VSM Sodba IV Kp 13624/2020

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 140,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo I K 13624/2020 z dne 21. 10. 2020 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta ter posebni pogoj, da v roku šestih mesecev oškodovancu B. B. povrne 11.005,76 EUR škode, ki mu jo je povzročil s kaznivim dejanjem, sicer lahko sodišče pogojno obsodbo prekliče in kazen izreče. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan oškodovancu plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 11.005,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2016 dalje do plačila, v presežku pa je sodišče prve stopnje oškodovanca s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obdolženec je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan tudi povrniti stroške kazenskega postopka, in sicer potrebne izdatke oškodovanca kot tožilca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca ter sodno takso v višini 209,00 EUR.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženca oprosti očitka po obtožnem predlogu.

3Na pritožbo je odgovoril pooblaščenec oškodovanca kot tožilca, ki višjemu sodišču predlaga, da zagovornikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zagovornik uvodoma uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar je ne konkretizira z nobeno od kršitev iz 371. člena ZKP. Iz vsebine pritožbe, ko zatrjuje, da sodišče prve stopnje kupoprodajnih pogodb za odkup žlahtnih kovin, ki jih je policistom izročil obdolženec, ne bi smelo upoštevati, saj se je obdolženec v kazenskem postopku branil z molkom, pa je razbrati, da uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

6Zagovornik nima prav. Čeprav se obdolženec pred sodiščem prve stopnje ni zagovarjal, pa iz podatkov spisa izhaja, da je po tem, ko je bil poučen o svojih pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP in ko je izjavil, da je pravni pouk razumel in da si ne bo vzel zagovornika, policiji podal izjavo v smislu šestega odstavka 148. člena ZKP. Iz vsebine uradnega zaznamka o izjavi osumljenca ne izhaja, da bi obdolženec odkupne pogodbe sam izročil policistom, kot to zatrjuje zagovornik v pritožbi, ampak iz podatkov spisa izhaja ravno nasprotno, in sicer, da so policisti te pogodbe v skladu s prvim odstavkom 148. člena ZKP pridobili sami na podlagi njegove izjave. Po ZKP in v skladu z uveljavljeno sodno prakso so namreč takšne izjave osumljencev lahko podlaga za nadaljnje pridobivanje dokazov na procesno veljaven način,¹ zaradi česar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je svojo odločitev med drugim oprlo tudi na te odkupne pogodbe, saj ne gre za dokaze, na katere se sodba sodišča prve stopnje ne bi smela opirati, kot si to napačno razlaga zagovornik.

7S preostalimi pritožbenimi izvajanji pa zagovornik graja pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Višje sodišče v zvezi s tem nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva ter pravilno ocenilo vse izvedene dokaze, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Svoje dejanske ugotovitve in zaključke je v izpodbijani sodbi jasno in prepričljivo obrazložilo, višje sodišče pa z njimi v celoti soglaša.

8Svojo oceno o tem, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano, je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanca B. B. in glede bistvenih okoliščin skladne izpovedbe zaslišanih prič, in sicer njegove žene C. C. in njegove hčerke D. D., te izpovedbe pa so podprte tudi z ostalimi listinskimi dokazi v spisu. Zagovornik v pritožbi neuspešno poskuša omajati njihovo verodostojnost z navajanjem, da sodišče prve stopnje pri svoji dokazni oceni ni upoštevalo njihovih številnih kontradiktornih navedb glede okoliščin kaznivega dejanja, in sicer kdo je prvi našel košaro na posteljo, zaradi česar sta potem oškodovanec in njegova žena ugotovila, da manjka tudi kovinska škatla s plemenitimi kovinami, ter kdo je vse vedel, da ima oškodovanec v lasti plemenite kovine, ki so bili predmet kaznivega dejanja. Do razhajanj v njihovih izpovedbah se je sodišče prve stopnje s tehtnimi razlogi opredelilo v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe ter pravilno zaključilo, da gre zgolj za manjša razhajanja v njihovih izpovedbah, ki ne sprožajo dvoma v njihovo resnicoljubnost. Tudi po oceni višjega sodišča so njihove izpovedbe skladne v vseh bistvenih okoliščinah, saj so vse priče jasno in prepričljivo povedale, da je oškodovanec imel v lasti plemenite kovine, pri čemer sta oškodovanec in njegova žena oba skladno opisala, kje jih je hranil. Njuna izpovedba je v bistvenih delih skladna tudi glede okoliščin, ki so vodile v to, da sta ugotovila, da kovinske škatle s plemenitimi kovinami ni več na svojem mestu, ko sta oba pojasnila, da sta kovinsko škatlo pogrešila po tem, ko sta se vrnila domov in v spalnici na postelji opazila košaro, ki ni bila na svojem mestu. Povsem logično in življenjsko je, da se po preteku dveh let od pogrešitve kovinske škatle pa do njunega zaslišanja pred sodiščem prve stopnje ne spomnita več natančno, kdo je prvi vstopil v spalnico in opazil, da košara na postelji ni na svojem mestu. Sicer pa je to nebistvena okoliščina, ki ji zagovornik pripisuje preveliko težo in ne vzbuja dvoma v njuno verodostojnost. Enako velja tudi za vprašanje, kdo je vse vedel za plemenite kovine, saj je v obravnavanem primeru pomembno le, da je obdolženec vedel, da ima oškodovanec v lasti plemenite kovine in kje približno jih je hranil, kar je sodišče prve stopnje s tehtnimi razlogi pojasnilo v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe. Utemeljeno je namreč sledilo oškodovančevi izpovedbi, da je obdolžencu pokazal del vsebine kovinske škatle in da je obdolženec tudi videl, da je zlato palico prinesel iz smeri spalnice. Pri tem ni relevantno, ali se iz dnevne sobe, kjer je takrat obdolženec čakal oškodovanca, vidi v notranjost spalnice, kot to poskuša prikazati zagovornik s pretiranim poudarjanjem razlik med izpovedbo oškodovanca in njegove žene v zvezi s tem, saj po prepričljivi izpovedbi oškodovanca ta obdolžencu točne lokacije hrambe plemenitih kovin ni razkril, bistveno je, da je obdolženec lahko videl, od kod je oškodovanec prinesel zlato palico in tako lahko sklepal, v katerem prostoru oziroma kje v hiši jo hrani.

9Prav tako zagovornik ne more uspeti z navedbami, da obdolženec kaznivega dejanja ni storil, ker ni logično, da bi vzel samo del kovin, ki jih je oškodovanec hranil v spalnici. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 8 izpodbijane sodbe v zvezi s tem argumentirano pojasnilo, da to na drugačne zaključke sodišča prve stopnje ne more vplivati, s čimer se višje sodišče v celoti strinja. V obravnavanem primeru sicer res ni neposrednih prič, ki bi videle, da je kovinsko škatlo s plemenitimi kovinami vzel ravno obdolženec, vendar je sodišče prve stopnje ob upoštevanju izpovedb zaslišanih prič, ki so potrjena z listinsko dokumentacijo, v okviru katere je potrebno poudariti predvsem odkupne pogodbe, iz katerih izhaja, da je obdolženec prodal del plemenitih kovin, ki so bile hranjene v kovinski škatli, ravno v takšnih količinah, kot jih je kupil oškodovanec, pravilno zaključilo, da ni nobenega dvoma, da je očitano kaznivo dejanje izvršil ravno obdolženec. Čeprav gre pri tem za indične dokaze, pa po oceni višjega sodišča ti dokazi, na katere se opira prvostopenjska sodba, delujejo kot en sam indic, s skupno dokazno močjo vseh indicev, ki ne dopuščajo nobenih dvomov o storilcu kaznivega dejanja. Gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog,² zato pritožbene navedbe, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, zaključkov prvostopenjska sodišča ne morejo z ničemer omajati.

10Zagovornik odločbe o kazenski sankciji ne graja, vendar pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je višje sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivega dejanja, krivdo obdolženca in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist.

11Ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12Odločitev o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in Taksne tarife (7111, 71113 in 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.

¹ Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 348/2005 z dne 10. 11. 2005, sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 113/2008 z dne 13. 5. 2008 in sklep Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 14646/2012 z dne 3. 2. 2015.
² Prim.: sodbi Vrhovnega sodišča RS Kp 4/2006 z dne 17. 7. 2006 in I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018.