41. člen ZMV-1

Datum uporabe oziroma rok veljavnosti, ki ga na embalažo kompleta prve pomoči vnese (ali pa tudi ne) proizvajalec, z vidika zakonskih znakov prekrška ni bistven. Četudi je rok oziroma datum uporabe na embalaži kompleta še veljaven, dejansko pa so v njem sterilni materiali s potečenim rokom uporabe, so znaki prekrška izpolnjeni. Hkrati pa znaki prekrška v primeru, ko imajo vse sestavine kompleta prve pomoči veljaven rok uporabe, niso izpolnjeni, četudi je potekel rok uporabe, označen na embalaži kompleta. Je pa datum uporabnosti, naveden na embalaži kompleta prve pomoči, lahko upoštevna (tudi odločilna) okoliščina dejanskega stanja, dokler je embalaža kompleta prve pomoči originalno zaprta na način, da je jasno, da iz kompleta ni moglo biti ničesar odvzeto, dodano ali zamenjano.

Nobenega dvoma ni, da mora voznik, ki je zadolžen za vozilo, opozoriti, da vozilo ni tehnično brezhibno, vendar to ne pomeni, da pravni osebi (lastnici vozila in delodajalki) v zvezi s tem ni treba storiti ničesar, posebej še, ko gre za pomanjkljivost, ki je po eni strani takoj opazna, po drugi strani pa traja kar nekaj časa, da pnevmatike niso več brezhibne (in ne gre za hipno napako). Kljub temu je bila omogočena vožnja z neustreznimi pnevmatikami. Očitno torej je, da pritožnica nima ustrezno organiziranega nadzora, da bi lahko preprečila tovrstne kršitve. Ker pravna oseba ne more biti neposredni storilec prekrška, določba 14. člena ZP-1 izhaja iz predpostavke, da je neposredni storilec tako tesno povezan s pravno osebo, da dejansko ravna v njenem imenu in za njen račun. Zato se pravna oseba lahko ekskulpira le takrat, kadar bi bilo njeno sankcioniranje neupravičeno in nepravilno. V predmetni zadevi glede na zgoraj povedano ne gre za tak primer.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da bi toženka ob potrebni skrbnosti lahko tehnično neustrezno stanje pnevmatike v času pred prometno nesrečo zaznala in ga odpravila. Če bi poskrbela, da bi bile pnevmatike redno pregledane ter bi jih (še posebej v primerih vidno zaznanih poškodb) dajala v redne preglede strokovnjakom, ki bi ugotovili, ali so primerne za nadaljnjo uporabo, potem v obravnavanem primeru ne bi prišlo do vožnje z obremenjenim tovornim vozilom s tako poškodovano pnevmatiko, kar je povzročilo prometno nesrečo. To velja še posebej ob upoštevanju dejstva, da se toženka ukvarja z zbiranjem in odvozom nenevarnih odpadkov, kjer se zaradi narave dela upravičeno pričakuje še višja skrbnost pri pregledih in vzdrževanju tovornih vozil. Glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka je tako treba pripisati toženkini opustitvi ustreznega preverjanja stanja pnevmatik.

Nedvomno predstavlja opustitev zavarovanja hruške s strani toženke protipravno ravnanje, ki bi utemeljevalo njeno odškodninsko odgovornost nasproti tretjim. Vendar pa mora zavarovalnica za uspeh s svojim regresnim zahtevkom trditi in dokazati, da je toženka vozila vozilo, ki ni bilo tehnično brezhibno. Dejansko stanje v obravnavanem pa se po presoji višjega sodišča ne sklada z zakonskim besedilom. Tehnična neustreznost vozila mora biti njegova lastnost sama po sebi in ne more takšno postati zaradi opustitve varnostnih ukrepov voznika. Položaj, ki bi utemeljeval uporabo navedene zakonske določbe, bi bil podan npr., če vozilo v času nesreče ne bi imelo opravljenega tehničnega pregleda ali če bi voznik vedoma vozil vozilo z neustreznimi ali pokvarjenimi deli (npr. zavorami), tudi če bi imelo opravljen tehnični pregled.

Ker je torej v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem, sodišče prve stopnje ugotovilo, da je voznik pred vožnjo dne 31. 5. 2020, ki jo je opravil po naročilu in odredbi samostojnega podjetnika in pri kateri je prekrškovni organ ugotovil zgoraj povzete nepravilnosti samostojnega podjetnika opozoril na v tem postopku ugotovljene pomanjkljivosti (v zvezi s tedenskim počitkom, licenco, tehnično opremo in prevozno kartico), se pritožba neutemeljeno zavzema za zaključek, da je storilec izvedel vse ukrepe v okviru dolžnega nadzorstva.

Policist, ki je izvajal nadzor prometa, je ugotovil, da je zavorni kolut poškodovan, poškodbo je tudi dokumentiral s fotografijo, iz katere je jasno razvidna. Po določbi tretjega odstavka 41. člena ZMV-1 se tehnična brezhibnost vozil ugotavlja s tehničnimi pregledi in z opravljanjem nadzora v cestnem prometu. V predmetni zadevi tudi po mnenju pritožbenega sodišča glede na očitno poškodbo dodatni podrobni pregled ni bil potreben. Pooblaščena oseba mora ugotovljeno pomanjkljivost razvrstiti v eno od treh skupin skladno s tehničnimi specifikacijami vozil 605. Po TSV 605/03, na katere se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje, gre pri predmetni poškodbi za kritično napako.

Glede na to, da ZMV-1 določa, da v primeru, ko vozilo ni opremljeno z ustreznimi (nedotrajanimi) pnevmatikami in ga na cesti ustavi policija, da sta odgovorna tako delavec voznik, kot tudi pravna oseba, tožeča stranka ne more prevaliti odgovornosti izključno na delavca, četudi je v pogodbi o zaposlitvi zapisano, da je delavec dolžan pregledati vozilo in sporočat delodajalcu potrebe po novih pnevmatikah. Za tehnično brezhibnost vozila mora skrbeti predvsem delodajalec. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca v zvezi s povračilom kazni, ki jo je plačala tožeča stranka po odločbi o prekršku z dne 28. 3. 2019 v višini 1.200,00 EUR, spremenilo in zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrnilo.

Četudi je morda policijsko vozilo pri tem res bilo ustavljeno tako, da ga vozniki niso mogli opaziti, to na zakonitost dokazov ne more vplivati, saj s tem policisti ne posegajo v ustavne pravice udeležencev cestnega prometa. Ti so dolžni v vsakem trenutku upoštevati vse cestnoprometne predpise in ne samo takrat, ko na cesti opazijo policiste, ki nadzirajo varnost cestnega prometa. Neopaznost policistov pri izvajanju pooblastil po 13. členu ZPrCP tako ne more biti ekskulpacijski razlog za odgovornost voznika za storjeni prekršek.