132. člen ZKP

Sodišče prve stopnje je kot podlago za svojo odločitev navedlo 498. člen Zakona o kazenskem postopku, pri čemer v skladu z navedenim določilom predmetov ni odvzelo, temveč je odločilo o vrnitvi zaseženih predmetov. Takšna odločitev po svoji vsebini predstavlja odredbo, ki se nanaša na formalno procesno vodstvo postopka, zoper odredbe pa v skladu s prvim odstavkom 132. člena ZKP pritožba ni dovoljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zadnji odstavek izreka sklepa, ki ga izpodbija pritožnik, po vsebini predstavlja odredbo, in sicer formalno odločbo, saj je z njo sodišče prve stopnje odločilo le o procesnem vprašanju, kako ravnati z gotovino, zaseženo pri hišni preiskavi. Zadnji odstavek izpodbijanega sklepa je torej odredba, ki se nanaša na formalno procesno vodstvo postopka, zoper takšne odredbe pa skladno s prvim odstavkom 132. člena ZKP pritožba ni dovoljena. Sodišče prve stopnje je v točkah 5 in 6 obrazložitve zavzelo pravilno stališče, da je bila gotovina zasežena kot species, zato jo je potrebno obravnavati kot zaseženi predmet in jo skladno z 220. členom ZKP še naprej hraniti pri sodišču, o njej pa bo sodišče odločalo s sodbo oziroma po končanem postopku. Da je temu tako, izhaja že iz prve odredbe, ki jo je v zvezi s predmetno zaseženo gotovino izdala preiskovalna sodnica dne 13. 6. 2018, saj je prav ona odredila sodnim depozitom sodišča prve stopnje hrambo denarja. Takšno postopanje z gotovino, zaseženo pri hišni preiskavi, je v sodni praksi ustaljeno in ima podlago v 220. členu ZKP, ki določa, da se predmeti, ki se morajo po kazenskem zakonu odvzeti ali ki utegnejo bi

Predmet bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je obtožba, podana po osebi (tožilcu), ki za to ni upravičena. Kdaj je to, je ob nekaterih modalitetah odvisno od vrste kaznivega dejanja in ne od vrste ali pravilnosti procesnega dejanja katerega od udeležencev v kazenskem postopku, kot to izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve.

V konkretnem primeru je iz podatkov spisa razvidno, da obdolžencu, ki je na begu, sklep o odreditvi pripora še ni bil vročen. Obdolženčevi pravici do obrambe je lahko zadoščeno le pod pogojem, da je sklep o priporu vročen tako njemu kot tudi zagovorniku (četrti odstavek 120. člena ZKP), pri čemer teče rok za pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora od zadnje vročitve (četrti odstavek 202. člena ZKP). Ker obdolženec pravice do pritožbe zoper sklep (še) ni mogel uveljavljati, saj mu sklep še ni bil vročen, je jasno, da ta odločba v času vložitve pravnega sredstva še ni mogla postati pravnomočna. To pomeni, da je zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti zoper takšen nepravnomočni sklep o odreditvi pripora preuranjena.

Ker obdolženec pravice do pritožbe zoper sklep (še) ni mogel uveljaviti, saj mu sklep še ni bil vročen, je jasno, da ta odločba v času vložitve pravnega sredstva še ni mogla postati pravnomočna.

Ker obdolženec pravice do pritožbe zoper sklep (še) ni mogel uveljaviti, saj mu sklep še ni bil vročen, odločba v času vložitve pravnega sredstva še ni mogla postati pravnomočna. To pa pomeni, da je zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti zoper takšen nepravnomočen sklep preuranjena.

Sklep o stroških postopka je postal pravnomočen, ko je zunajobravnavni senat zavrnil obsojenkino pritožbo. Zoper ta sklep namreč pritožba ni bila več dopustna in je torej sklep o stroških postopka v smislu drugega odstavka 132. člena ZKP postal pravnomočen z odločitvijo zunajobravnavnega senata, izvršljiv pa s potekom roka za prostovoljno izpolnitev sklepa o stroških. Res sicer je, da je obsojenka nato vložila prošnjo za oprostitev plačila stroškov oz. za odlog in obročno plačilo, kateri je bilo ugodeno glede obročnega plačila, vendar je potrebno upoštevati, da gre pri odločitvi o oprostitvi, odlogu ali obročnem odplačilu stroškov postopka za povsem samostojen sklep, ki na pravnomočnost in izvršljivost sklepa o stroških, s katerim je bilo odločeno o višini stroškov, nima vpliva. Če je bilo prošnji ugodeno in določeno obročno odplačilo ali pa odlog odplačila, ima to za posledico le odlog začetka davčne izvršbe po prvem odstavku 153. člena Zakona o davčnem postopku, nikakor pa to ne pomeni, da sklep o stroških zaradi tega ni več izvršljiv.

Obdolženčevi pravici do obrambe je lahko zadoščeno le pod pogojem, da je sklep o priporu vročen tako obdolžencu kot tudi zagovorniku.

Če se pripor zoper obdolženca (v obravnavani zadevi) sploh še ni začel izvrševati, ni mogoče trditi, da je bil obdolženec v priporu nezakonito.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je izjemoma mogoče vložiti pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom zoper sklepe o priporu, navedene v četrtem odstavku 420. člena ZKP, vendar pa mora biti tudi v teh primerih sodna odločba pravnomočna.

Zgolj zaradi napačne navedbe rojstnega datuma obtoženca v odredbi o hišni preiskavi ni mogoče zaključiti, da bi bila odredba in v posledici tega izvedba hišne preiskave nezakonita.

Obtoženec, ki je na begu, pravice do pritožbe ni mogel uveljaviti, saj mu sklep še ni bil vročen, zato odločba še ni mogla postati pravnomočna; to pa pomeni, da je zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti preuranjena.

Če predpisi dajejo možnost sodišču, ki je odločilo o stroških postopka, ni razlogov, da bi istemu sodišču odrekli možnost kontrole nad pravilnostjo postopka prisilne izvršbe oziroma izterjave.

Odločba senata za prekrške postane pravnomočna z dnem pritožbenega senata. Vročitev odločbe je administrativno tehnično opravilo in ne vpliva na nastop pravnomočnosti odločbe.

Sodišče druge stopnje je ravnalo prav, ko je pritožbo obtoženčevega zagovornika, ki jo je vložil zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora, zavrglo kot nedovoljeno (3. odstavek 402. člena ZKP).