VSM Sodba I Cp 958/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

II. Drugi toženec je dolžan v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti drugi tožnici 465,13 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni plačati v stečajno maso S., d. o. o. – v stečaju, vsaka znesek 20.864,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2008 do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek druge tožnice zavrnilo (II. točka izreka) ter odločitev o pravdnih stroških pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka delne sodbe se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje druga tožena stranka (v nadaljevanju drugi toženec), iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Hkrati uveljavlja kršitev pravic iz 22., 25. in 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) ter kršitev prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) v celoti zavrne oz. podrejeno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter se zadeva vrne v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati delne sodbe, tožnika sta namreč enotna sospornika, saj na plačilo odškodnine tožita na isti dejanski in pravni podlagi, prav tako je terjatev prvega tožnika sporna in je glede obstoja njegove terjatve v teku pravdni postopek. V primeru nastopa učinkov pravnomočnosti izpodbijane delne sodbe, se bo tožba prvega tožnika morala zavreči, ne glede na to ali je ta upnik družbe S. d. o. o, posledično nepravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka. Prav tako v ravnanju drugega toženca ni protipravnosti, saj je prvi toženec družbo zastopal samostojno in njegovih kršitev drugi toženec z ničemer ni mogel preprečiti. Funkcije direktorja drugi toženec dejansko ni izvrševal, odločitev sodišča prve stopnje pa mu prav tako nalaga objektivno odgovornost, v posledici česar mu je kršena ustavno zajamčena lastninska pravica. Pri uporabi določb o solidarni odgovornosti iz 19. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod), je treba upoštevati, da toženca nista delovala kot člana uprave kolektivnega organa temveč sta družbo zastopala samostojno. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti obstoj vseh odškodninskih postavk za vsakega toženca posebej. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila družba S. od leta 2004 prezadolžena. Ta ugotovitev je posledica napačne ugotovitve, da je v vsem tem času obstajala terjatev prve tožnice do družbe S.. Druga tožnica je svojo terjatev pravnomočno izkazala šele s sodbo opr. št. Pdp 310/2008 z dne 25. 4. 2008, pred tem časom pa je bila njena terjatev sporna zato se ne bi smela vpisati v bilance stanja. Že v odgovoru na tožbo je bilo navedeno, da podatki iz bilanc stanja ne odražajo dejanskega stanja družbe S., ampak rezervacije, zato prezadolženosti ni bilo, prav tako so bile vse obveznosti družbe poplačane do začetka stečajnega postopka. Ugovor glede nepravilnosti podatkov v bilancah pa se je nanašal samo na terjatev druge tožnice, zato ga ni mogoče šteti za nekonkretiziranega. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin v zvezi s terjatvijo druge tožnice, posledično pa je drugemu tožencu kršilo pravico do izjave, prav tako je v izpodbijano sodbo napačno in v nasprotju s popravljenim prepisom zvočnega posnetka z dne 22. 2. 2017 povzelo mnenje izvedenca K.. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da so navedbe tožencev o vsebovani obveznosti druge tožnice v bilanci stanja, prepozne, pri čemer isto velja tudi za izvedensko mnenje D. R. Gre namreč le za konkretizacijo trditev, ki sta jo toženca podala že v vlogi z dne 22. 5. 2014. V okviru materialnega procesnega vodstva bi sodišče prve stopnje moralo toženi stranki pozvati, da dopolnita navedbe in predložita dokaze glede dejstev, da družba S. ni bila prezadolžena. Sodišče prve stopnje prav tako z ničemer ni pojasnilo, zakaj ne bi smela toženca upravičeno verjeti, da terjatev druge tožnice ne obstaja tudi v obdobju, ko je S. uspel z obnovo postopka, tj. od 23. 12. 2004 dalje. Odločitev sodišča je arbitrarna, nakazuje pa tudi na kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri presoji vèdenja o prezadolženosti pa tudi ni upoštevalo izpovedbe prvega toženca. Odločitev sodišča prve stopnje v točki 21. izpodbijane sodbe je neobrazložena, zaradi česar se toženca o njej ne moreta izjaviti posledično pa jima je odvzeta tudi pravica do pritožbe. Dodaja še, da sodišče prve stopnje vzročne zveze glede domnevnih ravnanjih drugega toženca sploh ni ugotavljalo, pa četudi bi se ugotovila povezava med ravnanji drugega toženca in nastalo škodo, je bila vzročna zveza prekinjena, saj družba S. ni bila insolventna. Vsa očitana ravnanja so predstavljala nujna plačila za poslovanje družbe, bila pa so tudi nujna z vidika skrbnega in vestnega gospodarstvenika.

3Druga tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Tudi prvi toženec je podal odgovor na pritožbo. V njem se zavzema za zavrnitev tožbenega zahtevka, hkrati še predlaga, da se sodba spremeni v smeri, da se odloči tudi o zahtevku prvega tožnika. Priglaša nadaljnje stroške.

5Z vlogo z dne 6. 11. 2019 druga tožnica dodatno navaja,¹ da je odgovor na pritožbo podan s strani prvega toženca neupošteven, saj sme po 344. členu ZPP odgovor na pritožbo vložiti le nasprotna stranka, ki je le ena, prav tako roka za vložitev pritožbe ni mogoče podaljšati z uveljavljanjem pritožbenih razlogov v odgovoru na pritožbo.

6Pritožba ni utemeljena.

7Sodišče druge stopnje vloge prvega toženca, ki jo je naslovil kot odgovor na pritožbo, ni upoštevalo. V kolikor bi jo namreč smatralo kot dopolnitev pritožbe, bi le-ta bila prepozna, saj je bila vložena več kot en mesec po poteku pritožbenega roka, prav tako pa je ni upoštevalo kot odgovor na podano pritožbo drugega toženca, saj ko pravilno opozarja tožnica, gre v procesnem smislu vedno le za eno pravdno stranko ne glede na število fizičnih ali pravnih oseb, ki nastopajo na strani tožeče oz. tožene stranke. Odgovor na pritožbo sme vložiti le nasprotna stranka, prvi toženec pa to ni.

8Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), tudi ne tistih, na katere se sklicuje pritožnik, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju ugotovilo za ta postopek vsa pravno odločila dejstva, posledično pa sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Sodišče druge stopnje povzema razloge sodbe sodišča prve stopnje kot pravilne ter v nadaljevanju odgovarja zgolj na pritožbena navajanja, ki so pravno pomembna.²

9V predmetni zadevi gre za ponovljen postopek, pri čemer je v prvem postopku sodišče prve stopnje tožencema naložilo nerazdelno plačilo 347.407,50 EUR v stečajno maso S. d. o. o., v presežku za znesek 169.567,65 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.³ Po pritožbi pravdnih strank je tukajšnje sodišče pritožbo druge tožnice iz razloga pomanjkanja pravnega interesa zavrglo, pritožbi tožencev pa delno ugodilo in delno sodbo spremenilo tako, da sta bila toženca dolžna v stečajno maso družbe S. nerazdelno plačati 249.973,21 EUR.⁴ Zoper obsodilni del sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z obsodilnim delom odločitve sodišča prve stopnje sta toženca vložila revizijo, ki ji je vrhovno sodišče ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v II. točki izreka, delno sodbo sodišča prve stopnje pa v I. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlog za ugoditev reviziji je vrhovno sodišče našlo v napačnem materialnopravnem zaključku nižjih sodišč, da sta toženca ravnala krivdno, pri čemer je bil podan tudi napačen materialnopravni zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za omejitev odškodninske odgovornosti tožencev po prvem odstavku 21. člena ZFPPod.⁵ V ponovljenem postopku je bilo zato treba za pravilno materialnopravno presojo odgovornosti tožencev podati odgovor na dejansko vprašanje, ali je družba S. d. o. o. predstavljala veliko, srednjo ali kakšno drugačno družbo z omejeno odgovornostjo.

10Glede pritožbenih zatrjevanj, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano delno sodbo kršilo pravice drugega toženca do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP⁶ in 22. člena Ustave RS⁷, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da bi za kršitev pravic iz 6. člena EKČP šlo le, če bi drugemu tožencu bilo onemogočeno, da o njegovi pravici odloča sodišče, v okviru postopka pa, če bi mu bila kršena pravica do izjave ali pa pravica do enakega varstva, katera zagotavlja predvsem enake možnosti v razmerju do nasprotne stranke, v konkretnem postopku do tožeče stranke. Da bi tekom postopka na prvi stopnji do takšnih kršitev prišlo drugi toženec z ničemer ne konkretizira, prav tako jih sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo. Zgolj njegovo nestrinjanje z obrazložitvijo izpodbijane delne sodbe, pa ni zadosten razlog za obstoj navedenih kršitev.

Glede delne sodbe

11Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje poslužilo izdaje delne sodbe,⁸ ker je ocenilo, da je za končno odločitev zrel samo zahtevek druge tožnice, saj je glede obstoja terjatve prvega tožnika v teku še pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Sodišče druge stopnje se z navedenimi razlogi za izdajo delne sodbe strinja in dodaja, da je odločitev o izdaji delne sodbe prepuščena sodišču, ki v okviru procesnega vodstva presoja smotrnost predloga stranke za njeno izdajo, lahko pa sodišče tudi samo, tj. brez predloga strank oceni, da je izdaje takšne sodbe smotrna. V konkretni zadevi tožnika nista enotna sospornika,⁹ saj med njima ni nobenega materialnopravnega razmerja glede predmeta spora, še posebej ne takega, ki bi ga bilo treba rešiti za oba enako, posledično pa prvega tožnika tudi ne morejo zadele subjektivne meje pravnomočnosti predmetne delne sodbe. Ni namreč pravnih ovir, da bi o zahtevku prvega tožnika bilo drugače odločeno kot o zahtevku druge tožnice, upoštevaje pri tem dejstvo, da njune terjatve izvirajo iz različne pravne podlage,¹⁰ ter da je terjatev prvega tožnika še vedno sporna. Posledično neutemeljeno je zato tudi grajanje odločitve v zvezi s stroški postopka.

O zahtevku

12Med pravdnima strankama ni sporno, da sta bila toženca direktorja družbe S. d. o. o., nad katero je bil 15. 5. 2008 začet stečajni postopek niti, da sta bila upravičena navedeno družbo zastopati samostojno. Sporno med njima pa je, ali upravičenje za posamično zastopanje družbe vpliva na njuno solidarno odgovornost po določbah ZFPPod ter ali je druga tožnica uspela dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti drugega toženca.

13Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da sta bila toženca poslovodja oz. direktorja družbe z omejeno odgovornostjo S. zato se zanju na podlagi 3. člena ZFPPod smiselno uporablja določba petega odstavka 19. člena ZFPPod, ki določa solidarno odgovornost v primeru več članske uprave.

14Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilno materialnopravno podlago v konkretni zadevi, ki temelji predvsem na določbi 15., 19. in 20 člena takrat veljavnega ZFPPod. Ta zakon uzakonja dolžnosti poslovodstva, če nastopi finančni položaj, zaradi katerega podjetje postane nesposobno izpolniti svoje dospele obveznosti. Za kršitev teh dolžnosti določa tudi posebno civilnopravno sankcijo - odškodninsko odgovornost. Odškodninska odgovornost uprave po ZFPPod je posebna oblika splošne odškodninske odgovornosti uprave po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD). V pravni teoriji se odškodninsko odgovornost uprave po ZFPPod zaradi močno objektiviziranega ekskulpacijskega razloga pojmuje kot objektivno, od splošne odškodninske odgovornosti uprave po ZGD pa se razlikuje po tem, da je za njen nastanek določena posebna (dodatna) predpostavka - stečaj, da se predpostavka protipravnosti izraža samo v kršitvah (nepravilnih izpolnitvah) določenih obveznosti uprave v primerih, ko v podjetju nastopi položaj kapitalske neustreznosti, kratkoročne plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti ter da se domneva tako vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo kakor tudi višina škode.¹¹ Drugi toženec bi se sicer lahko razbremenil svoje odškodninske odgovornosti pod pogoji iz petega odstavka 19. člena ZFPPod,¹² vendar ni navajal kaj šele dokazal katerega izmed ekskulpacijskih razlogov. Niti v postopku na prvi stopnji niti sedaj v pritožbenem postopku ni navedel, da bi morebiti predlagal oz. povzel katerega od ukrepov določenih v zakonu. Drugemu tožencu je bilo že v prvem postopku pravilno pojasnjeno, da se kot direktor ne more razbremeniti odškodninske odgovornosti s pavšalnimi navedbami, da v družbi ni nastopal aktivno oz. je bil na mesto direktorja postavljen zgolj pro forma. Dokazati bi moral, da je svoje naloge izpolnjeval vestno in pošteno oz., da kršitev ni mogel preprečiti. V čem naj bi sodišče prve stopnje s takšnimi ugotovitvami kršilo pravico drugega toženca do njegove ustavno zajamčene lastninske pravice, pa v pritožbi ni bilo pojasnjeno. S tem, ko je drugi toženec prevzel funkcijo direktorja družbe, je prevzel tudi odgovornost za zakonito poslovanje družbe, pri čemer bi moral v dobro družbe ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Drugi toženec je imel možnosti vplivati na poslovanje družbe, vendar, da bi se le-te poslužil, ni izkazal, zato za škodo, ki je upnikom nastala zaradi kršitev pri vodenju poslov in glede na izpolnitev vseh ostalih predpostavk, ki so predstavljene tudi v nadaljevanje te sodbe, odgovarja, glede na jasna zakonska določila pa je njegova odgovornost solidarna.

O prezadolženosti družbe S. d. o. o.

15Vprašanje prezadolženosti je v prvi vrsti dejansko vprašanje, odvisno od tega, ali je nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje družbe več ne zadošča za poplačilo vseh njenih obveznosti (prvi odstavek 13. člena ZFPPod). Ali je premoženje družbe S.v letih 2004 do 2008 zadoščalo za poplačilo vseh njenih obveznosti pa je bilo odvisno od ugotovitve, ali je terjatev druge tožnice obstajala in ali je drugi toženec (oz. oba toženca) zanjo vedel. Ugotovitev, da je bila družba S. že od leta 2004 prezadolžena je sodišče prve stopnje jasno in skrbno obrazložilo v točkah 17 – 22 izpodbijane sodbe in sodišče druge stopnje jo sprejema kot pravilno, kot povsem nesporna pa se je izkazala tudi ugotovitev, da sta oba toženca za obstoj terjatve druge tožnice vedela, sploh ob dejstvu, da je spor z drugo tožnico potekal več let, o njem je bilo sojeno na različnih instancah zaradi uporabljenih rednih in izrednih pravnih sredstev, prav tako pa je bila v bilancah stanja družbe terjatev druge tožnice ves čas knjižena, kar je potrdil postavljeni izvedenec finančne stroke, kakor tudi prvo toženec v svoji izpovedbi. Ugovorov, da bilance stanje niso odražale dejanskega stanja oz. so le-te bile nepravilno izdelane, sodišče prve stopnje pravilno ni moglo presojati, saj so bili podani po zaključku prvega naroka ta glavno obravnavo,¹³ tj. prepozno, bili so pa tudi povsem pavšalni. Drugi toženec z ničemer ne konkretizira katerih okoliščin v zvezi s terjatvijo druge tožnice bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, prav tako ni jasno v čem bi se naj kazala kršitev pravice drugega toženca do izjave, niti kršitev pravice do pritožbe. Obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 21 izpodbijane sodbe je namreč povsem jasna in pravilno argumentirana, je rezultat dokaznega postopka prav tako nima zatrjevanih pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prepoznih navedb sodišče prve stopnje ni bilo dolžno upoštevati, prav tako ni bila dolžnost sodišča prve stopnje drugega toženca opozarjati na to, da so lahko podatki v bilanci stanja napačni in da naj pove v čem se kaže nekonsistentnost podatkov v bilanci stanja z odraženim dejanskim stanjem. Institut materialnega procesnega vodstva ni namenjen zastopanju strank oz. dajanju navodil v zvezi s tem, kako se naj zahtevkom nasprotne stranke ubranijo. Prav tako pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje D. R. in katero naj bi predstavljalo del trditvene podlage drugega toženca glede obstoja terjatev druge tožnice oz. prezadolženosti družbe S., bilo podano prepozno.

16V katerem delu naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijano sodbo napačno in v nasprotju s popravljenim prepisom zvočnega posnetka z dne 22. 2. 2017 povzelo mnenje izvedenca K., drugi toženec ne pojasni, zato sodišče druge stopnje navedenega ni moglo presojati.

17Glede na zgoraj obrazloženo je povsem odveč pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vzročne zveze glede domnevnih ravnanj drugega toženca, pri čemer naj bi prišlo vsaj do njene prekinitve, saj je bila družba S. solventna. Upoštevajoč pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje glede prvih predpostavk odškodninske odgovornosti obeh tožencev, tj. nastop stečaja družbe S. v letu 2008, nastanek škode, ki se kaže v tem, da terjatev druge tožnice ni bila poplačana ter protipravnost obeh tožencev, ki se kaže v kršitvah obveznosti uprave, ko v podjetju nastopi finančni položaj prezadolženosti, nadaljnje predpostavke, tj. vzročne zveze, sodišče prve stopnje ni rabilo posebej ugotavljati, saj se ta domneva. Trditveno in dokazno breme njenega neobostoja je bilo na drugemu tožencu, ki navedenemu ni zadostil, prav tako pa drugi toženec ni uspel dokazati, da je bila družba S. solventna v letih 2004 - 2008, kot je bilo že obrazloženo zgoraj.

18Tudi glede nujnosti posameznih poslov v točkah 24 – 31 izpodbijane sodbe, je obrazložitev sodišča prve stopnje popolna in skrbno argumentirana ter jo sodišče druge stopnje sprejema kot pravilno. Ne gre namreč spregledati jasnega zakonskega določila, katera dejanja so za tekoče poslovanje podjetja po nastopu prezadolženosti nujna,¹⁴ ter dejstva, da sta oba toženca, ki upnikom za škodo odgovarjata solidarno, vse od 31. 3. 2005 (ko sta po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje najkasneje morala ugotoviti, da je nastopila prezadolženost), povzemala različne nenujne poslovne aktivnosti, katerih posledica je bila zmanjšanje vrednosti premoženja stečajnega dolžnika ter spravljanje določenih upnikov v ugodnejši položaj pri poplačilu terjatev.

19Ob ugotovitvi, da drugi toženec (oz. oba toženca) z opustitvijo profesionalne skrbnosti nista ravnala namerno ali malomarno, temveč le protipravno, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je njuna odškodninska odgovornost po višini omejena. Ker družba S. izpolnjuje pogoje za kvalifikacijo pod mikro oz. majhno družbo, toženca odgovarjata zgolj do višine 20.864,63 EUR (takratnih 5.000.000 tolarjev).¹⁵

20Odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožbenemu zahtevku druge tožnice delno ugodilo in toženima strankama solidarno naložilo plačilo 20.864,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v stečajno maso družbe S., se izkaže za pravilno in zakonito.

21V posledici vsega navedenega pritožba drugega toženca ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in delno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

22Drugi toženec s pritožbo ni uspel, zato mu stroški za pritožbo ne gredo, mora pa povrniti drugi tožnici stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo (sestava odgovora 625 točk, priglašenih 1% za materialne stroške in 22% DDV),¹⁶ v višini 465,13 EUR¹⁷ (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP ter uporaba 155. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Po sklepu opr. št. P 346/2008 z dne 11. 4. 2017 je predmetni postopek za prvega tožnika prekinjen do pravnomočnosti zadeve Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. Pg 1866/2011. V času prekinitvi prvi tožnik ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj niti zanj ne tečejo roki, zato je sodišče druge stopnje štelo, da je vlogo z dne 6. 11. 2019 vložila le druga tožnica.
² Glede standarda obrazloženosti sodišča druge stopnje gl. tudi VSRS sodba II Ips 233/2014 z dne 25. 2. 2016 in sodba II Ips 513/2008 z dne 13. 5. 2010.
³ Delna sodba in sklep opr. št. P 346/2008 z dne 17. 3. 2017.
⁴ Sodba opr. št. I Cp 618/2017 z dne 5. 12. 2017.
⁵ Sklep VSRS II Ips 60/2018 z dne 19. 7. 2018.
⁶ Iz prvega odstavka 6. člena EKČP izhaja, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti.
⁷ Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
⁸ 314. člen ZPP.
⁹ Enotni sosporniki veljajo za enotno pravdno stranko. Spor je mogoče rešiti samo na enak način za vse, in sicer zato, ker je tako določeno z materialnim zakonom ali ker to terja narava pravnega razmerja enotnost v materialnopravnem razmerju pa terja tudi enotnost obravnave v pravdi (VSRS sodba in sklep II Ips 98/2014 z dne 24. 10. 2016).
¹⁰ Terjatev druge tožnice izvira iz delovnopravnega razmerja.
¹¹ Glej. VSRS Sodba II Ips 1081/2008 z dne 18. 6. 2008.
¹² Kadar ima uprava več članov, odgovarjajo za škodo vsi člani solidarno, posamezen član pa se lahko razbremeni odškodninske odgovornosti, če dokaže, da je na seji uprave predlagal izvedbo ustreznih ukrepov po 10. členu, oziroma po drugem odstavku 12. člena oziroma po prvem ali tretjem odstavku 13. člena tega zakona, vendar je bil preglasovan, in teh ukrepov ni bil pristojen samostojno opraviti, oziroma da predloga za začetek stečaja oziroma prisilne poravnave ni umaknil, oziroma da opustitev, zaradi katerih je bil postopek ustavljen oziroma predlog zavržen ni mogel preprečiti, ali da kršitev ni mogel preprečiti.
¹³ Prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen 19. 4. 2010, po pritožbenih navedbah drugega tožnika, pa naj bi ugovor nepravilno sestavljene bilance podala najkasneje z vlogo z dne 22. 5. 2014 (l. št. 696 spisa, tč. 36). Pomeni, da pritožba sama priznava prepozno podane navedbe.
¹⁴ Šteje se, da so za tekoče poslovanje podjetja nujna zlasti plačila: 1. plač delavcem do višine zajamčenih plač, vključno z davki in prispevki od izplačanih plač, 2. tekočih stroškov poslovanja (elektrika, voda in podobno), 3. tekočih dobav blaga oziroma storitev, potrebnih za tekočo proizvodnjo (drugi odstavek 15. člena ZFPPod).
¹⁵ 3. točka prvega odstavka 21. člena ZFPPod.
¹⁶ Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku znaša 20.864,63 EUR, vrednost odvetniške točke v času odločanja o stroških znaša 0,60 EUR.
¹⁷ Stroški so bili odmerjeni na podlagi Odvetniške tarife, Uradni list RS št. 2/2015 s spremembami z veljavnostjo od 10. 1. 2015.