VSC Sodba PRp 5/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 393,00 EUR v roku 15. dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca odgovornega storitve petih prekrškov in sicer pod točko I/1) prekrška po 6. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, pod točko I/2) prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP, pod točko I/3) prekrška po petem odstavku 37. člena ZPrCP, pod točko I/4) prekrška po petem odstavku 41. člena ZMV-1 in pod I/5) prekrška po devetem odstavku 49. člena ZMV-1. Za vsak prekršek posebej mu je določilo sankcijo, nato pa mu izreklo enotno sankcijo - enotno globo v višini 2.120,00 EUR in stransko sankcijo 23 (triindvajset) kazenskih točk za prekršek, storjen z osebnim vozilom kategorije B. V plačilo mu je naložilo sodno takso v višini 262,00 EUR in ostale stroške postopka, če bodo ti priglašeni po izdaji sodbe.

2S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja in sodbo sodišča prve stopnje napada s pravočasno vloženo pritožbo, v kateri na načelni ravni uveljavlja vse pritožbene razloge, obrazloži pa pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (1. in 3. točka 154. člena ZP-1) in predlaga, da se sodba razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4V skladu s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Su 574/2019 z dne 15. 3. 2019 o prenosu pristojnosti prekrškovnih zadev na podlagi določbe člena 105.a Zakona o sodiščih (ZS) je v predmetni prekrškovni zadevi o pritožbi obdolženca odločalo Višje sodišče v Celju.

5Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je obdolženec v sicer obširnem zagovoru kot bistveno problematiziral ugotovitev policistov, da je bil on voznik vozila, kateremu so policisti izmerili hitrosti vožnje v naselju. Zatrjeval je namreč, da je vozilo v tistem času vozil gost njihovih apartmajev, vendar imena te osebe ni želel povedati. Ta oseba naj bi iz vozila izstopila pri hiši nad mostom na M., potem pa je obdolženec sam zapeljal naprej proti E. oz. A., kjer so ga nato ustavili policisti. Trdil je tudi, da policisti niso mogli s prostim očesom zaznati, da je prav on v danem trenutku vozil avto.

6Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo poslujoča policista R. K. in Z. D. ter obdolženčeva starša I. F. in R. F., prebralo zapisnik o meritvah hitrosti z dne 10. 8. 2018 za osebno vozilo reg. št. ..., kateremu je bila v kritičnem času izmerjena hitrost, potrdilo, da je policist R. K. usposobljen za ravnanje z laserskim merilnikom Traffi patrol XR, potrdilo o skladnosti za ta laserski merilnik, listinske dokaze za prej navedeno vozilo (prometno dovoljenje, potrdilo o odvzetih registrskih tablicah), v ponovljenem postopku (Višje sodišče v Celju je s sklepom PRp 108/2019 z dne 13. 12. 2019 razveljavilo prvotno sodbo o prekršku Okrajnega sodišča v Idriji PR 22/2018 z dne 4. 2. 2019) pa opravilo poizvedbe o obstoju videoposnetka nadzornih kamer pri B. d. o. o., PE ... in pridobilo podatek, da videoposnetka ne hranijo več (posnetki se hranijo zgolj 1 teden) in pridobilo izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke V. K. o zmožnosti zaznave voznika med vožnjo oz. ustavljanjem v okoliščinah, kot jih zatrjuje predlagatelj. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ocenilo obdolženčev zagovor ter izvedene dokaze ter zaključilo, da je obdolženec bil voznik avtomobila, ki je skozi naselje vozil s hitrostjo 123 km/h oz. z upoštevanjem tolerance 116 km/h ter da mu je dokazana storitev vseh očitanih mu prekrškov, kar je razumljivo in prepričljivo obrazložilo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

7Obdolženec sodišču uvodoma očita kršitev pravice do učinkovite obrambe, vendar to utemeljuje z navedbami, da kljub izvedbi novega dokaza tj. izvedenskega mnenja le-tega sploh ni upoštevalo in je znova pristransko pritrdilo vsem očitkom policista, ki je izpovedoval bistveno drugače kot njegov kolega, kar po vsebini pomeni izpodbijanje dokazne ocene in s tem pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Tega izpodbija tudi z navedbami, da naj bi policist D. trdil, da je obdolženi peljal mimo njih s hitrostjo 123 km/h, K. pa naj bi povsem nasprotno trdil, da naj bi se obdolženi skorajda ustavil ob njih in ga je tako lahko prepoznal oz. da K. opisuje neko močno zaviranje brez sledi na cestišču (skorajšnja zaustavitev) D. pa naj bi opisoval nezmanjšano vožnjo 123 km/h skozi blagi levi ovinek. Take navedbe so v nasprotju s spisovnim gradivom, saj iz zapisnikov o zaslišanju K. (list. št. 57-59 spisa) in D. (list. št. 6-62 spisa) izhaja, da je K. izpovedal, da je obdolženec na hitro zaustavil, medtem ko je D. izpovedal, da je obdolženec zabremzal, ko je videl policiste – oba sta torej izpovedovala o zmanjševanju hitrosti vožnje, kar je nenazadnje pričakovana reakcija voznika v situaciji, ko opazi policista, ki ga ustavlja z loparčkom. Vsekakor je tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolženec mimo policistov peljal z zmanjšano hitrostjo (torej manj kot 123 km/h oz. 116 km/h), na podlagi česar sta policista mogla zaznati obdolženca kot voznika.

8Temu je namreč nenazadnje pritrdil tudi izvedenec. Čeprav je v sklepu izvedenskega mnenja zapisal, da glede na izvedeni preizkus na ljubljanski obvoznici, pri vožnji s hitrostjo 123 km/h ni možno z gotovostjo prepoznati osebe v vozilu, če ima vozilo zatemnjena stekla ali ob morebitni sončni bleščavosti, da pa je možno prepoznati, ali je sprednjem delu vozila ena ali dve osebi, je potrebno upoštevati tudi zapis na 5. strani izvedenskega mnenja (list. št. 121), da glede na opravljeni preizkus obstaja možnost prepoznave voznika, v kolikor nam je poznan njegov izgled in je poznano tudi vozilo, da na 132,6 m razdalje ni mogoče nedvoumno prepoznati vozilo, vendar pa je to možno, če vozilo ob približevanju tudi zmanjšuje hitrost in da je dejstvo, da je policistova pozornost usmerjena v voznika, ki ga zaradi storjenega prekrška ustavlja. Izvedenec torej ni izključil možnosti, da sta policista dejansko v vozilu prepoznala obdolženca, čeprav je razdaljo 132,6 m pri hitrosti 116 km/h obdolženec prevozil v 4,11 s, ker pa je zaviral, sta imela policista na voljo še nekoliko več časa za prepoznavo voznika. Ne držijo tako pritožbene navedbe, da je izvedenec onkraj razumnega dvoma potrdil, da pri taki hitrosti ni mogoče prepoznati osebe za volanom, kot trdi obdolženec v pritožbi. Ob hkratnem upoštevanju, da sta oba policista tudi zatrjevala, da je v vozilu bila samo ena oseba (voznik) in da je ob ustavitvi vozila pri E. oz. A. bil voznik obdolženec, ki pa glede na potek vožnje obdolženčevega vozila in službenega vozila policije ni imel možnosti zamenjave voznika, kot to trdi obdolženec, ne da bi to opazila policista, ne more biti nobenih pomislekov v to, da je avtomobil v času, ko je z njim bila prekoračena dovoljena hitrost vožnje, vozil ravno obdolženec.

9Razlaga, da je pred E. prišlo do menjave voznika, je sicer možna, vendar glede na zgoraj opisano zgolj teoretična in ne zbuja razumnega dvoma v ugotovitve sodišča prve stopnje, zlasti ker je policist D. izpovedal, da se je službeno vozilo nahajalo na sredini mostu čez Idrijco, ko je obdolženec zavijal v levi ovinek proti E. Od mostu do zavoja proti E. je namreč tako kratka razdalja, da je izkustveno nesprejemljiva obdolženčeva trditev, da se je tam ustavil in zamenjal domnevnega dotedanjega voznika, ne da bi ga pri tem opazili policisti. Menjave voznika ne glede na to, ali druga oseba sedi spredaj ali zadaj, ni mogoče izvesti tako hitro tj. v zgolj nekaj sekundah. Dejstvo, da sta policista zapeljala po desni strani stavbe in ne po levi za obdolžencem, pa ne pomeni, da je policist K. izgubil sled za obdolženčevim vozilom, kot poskuša prepričati obdolženec v pritožbi. Policist K. je namreč prepričljivo izpovedal, da je zapeljal po desni strani ravno z namenom, da obdolžencu prestreže pot, kar pomeni, da je dejansko videl, da je obdolženec vozil po levi strani stavbe. V zvezi z očitom, da sodišče povsem neutemeljeno prepričuje, da naj bi policija bila neposredno za obdolženčevim vozilom, pa je treba poudariti, da priči nikoli nista trdili, da naj bi s službenim vozilom vozila neposredno za obdolžencem, temveč da sta ga imela v vidnem polju. Policist K. je izpovedal, da sta s policistom D. šele pri OMV bencinskem servisu (kar je kar precej metrov dalje od mesta, kjer so se izvajale meritve hitrosti) videla zadnji del obdolženčevega vozila, zavijanje na most čez I. pa je policist K. zaznal nekje koncem ograje Doma upokojencev ... . Enako pa je izpovedoval tudi policist D. Zato ni tako neverjetno, da policista zamujene sekunde pri zasledovanju tako hitrega vozila nista mogla nadoknaditi vsaj toliko, da sta obdolženčevo vozilo imela v vidnem polju.

10Obdolženec poskuša omajati verodostojnost zaslišanih prič z navedbami, da je v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici onkraj razumnega dvoma dokazano, da je policist K. lagal na sodišču, ko je trdil, da ga je obdolženec v predhodnem dogodku povozil tako, da je zapeljal čez njegovo stopalo, čeprav je vozilo mirovalo, in da je tudi D. trdil, da naj bi ga obdolženec skušal z rokami nokavtirati, a se je izmaknil in pri tem dobil poškodbe, čeprav je poškodbe dobil ob tem, ko se je skupaj s tremi kolegi vrgel na obdolženca. Četudi med obdolžencem in poslujočima policistoma očitno obstajajo spori iz preteklosti, ni mogoče slediti trditvam, da si policista izmišljujeta, ker sodišče povsem nekritično sledi krivim pričevanjem in vzdržuje neenako sodno prakso in imuniteto utemeljeno osumljenih kriminalcev v policiji, konkretno K. in D. Kot je jasno razvidno iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje verodostojnost izpovedb zaslišanih policistov preverilo tudi v povezavi z ugotovitvami, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja in ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Postopanje policistov, ki sta po tem, ko sta ob izvajanju meritev hitrosti zaznala vozilo, ki je vozilo z bistveno višjo hitrostjo od najvišje dovoljene hitrosti vožnje v naselju in na znak policista ni ustavilo, zapeljala za tem vozilom z namenom, da bi ga izsledila in obravnavala voznika zaradi storjenih kršitev, je povsem logično in izkustveno sprejemljivo. Nadalje pa tudi dejstvo, da pa sta pri tem policista bila uspešna in vozilo ustavila ter ugotovila, da se je v vozilu na voznikovi strani nahajal obdolženec, ki je bil v avtomobilu sam, o čemer ni nobenega dvoma, pa jasno kaže na prepričljivost njunih izpovedb, da sta že ob poskusu ustavitve obdolženčevega vozila kot voznika prepoznala obdolženca.

11Tudi izpovedbi obdolženčevega očeta in matere, ki sta sicer potrdila, da naj bi vozilo na poti proti S. upravljala druga oseba in ne obdolženec, ne moreta prepričati pritožbenega sodišča v trditve o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da sta navedeni priči neverodostojni, čeprav ju obdolženec pričakovano ocenjuje drugače. Poleg tega, da imata navedeni priči interes zaščititi obdolženca in pričati v njegovo korist, je potrebno poudariti, da je skrajno nenavadno, da bi vozilo vozil njihov gost in to ravno v trenutku, ko naj bi se obdolženec kot voznik taksija odpravljal po stranko v S., ki je klicala, da potrebuje nujen prevoz. Nenazadnje pa tudi, če bi ob odhodu na voznikovo stran sedel domnevni gost, to samo po sebi ne pomeni, da naj bi ta gost vozil tudi v trenutku, ko so policisti izmerili hitrost vožnje tega vozila, saj bi lahko gost izstopil iz vozila tudi kadarkoli pred mestom, kjer so se izvajale meritve hitrosti.

12Prepričljivosti dokazne ocene ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, da policijska patrulja ne bi smela parkirati svoje vozilo na dovozu v zadnjo garažo kompleksa M., ker gre za zasebni objekt s pritiklinami in policija dovoljenja za ustavitev in skrivanje vozila ni imela. Policista sta na zaslišanju izrecno poudarila, da četudi gre za zemljišče v zasebni lasti, gre za javno dostopno površino, saj lastnik dostopa ni omejil ali prepovedal, da bi policija potrebovala kakršnokoli posebno dovoljenje za parkiranje in izvrševanje nalog, ki jih ima po 13. členu ZPrCP. Četudi je morda policijsko vozilo pri tem res bilo ustavljeno tako, da ga vozniki niso mogli opaziti, to na zakonitost dokazov ne more vplivati, saj s tem policisti ne posegajo v ustavne pravice udeležencev cestnega prometa. Ti so dolžni v vsakem trenutku upoštevati vse cestnoprometne predpise in ne samo takrat, ko na cesti opazijo policiste, ki nadzirajo varnost cestnega prometa. Neopaznost policistov pri izvajanju pooblastil po 13. členu ZPrCP tako ne more biti ekskulpacijski razlog za odgovornost voznika za storjeni prekršek.

13Ker je iz povzetega jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse pravno relevantne dokaze, jih ocenilo vsakega zase in vse skupaj v medsebojni povezavi in obdolženčev zagovor ocenilo kot neprepričljiv ravno v povezavi z izvedenimi dokazi, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je obdolženčev zagovor zavrnilo kot nerelevanten zgolj zato, ker se ne strinja s splošno pravno normiranostjo, da je država tista, ki mora dokazati prekršek (čemur je sicer pritrditi), ne pa da se ga domneva in vsakršno obrambno navedbo označi za izgovor, da ne bi bil odgovoren za prekršek. Sodišče prve stopnje je svoje delo opravilo v celoti in o obdolženčevi odgovornosti za storjene prekrške odločilo na podlagi izvedenih dokazov. Pri tem pa je pravilno tudi zavrnilo preverjanje kdo naj bi bil klicatelj, ki naj bi obravnavanega dne obdolženca poklical, da potrebuje nujen prevoz iz S., saj je ta okoliščina nerelevantna za odločitev o odgovornosti za storjene prekrške, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Kot je razvidno iz obdolženčevega zagovora, njegovih vlog in zasliševanja prič, je obdolženec s tem poskušal prikazati, da naj bi naročilo za prevoz oddal nekdo v povezavi s policisti, ki so ga nato pričakali na poti proti S. in ga kaznovali iz maščevalnosti. K. in D. sta ob zaslišanju taka namigovanja prepričljivo zavrnila kot neosnovana, poleg tega pa to ne more biti prepričljiv izgovor za prehitro vožnjo ali storitev kateregakoli drugega prekrška, ki se ga očita obdolžencu v tem postopku.

14Prepričljivosti dokazne ocene sodišča prve stopnje pa ne omajejo niti pritožbene navedbe, da mu razpravljajoča sodnica skuša dati neutemeljeno breme zato, ker naj bi javno razkril njeno sporno ravnanje v korist policijskega špiclja, ki je vozniško dovoljenje dobil vrnjeno v tednu dni in brez opravljenega kontrolnega zdravstvenega pregleda. Take navedbe so povsem nekonkretizirane in tudi nekorektne, predvsem pa nimajo nobene zveze z obravnavano zadevo in četudi bi šlo z za zlorabo sodne funkcije v neki drugi zadevi, na kar smiselno namiguje obdolženec, to ne more biti predmet obravnave v tej zadevi in so za obravnavanje takega postopanja pristojni drugi organi.

15Upoštevajoč navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je bil ravno obdolženi tisti, ki je v časovnih in krajevnih okoliščinah, kot izhajajo iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, vozil osebni avtomobil v naselju I., kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, s hitrostjo najmanj 116 km/h in s tem prekoračil dovoljeno hitrost vožnje v naselju za več kot 50 km/h. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da v istih časovnih in krajevnih okoliščinah ni ravnal po predpisanem znaku, s katerim ga je policist ustavljal, da je nato v nadaljevanju vožnje večkrat zapeljal na levo smerno vozišče in da je vozil vozilo, ki ni bilo tehnično brezhibno, ker je imelo razbito steklo zadnje leve luči, obdolženec pritožbeno ne napada, zato se pritožbeno sodišče v presojo teh ugotovitev ni posebej spuščalo.

16V zvezi s prekrškom, da je vozil v cestnem prometu vozilo, s katerim opravlja prevoz potnikov, v prometnem dovoljenju pa ni imel vpisanega namena uporabe, s čimer je kršil deveti odstavek 49. člena ZMV-1, obdolženec poudarja, da v kritičnem trenutku ni opravljal prevoza v cestnem prometu, saj ni imel nobenega potnika, da torej ni opravljal dejavnosti javnega prevoza oseb v cestnem prometu, da sta oznaka taksi in taksimeter odstranljiva, da gre pri taksi službi zgolj za promocijsko dejavnost v okviru politične kampanje, v kateri se je zgledoval po predsedniku republike in preizkusil različna dela za običajne ljudi in da gre za ostanek politične kampanje. Take trditve ne dajejo podlage za drugačno presojo glede odgovornosti obdolženca za storjeni prekršek. Nobenega dvoma namreč ni, da je imel vidne oznake taksi in taksimeter in da bi zato moral v skladu z zakonodajo imeti v prometnem dovoljenju vpisan namen uporabe, ki vpliva na obveznost, kako pogosto je potrebno opravljati tehnični pregled za tovrstna vozila. Tako ni pomembno, ali je v tistem trenutku opravljal javni prevoz potnikov, saj obveznost vpisa namena uporabe v prometno dovoljenje ni vezana na konkretni prevoz. Sicer pa glede na zagovor, da naj bi se obravnavanega dne odpravil na pot proti S., ker naj bi ga klicala oseba po imenu N., češ da rabi nujni prevoz, ni mogoče slediti trditvam v pritožbi, da gre za ostanek politične kampanje in da sicer ne opravlja tega kot dejavnost. V kolikor bi to držalo, bi vsekakor lahko odstranil vidne oznake, kot tudi taksimeter, a tega očitno ni storil.

17Ob pravilnih ugotovitvah, da je uresničil vse zakonske znake očitanih mu prekrškov, je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno očitalo, da je prekrške storil z direktnim naklepom, saj se je zavedal svojih ravnanj, njihove protipravnosti in jih je tudi želel storiti. Tekom postopka se niso izkazale nobene okoliščine, ki bi porajale dvom v pravilnost takega zaključka, prav tako pa jih obdolženec ne navaja niti v pritožbi.

18Ob preizkusu obdolžencu določenih in izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem upoštevanju okoliščin, ki v skladu s 26. členom ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo izrečena sankcija večja ali manjša, pravilno določilo za vsak prekršek globo in kazenske točke v predpisanih višinah ter nato ob uporabi 27. člena ZP-1 tudi pravilno izreklo enotno sankcijo globo v višini 2.120,00 EUR in 23 kazenskih točk za prekrškek, storjen z motornim vozilom B kategorije.

19Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

20Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah oziroma (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 393,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.