VSL Sodba I Cpg 141/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je je s sodbo in sklepom z dne 14.11.2019 dovolilo spremembo tožbe z dne 4.3.2019 (točka I izreka) ter toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki plačati 35.194,62 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II/1 izreka). Končno je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči v 15 dneh povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 4.307,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka II/2 izreka).

2Zoper navedeno odločbo, in sicer smiselno zoper točki II/1 in II/2 izreka (ki po vsebini predstavljata sodbo), se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka toženi stranki.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena stranka je skladno z odlokoma¹ Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju MONM) na območju slednje pooblaščena za izvajanje obvezne gospodarske javne službe urejanja in čiščenja javnih površin. Del storitev omenjene javne službe je tožena stranka na javnih razpisih oddala v izvajanje tožeči stranki. Ta je tako (kot izvajalec) od leta 2014 do sredine leta 2017 na podlagi Pogodbe št. STRV 123-3101/2014 z dne 31.7.2014 (priloga A2 spisa) oziroma Pogodbe št. STRV 80-3101/2016 z dne 30.6.2016 (priloga A11 spisa)² za toženo stranko (kot naročnika) opravljala predvsem ročno čiščenje javnih površin na območju MONM.

6Tožeča stranka trdi, da je tudi v obdobju od avgusta 2015 do vključno avgusta 2016 opravljala storitev ročnega čiščenja javnih površin v celotnem pogodbenem obsegu (tj. v obsegu celotnih površin po pogodbi), tožena stranka pa ji je v tem obdobju plačala le za 70 % opravljenih storitev. V predmetni zadevi zato vtožuje plačilo še za preostalih 30 % opravljenih storitev.

7Tožena stranka se plačilu upira in navaja, da je tožeča stranka v spornem obdobju opravila čiščenje le v 70 % pogodbenega obsega, saj ji je skladno z 2. odstavkom 5. člena pogodb v tem obdobju odredila zmanjšanje obsega čiščenja za 30 % in da je v takšnem deležu sama prevzela dela tožeče stranke in jih izvajala strojno.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka v spornem obdobju ni prevzela čiščenja površin, za katere je bila po pogodbah zadolžena tožeča stranka in da niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 2. odstavka 5. člena pogodb, tako da je tožeča stranka v tem obdobju utemeljeno izvajala čiščenje javnih površin v polnem pogodbenem obsegu. Tožbenemu zahtevku je posledično v celoti ugodilo.

9Zadevni pogodbi v 2. odstavku 5. člena določata, da si naročnik (tožena stranka) pridržuje pravico zmanjševanja obsega del do višine 30 %, ki jih lahko izvede z lastnimi sredstvi ali z drugimi izvajalci, v obliki izvajanja del v splošno korist. Ni moč slediti pritožbenemu naziranju tožene stranke, da lahko na podlagi pogodb tožeči stranki po svoji presoji odredi 30 odstotno zmanjšanje obsega del, brez da bi ta dela nato izvedla sama ali prek drugih izvajalcev. Tožena stranka je pooblaščena za izvajanje obvezne gospodarske javne službe urejanja in čiščenja javnih površin v MONM, tožeča stranka pa je na podlagi pogodb prevzela izvajanje dela te dejavnosti splošnega pomena. Zato je v primeru, da se tožena stranka odloči tožeči odrediti zmanjšanje obsega dela, vsekakor potrebno, da poskrbi za izvajanje teh del. Pomena navedenega se je očitno zavedala tudi tožena stranka, zato je že pred ter tudi ves čas v zadevnem postopku trdila, da je za izvajanje del v spornem obsegu poskrbela sama s čistilnim strojem.³ Da bi župan MONM izrecno odredil prenehanje izvajanja 30 % obsega obvezne javne gospodarske službe, ki je predmet zadevnih pogodb, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Z ozirom na to, da je tožena stranka že pred začetkom te pravde kot tudi tekom le-te ves čas trdila, da naj bi v spornem obdobju 30 % obsega del, za katera je bila po predmetnih pogodbah zadolžena tožeča stranka, sama prevzela nazaj v izvajanje in površine čistila strojno, niso logične in še manj prepričljive njene navedbe, da naj bi župan MONM v istem obsegu in v istem obdobju odredil zmanjšanje opravljanja te službe. Nasprotno ne izhaja niti iz izvedenega dokaznega postopka. Navodila župana MONM o racionalnejši porabi sredstev za čiščenje javnih površin pa sama po sebi tožene stranke ne odvezujejo obravnavane obveznosti.

10Ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka v spornem obdobju ni strojno čistila površin, za katere je bila po pogodbah zadolžena tožeča stranka (seznam v prilogi A34 spisa kot sestavni del pogodb), ter da je slednja tudi v tem obdobju ročno čiščenje opravljala v nespremenjenem - to je polnem pogodbenem obsegu, so pravilne ter jasno in prepričljivo obrazložene. Iz izpovedb zakonitega zastopnika tožeče stranke in prič B. B., C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G., ki so vse pred in tekom spornega obdobja opravljale delo ročnega čiščenja javnih površin pri tožeči stranki, izhaja, da niso opazili, da bi tožena stranka v spornem obdobju s svojim strojem čistila površine, za katere je bila po pogodbah zadolžena tožeča stranka⁴ in da v tem času na teh območjih tožeča stranka ni čistila nič manj, kot v preteklosti (ko je nesporno ročno čiščenje izvajala v polnem pogodbenem obsegu). Izpovedbe omenjenih prič (od katerih sta sedaj E. E. in G. G. celo zaposlena pri toženi stranki, priči F. F. in D. D. pa že upokojena) so medsebojno skladne ter hkrati tudi z njihovimi predhodno podanimi pisnimi izjavami (priloge A6 do A10 spisa), zato jim je sodišče prve stopnje vsekakor utemeljeno sledilo. Iz razlogov sodišča prve stopnje nadalje povsem jasno izhaja, da je sledilo izpovedbi H. H. (ki je pri toženi stranki tudi v spornem obdobju upravljal s čistilnim strojem) zgolj v delu, kjer je povedal, da se ne spomni, da bi v spornem obdobju čistil več ali drugače kot sicer ter da je tekom svojega delavnika čistil v enem ali dveh mestnih območjih in ne kar v vseh osmih, kakor je navedeno v toženkinih strojnih poročilih (priloge B4 do B15 spisa). V tem delu je namreč njegova izpovedba logična ter skladna z izpovedbami prej omenjenih prič. Končno iz izpovedb zakonitih zastopnikov strank ter prič ne izhaja, da bi bile v obravnavanem obdobju kakršnekoli kritike oziroma reklamacije v zvezi s kakovostjo čiščenja javnih površin. Del izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki jo tožena stranka v pritožbi trga iz konteksta, pa se nanaša na problematiko košnje in urejanja gredic kot dodatnih del v septembru oziroma oktobru 2016, kar ni predmet tega postopka. Glede na vse doslej pojasnjeno tako ugotavljanje zmogljivosti toženkinega čistilnega stroja ni bilo potrebno in sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo dokaza z izvedencem strojne stroke.

11Poročila strojnega čiščenja za sporno obdobje (priloge B4 do B15 spisa) so brez navedbe datuma njihove priprave ter brez žiga ali podpisa. V seznamu javnih površin (priloga A34 spisa), ki je sestavni del zadevnih pogodb,⁵ je natančno določeno, katere površine čisti tožeča stranka ročno ter katere tožena stranka strojno, medtem ko so v omenjenih strojnih poročilih posplošeno vsakodnevno navedena le vsa mestna območja. Izpovedba I. I., ki je ta poročila pripravljal, da naj bi se nanašala tako na dela, za katera je bila osnovno (tj. smiselno po seznamu v prilogi A34) zadolžena tožena stranka, kakor tudi dela, ki naj bi jih namesto tožeče prevzela tožena stranka,⁶ pa je povsem pavšalna. Prav tako tožena stranka ni predložila takšnih poročil za čas pred ali po vtoževanem obdobju, da bi bilo moč primerjati morebitne razlike v prikazanih podatkih. Ravno tako tudi ni mogoče spregledati, da je H. H., ki je pri toženi stranki upravljal s čistilnim strojem in ki mu je delo odrejal I. I., izpovedal, da je tekom posameznega delavnika (tudi v spornem obdobju) čistil eno mestno območje in če je ostalo še kaj časa, je odšel čistit sosednje območje ter nikakor, da bi vsakodnevno čistil vseh osem mestnih območij, kot je navedeno v strojnih poročilih. Glede na zgoraj izpostavljeno pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da ta poročila ne morejo imeti dokazne teže, kakršno jim pripisuje tožena stranka.

12Navedbe tožene stranke, da so strojna poročila pripravljena zgolj za tista dela, ki so bila po pogodbah v domeni tožeče stranke, ter da prikazujejo zgolj efektivne ure stroja, predstavljajo nedopustne pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP). Tožeča stranka je namreč v tretji pripravljalni vlogi z dne 24.5.2019, potem ko je tožena stranka predložila strojna poročila, izrecno ugovarjala verodostojnosti slednjih ter izpostavila, da iz njih ni razvidno, kaj prikazujejo ter da ni jasna niti merska enota,⁷ zato bi tožena stranka v prejšnji povedi povzete navedbe vsekakor lahko podala že v svoji tretji pripravljalni vlogi z dne 28.8.2019. Da manjkajoče trditve, za katere oceni, da bi ji utegnile koristiti glede na izid dokaznega postopka, poskusi nadomestiti preko (na naroku dne 14.11.2019 podanega) dokaznega predloga za ponovno zaslišanje priče I. I., pa toženi stranki ni mogoče dopustiti. Takšnega dokaza v informativne namene sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da četudi bi I. I. potrdil te toženkine pritožbene navedbe, bi to še vedno pomenilo, da bi moral H. H. v spornem obdobju delati bistveno več ali drugače, za kar pa ni podlage v njegovi izpovedbi, ki jo v tem delu očitno sprejema tudi tožena stranka v pritožbi.

13Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka vseeno (tj. kljub temu, da toženka ni prevzela izvajanja zadevnih del) lahko ravnala v skladu s toženkino odredbo in zmanjšala obseg ročnega čiščenja za 30 %. Ker je tožena stranka odredila zmanjšanje obsega dela za kar 30 %, tožeča stranka pravilno izpostavlja, da bi ji morala dati konkretna in jasna navodila, katerih območij naj ne čisti oziroma naj jih čisti manj pogosto. Ta obveznost tožene stranke izhaja iz 6. člena obravnavanih pogodb. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je izpovedal, da je takšna navodila od tožene stranke večkrat zahteval, vendar jih ni dobil. Da je takšna navodila zahteval, dopušča v svoji izpovedbi tudi I. I.,⁸ ki je bil pri toženi stranki operativni skrbnik zadevnih pogodb. I. I. je nadalje pojasnjeval, da takšnih navodil ni mogoče dati, saj naj niti zjutraj ne bi bilo znano, katere površine se bodo tisti dan čistile ročno oziroma strojno, ter da je potrebno sprotno prilagajanje vsakokratni situaciji. Ob tem je pomembno še, da iz izpovedb prič B. B., C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G. (ki so opravljali ročno čiščenje pri tožeči stranki) izhaja, da so ti prihajali na delo preden je tožena stranka na teren poslala svoj čistilni stroj, ter da v spornem obdobju (kot tudi sicer) površin, za katere je bila po pogodbah zadolžena tožeča stranka, tožena ni čistila. Pritožbeno sodišče zato sledi presoji sodišča prve stopnje, da v takšni situaciji in ob takšnih napotkih ni mogoče ustrezno planirati in organizirati 30 % zmanjšanega obsega ročnega čiščenja na celotnem območju MONM, za katerega je po pogodbah skrbela tožeča stranka. Brez vnaprejšnjega jasnega in konkretnega dogovora s toženo stranko, tožeča ni mogla kar opustiti (ali zmanjšati) čiščenja posameznih površin iz svoje domene. Tožeča stranka se je s pogodbama zavezala, da bo skrbela za površine, navedene v seznamu v prilogi A34 spisa, ter da bo prevzeta dela (ki predstavljajo del obvezne gospodarske javne službe) opravljala kakovostno in v rokih, upoštevajoč normative in standarde, ki urejajo tovrstno izvedbo del. V nasprotnem primeru bi odgovarjala (vsaj⁹) toženi stranki (3. odstavek 1. člena, 7. člen, 11. člen ter 14. člen pogodb). Tako bi se izpostavila tveganju ne le izgube referenc, temveč tudi unovčenja bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, odpovedi pogodbe ter odškodninske odgovornosti, na kar je tožeča stranka prav tako opozorila v svojih vlogah.¹⁰ Takšnemu realnemu riziku zaradi nejasnega in nedorečenega odstopa od s pogodbenim seznamom določene delitve del pa se po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka vsekakor ni bila dolžna izpostaviti. Tožeča stranka je torej v danih okoliščinah utemeljeno nadaljevala z ročnim čiščenjem javnih površin v polnem pogodbenem obsegu ter je zato v celoti upravičena do dogovorjenega plačila zanj (1. odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)).

14Končno so prav tako neutemeljeni še pritožbeni očitki v smeri, da naj bi sodišče prisodilo plačilo za dela, za katera ni ugotovilo, da bi bila opravljena. Po toženkinem ugovoru, da naj bi tožeča stranka v spornem obdobju izvajala ročno čiščenje le v 70 odstotnem pogodbenem obsegu in da naj bi v preostanku do polnega obsega čiščenje prevzela sama s svojim strojem, je tožeča stranka natančno specificirala opravljene količine del, ki ustrezajo celotnemu pogodbenemu obsegu v posameznem spornem mesecu ter izčrpno utemeljila, zakaj tožena stranka v tem obdobju ni strojno čistila površin, za katere je bila s pogodbama zadolžena tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka v spornem obdobju s svojim strojem ni čistila površin, za katere je po pogodbah skrbela tožeča stranka in da v tem času na teh območjih tožeča stranka ni čistila nič manj, kot v preteklosti (ko je nesporno ročno čiščenje izvajala v polnem pogodbenem obsegu) ter še, da v obravnavanem obdobju ni bilo pripomb oziroma reklamacij v zvezi s čistostjo javnih površin oziroma kakovostjo tožničinega dela. Navedeno v konkretnem primeru glede na raven konkretizacije ugovorov tožene stranke zadošča za zaključek, da je tožeča stranka v vtoževanem obdobju opravila dela v celotnem zatrjevanem obsegu. Odločitev sodišča prve stopnje se tako izkaže kot pravilna.

15S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (1. odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožena stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,¹¹ kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.¹²

16Ker torej pritožbeni razlogi niso utemeljeni, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

17O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Odlok o čiščenju javnih površin (Ur. l. RS, št. 76/05 in 39/10) ter Odlok o gospodarskih javnih službah v Mestni občini Novo mesto (Ur. l. RS, št. 56/12); glej prilogo A32 spisa.
² Vsebina pogodb je z izjemo obdobja, za katerega sta sklenjeni, praktično identična.
³ Npr. dopisa z dne 12.8.2015 in z dne 21.9.2016 (prilogi A3 in A5 spisa) ter npr. navedbe tožene stranke v pripravljalnih vlogah na list. št. 12, 23, 28, 33b, 43, 45 in 58 spisa. V 2. pripravljalni vlogi z dne 8.4.2019 je celo trdila, da v kolikor del ne bi sama prevzela, bi šlo za kršitev pogodb (list. št. 43 in 45 spisa).
⁴ Pritožbena kritika, da je neživljenjsko, da omenjene priče nikoli niso videle čistilnega stroja tožene stranke, ni utemeljena, saj te niso izpovedale, da čistilnega stroja tožene stranke sploh niso videle, pač pa, kar je v obravnavani zadevi relevantno, da ga niso videle čistiti površin, za katere je bila skladno s pogodbama zadolžena tožeča stranka.
⁵ Glej 3. odstavek 1. člena pogodb.
⁶ Zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 14.11.2019, list. št. 77 spisa.
⁷ List. št. 49 spisa.
⁸ Zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 14.11.2019, list. št. 77 spisa.
⁹ Glej npr. tudi 163. člen Obligacijskega zakonika.
¹⁰ Npr. prva pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 4.3.2019 (list. št. 17 spisa) ter njena tretja pripravljalna vloga z dne 24.5.2019 (list. št. 50 spisa).
¹¹ Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24.6.2003 (2. točka obrazložitve).
¹² Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 84/2017 z dne 22.5.2018 (29. točka obrazložitve).