VSM Sklep II Kp 5940/2014

Pritožbi zagovornikov obdolženega M.F. in pritožba zagovornika obdolženega J.F. se zavrnejo kot neutemeljene.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 5940/2014 z dne 13. 7. 2017 ter po prvem odstavku 408. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sledilo zahtevi okrožnega državnega tožilca za nadaljevanje kazenskega postopka zoper obdolženega M.F. zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in zoper obdolženega J.F. zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju davčne zatajitve po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena in v zvezi z 38. členom KZ-1.

2Zoper sklep sta se pritožila zagovornika obdolženega M.F. in zagovornik obdolženega J.F.. Prva dva uveljavljata vse izpodbojne razloge s predlogom, da sodišče druge stopnje sklep razveljavi. Enako predlaga tretji zagovornik, ki se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

3Prvi zagovornik obdolženega M.F., ki kot rečeno uveljavlja vse izpodbojne razloge, v nadaljevanju zatrjuje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in kazenski zakon. Kdaj in kako je bilo to storjeno v zadnjem primeru iz pritožbene obrazložitve ni razbrati, medtem ko po sami pritožbi iz pritožbene obrazložitve izhaja bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi nepravilne uporabe 408. člena ZKP še bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Zahteva upravičenega tožilca v smislu 408. člena ZKP je obtožni akt oziroma v obravnavanem primeru obtožnica, ki pa zoper obdolženega M.F. in J.F., po njenem zavrženju dne 13. 7. 2017 ni bila znova vložena. To je po pritožniku pogoj, ki ga z zahtevo okrožnega državnega tožilca z dne 23. 4. 2012, kot izjavo ni mogoče izpolniti ter v posledici kazenskega postopka nadaljevati.

4Predmet bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je obtožba, podana po osebi (tožilcu), ki za to ni upravičena. Kdaj je to, je ob nekaterih modalitetah odvisno od vrste kaznivega dejanja in ne od vrste ali pravilnosti procesnega dejanja katerega od udeležencev v kazenskem postopku, kot to izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve. Izpodbojni cilj je bil s takšno obrazložitvijo zgrešen, glede nepravilne uporabe 408. člena ZKP pa je bilo pritožniku že nekajkrat odgovorjeno, da v obravnavani zadevi za nadaljevanje kazenskega postopka po prvem odstavku tega člena zadostuje tožilčeva zahteva brez ponovno vloženega obtožnega akta. Kazenski postopek je bil namreč začet s sklepom preiskovalnega sodnika o preiskavi I Kpr 5940/2014 z dne 7. 10. 2012 ter ga različno kot v primeru zahteve za preiskavo ali neposredno vložene obtožnice v t.i. ugovornem postopku ni mogoče še enkrat ali znova začeti (gl. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 880).

5Po zgornjem uveljavljeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka nista podani, neugotovljenih ali zmotno ugotovljenih odločilnih dejstev v pritožbeni obrazložitvi ni bilo zaslediti, o predmetih izpodbijanj po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP pa sodišče prve stopnje ni odločalo ter je bilo pritožnika še v preostalem zavrniti.

6Drugi zagovornik obdolženega M.F. uvodoma navaja, da ga je obdolženi seznanil, da je skladno z zahtevo za deportacijo v hišnem priporu na Floridi v ZDA ter da mu je treba pravilno - osebno vročati vsa pisanja za zagotovitev učinkovite obrambe. V nadaljevanju, kot vse izpodbojne razloge, navede bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer je iz pritožbene obrazložitve razbrati, da zatrjuje le bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pravi, da je osnova za odločanje po 408. členu ZKP vzrok in šele nato njegovo prenehanje, kar v obravnavani zadevi ni bilo izpolnjeno. Okoliščin, ki bi utemeljevale vzrok na obdolženčevi strani ni bilo, zaradi česar ta niti ni mogel prenehati. Obdolženi se je že leta 2013 preselil v ZDA, o čemer je davčni organ tudi seznanil. Od takrat prebiva na Floridi, kjer si je uredil prebivališče, ki ga ni zapustil in na katerem je bil vedno dosegljiv. Neugotovljeni naslov v ZDA zato ni okoliščina, ki bi preprečevala obdolženčev pregon, saj ima Republika Slovenija z ZDA urejeno medsebojno kazenskopravno pomoč, zaradi katere obdolženčevo prebivanje v ZDA ne predstavlja takšne ovire za izvedbo kazenskega postopka, da bi bilo treba obtožnico po 3. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavreči. Napadena odločba tako dejansko predstavlja prikrito ponovno sojenje v zadevi, o kateri je bilo že enkrat pravnomočno odločeno.

7V zvezi s prvo navedbo pritožnik prezre, da je bil obdolženemu napadeni sklep vročen nadomestno (tretji odstavek 120. člena ZKP), česar posebej ne graja in tako tudi pritožba v tem delu ni bila preizkušena. V ostalem pritožbena obrazložitev ni upoštevna, ker se po vsebini nanaša na okoliščine iz predmeta, o katerem je že bilo odločeno s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 5940/2020 z dne 13. 7. 2017, ki ga, različno od pravnomočne sodbe ali sklepa o ustavitvi kazenskega postopka, prepoved sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave R Slovenije ne zajema (prim. Horvat, stran 880).

8Zagovornik obdolženega J.F. je uveljavljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP obrazložil po vsebini enako, kot je to storil predhodni pritožnik. Pomeni, da je dejansko grajal predmet, ki ga zaradi pravnomočnosti navedenega sklepa in posledične prepovedi iz drugega odstavka 132. člena ZKP ni mogoče še enkrat grajati, hkrati pa je temu sklepu pripisal učinke, ki jih po Ustavi nima. Ugotovitev velja, čeprav se pritožnik dodatno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Mariboru II Kp 54652/2011 z dne 13. 3. 2018 s predmetom, o katerem tedaj še ni bilo dokončno odločeno ter ga v obravnavanem primeru v nobenem smislu ni mogoče uporabiti.

9Po zgornjem, in ker sodišče druge stopnje v nobeni od pritožbenih obrazložitev ni zaznalo ničesar več, do česar bi se še moralo opredeliti, je o pritožbah zagovornikov obdolženega M.F. in pritožbi zagovornika obdolženega J.F. odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep o nadaljevanju kazenskega postopka po tar. št. 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno zaključenem kazenskem postopku.