UPRS Sodba III U 20/2018-12

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za javni nadzor nad revidiranjem, št. 10.00-14/2017-2 z dne 9. 1. 2018, se odpravi in se zadeva vrne navedeni Agenciji v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo, navedeno v izreku te sodbe, je Agencija za javni nadzor nad revidiranjem (v nadaljevanju: Agencija ali toženka) odločila, da je tožnica kot pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij pri pripravi Poročila o oceni vrednosti podjetja A., d. o. o. na dan 30. 9. 2015 (v nadaljevanju: Poročilo), izdelanega za naročnika A., d. o. o., ..., kršila 88. člen Zakona o revidiranju (Uradni list RS, št. 65/08 in 63/13-ZS-K, v nadaljevanju: ZRev-2), ki med drugim določa, da mora ocenjevanje vrednosti potekati na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti, ki poleg Mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti Odbora za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti vključujejo druga pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih izdaja oziroma določa Slovenski inštitut za revizijo (v nadaljevanju: Inštitut), ter druge zakone, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik premoženja, in sicer Mednarodni standard ocenjevanja vrednosti (Deseta izdaja, 2013, izdajatelj: International Valuation Standards Committee, v nadaljevanju: MSOV) 102 - Izvajanje, točko 3, ki določa, da je treba s postopki, kot so pregled, poizvedovanje, izračunavanje in analiza, zbrati zadostne dokaze, da je zagotovljena ustrezna podpora za ocenjevanje vrednosti, MSOV 103 - Poročanje, točko 1, ki med drugim določa, da je bistveno, da poročilo sporoča informacije, potrebne za pravilno razumevanje ocenjevanja vrednosti ali pregleda ocenjevanja vrednosti, in Slovenski poslovnofinančni standard (v nadaljevanju: SPS) 1, točko 2. b), ki določa, da mora pooblaščeni ocenjevalec opraviti svoje delo brez napake in upoštevati vse sestavine, ki bi pomembno vplivale na oceno vrednosti, saj: 1. tožnica ni upoštevala medletne dinamike poslovanja pri napovedi denarnih tokov, in sicer ni upoštevala dejstva, da je treba pri oceni vrednosti na datum 30. 9. 2015, tako pri napovedi denarnega toka kot pri napovedi sprememb obratnega kapitala upoštevati le načrtovane denarne tokove za zadnje četrtletje leta 2015 in ne celoletnih denarnih tokov za leto 2015, kar predstavlja kršitev 3. točke MSOV 102 - Izvajanje, pri čemer razlogov za navedena izračuna pri napovedi denarnega toka in obratnega kapitala v Poročilu ni utemeljila, kar predstavlja kršitev 1. točke MSOV 103 - Poročanje; 2. tožnica pri oceni vrednosti ni upoštevala zakonskega določila prvega odstavka 57. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Uradni list RS, št. 63/04 do 98/14, v nadaljevanju: ZZRZI), na podlagi katerega morajo invalidska podjetja najmanj 80 % dobička poslovnega leta nameniti za povečanje osnovnega kapitala, povečanje zakonskih rezerv ali ga porabiti za enak namen kakor finančna sredstva iz naslova oprostitev in olajšav, kar predstavlja kršitev 3. točke MSOV 102 - Izvajanje in 2. b) točke SPS 1, in tega v Poročilu tudi ni utemeljila, poleg tega v Poročilu ni obrazložila in utemeljila natančne vsebine neizkoriščenih investicij za državne pomoči in neporabljenih vzpodbud državnih pomoči, kot tudi ne razlogov za neupoštevanje teh postavk pri oceni vrednosti, kar predstavlja kršitev 1. točke MSOV 103 - Poročanje. Kot izhaja iz nadaljevanja izreka izpodbijane odločbe, kršitve pravil ocenjevanja vrednosti, navedene v 1. in 2. točki izreka te odločbe, pomenijo kršitev 88. člena ZRev-2. Zaradi kršitev pravil ocenjevanja vrednosti iz 2. točke izreka odločbe je bilo mnenje o ocenjeni vrednosti napačno, zato toženka, na podlagi 99. člena in ob upoštevanju 100. člena ZRev-2, tožnici izreka odvzem dovoljenja Slovenskega inštituta za revizijo, št. DOP-1/12-99, izdanega 29. 6. 2012, nazadnje podaljšanega z odločbo DOP-P-1/16-325, veljavno do 29. 6. 2018. Navedeni ukrep odvzema dovoljenja se ne bo izvršil, če tožnica v preizkusni dobi dveh let od dneva pravnomočnosti izpodbijane odločbe ne bo storila nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin. V izreku je še odločeno, da je tožnica dolžna toženki poravnati pavšalno nadomestilo stroškov postopka izdaje odločbe v višini 2.250,00 EUR, v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka na podlagi dne 30. 11. 2015 izdelanega Poročila, zapisnika Inštituta, št. zaht/oc-190.01/2017 z dne 16. 5. 2017 (v nadaljevanju: zapisnik), pripomb tožnice na zapisnik z dne 30. 5. 2017 in ostalega pri nadzoru zbranega gradiva, z odločbo o začetku postopka za izrek odvzema dovoljenja, št. 10.00-14/2017 z dne 12. 9. 2017 (v nadaljevanju: odločba o začetku postopka), začela postopek za odvzem predmetnega dovoljenja zoper tožnico, ker je pri pripravi Poročila kršila pravila ocenjevanja vrednosti, kot je navedeno v izreku omenjene odločbe. V slednji je tožnici določila 30-dnevni rok za izjavo o razlogih za začetek postopka za odvzem dovoljenja. Tožnica je pravočasno, 12. 10. 2017 podala Izjavo in pojasnila o razlogih proti začetku postopka (v nadaljevanju: Izjava). Toženka nato citira določbe MSOV 102 - Izvajanje, točka 3; MSOV 103 - Poročanje, točka 1; SPS 1 točka 2. b) ter prvega odstavka 57. člena ZZRZI.

3V zvezi s 1. točko izreka izpodbijane odločbe ugotavlja, da iz Poročila (str. 111) izhaja, da je tožnica pri ocenjevanju denarnega toka za obdobje oktober - december 2015 upoštevala načrtovane rezultate poslovanja ocenjevanega podjetja za celo leto 2015 in ne le načrtovane rezultate za zadnje četrtletje 2015, čeprav je datum ocenjevanja 30. 9. 2015; take ocene denarnega toka v Poročilu ni utemeljila. Tudi spremembo neto obratnega kapitala je izračunala kot razliko med stanjem neto obratnega kapitala ob koncu leta 2015 in ob koncu leta 2014 (Poročilo str. 111 in 158) in ne kot razliko med stanjem na dan 31. 12. 2015 in 30. 9. 2015; tega v Poročilu prav tako ni utemeljila. V pripombah na zapisnik je pojasnila, da se je za tak pristop odločila pod predpostavko, da vsi donosi dospevajo konec leta, kar pa ni ustrezno, saj že ustvarjeni denarni tokovi podjetja do datuma ocenjevanja vrednosti vplivajo tudi na postavke bilance stanja (med njimi na zadolženost, denarna sredstva, obratni kapital in investicije), ki pa so bile upoštevane na dan ocenjevanja vrednosti 30. 9. 2015. Toženka povzame in zavrača tudi navedbe, ki jih je v zvezi s tem tožnica podala v Izjavi. Poudari, da je ta očitana kršitev v odločbi o začetku postopka jasno opredeljena. To je nenazadnje potrdila sama tožnica, ker je z Izjavo predložila izračun ocene vrednosti z upoštevanjem projekcije od 1. 10. 2015 dalje namesto celoletne projekcije - ta pa je ob drugačnih vhodnih podatkih dal identično oceno vrednosti podjetja, pri čemer je tožnica navedla, da je bil po pomoti v Poročilo prilepljen napačen izračun. Toženka tabelarično prikaže primerjavo obeh izračunov in izpostavlja naslednje nelogičnosti: Družba je v obdobju 1. - 9. 2015 obračunala za 549.941 EUR amortizacije (povprečno 183.314 EUR na kvartal). V tem obdobju ni odtujila nobenih osnovnih sredstev, je pa investirala v osnovna sredstva v višini 443.807 EUR. To pomeni, da bi amortizacija ob linearni metodi brez upoštevanja novih investicij v 4. kvartalu 2015 znašala najmanj 183.314 EUR, tožnica pa jo je v izračunu, predloženem z Izjavo, upoštevala le 50.947 EUR. Za 4. kvartal 2015 je navedla, da bo prilagojeni poslovni izid negativen (- 55.414 EUR). Ker družba zaradi svoje dejavnosti (izdelava kovinskih konstrukcij) nima značilnega sezonskega vpliva in ker je skladno z navedbami v Poročilu v fazi razvoja in rasti, v Poročilu (str. 72) pa je tudi navedeno, da je v celotnem proučevanem obdobju dosegala visoko EBITDA maržo, ni logično, da bi v zadnjem kvartalu leta ustvarila negativni poslovni izid iz poslovanja oz. celo negativno EBITDA (-4.467 EUR). Nelogična je tudi številka o močnem zmanjšanju obratnega kapitala (-314.676 EUR), medtem ko se je ta v obdobju 1. - 9. 2015 povečal za 269.378 EUR, saj imajo sestavine obratnega kapitala običajno dolgoročno tendenco gibanja, v analiziranih letih poslovanja od leta 2011 dalje se je neto obratni kapital vseskozi povečeval. Glede na povedano je bil po mnenju toženke z Izjavo predloženi izračun narejen naknadno. S podatkom o načrtovanih denarnih tokovih za 4. kvartal 2015 toženka ne razpolaga, zato pri tem ne očita tožnici, da je ocenjena vrednost napačna, saj tega z gotovostjo ne more trditi. Kljub temu je dejstvo, da je bil v Poročilu prikazan izračun neustrezen in je bila zato jasnost Poročila zmanjšana. Tožnica je pri pripravi ocene vrednosti deloma upoštevala že realizirane denarne tokove skozi postavke bilance stanja, deloma pa celoletno poslovanje, kar pomeni neustrezno podvajanje določenih denarnih tokov. Pri oceni vrednosti je vedno treba upoštevati datum ocenjevanja, tako pri postavkah bilance stanja, kot pri postavkah izkaza uspeha. Dospevanje denarnih tokov konec leta se uravnava preko diskontne stopnje. Zaradi upoštevanja načrtovanih rezultatov poslovanja ocenjevanega podjetja za celo leto 2015 in ne le za zadnje četrtletje 2015 pri ocenjevanju denarnega toka in spremembe neto obratnega kapitala za leto 2015, je tožnica kršila 3. točko MSOV 102 - Izvajanje, saj s postopki, kot so pregled, poizvedovanje, izračunavanje in analiza, ni zbrala zadostnih dokazov za zagotovitev ustrezne podpore za ocenjevanje vrednosti. Ker v Poročilu ni utemeljila takšnega načina ocenjevanja denarnega toka in spremembe obratnega kapitala, je kršila 1. točko MSOV 103 - Poročanje, saj Poročilo ne pojasnjuje razlogov za izvedeni izračun in s tem ne sporoča zadostnih informacij, potrebnih za pravilno razumevanje ocenjevanja vrednosti ali pregleda ocenjevanja vrednosti.

4Glede 2. točke izreka izpodbijane odločbe toženka navaja, da tožnica pri oceni vrednosti ni upoštevala določila prvega odstavka 57. člena ZZRZI in tega v Poročilu ni utemeljila, poleg tega ni obrazložila in utemeljila natančne vsebine neizkoriščenih investicij za državne pomoči in neporabljenih vzpodbud državnih pomoči in ne razlogov za neupoštevanje teh postavk pri oceni vrednosti. V Poročilu je na str. 23 pojasnila, da je podjetje A, d. o. o. registrirano kot invalidsko podjetje v smislu ZZRZI ter da morajo invalidska podjetja najmanj 80 % dobička poslovnega leta nameniti za povečanje osnovnega kapitala, povečanje zakonskih rezerv ali ga porabiti za enak namen kakor finančna sredstva iz naslova oprostitev in olajšav. Delodajalci, ki zaradi zaposlenih invalidov pridobijo sredstva iz naslova oprostitev in ugodnosti pri plačevanju prispevkov, nagrade za preseganje kvote in subvencioniranje plač invalidom zaradi doseganja nižjih delovnih rezultatov, morajo ta sredstva prikazovati na posebnem računu, način porabe teh sredstev pa urejata 33. in 34. člen Uredbe komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 (v nadaljevanju: Uredba 651/2014/EU). Če prejetih sredstev ne porabijo v treh letih od prejema ali jih ne porabijo skladno z zakonsko predvidenimi nameni, jih obrestovana nakažejo Republiki Sloveniji ali Skladu Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Iz Poročila (str. 15) je tudi razvidno, da je podjetje v celotnem proučevanem obdobju od leta 2010 do 30. 9. 2015 izplačevalo dividende, katerih delež ni presegal 20 % čistega dobička posameznega poslovnega leta. Na str. 87 Poročila je tožnica navedla, da je pri oceni vrednosti upoštevala predpostavko, da bo v podjetju tudi v prihodnje zaposlenih vsaj 50 % invalidov, ter pri napovedi drugih poslovnih prihodkov na isti strani, da vključujejo predvsem prihodke iz naslova črpanja rezervacij za vzpodbude na področju zaposlovanja invalidov in ohranjanja delovnih mest za invalide skladno s predvidenim številom zaposlenih invalidov ter obstoječo zakonodajo na področju zaposlitvene rehabilitacije in zaposlovanja invalidov. V Tabeli 18 na str. 42 Poročila je prikazala neizkoriščene investicije za državne pomoči v višini 689.374 EUR in neporabljene vzpodbude državnih pomoči v višini 536.279 EUR, ni pa obrazložila njihove natančne vsebine in razlogov za neupoštevanje teh postavk pri oceni vrednosti. V Izjavi pa je tožnica obširno predstavila vse ključne elemente zakonodaje s področja invalidskih podjetij ter razkritja glede postavk v računovodskih izkazih, ki so povezane z zakonodajnimi zahtevami na tem področju. Obrazložila je, da iz analize bilanc stanja družbe za obdobje 2010 - 30. 9. 2015 izhaja, da v proučevanem obdobju družba 60 % oz. 80 % dobička posameznega poslovnega leta nikoli ni namenila za povečanje osnovnega kapitala in ne za povečanje zakonskih rezerv, niti ga ni porabila za enak namen kot finančna sredstva iz naslova oprostitev in olajšav, ampak ga kot nerazporejenega prenaša iz leta v leto, kar pomeni, da dobički v praksi dejansko ostajajo v podjetju in povečujejo vrednost kapitala. Pojasnila je, da se je posvetovala s kolegi in preverila prakso pooblaščenih ocenjevalcev v Sloveniji ter ugotovila, da običajna ocena vrednosti invalidskega podjetja (za različne namene) vključuje oceno s pomočjo metode bodočih diskontiranih denarnih tokov, pri čemer upošteva 100 % (in ne zgolj 20 %) bodočih denarnih tokov oziroma prilagojenega poslovnega izida iz poslovanja. Predložila je tri primere izvlečkov ocen vrednosti invalidskih podjetij (brez navedbe naročnika in ocenjevalca vrednosti) z oznako, da so pri oceni vrednosti upoštevani 100 % denarni tokovi. K Izjavi je priložila tudi mnenje tujega strokovnjaka A. A., pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij pri American Society of Appraisers, katerega stališče je, da je treba upoštevati 100 % in ne zgolj 20 % bodočih denarnih tokov oziroma prilagojenega poslovnega izida iz poslovanja.

5Toženka meni, da je tožnica v Poročilu premalo utemeljila specifične računovodske postavke, povezane z zakonodajo o invalidskih podjetjih. Čeprav je to zelo podrobno predstavila in obrazložila v Izjavi, je bila obrazložitev v Poročilu premalo podrobna. Analiza vsebine neizkoriščenih investicij za državne pomoči in neporabljenih vzpodbud državnih pomoči je ena od pomembnih postavk pri pripravi ocene vrednosti, zato bi v Poročilu morala pojasniti vsebino teh postavk in razloge za njihovo neupoštevanje pri oceni. Kljub temu, da je v Izjavi predstavila nekaj poročil, v katerih naj bi bil uporabljen pristop upoštevanja 100 % dobička poslovnega leta pri oceni vrednosti, toženka ne more pritrditi pravilnosti pristopa, saj ne more preveriti verodostojnosti poročil. Predvideva, da njihovi avtorji in naročniki niso bili obveščeni, da bodo izvlečki uporabljeni kot dokazno gradivo, in niso podali pisnih dovoljenj za razkrivanje. Nekaj primerov brez omenjenih podatkov ne more dokazovati veljavne in pravilne prakse pri ocenjevanju vrednosti invalidskih podjetij v Sloveniji, saj navedena praksa ne upošteva zakonskih določil in specifik pri ocenjevanju vrednosti invalidskih podjetij. Mnenje tujega strokovnjaka, da je pri oceni vrednosti invalidskih podjetij treba upoštevati 100 % dobička poslovnega leta, je preveč pavšalno, saj iz njega ni razumeti, da tuji strokovnjak pozna specifike lokalne zakonodaje ter namen in značilnosti obravnavane ocene vrednosti oz. ocenjevanega podjetja. Mnenje je brez podpisa avtorja, zato toženka predvideva, da ni bil seznanjen, za kakšen namen je bilo uporabljeno, pridobljeno je bilo namreč za drug namen na prošnjo druge pooblaščene ocenjevalke vrednosti. Navedena kršitev pomembno vpliva na oceno vrednosti, saj je tožnica predpostavila, da celotni poslovni izid po davkih predstavlja prosti denarni tok. Toženka je sama izvedla izračun sedanje vrednosti prostih denarnih tokov in ugotovila, da bi bila ob upoštevanju zakonskih določil glede uporabe dobička ocenjena vrednost podjetja nižja za več kot 90 %. Pri izračunu ocene vrednosti je toženka predpostavila, da se poslovni izid po davkih, ki predstavlja prosti denarni tok, zniža za 80 %, ob nespremenjenih ostalih predpostavkah in uporabljeni diskontni meri 13,8 %, kot je razkrita v Poročilu. S tem, ko tožnica pri oceni vrednosti ni upoštevala določila, da morajo invalidska podjetja najmanj 80 % dobička poslovnega leta nameniti za povečanje osnovnega kapitala, povečanje zakonskih rezerv ali ga porabiti za enak namen kakor finančna sredstva iz naslova oprostitev in olajšav, je kršila 3. točko MSOV 102 - Izvajanje. Navedenega v Poročilu tudi ni utemeljila; poleg tega ni obrazložila natančne vsebine neizkoriščenih investicij za državne pomoči in neporabljenih vzpodbud državnih pomoči, in ne razlogov za neupoštevanje teh postavk pri oceni vrednosti, kar pomeni kršitev 1. točke MSOV 103 - Poročanje, saj Poročilo ne sporoča zadostnih informacij, potrebnih za pravilno razumevanje ocenjevanja vrednosti ali pregleda ocenjevanja vrednosti. Tožnica je tako kršila tudi 2. b) točko SPS 1, saj svojega dela ni opravila brez napake in ni upoštevala vseh sestavin, ki bi pomembno vplivale na oceno vrednosti, pri čemer navedena kršitev pomembno vpliva na oceno vrednosti, ki je zaradi tega napačna.

6Kot zaključi toženka, kršitvi iz 1. in 2. točke izreka izpodbijane odločbe pomenita kršitev prvega odstavka 88. člena ZRev-2. Sklicuje se na določbe 1. alineje drugega odstavka 99. člena in prvega odstavka 100. člena ZRev-2 ter ugotavlja, da je bilo mnenje o ocenjeni vrednosti podjetja A., d. o. o. na dan 30. 9. 2015 zaradi kršitve iz 2. točke izreka napačno. Ocenila je, da bo namen ukrepa nadzora izpolnjen tudi s pogojnim odvzemom dovoljenja, saj bi bil odvzem dovoljenja prekomeren ukrep, pri čemer je določila preizkusno dobo dveh let, zaradi pomembnega vpliva kršitve iz 2. točke izreka odločbe na ocenjeno vrednost ter nespoštovanja določb relevantne zakonodaje pri pripravi ocene vrednosti. Če bo tožnica v preizkusni dobi storila novo kršitev, bo skladno z ZRev-2 toženka preklicala pogojni odvzem dovoljenja in le-to odvzela. Pri utemeljitvi odločitve o plačilu nadomestila stroškov postopka izdaje izpodbijane odločbe se toženka sklicuje na drugi odstavek 76. člena ZRev-2 ter Tarifo o nadomestilih stroškov postopkov Agencije za javni nadzor nad revidiranjem (točka 3.4 ter prvi odstavek 6. člena).

7Tožnica je zoper izpodbijano navedeno odločbo vložila tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, naj razsodi, da se izpodbijana odločba odpravi in se postopek za odvzem dovoljenja proti tožnici ustavi, oziroma podredno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8V tožbi tožnica povzema potek celotnega postopka pred izdajo izpodbijane odločbe. Glede očitanih nepravilnosti iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe pojasnjuje, da je v času priprave Poročila razpolagala z računovodskimi izkazi družbe za obdobje 1. - 9. 2015 oziroma na dan 30. 9. 2015 ter planskim izkazom poslovnega izida za leto 2015. Družba, ki medletno ni zavezana javnemu poročanju in izdelavi računovodskih izkazov, po pojasnilu direktorja in vodje računovodstva običajno v zadnjem kvartalu leta knjiži večino izrednih dogodkov in korekcij za pretekla obdobja, zato zadnji kvartali leta ne odražajo realne slike poslovanja (so slabši od ostalih). Zato je pri oceni vrednosti uporabila letne podatke, ki so bolj relevantni in revidirani. Pri analizi preteklega poslovanja, na podlagi katere se je odločila za uporabljeno formulo, ni ugotovila nobene bistvene nelogičnosti letnih planskih podatkov v primerjavi z realiziranimi. Glede obratnega kapitala navaja, da je po analizi njegov delež v čistih prihodkih od prodaje v obdobju 2009 - 30. 9. 2015 nihal med 9,1 % in 27,6 %, povprečje obdobja 2009 - 2014 je znašalo 11,2 %, kar je uporabila za oceno normaliziranega deleža obratnega kapitala v čistih prihodkih od prodaje od leta 2020 dalje, v obdobju napovedi 2015 - 2020 pa je predvidela, da se postopno znižuje s 13,5% (leto 2014) na 11,2 % (leto 2020). Takšen izračun obratnega kapitala je prikazan tudi na str. 158 Poročila, v katerem je sprememba prilagojenega obratnega kapitala v letu 2015 sicer drugačna zaradi upoštevanja planskih podatkov celega leta 2015 in ne le zadnjega četrtletja tega leta, so pa predpostavke izračuna napovedi obratnega kapitala enake in se izračun ni spreminjal. Toženkino mnenje, da je bil z Izjavo predloženi izračun napravljen naknadno, je neutemeljeno in nedokazano, nesmiselna je tudi njena razprava o ugotovljenih nelogičnostih. Sama toženka priznava, da s podatkom o načrtovanih denarnih tokovih za zadnje četrtletje 2015 ne razpolaga in zato tožnici ne more očitati, da je ocenjena vrednost napačna. Kot je tožnica pojasnila v Izjavi, se je šele v nadzoru pri Inštitutu seznanila, da je bila na str. 111 Poročila prilepljena napačna tabela. Že takrat je, kot nato v Izjavi, pojasnila, da je naročnik v fazi priprave Poročila večkrat spremenil svoja pričakovanja glede datuma ocene vrednosti in predpostavk napovedi bodočega poslovanja, zato je bilo pripravljenih več izhodišč za izračun ocene vrednosti. Na str. 111 zadnje verzije Poročila je prilepljena tabela, ki glede na zadnjo naročnikovo zahtevo ni bila edina upoštevna, čeprav je bila končna ocena vrednosti 3.200.000 EUR enaka kot v tabeli s pravilnim izračunom (projekcija Diskontirani denarni tok A., d. o. o.). Tožnica meni, da ni kršila določb 1. točke MSOV 103 in 3. točke MSOV 102, saj je napovedane denarne tokove in obratni kapital izračunala po pravilih stroke, pri čemer je za leto 2015 upoštevala denarne tokove zadnjega četrtletja ter spremembo obratnega kapitala kot razliko med obratnim kapitalom na 31. 12. 2015 in na 30. 9. 2015. Zbrala je zadostne dokaze, s katerimi je zagotovila ustrezno podporo Poročilu in oceni vrednosti v njem, Poročilo sporoča vse bistvene informacije za pravilno razumevanje ter ni dvoumno niti zavajajoče, ocenjena vrednost je pravilna.

9V zvezi z očitki o neupoštevanju določil ZZRZI tožnica pojasnjuje, da v primeru, če se dobiček invalidskega podjetja porabi za povečanje osnovnega kapitala, v celoti pripade lastnikom. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) mora družba oblikovati zakonske rezerve v taki višini, da je vsota zneska teh in kapitalskih rezerv enaka 10 % ali v statutu določenem višjem odstotku osnovnega kapitala. Tožnica je v Poročilu ugotovila, da ima družba A., d. o. o. že oblikovane zakonske rezerve v višini 10 % osnovnega kapitala in da v družbeni pogodbi drugačen odstotek ni predviden. Če pa se dobiček porabi za enak namen kot finančna sredstva iz naslova oprostitev in olajšav, gre za pokrivanje stroškov v povezavi z invalidi, zato dobiček ne ostaja v družbi. Iz razgovora s poslovodstvom družbe je jasno izhajalo, da družba nerazporejenega dobička ne namerava uporabiti za enake namene kot finančna sredstva iz naslova oprostitev in olajšav, torej za pokrivanje omenjenih stroškov. Iz razgovora s poslovodjo in vodjo računovodstva je tudi izhajalo, da družba prejeta sredstva državnih pomoči, ki so vsa ustrezno evidentirana v računovodskih izkazih, porablja znotraj treh let in jih ne vrača (niti jih nikdar ni) Republiki Sloveniji oziroma Skladu. Takšna je bila na podlagi dolgoletnih izkušenj in predvidenih predpostavk bodočega poslovanja tudi ocena poslovodstva za prihodnje. Iz tabele na str. 42 Poročila je razvidno, da družba zneske neporabljenih državnih pomoči (neizkoriščenih investicij za državne pomoči in neporabljenih vzpodbud državnih pomoči) vodi zabilančno, zgolj kot evidenco za poročanje RS oziroma Skladu. Zabilančnih zneskov neporabljenih državnih pomoči pa ne gre šteti za dodatne potencialne obveznosti, zato pri izračunu ocene vrednosti niso bili biti upoštevani kot dolg. Iz poročil o državnih pomočeh/odstopljenih sredstvih, ki jih je družba v obdobju 2011- 2015 predložila RS oziroma Skladu, je razvidno, da so Skladu poročani zneski prejetih plačil enaki izvenbilančno vodenim zneskom. Na izkazovanje tovrstne evidence v izvenbilančnih prikazih revizor v vseh letih ni imel pripomb. O takšnem načinu izkazovanja finančnih vzpodbud v invalidskih podjetjih govorita tudi Čižmanova in Hiengova v strokovni reviji IKS, št. 8 – 9/2011 (str. 20 - 41).

10Kot nadaljuje tožnica, je v Izjavi izpostavila, da Poročilo temelji na podrobni analizi zgodovine izplačevanja dobička družbe v obdobju od 1995 do 30. 9. 2015, v katerem bi si družbeniki lahko izplačali skupaj 2.652.153 EUR dividend, vendar so jih zgolj 313.000 EUR. Kot izhaja iz projekcije Diskontirani denarni tok A., d. o. o., bi družbeniki glede na proste denarne tokove lahko sprejeli odločitev o izplačilu teh preteklih dobičkov. Tožnica je ob analizi bilanc stanja za obdobje 2010 - 30. 9. 2015 ugotovila, da v tem času družba 80 % (oziroma 60 % pred letom 2011) dobička poslovnega leta nikdar ni namenila za povečanje osnovnega kapitala ali za povečanje zakonskih rezerv in ne za enak namen kot finančna sredstva iz naslova dajatev in olajšav, temveč ga kot nerazporejeni dobiček prenaša iz leta v leto, skladno s sklepi skupščine družbenikov. To za revizorje ni bilo nikoli sporno, saj so vsem letnim poročilom dali pozitivno mnenje brez pridržkov. Ker dobiček ostaja v družbi, povečuje vrednost kapitala. Kot je tabelarično prikazano v tožbi, je imela družba v obdobju 2010 - 30. 9. 2015 ves čas oblikovane zakonske rezerve v višini 10 % osnovnega kapitala. Zaradi prenašanja čistega poslovnega izida se je kapital družbe z 2.123.914 EUR v letu 2010 do 30. 9. 2015 povečal na 4.079.560 EUR, kar je razvidno tudi iz revidiranih letnih poročil. Tožnica se je pri pripravi Poročila soočila s strokovnimi dilemami, zlasti kako pri oceni vrednosti upoštevati dobičke preteklih let, ki se lahko delijo (skupaj 2.339.153 EUR), ter kakšne bodoče denarne tokove upoštevati pri oceni vrednosti. Pri tem ni mogoče spregledati, da je Poročilo pripravila za davčni namen (določitev osnove za izračun davka od dobička iz kapitala fizičnih oseb) in je zato treba upoštevati tudi davčne predpise in prakso Finančne uprave RS; ocena vrednosti ni bila namenjena računovodskemu poročanju in ni imela vpliva na računovodske izkaze družbe. Tožnica je preučila razpoložljivo strokovno literaturo in ugotovila, da gre pri uporabi dobička invalidskih podjetij za slovensko posebnost, ki v ocenjevalski stroki ni formalizirana. Pri posvetovanju s kolegi oziroma preveritvi prakse pooblaščenih ocenjevalcev v Sloveniji je ugotovila, da običajna ocena vrednosti invalidskega podjetja (za različne namene) vključuje oceno s pomočjo metode bodočih diskontiranih denarnih tokov, upoštevaje pri tem 100 % in ne zgolj 20 % bodočih denarnih tokov oz. prilagojenega poslovnega izida iz poslovanja. Strokovna dilema se torej v praksi rešuje tako, kot jo je rešila tožnica v Poročilu. Takšno stališče je potrdila pri tujih strokovnjakih s področja ocenjevanja vrednosti podjetij.

11Tožnica opozarja, da bi bila, če bi pri oceni vrednosti upoštevala 20 % prilagojenega poslovnega izida iz poslovanja, ob nespremenjenih ostalih predpostavkah, ocenjena vrednost 100 % lastniškega kapitala v podjetju A., d. o. o. na dan 30. 9. 2015 manj kot 500.000 EUR. Glede na: odsotnost kakršnihkoli posebnih strokovnih usmeritev, strokovne literature oziroma člankov glede ocenjevanja vrednosti invalidskih podjetij; bodoče napovedi poslovanja družbe (povprečno 8.328.965 EUR letnih prihodkov in 494.639 letno prilagojenega poslovnega izida v obdobju 2016 - 2020); neizplačane zadržane dobičke preteklih let, ki se lahko delijo (2.339.153 EUR); davčni namen ocenjevanja vrednosti (za določitev davčne osnove oziroma vrednosti kapitala ob odsvojitvi za odmero davka od dobička iz kapitala fizičnih oseb v primeru njihove skupne odsvojitve deležev lastniškega kapitala podjetja), kar je toženka povsem spregledala; prvi odstavek 57. člena ZZRZI, po katerem se lahko dobiček poslovnega leta invalidskega podjetja nameni za zelo različne namene, ter izkušnje oziroma ocenjevalsko prakso glede invalidskih podjetij v Sloveniji, se je tožnica odločila, da pri oceni vrednosti podjetja v okviru metode bodočih diskontiranih denarnih tokov uporabi 100 % denarne tokove, ki jih bo podjetje v okviru načrtov ustvarjalo. Pri pripravi Poročila je preverila, da bodo prosti denarni tokovi družbe v bodoče omogočali, da se (lahko) delijo tudi pretekli neizplačani dobički, kar je razvidno iz Poročila. Nenazadnje, če se ocena vrednosti podjetja na 30. 9. 2015 z upoštevanjem 100 % prilagojenega poslovnega izida iz poslovanja (3.200.000 EUR) primerja z oceno na podlagi upoštevanja 20 % prilagojenega poslovnega izida iz poslovanja (manj kot 500.000 EUR), slednja glede na vse navedene argumente nikakor ni realna. To je v priloženem mnenju potrdil dr. B. B., direktor družbe Z., svetovanje, d. o. o., sicer pa docent na ... fakulteti Univerze v ... . Pritrdil je, da zadržani dobički, ki ostajajo v podjetju, zvišujejo sedanjo vrednost izvršilne cene opcije opustitve podjetja, pri čemer že samo v prejšnjih letih nastali neizplačani dobički nekajkrat presegajo oceno vrednosti podjetja, ki bi upoštevala zgolj sedanjo vrednost na podlagi 20 % letnih dobičkov. Tožnica dodaja, da so, kot izhaja iz letnega poročila družbe za leto 2016, družbeniki 28. 9. 2016 poslovne deleže, ki skupaj predstavljajo 13,8870 % osnovnega kapitala družbe, tej prodali za 631.504 EUR, torej po vrednosti, ki je bistveno višja od toženkine ocenjene vrednosti 100 % poslovnega deleža družbe. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da naj bi po mnenju toženke tržna vrednost vseh poslovnih deležev v družbi A., d. o. o. na 30. 9. 2015 znašala manj kot 320.000 EUR (pri čemer metoda in sam izračun toženke iz odločbe ni razviden), kar pomeni, da bi tržna vrednost 13,8870 % deleža družbe znašala približno 44.000 EUR. Pravilnost tožničine ocene vrednosti je potrdil tudi mag. C. C. v mnenju z dne 9. 2. 2018, iz katerega izhaja, da je toženkin izračun vrednosti očitno napačen oziroma da takšne ocene vrednosti ne bi sprejel noben finančni urad v Sloveniji.

12Tožnica ugovarja, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena. Toženka se ni opredelila do dejstev in dokazov v tožničini Izjavi, le-to zgolj pavšalno povzema in ponavlja obrazložitev odločbe o začetku postopka. Zlasti se ni opredelila do izpostavljene strokovne dileme, to je, da je pri oceni vrednosti invalidskega podjetja pravilen in v praksi uporabljan pristop z upoštevanjem 100 % prilagojenega poslovnega izida iz poslovanja oziroma denarnega toka poslovnega leta. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tako ni razvidno, zakaj naj bi bila ocena vrednosti napačna, čeprav je breme o tem na toženki. Iz izračuna sedanjih prostih denarnih tokov, ki naj bi ga napravila, izhaja, da je poslovni izid po davkih znižala za 80 % in uporabila diskontno mero 13,8 %, vendar ni obrazložila, zakaj je poslovni izid po davkih treba znižati za 80 %, saj takšna zahteva ne izhaja iz MSOV ali ZZRZI. Povedano toliko bolj velja, ker je tožnica izkazala, da njen način vrednotenja uporabljajo tudi drugi pooblaščeni ocenjevalci vrednosti. Ali je A. A. seznanjen, da bo njegovo stališče uporabljeno v tem postopku, ni pravno pomembno, pomembna je vsebina njegovega mnenja, ki pritrjuje tožničinemu stališču. Iz obrazložitve ni razvidno, na podlagi česa je toženka sklepala, da A. A. (ki je mednarodno priznan strokovnjak s področja ocenjevanja vrednosti podjetij, izvedenec pred zveznimi in državnimi sodišči v Indiani, ZDA, mediator in arbiter pri tribunalu newyorške borze vrednostnih papirjev ter avtor več kot 30 člankov in strokovnih del s področja poslovne strategije, metod ocenjevanja vrednosti in ekonomske analize) ne pozna specifike lokalne zakonodaje s področja invalidskih podjetij. Iz predložene elektronske korespondence izhaja nasprotno: D. D. je A. A. pojasnila specifiko invalidskih podjetij, zlasti vsebino 57. člena ZZRZI, in ga prosila za pojasnilo, kako oceniti vrednost takšnega podjetja (ali se v izkazu denarnega toka upošteva celoten dobiček ali zgolj 20 % dobička poslovnega leta, ki se sme izplačati kot dividenda); A. A. je izrazil mnenje, da je primerneje uporabiti celoten dobiček poslovnega leta, čeprav se zgolj 20 % le-tega lahko izplača kot dividenda, saj se preostali del lahko uporabi za investicije v novo opremo, zmanjševanje zadolženosti podjetja, ipd. Podobno z drugega zornega kota v svojem mnenju ugotavlja dr. B. B., ki izpostavlja splošno znano kritiko dividendnih modelov vrednotenja podjetij v primerih, ko so dopustne (in izplačane) dividende konsistentno nižje od ekonomsko možnih, saj v takih primerih ti modeli ocenjevanja vrednosti podcenijo vrednost lastniških deležev v podjetju, kar v primeru ocene vrednosti za davčni namen ni dopustno.

13Po mnenju tožnice je v izpodbijani odločbi napačno uporabljeno materialno pravo. Določilo prvega odstavka 57. člena ZZRZI, po katerem se v primeru invalidskega podjetja le 20 % dobička poslovnega leta lahko uporabi za izplačilo dividend, ne pomeni, da zgolj teh 20 % dobička predstavlja vrednost podjetja, saj tudi razporeditev dobička med postavke kapitala pomeni vrednost, ki si jo lahko lastnik tudi izplača. V primeru likvidacije družbe se po poplačilu njenih dolgov preostalo premoženje razdeli med družbenike v sorazmerju s kapitalskimi deleži (prvi odstavek 129. člena ZGD-1), kar velja tudi za invalidska podjetja. Čeprav ima takšno podjetje večji del dobička razdeljen med postavke kapitala oziroma ga vodi kot nerazporejeni dobiček, to ne pomeni, da nima vrednosti oziroma da je treba pri oceni vrednosti upoštevati zgolj 20 % poslovnega izida po davkih.

14V nadaljevanju tožnica utemeljuje, da je Poročilo ustrezno obrazloženo in da je v njem podrobno pojasnila računovodske postavke, povezane z zakonodajo o invalidskih podjetjih. Na str. 23 Poročila je pojasnila, da je družba A., d. o. o. registrirana kot invalidsko podjetje, pri čemer lahko kot invalidsko podjetje posluje vsaka gospodarska družba, ki je registrirana kot d.o.o., d.d. ali k.d.d., če med celim poslovnim letom zaposluje in usposablja najmanj 40 % invalidov od vseh zaposlenih v družbi. Opozorila je na določbo prvega odstavka 57. člena ZZRZI. Na str. 24 Poročila je opozorila, da morajo delodajalci, ki zaradi zaposlenih invalidov pridobijo sredstva iz naslova oprostitev in ugodnosti pri plačevanju prispevkov, nagrade za preseganje kvote in subvencioniranje plač invalidom zaradi doseganja nižjih delovnih rezultatov, ta sredstva prikazovati na posebnem kontu, način porabe teh sredstev pa urejata 33. in 34. člen Uredbe 651/2014/EU; pojasnila je tudi, katere finančne vzpodbude se lahko priznajo za enakopravnejše vključevanje invalidov v zaposlitev. Na str. 35 Poročila je izpostavila, da družba pripoznava rezervacije, ko so zanje izpolnjeni pogoji, in sicer v breme ustreznih stroškov oziroma dohodkov. Pri tem so med dolgoročnimi rezervacijami izkazane dolgoročne rezervacije za jubilejne nagrade in odpravnine ter dolgoročne rezervacije iz naslova odstopljenih prispevkov na in iz plač za invalidska podjetja. Na str. 37 - 39 Poročila je pojasnila, da je leta 2014 družba ustvarila 52,9 % več čistih prihodkov kot leta 2010, kosmati donos od poslovanja (prikazan v tabeli št. 9 na str. 37) pa je bil celotno proučevano obdobje višji od čistih prihodkov od prodaje zlasti na račun črpanja rezervacij za vzpodbude na področju zaposlovanja invalidov in ohranjanja delovnih mest zanje. Na str. 71 Poročila je obrazložila, da h kosmatemu donosu od poslovanja pomemben delež prispevajo tudi drugi poslovni prihodki (med 8,5 in 11,4 %), in sicer predvsem na račun prihodkov iz naslova odprave rezervacij za vzpodbude na področju zaposlovanja invalidov in ohranjanja delovnih mest za invalide. Iz str. 41 Poročila je razvidna ugotovitev, da med rezervacijami podjetje na dan 30. 9. 2015 izkazuje rezervacije za jubilejne nagrade (45.166 EUR) in odpravnine ob upokojitvi (168.515 EUR) ter rezervacije za prejete državne podpore (odstopljena sredstva iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vseh zaposlenih v višini 587.449 EUR), ki jih mora, ker je registrirano kot invalidsko podjetje, porabiti v skladu z ZZRZI oziroma 33. in 34. členom Uredbe 651/2014/EU (100 % za amortizacijo opredmetenih osnovnih sredstev in 75 % bruto plač invalidov). Med poslovnimi odhodki podjetja so v celotnem proučevanem obdobju prevladovali stroški porabljenega osnovnega materiala in stroški dela (določen del plač in prispevkov je, ker ima podjetje status invalidskega podjetja, sicer refundiran, kar pa se prikazuje preko drugih poslovnih prihodkov). Glede na status invalidskega podjetja in davčne olajšave iz tega naslova je družba vsa leta dosegala precej nižjo efektivno davčno stopnjo v primerjavi z zakonsko določeno, kar je prikazano v tabeli 12 na str. 39 Poročila. Poročilo izpolnjuje vse zahteve iz 1. točke MSOV 103, vsebuje namreč vse informacije, ki jih naročnik ali drug uporabnik potrebuje za pravilno razumevanje ocenjevanja vrednosti, saj se iz njega da razbrati, na čem je tožnica ocenila vrednost podjetja, informacije so prikazane jasno in na način, da je iz Poročila mogoče razbrati vsebino neizkoriščenih investicij in neuporabljenih vzpodbud državnih pomoči, prav tako je razvidno, kako so bile te postavke upoštevane pri oceni vrednosti. Poročilo ni dvoumno in ni zavajajoče.

15Tožnica iz previdnosti ugovarja še, da je izpodbijana odločba tudi glede izbire ukrepa oziroma sankcije bistveno pomanjkljivo obrazložena. Iz odločbe ni razvidno, zakaj naj bi bil v konkretnem primeru primeren izrečeni ukrep, ki je po mnenju tožnice nesorazmeren očitanim kršitvam, in ne milejši ukrep, to je opomin.

16Kot dokaze za svoje navedbe v tožbi predlaga: izpodbijano odločbo, Poročilo, zapisnik z dne 16. 5. 2017, priporočila Inštituta z dne 12. 6. 2017, odločbo o začetku postopka, projekcijo Diskontirani denarni tok A., d. o. o., revidirana letna poročila družbe A., d. o. o. za poslovna leta 2010 do 2016, podatke iz izkaza bilančnega dobička/izgube za leto 2011, podatke o državnih pomočeh za leto 2012, podatke o odstopljenih sredstvih za leti 2013 in 2014, podatke o državnih pomočeh za leto 2015, svojo Izjavo z dne 12. 10. 2017 s prilogami, elektronsko korespondenco med D. D. in A. A. z dne 5. 10. 2017 in 6. 10. 2017, izpis podatkov iz življenjepisa A. A. s spletnega portala bloomberg.com, mnenje dr. B. B. in izsek iz opisa dividendnih modelov ocenjevanja vrednosti, na katerega se v mnenju sklicuje (str. 1 do 5 dokumenta, ki je sicer v celoti dosegljiv na spletu), izpis osebne bibliografije dr. B. B. iz sistema cobiss, mnenje mag. C. C. z dne 9. 2. 2018 in izpis njegovih strokovnih referenc, odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-05-2/2017-2 z dne 17. 11. 2017 (katere predložitev naj sodišče naloži Ministrstvu za finance ali FURS, ki hrani spis zadevnega davčnega postopka, saj tožnica v njem ni bila udeležena in sama ne razpolaga s to listino, s katero bi dokazovala, da se za določitev vrednosti kapitala ob odsvojitvi priznava stanje knjigovodske vrednosti kapitala za leto pred tem, ko je bila odsvojitev realizirana), vpogled v vse ocene vrednosti podjetij, ki imajo status invalidskega podjetja, in ocene vrednosti vseh skupin podjetij, ki imajo v lasti odvisne družbe s statusom invalidskega podjetja, v Sloveniji za zadnjih 6 let (te ocene vrednosti naj sodišče pridobi preko Inštituta, tožnica namreč sama nima dostopa do poročil, ki so zaupne narave, in prakse ocenjevalcev vrednosti zato drugače ne more dokazati), predlaga tudi postavitev izvedenca za področje ekonomije, podpodročje vrednotenje podjetij (ki naj po pregledu sodnega spisa in omenjenih ocen vrednosti poda izvid in mnenje, kakšna so praksa in pravila stroke ocenjevanja vrednosti invalidskih podjetij, ob upoštevanju namena ocenjevanja, zlasti naj pojasni, ali je pri oceni vrednosti podjetja za davčni namen z uporabo metode diskontiranega denarnega toka v okviru na donosu zasnovanega načina pravilno oziroma dopustno znižati poslovni izid po davkih za 80 %).

17Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Uvodoma poudarja, da tožnica s tožbo ne izpodbija tudi odločbe o začetku postopka, kar pomeni, da je ta odločba, v kateri so izpostavljena vsa dejstva in dokazi, na katerih temelji (tudi) izpodbijana odločba, postala pravnomočna.

18Kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, ki se nanašajo na 1. točko izreka izpodbijane odločbe. Na pojasnilo, da je tožnica raje uporabila letne podatke, ker so ti revidirani, odgovarja, da se je uporaba celoletnih podatkov nanašala na plan in ne realizacijo, zato tudi ti podatki niso bili revidirani. Obrazlaga, da iz letnega poročila družbe A., d. o. o. za leto 2015 izhaja, da je bil zadnji kvartal leta 2015 dejansko celo boljši od povprečja prvih treh kvartalov, kar tabelarično prikaže. Iz analize izhaja, da je bil 4. kvartal leta 2015 po poslovnem izidu iz poslovanja za 2,5-krat boljši od povprečja prvih treh kvartalov tega leta, medtem ko je tožnica v projekciji upoštevala izgubo iz poslovanja v višini 55.414 EUR. Razlika med upoštevanim in dejanskim realiziranim zneskom je 439.858 EUR. Velika je bila tudi razlika pri amortizaciji: tožnica je v zadnjem kvartalu 2015 upoštevala 50.947 EUR amortizacije, dejansko obračunana pa je bila skladna s povprečjem prvih treh kvartalov tega leta in je znašala 199.770 EUR. Iz letnega poročila ni razumeti, da družba poslovnih dogodkov med letom ne knjiži dosledno, kar vse zgolj dodatno potrjuje s tem povezane zaključke toženke. Ta meni, da podrobnejše analiziranje celoletnih planskih podatkov za leto 2015 in celoletnih postavk glede na predhodna leta ni smiselno, saj tožnici ne očita, da planski podatki za leto 2015 niso bili logični, ampak da ni upoštevala, da je treba pri oceni vrednosti na datum 30. 9. 2015 tako pri napovedi denarnega toka kot pri napovedi sprememb obratnega kapitala upoštevati le načrtovane denarne tokove za zadnje četrtletje leta 2015 in ne celoletnih denarnih tokov za leto 2015, saj je tožnica ocenjevala podjetje na dan 30. 9. 2015 in ne na 31. 12. 2014. Tožničina navedba, da je po pomoti v Poročilo prilepila napačne številke, ki temeljijo na celem letu 2015, ne drži. Tudi sicer to ne bi spremenilo dejstva, da je bila pri oceni vrednosti družbe v Poročilu upoštevana neustrezna projekcija bodočega poslovanja, ki je temeljila na celem letu 2015, namesto da bi tožnica upoštevala samo zadnji kvartal leta 2015.

19Glede tožbenih navedb v zvezi z 2. točko izreka izpodbijane odločbe toženka opozarja, da sta tožbi priloženi mnenji dr. B. B. in mag. C. C. podani prepozno, zato jih sodišče ne sme upoštevati. Dodatno opozarja, da toženka s tema mnenjema ni razpolagala v okviru postopka za izrek odvzema dovoljenja niti v času priprave Poročila. Glede ugovora, da je spregledala davčni namen ocenjevanja, odgovarja, da to pri presoji kršitve pravil ocenjevanja vrednosti v konkretnem primeru ne igra vloge, saj bi tožnica, kot je razumeti iz njenih pojasnil, enako ravnala, če bi pripravljala oceno vrednosti invalidskega podjetja za drugačen namen. Po mnenju toženke se tožnica z navajanjem višine zadržanih dobičkov in možnosti za njihovo delitev oddaljuje od očitane kršitve, da ni upoštevala prvega odstavka 57. člena ZZRZI. Če bi predvidela, da se lahko izplačajo zadržani dobički iz preteklih let, bi morala oceno vrednosti zasnovati na dividendnem modelu. Ne glede na prakso invalidskih podjetij o uporabi dobička bi morala upoštevati specifiko ocenjevanega podjetja z vidika zanj veljavne zakonodaje. Tudi ob predpostavki, da ustvarjen dobiček povečuje vrednost podjetja, bi se morala opredeliti do zakonskih določil o uporabi dobička invalidskega podjetja, tako pri pripravi ocene vrednosti kot pri pripravi Poročila. Popoln spregled zakonskih določil je nesprejemljiv in predstavlja pomembno kršitev pravil ocenjevanja vrednosti. Glede navedb, da je bil 13,887 % poslovni delež družbe v letu 2016 prodan po bistveno višji vrednosti (631.504 EUR), kot je bila ocenjena s strani toženke (44.400 EUR), ta izpostavlja, da je šlo za prodajo med povezanimi osebami, zato se težko le na podlagi izvedene transakcije trdi, da gre za tržno ceno. Toženka nima vpogleda v oceno vrednosti, ki je bila opravljena za namen te prodaje, in njeno metodologijo. Tožničin dokazni predlog za postavitev izvedenca ustrezne stroke je prepozen in tudi neobrazložen.

20Toženka zavrača očitek, da izpodbijana odločba ni obrazložena. V njej je opredeljena kršitev, toženka pa se je smiselno opredelila tudi do vseh navedb v Izjavi. Meni, da je tožnica Poročilo pripravila na enak način, kot bi ga, če podjetje ne bi imelo statusa invalidskega podjetja, in da ni upoštevala specifik, ki veljajo za takšna podjetja. Navedeno ne pomeni, da bi tožnica morala upoštevati, da le 20 % čistega dobička predstavlja prosti denarni tok, ker ZZRZI dopušča tudi druge možnosti porabe le-tega, pomeni pa, da bi pri pripravi ocene vrednosti in Poročila morala proučiti zakonske omejitve pri izplačilu dobička in se do njih opredeliti z vidika ocene vrednosti za lastnika. Invalidsko podjetje ima z vidika dostopa do ustvarjenega dobička za lastnika pomembno več omejitev, kar vpliva tako na likvidnost lastniških deležev kot na dividendno donosnost. Toženka dodaja, da se v okviru svojih pristojnosti ne more opredeljevati, kakšen denarni tok bi bil za pripravo ocene vrednosti primeren, ker nima vseh podlag za to, niti ni namen nadzora, da se izvede samostojna ocena vrednosti. V odločbi je bil hipotetičen izračun na podlagi uporabljenih (in pojasnjenih) predpostavk dodan za prikaz, kako pomembno nižji so lahko denarni tokovi za lastnike invalidskih podjetij ob upoštevanju relevantne zakonodaje. V primeru strokovnih dilem, če so te obstajale v času priprave Poročila, bi tožnica morala pridobiti strokovno mnenje ali stališče strokovnega združenja, ne pa da pričakuje, da ji bo dileme v postopku nadzora reševal sektorski regulator, ki o njihovem domnevnem obstoju ni bil nikoli obveščen ali zaprošen za mnenje.

21V zvezi s tožbenim ugovorom o napačno uporabljenem materialnem pravu toženka navaja, da je bila ocena vrednosti izdelana pod predpostavko delujočega podjetja z metodologijo diskontiranja denarnih tokov, ki ne vključuje scenarija likvidacije. V primeru le-te pooblaščeni ocenjevalci uporabljajo metodo neto vrednosti sredstev, pri čemer upoštevajo tudi vse stroške likvidacije, vključno z izplačilom odpravnin. Posploševanje, da lastniki ob likvidaciji lahko dostopajo do celotnih zadržanih dobičkov, ni ustrezno, saj mora lastnik invalidskega podjetja del kapitala porabiti za stroške likvidacije in odpravnine zaposlenim. Omejitev iz prvega odstavka 57. člena ZZRZI za obstoječega lastnika ali hipotetičnega kupca lastniškega deleža v invalidskem podjetju pomeni, da tekom poslovanja podjetja ne more razpolagati s celotnimi ustvarjenimi prostimi denarnimi tokovi, ker gre za regulirano podjetje, ustanovljeno z namenom zaposlovanja invalidov. Ključna konkurenčna prednost invalidskih podjetij je v nižjih stroških dela (ker so oproščena plačevanja prispevkov in davkov za zaposlene, imajo lahko nižje cene od konkurence), zato je zakonodajalec po drugi strani lastnike omejil pri izplačevanju dobička (ki je delno posledica neplačila davkov in prispevkov). Ta omejitev je ključna za dolgoročni obstoj in razvoj invalidskih podjetij in ni ustrezno, da se je tožnica do nje pri pripravi ocene vrednosti ogradila. Toženka poudarja, da nikoli ni zavzela stališča, da bi tožnica morala uporabiti zgolj 20 % bodočih denarnih tokov. 20 % se je nanašalo na čisti dobiček, kar je le ena od sestavin bodočih denarnih tokov pri ocenjevanju vrednosti podjetja. Termin prosti denarni tokovi je širši od dobička, v njihov izračun pri oceni vrednosti invalidskega podjetja pa poleg dobička iz poslovanja po davkih sodijo še amortizacija, gibanje sestavin obratnega kapitala (terjatev, poslovnih obveznosti, zalog in kratkoročnih razmejitev) ter neto investicije.

22Glede navedb tožnice, da je Poročilu ustrezno obrazložila in podrobno pojasnila vse računovodske postavke, povezane z zakonodajo invalidskih podjetij, toženka odgovarja, da se je očitek nanašal na neutemeljitev neupoštevanja določila prvega odstavka 57. člena ZZRZI, po drugi strani pa na manjkajočo utemeljitev razlogov za neupoštevanje neizkoriščenih investicij za državne pomoči in neporabljenih vzpodbud državnih pomoči pri oceni vrednosti. Kršitev se ne nanaša na prikaz teh postavk v analizi preteklega poslovanja, kjer so bile ustrezno razkrite. V tabeli 18 na str. 42 Poročila so prikazane neizkoriščene investicije za državne pomoči v višini 689.374 EUR in neporabljene vzpodbude državnih pomoči v višini 536.279 EUR, vendar brez pojasnila njihove vsebine in razlogov za neupoštevanje teh postavk pri oceni vrednosti.

23Sklepno toženka v odgovoru navaja, da je na 7. in 8. strani izpodbijane odločbe pojasnila, zakaj je mnenje v Poročilu napačno. Ob predpostavkah, kot jih je uporabila tožnica, bi bila ocenjena vrednost podjetja, ob upoštevanju zakonskih določil glede uporabe dobička za invalidska podjetja, nižja za več kot 90 %. To je pomembna napaka, kar je razlog za odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca, saj je ocenjena vrednost napačna. Tožnica se v Izjavi in tožbi sklicuje na pavšalna oziroma naknadno pridobljena mnenja. Pri ocenjevanju vrednosti invalidskega podjetja ne gre za strokovno dilemo, temveč je vzrok za nastalo napako neupoštevanje določila ZZRZI, ki omejuje lastnike invalidskega podjetja pri razpolaganju z ustvarjenimi prostimi denarnimi tokovi. Po mnenju toženke je ukrep pogojnega odvzema dovoljenja sorazmeren in primeren glede na konkretne kršitve, odločitev pa tudi s tega vidika natančno obrazložena.

K I. točki izreka:

24Tožba je utemeljena.

25Predmet presoje v tem sodnem postopku je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe z izrekom, ki je naveden v 1. točki te obrazložitve. Z njim je toženka ugotovila, da je tožnica kot pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij pri pripravi Poročila kršila 88. člen ZRev-2, saj je, kot je opisano v 1. in 2. točki izreka odločbe, kršila določbe 3. točke MSOV 102 - Izvajanje, 1. točke MSOV 103 - Poročanje in 2.b) točke SPS 1; zaradi kršitev pravil ocenjevanja vrednosti iz 2. točke izreka je bilo mnenje o ocenjeni vrednosti napačno, zato je toženka tožnici izrekla ukrep odvzema v izreku opredeljenega dovoljenja, pri čemer je odločila, da se ne bo izvršil, če tožnica v preizkusni dobi dveh let od dneva pravnomočnosti izpodbijane odločbe ne bo storila nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin.

26Za izdajo izpodbijane odločbe in posledično za njeno presojo v tem sporu so relevantne določbe ZRev-2 v besedilu, kot je veljalo ob izdaji odločbe (Uradni list RS, št. 65/08 in 63/13-ZS-K).

27ZRev-2 v 88. členu določa, da mora ocenjevanje vrednosti po tem zakonu potekati na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti, ki vključujejo Mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti Odbora za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti, druga pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih izdaja oziroma določa Slovenski inštitut za revizijo, ter druge zakone, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik premoženja, in predpise, izdane na njegovi podlagi (v nadaljevanju: pravila ocenjevanja vrednosti). Relevantne določbe točke 3 MSOV 102 - Izvajanje, točke 1 MSOV 103 - Poročanje in točke 2. b) SPS so navedene že v povzetku izpodbijane odločbe in jih sodišče na tem mestu ponovno ne citira. Za obravnavano zadevo je pomembna še določba prvega odstavka 57. člena ZZRZI, da morajo invalidska podjetja in zaposlitveni centri najmanj 80 % dobička poslovnega leta nameniti za povečanje osnovnega kapitala družbe, povečanje zakonskih rezerv ali ga porabiti za enak namen kakor finančna sredstva iz naslova oprostitev in olajšav iz 61. člena tega zakona.

28Nad pooblaščenimi ocenjevalci se opravlja nadzor z namenom preverjanja, če pri opravljanju ocenjevanja vrednosti ravnajo v skladu s pravili ocenjevanja vrednosti (92. člen ZRev-2). Nadzor opravljajo nadzorni organi, in sicer, med drugim, z opravljanjem pregledov dela pooblaščenih ocenjevalcev in z izrekanjem ukrepov nadzora po tem zakonu (93. člen ZRev-2). V skladu s 97. členom tega zakona lahko Agencija pooblaščenim ocenjevalcem izreče naslednje ukrepe: 1. odreditev odprave kršitev; 2. opomin; 3. odvzem dovoljenja. Na podlagi 99. člena ZRev-2, Agencija odvzame dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca: če je bilo dovoljenje pridobljeno z navajanjem neresničnih podatkov (1. alineja prvega odstavka), če je oseba pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje zoper premoženje oziroma gospodarstvo in kazen še ni bila izbrisana iz uradne evidence (2. alineja prvega odstavka); dovoljenje odvzame tudi, če pooblaščeni ocenjevalec pri izvajanju ocenjevanja vrednosti premoženja: krši pravila ocenjevanja vrednosti in je zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev tega mnenja napačna oziroma zavajajoča (1. alineja drugega odstavka), krši dolžnost varovanja zaupnih podatkov (2. alineja drugega odstavka), ponavljajoče krši določbe tega zakona oziroma drugih zakonov in predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja oziroma pravila ocenjevanja vrednosti, tako da mu je bil zaradi tovrstnih kršitev že dvakrat izrečen opomin (3. alineja drugega odstavka). V skladu s prvim odstavkom 100. člena ZRev-2 Agencija z odločbo o odvzemu dovoljenja lahko izreče, da se odvzem ne bo izvršil, če pooblaščeni ocenjevalec v času, ki ga določi Agencija, ki pa ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od dveh let, ne bo storil nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin. Če pooblaščeni ocenjevalec v preizkusni dobi stori novo kršitev, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin, toženka prekliče pogojni odvzem dovoljenja in dovoljenje odvzame (drugi odstavek 100. člena ZRev-2). V skladu s 101. členom tega zakona, Agencija pooblaščenemu ocenjevalcu izreče opomin, če ta krši določbe ZRev-2 oziroma drugih zakonov in predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja, oziroma standarde ocenjevanja vrednosti, in ni pogojev za odvzem oziroma pogojni odvzem dovoljenja.

29ZRev-2 ureja tudi postopek, po katerem nadzorni organi izvajajo nadzor, ter postopek sodnega varstva zoper njihove odločitve. Če ni v ZRev-2 drugače določeno, se v skladu s drugim odstavkom njegovega 102. člena za postopek odločanja nadzornega organa, kot je obravnavani, uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, torej določbe ZUP. O začetku postopka za odvzem dovoljenja odloči Agencija (v času obravnavanega postopka) z odločbo (sedaj s sklepom), če iz podatkov, s katerimi razpolaga, izhaja utemeljen sum, da je podan kateri od razlogov za odvzem dovoljenja, določen z zakonom; odločba o začetku postopka za odvzem dovoljenja je morala vsebovati: določen opis dejanja, ravnanj ali okoliščin, ki naj bi bile razlog za začetek postopka, navedbo listin in drugih dokazov, na podlagi katerih je Agencija zaključila, da obstaja takšen utemeljen sum, in obrazložitev odločitve o začetku postopka (prvi do tretji odstavek 138. člena ZRev-2). Po četrtem odstavku tega člena se v odločbi o začetku postopka določi tudi rok (ne krajši od 15 in ne daljši od 30 dni od vročitve odločbe), v katerem se subjekt nadzora lahko izjavi o razlogih za začetek postopka. V skladu s prvim odstavkom 139. člena ZRev-2 lahko subjekt nadzora v izjavi o razlogih za odvzem dovoljenja navaja dejstva, iz katerih izhaja, da odvzem dovoljenja ni utemeljen, in predlaga dokaze, s katerimi utemeljuje obstoj zatrjevanih dejstev; če se sklicuje na listinske dokaze, jih mora priložiti izjavi. Če tega ne stori, se v skladu s drugim odstavkom 139. člena ZRev-2 ne uporabljajo določbe ZUP o nepopolnih vlogah, temveč Agencija pri odločanju upošteva zgolj tiste dokaze, ki so priloženi izjavi. Po izteku roka za izjavo o razlogih za odvzem dovoljenja subjekt nadzora nima pravice navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (tretji odstavek 139. člena ZRev-2). Skladno s prvim odstavkom 142. člen ZRev-2, veljavnim ob izdaji izpodbijane odločbe, je moral izrek odločbe o odvzemu dovoljenja obsegati: odločitev o odvzemu dovoljenja, z označbo številke in datuma izdaje dovoljenja, firmo in sedež oziroma ime in priimek ter datum rojstva subjekta nadzora, ki mu je dovoljenje odvzeto, ter določen opis dejanja ravnanj ali okoliščin, ki so razlog za odvzem dovoljenja; v drugem odstavku istega člena pa je bilo določeno, da mora biti odločba o odvzemu dovoljenja obrazložena.

30Za postopek sodnega varstva proti odločbam nadzornega organa se v skladu s 109. členom ZRev-2, če ni v tem zakonu drugače določeno, uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni spor (torej ZUS-1). Proti odločbi, s katero je Agencija začela postopek za odvzem dovoljenja, ni posebnega postopka sodnega varstva, ampak se takšna odločba lahko izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi o odvzemu dovoljenja (110. člen ZRev-2). Tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (113. člen ZRev-2). Sodišče odloča praviloma brez obravnave (115. člen ZRev-2). Odločbo nadzornega organa preizkusi v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz zakona, ki ureja upravni spor (114. člen ZRev-2).

31Nadzorni organi (Inštitut, Agencija) nadzor nad delom pooblaščenih ocenjevalcev opravljajo v javnem interesu. Ocenjevanje vrednosti mora namreč zagotavljati resničen in pošten prikaz vrednosti podjetij ter je hkrati najcelovitejši vir informacij o vrednosti gospodarskega subjekta na trgu in podlaga za odločanje drugih gospodarskih subjektov oziroma posameznikov. Pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih morajo upoštevati pooblaščeni ocenjevalci, so pretežno pravila stroke oziroma ima njihova uporaba poudarjene strokovne-tehnične vidike. Pri razlagi takšnih pravil oziroma ugotavljanju pravilnosti njihove uporabe imajo nadzorni organi določeno polje lastne strokovne presoje. Sodna presoja odločitev, ki temeljijo na takšni podlagi, se opravi predvsem preko (preizkusa) njihove obrazložitve. Kar pomeni, da morajo biti vsa relevantna dejanska in pravna vprašanja, vključno z njihovimi strokovni vidiki, razčiščena že v postopku izdaje izpodbijane odločbe. To sledi tudi iz predhodno opisanih specialnih določb postopka po ZRev-2, po katerih v postopku sodnega varstva tožnik ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, sodišče odloča praviloma brez glavne obravnave, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb postopka iz ZUS-1. Takšna kršitev je skladno s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 vselej podana, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. ZUP v 7. točki drugega odstavka 237. člena določa, da se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka šteje, če se odločbe ne da preizkusiti. S tega vidika je relevanten še prvi odstavek 214. člena ZUP, ki predpisuje obvezne sestavine obrazložitve upravne odločbe. Pri tem že iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije izhaja zahteva, da se mora organ opredeliti do vseh navedb in dokazov kot tudi do vseh pravnih stališč stranke. Bolj kot so pravila (strokovne narave), na katerih temelji odločitev, pomensko odprta (kot so tudi pravila MSOV in SPS, na katera se sklicuje toženka v izpodbijani odločbi), bolj mora biti obrazložitev nadzornega organa (da jo lahko stranka učinkovito izpodbija, sodišče pa ustrezno preizkusi) konkretna in izčrpna. Že na tem mestu zato sodišče zavrača sklicevanje toženke iz odgovora na tožbo, da v postopku nadzora ni dolžna reševati morebitnih strokovnih dilem tožnice. Na toženki je, da obrazloženo odgovori na vse pomisleke stranke, tudi glede strokovnih stališč ali izhodišč. Še toliko bolj to velja glede na to, da gre za odločbo o izreku ukrepa, ki je, kot izhaja umestitve v določbe 99. člena ZRev-2, predviden za najhujše kršitve, in glede na posledice, ki jih ima takšen ukrep za stranko, ki se ji izreče, četudi pogojno (saj se prekliče že ob prvi kršitvi, zaradi katere je mogoče izreči opomin).

32Po navedenem sodišče zaradi poudarjanja toženke, da je odločba o začetku postopka pravnomočna, pojasnjuje, da je (četudi tožnica formalno ne izpodbija omenjene odločbe, prereka pa že v njej podane ugotovitve, ki so povzete v izpodbijano odločbo) to pravnomočnost (glede na to, kaj je po 138. členu ZRev-2 bistvo takšne odločbe, in glede na v konkretni odločbi z dne 12. 9. 2017 dani pravni pouk) mogoče razumeti zgolj v smislu, da je pravnomočna odločitev o začetku postopka za odvzem dovoljenja. Toženka se tako ne more sklicevati, da bi bile že pravnomočne tudi v odločbi o začetku postopka navedene ugotovitve.

33Sodišče sodi, da je bila tožnica z odločbo o začetku postopka ustrezno seznanjena, kaj se ji očita (katera dejanja, ravnanja oziroma okoliščine so razlog za začetek postopka) in na podlagi katerih listin oziroma dokazov. Skladno z ZRev-2 (138. in 139. člen) ji je bila dana možnost, da se v roku 30 dni od vročitve odločbe o začetku postopka (ki je bila opravljena 14. 9. 2017) izjavi o razlogih za začetek postopka za odvzem dovoljenja, da v izjavi navaja dejstva, iz katerih izhaja, da takšen ukrep nadzora ni utemeljen, in predlaga dokaze za svoje navedbe, pri čemer je bila jasno opozorjena, da mora, če se sklicuje na listinske dokaze, te izjavi priložiti, in seznanjena, da po izteku danega roka ne bo imela več pravice navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. S tega vidika torej sodišče bistvenih kršitev pravil postopka ne ugotavlja.

34Iz navedenega obenem sledi, da so tista dejstva in tisti dokazi, ki jih tožnica navaja oziroma predlaga šele v tožbi, ne da bi upravičila, zakaj tega ne bi mogla storiti že v roku, danem z odločbo o začetku postopka, nedopustne novote (113. člen in tretji odstavek 139. člena ZRev-2). Med takšne prepozno podane dokaze sodijo tudi mnenje dr. B. B. z izsekom iz opisa dividendnih modelov ocenjevanja vrednosti in izpisom njegove osebne bibliografije; mnenje mag. C. C. z dne 9. 2. 2018 z izpisom njegovih strokovnih referenc; predlagani vpogled v vse ocene vrednosti podjetij, ki imajo status invalidskega podjetja, in vseh skupin podjetij, ki imajo v lasti odvisne družbe s statusom invalidskega podjetja, v Sloveniji za zadnjih 6 let; kot tudi predlagana postavitev izvedenca za področje ekonomije, podpodročje vrednotenje podjetij.

35Nadalje, sodišče meni, da je toženka ugotovitve v zvezi s kršitvami pravil ocenjevanja vrednosti iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe v obrazložitvi odločbe ustrezno utemeljila in pri tem tudi prepričljivo zavrnila ugovore, ki jih je s tega vidika podala tožnica najprej v pripombah na zapisnik Inštituta in nato (vsaj deloma v drugačni smeri) v Izjavi. Navedbe, ki jih je podala šele v tožbi, pa so neupoštevne novote. Predhodno povzetim razlogom toženke glede 1. točke izreka izpodbijane odločbe torej sodišče lahko sledi, podrobneje pa se v njihovo presojo ni spuščalo, ker to za odločitev o tožbi ni bistveno.

36Kot je razvidno (že) iz izreka izpodbijane odločbe, je namreč toženka tožnici ukrep odvzema dovoljenja izrekla zaradi kršitev pravil ocenjevanja vrednosti iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe, zaradi katerih je bilo, kot ugotavlja, mnenje o ocenjeni vrednosti napačno (sodišče zgolj pripominja, da je za razliko od tega v izreku odločbe o začetku postopka navedeno, da je bilo zaradi kršitev pravil ocenjevanja vrednosti iz 2. točke izreka mnenje o ocenjeni vrednosti in obrazložitev tega mnenja napačno).

37V zvezi s tem toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da tožnica pri oceni vrednosti ni upoštevala določila prvega odstavka 57. člena ZZRZI, po katerem morajo invalidska podjetja najmanj 80 % dobička poslovnega leta nameniti za povečanje osnovnega kapitala, povečanje zakonskih rezerv ali ga porabiti za enak namen kakor finančna sredstva iz naslova oprostitev in olajšav iz 61. člena ZZRZI. Z razlogi, kot so razvidni iz povzetka izpodbijane odločbe, zavrača tožničino sklicevanje na predložena poročila oziroma njihove izvlečke, v katerih naj bi bil pri oceni vrednosti invalidskih podjetij uporabljen enak pristop (kot tožničin) upoštevanja 100 % dobička poslovnega leta, in njeno sklicevanje na mnenje tujega strokovnjaka A. A., da je pri oceni vrednosti invalidskih podjetij ustrezno upoštevati 100 % dobička poslovnega leta. Toženka poudarja, da navedena kršitev pomembno vpliva na oceno vrednosti, ter navede, da je sama opravila izračun sedanje vrednosti prostih denarnih tokov in ugotovila, da bi bila ob upoštevanju zakonskih določil uporabe dobička invalidskih podjetij ocenjena vrednost podjetja nižja za več kot 90 %. Pri izračunu ocene vrednosti je predpostavila, da se poslovni izid po davkih, ki predstavlja prosti denarni tok, zniža za 80 %, ostale predpostavke ostanejo nespremenjene. Svojega izračuna toženka v izpodbijani odločbi sicer ne prikaže, je pa glede na navedene razloge mogoče sklepati na stališče, da je pri oceni vrednosti invalidskega podjetja pravilno upoštevati le 20 % poslovnega izida po davkih, ki predstavlja prosti denarni tok. Zakaj je tako, v obrazložitvi izpodbijane odločbe nadalje ne utemelji. Pri čemer, kar je treba povedati, ne gre za pravno razlago same določbe prvega odstavka 57. člena ZZRZI, ampak za strokovno stališče o tem, kako jo je treba pravilno upoštevati pri ocenjevanju vrednosti invalidskega podjetja. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe toženka ponovi, da navedena kršitev pomembno vpliva na oceno vrednosti, ki je zaradi tega napačna, in ugotavlja, da je bilo mnenje o ocenjeni vrednosti zaradi kršitve iz 2. točke izreka odločbe napačno. Toženka je torej izpodbijano odločbo in v njej izrečeni ukrep oprla na stališče, da je bila zaradi zadevne kršitve ocenjena vrednost oziroma mnenje o ocenjeni vrednosti podjetja A., d. o. o. na dan 30. 9. 2015 (in ne le obrazložitev mnenja) napačno.

38Tako bi bilo mogoče razumeti tudi sam zaključek njenega odgovora na tožbo, v katerem pa toženka pred tem dvakrat poudari, da navedeno ne pomeni, da bi tožnica morala upoštevati, da le 20 % čistega dobička predstavlja prosti denarni tok, morala pa bi proučiti vse zakonske omejitve pri izplačilu dobička in se do njih opredeliti; nadalje, da je bil hipotetičen izračun na podlagi uporabljenih predpostavk dodan zgolj za prikaz, kako pomembno nižji so lahko zares denarni tokovi za lastnike invalidskih podjetij (čeprav sodišče obrazložitve izpodbijane odločbe ne bere v tem smislu); da tožnici ni dolžna reševati morebitnih strokovnih dilem ter da se v okviru svojih pristojnosti ne more opredeljevati do tega, kakšen denarni tok bi bil za opravo ocene vrednosti primeren, ker za odločanje o tem nima vseh podlag, niti ni namen nadzora izvedba ocene vrednosti. Navedenega sodišče ne more razumeti drugače kot v smislu, da toženka ni imela zadostne podlage za svoj predhodni zaključek, da je bila zaradi kršitve iz 2. točke ocenjena vrednost napačna.

39Glede na povedano izpodbijane odločbe in v njej izrečenega ukrepa ter določene preizkusne dobe sodišče ne more potrditi kot pravilne in zakonite. Pri tem dodaja, da je to, kakšen ukrep konkretno se izreče (odvzem dovoljenja ali pogojni odvzem dovoljenja in s kakšno preizkusno dobo ali morebiti opomin), odvisno od celostne presoje vseh ugotovljenih okoliščin konkretnega primera, ki jo mora kot nadzorni organ opraviti toženka. Tožnici je v tej zvezi treba pojasniti, da se po 101. členu ZRev-2 opomin izreče (le), kadar ni pogojev za odvzem oziroma pogojni odvzem dovoljenja. Po 1. alineji drugega odstavka 99. člena ZRev-2 se dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca odvzame, če ta pri ocenjevanju vrednosti premoženja krši pravila ocenjevanja vrednosti in je zaradi te kršitve bodisi mnenje o ocenjeni vrednosti bodisi obrazložitev tega mnenja bodisi oboje napačno oziroma zavajajoče (kar je treba ugotoviti in te zaključke utemeljiti v odločbi o odvzemu dovoljenja). Glede na posledice, ki jih ima izrek ukrepa (tudi pogojnega) odvzema dovoljenja, pa se mora toženka tudi z vidika izbire ukrepa in trajanja preizkusne dobe opredeliti do vseh okoliščin, ki so lahko relevantne, zlasti tistih, ki jih izpostavi stranka. Tožnica je v Izjavi navedla, da je bilo to prvo poročilo, ki ga je podpisala kot pooblaščena ocenjevalka, ter da ni bila na njegovi podlagi sprejeta nobena odločitev, to je, da ni bilo uporabljeno oziroma ni imelo nobenega vpliva na postavke v računovodskih izkazih družbe, do česar se toženka ni opredelila. Pojasniti pa bi tudi morala, zakaj je preizkusno dobo vezala na pravnomočnost izpodbijane upravne odločbe.

40Kot izhaja iz vsega navedenega, obrazložitev izpodbijane odločbe ne daje zadostne podlage za preizkus odločbe in njeno sodno potrditev. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom 64. člena tega zakona vrnilo toženki, da ponovno odloči ob upoštevanju stališč iz te sodbe.

41Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, na podlagi 115. člena ZRev-2 in 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na temelju tožbe, izpodbijane odločbe in spisov zadeve tožbi treba ugoditi ter izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka:

42Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopala odvetniška družba, v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika tožnici priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ki se, ker je pooblaščena odvetniška družba zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča, poveča za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, vključno z materialnimi. Toženka mora tako tožnici povrniti stroške tega upravnega spora v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Za tožbo plačano sodno takso v višini 148,00 EUR pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona). Toženka, glede na sprejeto odločitev, do povračila stroškov tega sodnega postopka ni upravičena.