VSL Sodba I Cpg 564/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 839,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

"1. Tožena stranka A. s. p., je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki B. B. s. p., 52.753,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od vložitve tožbe dalje do plačila.

2Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške tega pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.",

v II. točki izreka izpodbijane sodbe pa, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, nastale v tem postopku, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2Zoper citirano sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi (v smislu določb prvega odstavka 315. člena ZPP), v zvezi z odločanjem po višini tožbenega zahtevka pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. Zahtevala je, da pritožbeno sodišče toženi stranki v plačilo naloži stroške tega pravdnega postopka, vse v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Podrejeno je pritožnica predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbene stroške je priglasila v specificiranem stroškovniku na vlogi.

3Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne in tožeči stranki v plačilo naloži tudi stroške pritožbenega postopka, katere je priglasila in določno specificirala.

4Ker je bila odločba sodišča prve stopnje izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-E, se glede na določbi prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, vključno z novelo E.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je glede na izveden dokaz z vpogledom v vsebino ponudbe št. 112/2012 z dne 7. 5. 2012 in v račun C. C. s. p., št. 28-0007 z dne 17. 12. 2018 ter na podlagi zaslišanja priče C. C. kot strokovne priče v zvezi z navedbami tožeče stranke na 5. strani njene IV. pripravljalne vloge z dne 25. 9. 2019 o obsegu potrebnih del za dokončanje aplikacije pa tudi siceršnjo trditvijo tožeče stranke, da tožena stranka aplikacije ni dokončala, napačna njegova ocena, da bi bilo za ugotovitev, ali je bila aplikacija X.si s strani tožene stranke pomanjkljivo izvedena, potrebno izvesti dokaz z izvedencem računalniške stroke. Aplikacija je bila po pritožničinih trditvah dokončana šele po programerju C. C. Dokaz z izvedencem računalniške stroke v zvezi s trditvijo, da aplikacija s strani tožene stranke ni bila dokončana, je v tožbi predlagala, ker aplikacija po drugem programerju še ni bila dokončana. Po tem, ko je bila v teku tega postopka aplikacija dokončana po drugem programerju, pa po stališču pritožnice za ugotovitev, da aplikacija ni bila dokončana, izvedba dokaza z izvedencem računalniške stroke ni bila več potrebna.

Predstavitev trditev in dokazov tožeče stranke

7Tožeča stranka v tem gospodarskem sporu vtožuje (1) polovico zneska, ki ga je tožencu izplačala za izdelavo in vzdrževanje spletne aplikacije X.si (tj. 12.127,16 EUR), (2) vračilo plačanega zneska 1.200,00 EUR, ker toženec zanj po ponudbi št. 190/2017 ni izdelal projektne dokumentacije ter (3) izgubljeni dobiček v višini 39.426, 00 EUR, ki naj bi nastal v posledici dejstva, da omenjena aplikacija nima funkcionalnosti, ki bi tožniku omogočala komercialno trženje reklamnih oglasov gostinskih ponudnikov in velikih trgovskih sistemov.

8V dokaz svoje trditve, da spletna aplikacija X.si, katere izdelavo je na podlagi ponudbe št. 112/2021 z dne 7. 5. 2012 in naročilnice z dne 7. 5. 2021 prevzela tožena stranka, (tudi po prenovi) ne izpolnjuje potreb in zahtev tožnika kot naročnika, saj ni bila v celoti izvedena v skladu s ponudbo toženca št. 112/2021 z dne 7. 5. 2012, je že v tožbi predlagala dokaz z izvedencem računalniške oziroma druge ustrezne stroke. Navedla je, da je aplikacija X.si – kot jo je izdelal toženec – objavljena na spletu, zaradi česar je njene pomanjkljivosti (katere je pred tem opredelila na 4. in 5. strani tožbe) v celoti mogoče ugotoviti in potrditi z izvedencem ustrezne stroke, prav tako tudi, da je te pomanjkljivosti mogoče brez večjih stroškov in dela odpraviti ter aplikacijo usposobiti za funkcionalnost na ravni primerljivih aplikacij (prim. 5. stran tožbe).

9Enako je tožeča stranka navedla v pripravljalnem spisu z dne 31. 12. 2018, v vlogi z dne 6. 5. 2019 pa še, da je tožena stranka septembra 2016 na strežnik, ki ga je pri S. najel tožnik, s prenosom domene X.si prenesla nedokončano aplikacijo, da se takšna tam še vedno nahaja in da bo z izvedencem računalniške stroke ugotovljeno, da gre za nedokončan izdelek, ki nima niti vseh elementov – jedra aplikacije za osnovno uporabnost kot so bili ponujeni s ponudbo št. 112/2012, ne nadgradnje in optimizacije niti projektne in tehnične dokumentacije (prim. list. št. 53).

10Poleg tega je tožeča stranka v II. pripravljalnem spisu z dne 6. 5. 2019 pojasnila, da je na kopiji domene X.si s pomočjo programerja C. C. s. p. v letu 2019 dokončala osnovno jedro aplikacije z osnovno funkcionalnostjo kot po ponudbi št. 112/2012 in jo registrirala pod domeno foodtable.net ter si s tem omogočila nadaljnji razvoj aplikacije za komercialne namene (kar naj bi ji tožena stranka s svojim poslovanjem onemogočala) ter da je šele po tem, ko je začela sodelovanje z novim programerjem v letu 2019, ko je slednji preučil izvorno kodo aplikacije, z njegovo pomočjo ugotovila, da je bilo potrebnih le nekaj enostavnih popravkov in nadgradnje, kar bo slednji potrdil, enako pa se bo ugotovilo tudi z izvedencem računalniške stroke. Predlagala je dokaz z zaslišanjem omenjene priče (list. št. 57)¹.

Izveden dokazni postopek

11Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 7. 5. 2019 je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, da se dopusti dokaz s prečitanjem listin, ki so v spisu, ter z zaslišanjem B. B. kot tožeče stranke in A. A. kot tožene stranke (pri tem si je pridržalo pravico, da bo o ostalih dokazih odločalo pozneje), na naroku dne 27. 8. 2019 (po zaslišanju obeh pravdnih strank) pa dodatni dokazni sklep, da se dopusti dokaz z zaslišanjem priče C. C. Sodišče prve stopnje je omenjeno pričo zaslišalo na naroku dne 8. 11. 2019. Priča C. C. je izpovedala (kot pravilno povzema prvostopenjsko sodišče), da jo je tožnik kontaktiral, da bi prenovila oziroma dogradila spletno aplikacijo, da je študirala, kako bi to dokončala, kako bi iz obstoječe rešitve naredila dokončen produkt in da se je, ko je šla gledat kodo, odločila, da enih delov ne bo popravljala, ampak bo naredila na novo zaradi časa in stroškov, ker če bi šli za enim popravljati, ponavadi vzame še več časa kot pa če narediš sam na novo. Kot pravilno trdi pritožnica, je povedala tudi, da ji je tožeča stranka pokazala ponudbo, ki je predstavljala pogodbo s toženo stranko iz leta 2012. Vendar pa ponudbe tožene stranke št. 112/2012 ni želela komentirati. Priča C. C. je odgovorila, da ponudb drugih ne bo komentirala in da lahko pove le to, kar je bilo v ponudbi med njo in tožnikom in da je bilo to narejeno.

12Na naroku dne 8. 11. 2019 je sodišče prve stopnje nato sprejelo sklep, da se dopusti dokaz z izvedencem računalniške stroke (tožeča stranka tega dokaznega predloga tekom postopka ni umaknila). Za izvedbo tega dokaza pa tožeča stranka ni založila predujma.

Odgovor na pritožbene navedbe

13Pritožbeno sodišče zavrača očitek tožeče stranke, da je zmotna ocena prvostopenjskega sodišča, da bi bilo za ugotovitev, ali je bila aplikacija s strani tožene stranke pomanjkljivo izvedena, potrebno izvesti dokaz z izvedencem računalniške stroke. Strinja se namreč z zaključkom iz izpodbijane sodbe, da z zaslišanjem priče C. C. (in z izvedbo drugih izvedenih dokazov²) ni bilo mogoče ugotoviti spornega pravno relevantnega dejstva³, ki ga je v tem postopku zatrjevala tožeča stranka, in sicer da aplikacija X.si nima funkcionalnosti, ki so bile dogovorjene s podjemno pogodbo, sklenjeno po ponudbi tožene stranke z dne 7. 5. 2012 in naročilnici tožeče stranke z dne 7. 5. 2012 oziroma da s strani tožene stranke aplikacija X.si ni bila dokončana. V zvezi s pomanjkljivostmi, ki jih je tožeča stranka zatrjevala pod II. točko tožbe in VI. točko svojega I. pripravljalnega spisa, zaslišanje priče C. C. niti ni bilo predlagano⁴ in na vprašanje o funkcionalnosti aplikacije po ponudbi št. 112/2012 je priča C. C. (sama) odgovorila, da ponudb drugih ne bo komentirala. S tem pa so ostale nedokazane tudi navedbe, ki jih je tožeča stranka podala na 5. strani IV. pripravljalnega spisa,⁵ ko je po alinejah naštela funkcionalnosti, ki v času prenosa aplikacije na strežnik, najet pri družbi D., domnevno niso delovale pravilno, in sicer ne glede na to, da bi priči C. C. po pravilnih navedbah pritožnice lahko pripisali lastnost izvedene priče. Kljub temu da je C. C. morda imel potrebno strokovno znanje za oceno produkta, ki ga je dostavila tožena stranka, ta ni mogel niti ni smel prevzeti naloge izvedenca in sodišču podajati strokovnih znanj, ki jih to potrebuje. To strokovno znanje morajo sodišču posredovati izvedenci⁶.

14Prav tako priča C. C. ni potrdila trditev tožnice iz IV. pripravljalnega spisa o tem, kaj vse naj bi morala načrtovati in implementirati, da ima sporna aplikacija sedaj osnovne funkcionalnosti, kot bi jih morala imeti po ponudbi št. 112/2012 (prim. list. št. 90). C. C. je namreč, kot že predhodno navedeno, izpovedal zgolj, da ko je gledal kodo, se je odločil, da enih delov ne bo popravljal, ampak bo naredil na novo zaradi časa in stroškov, ker če bi šli za enim popravljati, ponavadi vzame še več časa kot pa če narediš sam na novo in s tem potrdil navedbe tožeče stranke, da gre za „novo verzijo“, ne pa tistih, kaj vse naj bilo treba popraviti oziroma dokončati.⁷ Da postavke, ki so navedene v drugem odstavku na 5. strani IV. pripravljalnega spisa tožeče stranke, izhajajo iz računa C. C. s. p. št. 18-0007 z dne 17. 12. 2018, pa pritožnica sploh ne trdi.⁸ Dokazi, ki jih je tožeča stranka izpostavila v drugem odstavku 1. točke svoje pritožbe, skladno z vsem obrazloženim torej ne zadostujejo za ugotovitev zatrjevanega pravno relevantnega dejstva, da aplikacija X.si nima funkcionalnosti, ki so bile dogovorjene s podjemno pogodbo, sklenjeno po ponudbi tožene stranke z dne 7. 5. 2012 in naročilnici tožeče stranke z dne 7. 5. 2012 oziroma da s strani tožene stranke aplikacija X.si ni bila dokončana, zaradi česar se prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju tudi pravilno ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je toženec že od samega začetka vedel, da aplikacija ni bila zasnovana tako, kot je bilo določeno v ponudbi, in je to tožeči stranki zamolčal in zato v nadaljevanju zahteval dodatna plačila za nadaljnji razvoj – prim. peti odstavek 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

15Kadar predlaga stranka izvedbo dokaza, mora po nalogu sodišča založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza (prvi odstavek 153. člena ZPP). Sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo. V tem primeru sodišče glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni v roku založila zneska, potrebnega za stroške (tretji odstavek 153. člena ZPP).

16Sankcija za nespoštovanje obveznosti plačila predujma v določenem roku je torej opustitev izvedbe dokaza. Sodišče mora v tem primeru glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presoditi, kakšen pomen ima pasivnost stranke. Praviloma bo štelo, da je to v škodo stranke, na kateri je dokazno breme za dokazovanje določenega dejstva. Opustitev založitve predujma v pravdnem postopku ne pripelje avtomatično do zavrnitve tožbenega zahtevka, saj mora sodišče v skladu s postulatom proste presoje dokazov oceniti razpoložljive dokaze in odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Le če kljub izvedbi vseh dokazov ne najde argumentov v prid določeni trditvi, torej če gre za spoznavno krizo, mora uporabiti pravila o dokaznem bremenu.⁹

17Kot že obrazloženo je v spoznavno krizo zašlo tudi prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru. Po izvedbi vseh dokazov namreč še vedno ni moglo ugotoviti ali je imela aplikacija X.si, ki jo je bila po podjemni pogodbi z dne 7. 5. 2012 dolžna izdelati tožena stranka, pogodbeno dogovorjene lastnosti oziroma ali je bila le-ta dokončana. Listinski dokazi, priča C. C. in zaslišani stranki niso mogli nadomestiti dokaza z izvedencem računalniške stroke in njegovega nujno potrebnega strokovnega znanja, da bi se lahko ugotovila ključna pravnorelevantno dejstvo. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Prvostopenjsko sodišče je po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP¹⁰ in pri tem pojasnilo, da je dokazno breme glede nepravilnosti pri izdelavi spletne aplikacije oziroma glede tega, da toženec svojega dela ni v celoti opravil, na tožeči stranki, da tega zaradi opustitve plačila predujma in posledične neizvedbe dokaza z izvedencem ni zmogla in da se dokazno breme v zvezi navedenimi kršitvami ni preneslo na toženo stranko¹¹. Dokazno breme v tem postopku je bilo na tožeči stranki, to pa ne glede na to, da je ta upoštevaje del njenih navedb uveljavljala izpolnitev z napako, upoštevaje drugi del pa neizpolnitev. Kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP sodišču prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče očitati in je takšna pritožbena navedba neutemeljena.

18Prav tako neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje (ob pravilni in popolni oceni vseh izvedenih dokazov) z vmesno sodbo moralo odločiti o neutemeljenosti ugovora zastaranja. 315.a člen ZPP določa, da sodišče lahko z vmesno sodbo odloči o neutemeljenosti ugovora zastaranja in pri tem počaka z obravnavanjem tožbenega zahtevka, dokler ne postane vmesna sodba pravnomočna. 315.a člen ZPP mu torej ne nalaga nobenega dolžnostnega ravnanja, zaradi česar tožeča stranka na tej podlagi ne more doseči spremembe oziroma razveljavitve izpodbijane sodbe. Poleg tega – če je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo že na eni podlagi, se mu (upoštevaje načelo ekonomičnosti postopka) z drugimi ugovori, ki merijo na zavrnitev zahtevka, ni treba ukvarjati.

19Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke. Sodišču prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče očitati, da izpodbijana sodba nima dokazne ocene in da je v posledici obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki so mu bili na razpolago. Prav tako se ne strinja s pritožbeno trditvijo, da bi sodišče prve stopnje z vmesno sodbo moralo odločiti o neutemeljenosti ugovora zastaranja. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zato zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevaje stroškovnik na vlogi in Odvetniško tarifo, in sicer: 1.125 točk za odgovor na pritožbo, 2% za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV. Pritožbeni stroški tožeče stranke, preračunani v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR, tako skupaj znašajo 839,97 EUR, tožeča stranka pa jih je dolžna poravnati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

¹ Račun C. C. s. p. št. 18-0007 z dne 17. 12. 2018, pa je tožeča stranka priložila vlogi z dne 4. 6. 2019.
² Med katere sodita tudi račun C. C. z dne 17. 12. 2018 in ponudba tožene stranke št. 112/2012 z dne 7. 5. 2012.
³ Ni res, kar v pritožbi smiselno trdi tožnica, in sicer da tožena stranka trditvam tožeče stranke, da aplikacija ni bila dokončana v skladu s podjemno pogodbo, sploh ni konkretizirano nasprotovala. V zvezi s tem prim. navedbe iz odgovora na tožbo na list. št. 16, 17 - da je bila spletna stran delujoča in objavljena na svetovnem spletu že 28. 5. 2012, da je tožeča stranka 8. 10. 2013, ko je toženec predlagal prekinitev sodelovanja, povedala, da vse deluje, razen vrstnega reda in sama podala predlog 23. 10. 2013, da bi toženec mesečno izstavljal račune za komunikacijo in sestanke v višini 100,00 EUR ipd.
⁴ To tedaj sploh še ni bilo mogoče, saj naj bi tožeča stranka z njim začela sodelovati šele tekom postopka.
⁵ V zvezi s temi je bila namreč predlagana kot priča. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da je bila tožena stranka s temi navedbami tudi sicer prekludirana (prim. tretji odstavek 286. člena ZPP). Pritožnica sama v pritožbi navaja, da je račun C. C. z dne št. 28-0007 z dne 17. 12. 2018. Tožeča stranka bi zato najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 7. 5. 2019 morala podati navedbe v zvezi s tem, katere so bile funkcionalnosti, ki jih je domnevno zagotovil programer C. C. in s tem tudi lastnosti, ki so bile dogovorjene po ponudbi št. 112/2012 oziroma podjemni pogodbi med pravdnima strankama z dne 7. 5. 2012.
⁶ Prim. VS RS sodba II Ips 253/2013 z dne 10. 9. 2015.
⁷ Prim. navedbe na list. št. 91 oziroma na 5. strani IV. pripravljalnega spisa tožeče stranke z dne 25. 9. 2019.
⁸ Zaradi česar sodišču prve stopnje tudi ne more očitati, da se do tega dokaza ni opredelilo in da je zato izostala dokazna ocena. Sodišče prve stopnje se do tega dokaza ni opredelilo, ker na njem ni gradilo svoje odločitve in to v 6. točki obrazložitve tudi izrecno pojasnilo.
⁹ Dr. Lojze Ude in drugi v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 28.
¹⁰ Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.
¹¹ Zaradi česar je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da se je (procesno) trditveno breme, da aplikacija ni bila dokončana v skladu s podjemno pogodbo po ponudbi št. 112/2012 z dne 7. 5. 2012, prevalilo na toženo stranko, ki bi morala trditvam tožeče stranke konkretizirano nasprotovati in za svoje trditve, da je bila aplikacija dokončana, predlagati dokaze, eventualno tudi izvedenca računalniške stroke.