VSL sodba in sklep I Cp 4666/2008

Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbi tožene pa v celoti ugodi in razveljavi zamudna sodba v ugodilnem delu (1. odstavek pod točko II. izreka) ter stroškovna odločitev (točka III. izreka) in zadeva v tem delu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne in v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu (točka I. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo in zamudno sodbo je sodišče prve stopnje plačilni nalog Okrajnega sodišča v Kranju Pl 24/2005 z dne 1.2.2005 razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo zneska 517,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2002 do plačila (točka I. izreka). Poleg tega je tožeči stranki naložilo, da tožencu plača 375,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2008 dalje do plačila (1. odstavek pod točko II. izreka), višji tožbeni zahtevek toženca po njegovi tožbi pa zavrnilo (2. odstavek pod točko II. izreka). Tožnici je nato naložilo, da tožencu povrne 935,08 EUR pravdnih stroškov s pripadki v primeru zamude (točka III. izreka).

Zoper sodbo in zamudno sodbo, vključno s stroškovno odločitvijo, se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, zamudno sodbo pa v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede sodbe ne soglaša z razmerjem odgovornosti toženca in zavarovanca tožeče stranke za škodo, nastalo v prometni nezgodi dne 12.12.2001. Meni, da je teža kršitve toženca, ki je vozil po cestišču po nasprotni smeri od dovoljene, bistveno višja kot pa odgovornost zavarovanca tožene stranke. V skladu z načelom zaupanja v cestnem prometu lahko udeleženec upravičeno pričakuje, da bodo udeleženci vozili z vozili po pravem voznem pasu, ne pa po nasprotnem. Če bi toženec ravnal tako, do trčenja sploh prišlo ne bi. Glede teže kršitve cestno-prometnih predpisov obeh udeležencev prometne nezgode je oceno podal že zakonodajalec v ZVCP, kjer je predpisana bistveno višja sankcija za kršitev določil 2. odstavka 21. člena ZVCP (toženec), kot pa za kršitev 1. v zvezi z 2. odstavkom 23. člena ZVCP. Zato bi sodišče moralo bistveno drugače opredeliti razmerje odgovornosti, in sicer v breme toženca. Napačno je sodišče tudi štelo, da je toženec prišel v zamudo s plačilom, saj je tožnica v predlogu za izdajo plačilnega naloga navedla, da je 14.3.2002 tožencu poslala regresni zahtevek in ga pozvala k plačilu v roku 15 dni. Glede zamudne sodbe (po tožbi toženca) pa opozarja, da je tožnica pravočasno odgovorila na to tožbo, zato pogoji za izdajo zamudne sodbe niso bili podani. Dejstvo je namreč, da je bila tožba tožnici (kot toženki) napačno vročena v odgovor na njeno predstavništvo Š. L., zato je ni prejela 14.1.2008, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, temveč 15.1.2008. ZPP v 139. členu določa, da se subjektu vpisa v sodni register (tožeča stranka) vroča na naslovu, navedenem v registru, to pa je M..., ne pa njeno predstavništvo, ki sploh ni pravna oseba. Zato je glede navedenega podana bistvena kršitev postopkovnih določb. Posledično pa je napačna tudi stroškovna odločitev, pri kateri sodišče tudi ni upoštevalo neutemeljenega pobotnega ugovora toženca.

Zoper sodbo se pritožuje tudi toženec, in sicer stroškovno odločitev v delu, kolikor mu niso priznani višji pravdni stroški. Meni, da mu sodišče neutemeljeno ni priznalo pravdnih stroškov za dve pripravljalni vlogi, ki sta bili potrebni, stroškov sestave odškodninskega zahtevka pred pravdo ter drugih predpravdnih stroškov, kot tudi drugih navedenih stroškov v skupni višini 563,19 EUR poleg že naloženih. Predlaga ustrezno spremembo stroškovne odločitve.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

Po 7. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo. Med pogoji za izdajo zamudne sodbe je po 1. odstavku 318. člena ZPP tudi pogoj (točka 1.), da je bila toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor. Tožena stranka je bila v obravnavanem primeru tožeča. Po 3. odstavku 139. člena ZPP se subjektu vpisa v sodni register vroča na naslovu, navedenem v registru. Tožeči stranki kot toženki bi zato sodišče tožbo toženca (kot tožnika) moralo vročiti na naslovu M. 19, L., iz spisovnih podatkov pa je razvidno, da je bila tožnici (kot toženki) toženčeva tožba vročena na naslov njenega predstavništva v Š. L., kar je, kot utemeljeno opozarja tožeča stranka v pritožbi, nepravilno. Zato je napačen zaključek, da je bila tožba tožnici (kot toženki) vročena dne 14.1.2008 (zaradi česar naj bi posledično bil prepozen njen odgovor na tožbo - zaradi zamude prekluzivnega roka). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče moralo na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP razveljaviti zamudno sodbo v izpodbijanem delu (1. odstavek pod točko II. izreka) ter v povezavi s tem tudi stroškovno odločitev (točka III. izreka) ter v navedenem obsegu moralo zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev razveljavilo na pritožbo tožeče stranke, je moralo ugoditi tudi pritožbi tožene stranke glede stroškovne odločitve, ne da bi se posebej spuščalo v utemeljenost navedenih pritožbenih razlogov. Te bo moralo upoštevati pri ponovni odločitvi o stroških sodišče prve stopnje, odvisno od uspeha in ocene utemeljenosti trditev toženca (upoštevajoč pri tem 1. odstavek 151. člena - stroške zaradi postopka, in ne predpravdne (!?) stroške - in 1. odstavek 155. člena ZPP - stroške, ki so bili potrebni za pravdo).

Neutemeljeni pa so pritožbeni očitki tožeče stranke glede sodbe. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo za nastanek prometne nesreče dne 12.12.2001 ključno protipravno ravnanje oškodovanca, ko je vozilo iz mirujočega položaja želel vključiti v promet na dovozni poti, po kateri je vozil toženec, pri čemer se oškodovanec ne le ni prepričal, ali to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu, temveč tega niti ni nakazal z vključitvijo smernega kazalca. Upoštevajoč dejstvo, da se je v dani prometni situaciji dejansko oškodovanec z vozilom zaletel v toženčev avtomobil (in ne morebiti obratno), povsem utemeljuje materialnopravno oceno sodišča prve stopnje, da je znašal prispevek oškodovanca k prometni nesreči 80 %, toženca pa 20 %. Tega materialnopravnega zaključka v ničemer ne omajajo pritožbene trditve tožnice glede teže kršitve po določbah Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), saj le-te ne upoštevajo navedenih izpostavljenih konkretnih dejstev, predvsem da se je oškodovanec s svojim vozilom zaletel v toženčevo vozilo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede napačne odločitve o obrestnem zahtevku, saj le-ta temelji na neizpodbojni dejanski ugotovitvi (458. člen ZPP) nedokazane zamude pred vložitvijo tožbe. Pri tem je pritožbena trditev, da je bil toženec v zamudi s plačilom zagotovo od 8.6.2002, zgolj navržena (upoštevajoč dopis z dne 24.5.2002, za katerega ni niti zatrjevano niti izkazano, kdaj ga je toženec prejel). Pritožbeno sodišče, ki kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ali zmotne uporabe materialnega prava glede sodbe (2. odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo, je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V nadaljnjem teku postopka bo tako potrebno odločiti le še o tožbenem zahtevku toženca zoper tožnico, upoštevajoč pri tem izvensodni pobot (zaradi katerega je terjatev ugasnila) na podlagi pobotne izjave tožnice z dne 17.2.2005 glede zneska 101,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.2005 dalje.

Na podlagi 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.