VSK Sodba II Kp 38681/2019

I. Pritožba višje državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženega B. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v katerim mu je po prvem odstavku 323. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, po 48. členu KZ-1 pa mu je izreklo še stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta od pravnomočnosti sodbe, ki se izvrši in v katero se po šestem odstavku 137. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) všteje čas obtožencu začasno odvzetega vozniškega dovoljenja od 20.7.2019 dalje. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom skupaj s sodno takso.

2Zoper sodbo se zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni pritožuje višja državna tožilka. Kako naj sodišče druge stopnje odloči, v pritožbi ne navaja, jo je pa razumeti, da ima v mislih ali razveljavitev sodbe oz. spremembo kazenske sankcije.

3Pritožba ni utemeljena.

4Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje obravnavano dejanje pravilno opredelilo kot kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1. Zakaj ni sledilo pravni opredelitvi nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 324. člena KZ-1, je prepričljivo obrazložilo v 12. in 13. točki sodbe in k temu ni moč kaj novega dodati. Osnovno vprašanje namreč je, ali je utemeljen očitek obtožencu, da je v nastanek tako prometne nesreče kot prepovedane posledice vsaj privolil in ta očitek tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podan iz razlogov, kot so podrobneje navedeni v 13. točki prvostopenjske sodbe.

5Državna tožilka v pritožbi navaja, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca za raziskavo prometnih nesreč, ki bi lahko s strokovnim in specifičnim znanjem razčistil potek vožnje, hitrost in druge okoliščine. Da je ta dokazni predlog neutemeljen, je prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje v 11. točki sodbe, pritožnica pa nasprotne utemeljitve ne podaja. Kot je ugotovilo sodišče, je do obravnavane prometne nesreče prišlo zaradi kršitve prvega odstavka 104. člena in tretjega odstavka 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), to je vožnje pod vplivom alkohola in vožnje preko desnega roba vozišča, k temu pa je botrovalo tudi dejstvo, da je obtoženec tik pred nesrečo uporabljal mobitel in zato pred bližajočim se ovinkom na vožnjo ni bil pozoren. Glede na vse ugotovljene okoliščine tako ni dvoma, da sta bili navedeni kršitvi cestnoprometnih predpisov v vzročni zvezi s trčenjem v oškodovanko, zaradi česar predlagana dopolnitev dokaznega postopka ni potrebna.

6Po mnenju pritožnice pri presoji obtoženčeve kazenske odgovornosti ne gre prezreti, da je obtoženec, kljub temu, da je sedaj že izbrisan iz evidence, predhodno bil obravnavan za prekršek zaradi prehitre vožnje, v konkretni zadevi pa je vozil s koncentracijo 1,37 grama alkohola na kilogram krvi, kar pomeni, da se je za vožnjo odločil, čeprav je vedel za posledice, ki jih lahko povzroči vožnja v takem stanju, s tem pa tudi, da lahko neposredno ogrozi življenje ali telo drugega udeleženca. Gotovo je, da takih posledic obtoženec ni želel, je pa glede na stopnjo alkoholiziranosti, njegove vozniške izkušnje obtoženec privolil v povzročitev prometne nesreče tudi s hudimi telesnimi poškodbami. To pritožbeno stališče pa ni prepričljivo in tudi nima podlage v sodbi Vrhovnega sodišča RS Ips 89425/2010 z dne 6.11.2014, na katero se pritožnica sklicuje in ki obravnava pojem brezobzirne vožnje. Dejstvo je, da je obtoženec vozil pod vplivom alkohola, zaradi česar je bil manj pozoren na dogajanje pred seboj in je bil v svojih reakcijah tudi počasnejši. Preko desnega roba cestišča pa ni zapeljal zato, ker bi bil zaradi alkohola absolutno nesposoben za vožnjo, pač pa zaradi tega, ker si je, tudi zaradi zaužitega alkohola, dal opravka z mobitelom in je zato prepozno reagiral. Čeprav je takšno ravnanje povsem nesprejemljivo, pa njegova vožnja vendar ni bila brezobzirna zaradi česar tudi ni moč utemeljeno sklepati, da je obtoženec najmanj privolil v takšno prometno nesrečo, kot se je nato dejansko dogodila. Zato se izkaže, da je pravna opredelitev kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi povsem pravilna.

7Kar zadeva pritožbeni razlog zaradi odločbe o kazenski sankciji, državna tožilka meni, da je obtožencu izrečena pogojna obsodba z določenimi šestimi meseci zapora ob preizkusni dobi treh let premila glede na stopnjo alkohola, kršitve ki so obtožencu očitane pa tudi glede na nastale posledice in predhodno obravnavanost za cestnoprometni prekršek. Glede slednjega je bilo že rečeno, da je obtoženec izbrisan iz evidence, kar zadeva ostale okoliščine pa nimajo takšne teže, da bi prevladovale tistim, kot jih je ugotovilo v 15. točki sodbe sodišče prve stopnje. Ob tem ne gre prezreti obtoženčeve prizadetosti zaradi kaznivega dejanja zaradi katere si je poiskal psihiatrično pomoč, samokritičnost pa je gotovo izkazal tudi s tem, da je v bolnišnici obiskal oškodovanko. Ker do sedaj še ni bil obsojen, se izrečena kazenska sankcija tudi po oceni pritožbenega sodišča izkaže povsem primerna tako teži kaznivega dejanja kot stopnji kazenske odgovornosti. Kar zadeva obtoženčevo vinjenost pa se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko mu je izreklo stransko kazen iz 48. člena KZ-1 tako, da v izrečeno mu kazensko sankcijo ni potrebno poseči. Ker v postopku tudi ni prišlo do nepravilnosti, na katere je sodišče druge stopnje pazilo po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je glede na vse navedeno pritožbo višje državne tožilke na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8Glede na to, da državna tožilka s pritožbo ni uspela, izrek o stroških pritožbenega dela postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.