315.a člen ZPP

ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak. Uporabiti je treba OZ. Za kondikcijske zahtevke, ki so posledica prenehanja pogodbe zaradi kupčevega odstopa od pogodbe zaradi stvarnih napak stvari, veljajo splošna pravila o prenehanju pogodbe in zastaranju terjatev. To velja tudi za kondikcijske zahtevke, ki so posledica potrošnikovega jamčevalnega zahtevka odstopa od pogodbe iz naslova garancije (drugi odstavek 21.b člena ZVPot). Potrošnikova uveljavitev tovrstnega jamčevalnega zahtevka po ZVPot potrošnika namreč ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu vrniti vrednost koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari, po splošnih pravilih OZ o vračanju (po četrtem odstavku 111. člena OZ in tretjem odstavku 190. člena OZ) ter po pravilih o zastaranju terjatev. Po razvezi prodajne pogodbe in ugotovitvi obstoja stvarne napake v sodnem postopku imata obe stranki medsebojni vrnitveni zahtevek. Vsaka stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ki je bila kasneje razvezana, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Vsaka stranka dolguje drugi tudi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti. <

Rok za uveljavljanje zahtevka po zmanjšanju vnaprej dogovorjene nagrade za uspeh zaradi očitnega nesorazmerja z opravljenimi storitvami (tretji odstavek 779. člena OZ) začne v tipičnem položaju teči, ko prevzemnik naročila da o opravljenem poslu račun (771. člen OZ). Načelo predvidljivosti terja, da je tako tudi tedaj, ko je nagrada v pogodbi že opredeljena v fiksnem znesku ter so opravljene storitve abstraktno opisane v pogodbi, njihov dejanski obseg in vsebina pa konkretizacija abstraktnega pogodbenega dejanskega stanu.

Treba je šteti, da je upnik pridobil pravico terjati izpolnitev, ko ta pravica postane učinkovita: ko jo ima od seznanitve z dejstvi, ki utemeljujejo ničnost pravnega posla in prikrajšanje, možnost uveljaviti. Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne le za dejanske okoliščine (na katerih temelji zatrjevana ničnost sklenjene pogodbe), ampak tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. ZVPot zagotavlja višjo stopnjo varstva potrošnikov kot Direktiva 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (kar je v skladu z 8. členom Direktive), saj presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje. Poleg presoje, ali je pogodbeni pogoj o valuti vračila jasen in razumljiv (test transparentnosti), je vedno potrebna tudi presoja (ne)poštenosti pogodbenega pogoja.

Sankcija za nespoštovanje obveznosti plačila predujma v določenem roku je opustitev izvedbe dokaza. Sodišče mora v tem primeru glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presoditi, kakšen pomen ima pasivnost stranke. Praviloma bo štelo, da je to v škodo stranke, na kateri je dokazno breme za dokazovanje določenega dejstva. Opustitev založitve predujma v pravdnem postopku ne pripelje avtomatično do zavrnitve tožbenega zahtevka, saj mora sodišče v skladu s postulatom proste presoje dokazov oceniti razpoložljive dokaze in odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Le če kljub izvedbi vseh dokazov ne najde argumentov v prid določeni trditvi, torej če gre za spoznavno krizo, mora uporabiti pravila o dokaznem bremenu. Sodišče lahko z vmesno sodbo odloči o neutemeljenosti ugovora zastaranja in pri tem počaka z obravnavanjem tožbenega zahtevka, dokler ne postane vmesna sodba pravnomočna. 315.a člen ZPP mu torej ne nalaga nobenega dolžnostnega ravnanja, zaradi česar tožeča stranka na tej podlagi ne more doseči spremembe oziroma razveljavitve izpodbijane sodbe. Poleg tega - če je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo že na eni podlagi, se mu (upoštevaje načelo ekonomič

Vmesna sodba o ugovoru zastaranja je sodba o glavni stvari, o glavnem zahtevku (315.a člen ZPP), s katero je zavrnjen ugovor zastaranja, od katerega je odvisna utemeljenost zahtevka po podlagi. Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo stranke pritožiti (333. člen ZPP), ob vložitvi pritožbe pa mora biti plačana sodna taksa najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, sicer se šteje, da je pritožba umaknjena, če niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse (105.a člen ZPP). Taksna obveznost pa nastane ob vložitvi pravnega sredstva, razen če ni v točkah od 2 do vključno 21 prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določeno drugače (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Torej ob vložitvi (vsake) pritožbe nastane taksna obveznost za pritožbo.