tožene stranke, in sicer najprej o zmanjšanju in nato o povečanju osnovnega kapitala, nični, zaradi česar glavni delničar tožene stranke L. na skupščini 21. 12. 2018 ni imel potrebnega števila glasovalnih pravic, ki bi mu omogočale izključitev manjšinskih delničarjev, zato so tudi sklepi, sprejeti na 30. skupščini tožene stranke dne 21. 12. 2018, nični. Vprašanje pravilnega in zakonitega povečanja osnovnega kapitala je bilo torej predhodno vprašanje v tej zadevi, o katerem je bilo pravnomočno odločeno in je sodišče v tem postopku nanj zato vezano. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

17Pritožbeno sodišče se strinja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da objava prevzemne namere ni predstavljala pravne ovire za izvedbo veljavno sklicane 30. skupščine tožene stranke. Iz določbe prvega odstavka 47. člena Zakona o prevzemih (ZPre-1) izhaja, da od prejema obvestila o prevzemni nameri ali od objave prevzemne namere, če poslovodstvo pred to objavo obvestila o prevzemni nameri ni prejelo, do objave odločbe o izidu prevzemne ponudbe organ vodenja ali nadzora ciljne družbe brez sklepa skupščine delničarjev ne sme: 1. povečati osnovnega kapitala; 2. sklepati poslov zunaj rednega poslovanja družbe; 3. opravljati dejanj ali sklepati poslov, ki bi lahko resneje ogrozili nadaljnje poslovanje družbe; 4. pridobivati lastnih delnic ali vrednostnih papirjev, iz katerih izhaja upravičenje do njih, in 5. opravljati dejanj, ki bi lahko onemogočala ponudbo. Nadalje iz drugega odstavka istega člena izhaja, da odločitve organa vodenja ali nadzora ali skupščine ciljne družbe, ki so sprejete pred dnem objave prevzemne namere in še niso v celoti izvedene, potrebujejo pred izvedbo ali dokončno izvedbo odobritev skupščine ciljne družbe, če niso del rednega poslovanja ciljne družbe in bi njihova izvedba lahko onemogočala ponudb. Gre za pravilo nevtralnosti uprave (torej poslovodstva) ciljne družbe, ki omejuje le upravo ciljne družbe glede nekaterih obrambnih mehanizmov, ki sicer pridejo v poštev v teku postopka s prevzemno ponudbo.⁷ Da je temu tako izhaja tudi iz Člena 9 Direktive 2004/25/ES, ki predstavlja pravno podlago harmonizacije notranjega trga EU na tem področju, in govori o obveznostih uprave ciljne družbe. Pritožba tako nima prav, ko trdi, tako kot že v postopku na prvi stopnji, da bi morala biti 30. skupščina tožene stranke preklicana zaradi objave prevzemne namere družbe K. d. o. o., nekaj dni pred izvedbo te skupščine in ker je bila kljub temu izvedena, je nična na podlagi določbe tretjega odstavka 47. člena ZPre-1. Ni šlo namreč za situacijo, ko je uprava družbe sprejela odločitev, ki še ni bila v celoti izvedena (prim. zgoraj citirano besedilo drugega odstavka 47. člena ZPre-1). Skupščino skliče poslovodstvo (drugi odstavek 295. člena ZGD-1). S sklicem 30. skupščine je to svojo izvirno korporacijsko pristojnost poslovodstvo tožene stranke izvedlo, s tem pa so v nadaljevanju delničarji pridobili upravičenja odločati o zadevah, ki so bile uvrščene na dnevni red zasedanja. S sklicem skupščine se je naloga poslovodstva izčrpala, zato ni mogoče govoriti o odločitvi poslovodstva, ki ni bilo v celoti izvedeno. Tudi s tega vidika zato ni mogoče govoriti o situaciji iz drugega odstavka 47. člena ZPre-1, zato sklep 30. skupščine, ki je predmet zahtevkov v obravnavanem primeru ni ničen niti po tretjem odstavku 47. člena ZPre-1.

18Glede na vse navedeno izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi tožeče stranke niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo ( (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se pravdnima strankama povrnejo je pritožbeno sodišče upoštevalo načelo potrebnosti stroškov (155. člen ZPP) ter jih odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (OT), ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR. Tožeči stranki je priznalo: 2000 točk za pritožbo (1. tč. tar. št. 21 OT), 2% za materialne stroške in 22% DDV, skupaj torej 1.493,28 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka tožene stranke je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo tožeči stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Prim. 4. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča RS Up 321/96 z dne 15. 1. 1997.
² Ibid.
³ Prim. 8. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča Up-1698/08 z dne 26. 11. 2009.
⁴ Evidenčni stavek iz navedene odločbe VS RS povzema tudi pritožba.
⁵ Prim. VSK sklep Cpg 67/2020 z dne 11. 6. 2020.
⁶ Gre za gospodarske spore pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani V Pg 575/2018 (ugotovitev ničnosti sklepa skupščine tožene stranke z dne 31. 3. 2017), V Pg 1518/2017 (razveljavitev sklepov skupščine tožene stranke z dne 30. 6. 2017), V Pg 2507/2017 (ugotovitev ničnosti in razveljavitev sklepov skupščine tožene stranke z dne 20. 11. 2017), Srg 2918/1432 (vpis spremembe pri subjektu vpisa - tožene stranke), V Pg 280/2018 (ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register pri toženi stranki) in V Pg 1895/2018 (razveljavitev sklepov skupščine tožene stranke z dne 30. 8. 2018).
⁷ Pojasnila in praktični vidiki ZPre-1, Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP), april 2013 (posodobljeno oktober 2016), str. 132-137, objavljeno na spletnih straneh ATVP.