VSM Sodba IV Kp 56373/2020

I. Pritožba zagovornika obdolženega T. R. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 750,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 56373/2020 z dne 15. 2. 2021 obdolženega T. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena v zvezi z 38. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po navedenih zakonskih določilih ter 47. členu istega zakona izreklo denarno kazen v višini 175 dnevnih zneskov po 60,00 EUR, kar znaša 10.500,00 EUR. Po petem odstavku 47. člena KZ-1 je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati izrečeno denarno kazen v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da se bo za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni, to je 120,00 EUR, določil en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šest mesecev. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je sodišče prve stopnje oškodovanko X, d.d. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da zagovornika in obdolženca na podlagi prvega odstavka 378. člena ZKP obvesti o seji senata, pritožbi pa ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti.

3Na pritožbo je odgovoril L. M., višji državni tožilec s Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4V zadevah iz pristojnosti okrajnega sodišča oziroma v skrajšanem postopku obveščanje strank o seji pritožbenega senata ni obvezno¹. Pritožbeno sodišče strank o seji pritožbenega senata ni obvestilo. Predlog, da se obdolženca in zagovornika o seji obvesti, v pritožbi ni obrazložen, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi se v obravnavani zadevi obravnavala vprašanja, o katerih ne bi bilo mogoče primerno odločiti na podlagi stanja spisa, oziroma da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP).

5Pritožba ni utemeljena.

6Iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja je razvidno, da je bilo izvršeno med marcem 2011 in 8. 4. 2011. Ker je za kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), enako pa tudi za pomoč pri tem kaznivem dejanju, predpisana denarna kazen ali kazen zapora do treh let, kazenski pregon storilca kaznivega dejanja pa ni več dovoljen, če je poteklo 10 let od storitve kaznivega dejanja (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1), je pritožbeno sodišče po 2. točki prvega odstavka 383. člena KZ-1 po uradni dolžnosti preizkusilo, ali ni v času odločanja sodišča druge stopnje pravica do kazenskega pregona v obravnavani zadevi zastarala. Glede na 10-letni zastaralni rok bi zastaranje nastopilo 8. 4. 2021, pri čemer pa je potrebno upoštevati tretji odstavek 91. člena KZ-1, ki določa, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. Zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 je bil v Uradnem listu RS 28. 3. 2020 objavljen Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoVid-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je v 3. členu določil način teka rokov v sodnih zadevah. V drugem odstavku 3. člena tega zakona je določeno, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pomeni, da se je v nenujnih zadevah ustavil tudi tek zastaralnih rokov, in sicer v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, glede na to, da je navedena določba prenehala veljati s sklepom Vlade RS (Ur. l. RS, št. 74/2020 z dne 21. 5. 2020 v zvezi z 2. členom ZZUSUDJZ, objavljenem v Ur. l. RS, št. 36/2020 z dne 28. 3. 2020). Zakon je torej določil, da roki v sodnih zadevah v tem času ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, obravnavana zadeva pa ni nujna. Zastaranje kazenskega pregona se je zato v obravnavani in ostalih nenujnih zadevah podaljšalo za 64 dni.² V času odločanja pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi zato pravica do kazenskega pregona storilca ni zastarala.

7Pritožba navaja, da sodišče prve stopnje v uvodu sodbe ni navedlo, v obrazložitvi pa ne konkretiziralo, kaj je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo, ter da primerjava tožilskega in sodbenega teksta ne razkrije posega sodišča, zaradi česar se ne da oceniti, ali je sodišče s posegom v izrek postopalo v škodo obdolženca ali ne. Trdi tudi, da je opis kaznivega dejanja v izreku sodbe sila skop ter premalo konkretiziran in zato glede očitka pomoči pri kaznivem dejanju, ki bi ga naj storil B. B., nesklepčen.

8Pritožba nima prav. Kadar sodišče prve stopnje v izreku sodbe samo spremeni opis kaznivega dejanja, tega v uvodu sodbe ne navede, temveč mora v razlogih sodbe pojasniti, kaj je v opisu kaznivega dejanja spremenilo in zakaj je tako postopalo, opis kaznivega dejanja pa lahko vselej spremeni le v korist obdolženca. V obravnavani zadevi v opis kaznivega dejanja ni poseglo tako, da bi bilo to v obdolženčevo škodo, razloge za to, da je poseglo v opis, pa je v sodbi ustrezno pojasnilo v točki 13 obrazložitve. Drugi očitek, da je opis kaznivega dejanja skop, premalo konkretiziran in tako nesklepčen, da se obdolžencu ne očita pomoč pri kaznivem dejanju, ki bi ga naj storil B. B., prav tako ni utemeljen, pri tem pa pritožba niti ne pojasni, kaj v opisu pogreša, temveč svojo trditev obrazloži z grajo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Ob preizkusu po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ima opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja vse zakonske znake kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena v zvezi z 38. členom KZ-1.

9Pritožba graja dejanske ugotovitve prvostopenjske sodbe. Zaključek sodišča prve stopnje, da so bili v P. d.d. (v nadaljevanju P.) osebe, ki so odločale o odobritvi obravnavanega posojila, preslepljene oziroma zavedene, je po njeni oceni zmoten. Bonitetna služba banke je namreč Kreditnemu odboru za naložbe komercialnega bančništva (KNKB) posredovala negativno pisno mnenje z zaključkom oziroma predlogom, da kreditojemalec ne izpolnjuje pogojev za odobritev kredita, za katerega prosi, zato že pojmovno ni mogoče govoriti o zavajanju oziroma preslepitvi oseb v banki, ki so odločali o odobritvi posojila, pri čemer je o odobritvi v kreditnem odboru odločala tudi predstavnica bonitetne službe D. H. M.. Kreditni odbor je glasoval za odobritev posojila v višini 200.000,00 EUR, ki je predstavljal začetno, neke vrste premostitveno posojilo za zagon projekta L. za obdobje enega meseca, po katerem bi kreditojemalec zaprosil za odobritev kredita v višini 5 mlijonov EUR, banka pa bi se za svojo terjatev v višini 200.000,00 EUR s pripadki poplačala iz drugega kredita, na kupljenem zemljišču pa ustanovila hipoteke v svojo korist. Pritožba navaja, da je bilo v kreditnem predlogu, ki ga povzema, in ki ga je pripravil skrbnik družbe T. d.o.o. (v nadaljevanju T.) D. Ž., podpisal pa ga je direktor P. poslovne enote Maribor B. B., nerodno oziroma očitno kot ostanek iz kakšnega prejšnjega predloga zapisano, da komitent prosi za odobritev premostitvenega kredita za plačilo are. Pri tem pa ni bilo navedeno, da bi bila ara namenjena za nakup zemljišča, saj zemljišče v tem predlogu niti ni omenjeno, medtem ko iz njega jasno izhaja, da gre za odobritev premostitvenega kredita. Ista banka je navedenemu komitentu na enak način pred tem kreditirala številne projekte - financirala je izgradnjo trgovskih centrov, ki so bili večinoma uspešno realizirani, banka pa je bila poplačana. Nadalje pritožba pojasnjuje okoliščine, ki po njeni oceni kažejo na to, da v kreditnem predlogu navedena ara ni predstavljala are za nakup zemljišča in da tega tako tudi niso razumeli člani kreditnega odbora ter navaja, da tudi v sklepu uprave banke o odobritvi kredita na podlagi pozitivnega mnenja ni zapisa o kreditu, ki bi bil namenjen plačilu are za nakup zemljišča, pri tem pa je lahko bil kredit uporabljen tudi za poplačilo upnikov, saj ni šlo za namenski kredit. Sodišče ni pridobilo celotne kreditne mape, zato v spisu ni prošnje kreditojemalca, čeprav ta vloga obstaja, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel steči kreditni proces, ob tem pa tudi ni v celoti upoštevalo izpovedb prič v celoti, zato pritožba v nadaljevanju povzema izpovedbe D. Ž., P. L., M. L., S. C., D. H. M., D. S., J. W., S. I., S. K., G. K., I. Đ., E. H. ter mnenje in izpovedbo izvedenke mag. A. V. T.. Izpovedbe prič ter mnenje izvedenke dokazno oceni ter zaključi, da izvedeni dokazi potrjujejo, da odločevalci v P. pri odobritvi kredita niso bili z ničemer zavedeni in poudarja, da je izvedenka na glavni obravnavi povedala, da je šlo pri obravnavanem kreditu za čisto navaden kratkoročen enomesečni kredit, oziroma da je bil kredit dan za poslovanje podjetja, da ni bil odobren kot kredit za projekt in tudi ne kot projekt za plačilo are, da ni šlo za namenski kredit, saj če bi šlo za tak kredit, bi bil namen kredita opredeljen v pogodbi, kar pa ni bil, in da če bi banka odobrila kredit za plačilo are za nakup zemljišča, bi bil kreditni znesek nakazan prodajalcu. Pritožba nato pojasnjuje razloge, zaradi katerih ni prišlo do realizacije projekta, in sicer trdi, da je bil prvi razlog stečaj lastnice zemljišča družbe C. d.d. januarja 2012, drugi razlog je bila odreditev Banke Slovenije, da P. ne sme sklepati poslov z delničarji, člani uprave, nadzornega sveta in družbami, ki so z bankami v razmerju tesne povezanosti, ter da je Banka Slovenije z dnem odredbe P. prepovedala dajanje novih kreditov za financiranje nakupa vrednostnih papirjev in novih kreditov komitentom s kreditno boniteto C do E, razen v primerih prvovrstnega zavarovanja, smela pa je z aneksi h kreditnim pogodbam podaljševati že podeljene kredite. Tretji razlog, da projekt ni bil realiziran tako, kot je bilo predvideno v terminskem planu, pa je počasen tek upravnih postopkov, pa tudi izrazita gospodarska in finančna kriza v tem času, ki je številnim za nekaj let onemogočila predvidene poslovne načrte, na vse naštete razloge, ki so privedli do tega, da do realizacije projekta L. v Ljubljani ni prišlo, pa obdolženi T. R. ni imel vpliva. Pritožba poudarja še, da je iz izpovedb prič razvidno, da je pri obravnavanem bančnem financiranju prišlo do dovoljenega odmika od naložbene politike banke in povečane izpostavljenosti banke do komitenta T., s katerim je imela sama, pa tudi druge banke, dobre izkušnje; da je zato tudi sama predstavnica sektorja za analize v banki, D. H. M., kot članica KNKB po obrazložitvi predloga s strani predlagatelja B. B. glasovala za odobritev kredita kljub negativnemu bonitetnemu mnenju njenega sektorja; da je projekt izgradnje trgovine L. na Zaloški cesti v Ljubljani dejansko obstajal in pojasnjuje razloge, ki po njeni oceni potrjujejo, da je bil pripravljen osnutek prodajne pogodbe med družbo C. d.d. kot prodajalcem stavbnega zemljišča in družbo T. kot kupcem, dogovorjena kupnina v znesku 5 milijonov EUR pa bi se nakazala na skrbniški račun notarke E. B., v nadaljevanju pa bi bili poplačani hipotekarni upniki. Navaja, da so bili dogovorjeni številni odložni pogoji, ki jih našteva, in da bi bila kupnina v ostalem nakazana na transakcijski račun prodajalca nepremičnine, pri čemer višina dela odplačanih kreditov kupcu še ni bila znana, saj so z bankami potekala pogajanja za znižanje njihovih terjatev. Zapis o ari je lahko pomenil le aro za zagonsko financiranje projekta, ne pa za nakup zemljišča, odločevalci v banki pa niso bili o ničemer zavedeni. Pritožba razloge za takšen zaključek podrobno pojasnjuje in trdi, da je dokazni postopek nedvomno pokazal, da ni neobičajno, da prihaja v fazi priprave projekta tudi do premostitvenega financiranja s krajšim rokom vračila posojila in da je bila zato odločitev članov KNKB P. oziroma njihovih pooblaščencev ter uprave banke povsem v okviru njihove proste poslovne presoje in skladna z internimi predpisi P., pojmovno docela nelogično pa je sklepanje, da bi mogel bančni uslužbenec - predlagatelj in podpisnik kreditnega predloga preslepiti odločevalce, ki so prav tako bančniki v isti banki, ob tem ko so dobro vedeli, da gre zgolj za kratkoročni - enomesečni premostitveni kredit, kot izhaja tudi iz izvedenskega mnenja mag. T.. Dodaja, da lahko kasnejši podpis kreditne pogodbe po odobritvi posojila predstavlja le delovanje oziroma ravnanje po dokončanem kaznivem dejanju odobritve posojila in dokončanem kaznivem dejanju pokojnega B. B., če bi to bilo podano. Slednji pa kot bankir odločevalcev v isti banki ni z ničemer preslepil, saj so bili dobro seznanjeni s tem, da bo kredit porabljen tako, kot je bil, torej več kot tretjino za poplačilo nateklih obveznosti do banke, v preostalem znesku pa za plačila, s katerimi bo obdolženi T. R. kot odgovorna oseba v družbi T. prosto razpolagal, na kar kaže tudi okoliščina, da so v banki vračilo istega kredita z aneksi podaljševali, a ga ne bi, če bi bili preslepljeni ali zavedeni.

10S povzetim pritožba ponuja svojo oceno izvedenih dokazov, ki ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana, kar je v sodbi tudi tehtno in podrobno obrazložilo. Z razlogi, ki jih je navedlo, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema, pritožbene navedbe pa jih ne morejo v ničemer omajati.

11Zaključek, da so bili v P. odločevalci glede odobritve posojila preslepljeni, ni zmoten, kot trdi pritožba. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno pojasnilo, da je iz izpovedb članov KNKB P. L., S. C. in D. H. M. razvidno, da so odločali na podlagi predloga za odobritev kredita direktorja mariborske poslovalnice P. B. B., da so se odločili za pozitivno mnenje pri odobritvi kredita zaradi prepričanja, da je namenjen za začetno financiranje izgradnje trgovine L. ter da se bo kredit poplačal iz realizacije projekta, da pred odločanjem niso bili seznanjeni z morebitno dokumentacijo za projekt, ker se ta ni preverjala, kot je povedala D. H. M., da je tudi iz izpovedbe priče M. L. razvidno, da se je pri svoji odločitvi o kreditu zanašala na glasovanje komisije, ter da so priče povedale tudi, da ne bi glasovale za odobritev kredita, če bi vedele, da bo komitent znesek kredita porabil za plačilo svojih zapadlih obveznosti in likvidnostnih težav, ne pa za projekt. Pritožba nima prav, ko navaja, da članov, ki so odločali o odobritvi posojila, ni mogoče preslepiti zato, ker je obstajalo negativno pisno mnenje bonitetne službe banke, da kreditojemalec ne izpolnjuje pogojev in da predstavnica bonitetne službe D. H. M. ni mogla biti preslepljena, ker je bila hkrati tudi predstavnica bonitetne službe, ki je takšno mnenje izdala. Nasprotno, pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bilo posojilo obdolženčevi družbi odobreno in nakazano, ker so navedeni verjeli, da bo posojilo porabljeno za namen, za katerega je bil odobreno, zaupali pa so tudi navedbam B. B. glede tega, čeprav projekt sploh ni obstajal in so bili glede obstoja projekta zavedeni. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v sodbi, je dejstvo, da člani komisije in uprave P. niso ravnali dovolj skrbno pri odločanju o odobritvi kredita, ker ni bila predložena dokumentacija, pa tudi ne pojasnila v zvezi s projektom, ki se v primeru projektnega financiranja zahteva, a da to ne spremeni dejstva, da je obdolženec v tem času vedel, da projekt L. ne obstaja in da ni gotovo, da bo do realizacije projekta prišlo. O tem, da projekt ni obstajal, sodišče prve stopnje utemeljeno ni dvomilo tudi glede na sprejemljivo obrazloženo pojasnilo izvedenke mag. A. T. V., da v obravnavani zadevi ni šlo za projektno financiranje in da iz kreditne pogodbe oziroma predloga za odobritev kredita niso razvidni elementi, ki bi posojilo opredeljevali kot projektno financiranje, kot je pojasnilo v točki 12 obrazložitve sodbe. Trditev pritožbe, da je imel obdolženec pravico, da posojilo porabi za plačilo zapadlih obveznosti družbe oziroma tako, kot je denar porabil, ni utemeljena, pri čemer poraba navedenega denarja, ki jo povzema napadena sodba, tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na to, da obdolženec posojila ni pridobil s kakšnim drugim namenom kot za poplačilo zapadlih obveznosti.

12Tudi navedbo v predlogu za odobritev kredita, da gre za posojilo za plačilo are, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in pri tem pojasnilo, da je B. B. kot direktor poslovne enote P. v Mariboru dobro vedel, da T. ne izpolnjuje pogojev za pridobitev klasičnega kredita, ker so mu bile znane likvidnostne težave podjetja in da je očitno zato dal D. Ž. navodilo, da v predlogu za odobritev kratkoročnega kredita navede, da je ta namenjen za projekt L. in plačilo are za zemljišče ter je predlog s takšno utemeljitvijo predstavil KNKB zaradi odobritve kredita. Vedel je torej, da bo kredit odobren, če bo prikazano, da je namenjen za plačilo are za nakup zemljišča, na katerem bo L. trgovina, z uspešno izvedenim projektom pa bo kredit poplačan. Drugačni oceni pritožbe glede navedbe are v predlogu za odobritev kredita, ki bi po njeni oceni lahko tudi ostala iz prejšnjega kreditnega predloga, zato ni mogoče pritrditi. Kot pravilno opozarja državni tožilec v odgovoru na pritožbo, pa je očitno, da je D. Ž. v kreditni predlog vpisal podatek, da gre za plačilo are za projekt L., ta podatek pa je očitno lahko dobil le tako, da je to pisalo v vlogi družbe T., če je obstajala, ali pa mu je to dejstvo povedal B. B., ki se je dogovarjal z obdolženim R., in da za presojo odgovornosti slednjega ni odločilnega pomena, ali je B. rekel, da kredit potrebuje za projekt L. ali za plačilo are za projekt, ker nobena od teh različic ni bila resnična. Sodišče prve stopnje pa je glede trditve, da je bila podana pisna vloga za odobritev kredita, iz izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da takšne vloge očitno ni bilo, kot je razvidno iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja, dokumentacije in mape P. KK129/2011, pri tem pa je tudi pravilno zaključilo, da vloga za odobritev kratkoročnega kredita niti ni bila potrebna, saj je D. Ž. povedal, da mu je navodilo in opis projekta v primerih, ko ni bilo pisne vloge, ustno podal oziroma naročil direktor mariborske poslovne enote P. B. B. (točka 13 obrazložitve sodbe). Pritožba zato nima prav, ko trdi, da vloga obstaja, ker drugače ne bi mogel steči kreditni proces.

13Izpovedbe prič ter mnenje in izpovedba izvedenke mag. A. V. T. po oceni pritožbe potrjujejo, da odločevalci pri odločanju o odobritvi posojila niso bili zavedeni in da je šlo za navaden kratkoročni kredit, ki ga je obdolženec lahko porabil tudi za zapadle obveznosti, iz navedenih treh razlogov pa ni prišlo do realizacije projekta, ki bi bil drugače uspešno izveden. A tudi izpovedbe prič in mnenje izvedenke je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter se tehtno opredelilo do trditve obrambe, da do realizacije projekta ni prišlo zaradi drugih razlogov, ne pa zato, ker je obdolženec denar porabil za namene, za katere posojilo ni bilo odobreno. V točki 18 obrazložitve sodbe je pravilno pojasnilo, da je bil obdolženec brat takratne predsednice uprave P. R. P., da je bila njegova gospodarska družba razvrščena v bonitetni razred C, zaradi česar ni mogel več zaprositi za kredit za 500.000,00 EUR, s katerim bi poplačal prejšnjega, in da tudi če bi sklenil novo kreditno pogodbo za 500.000,00 EUR in bi se projekt L. na Zaloški cesti v Ljubljani realiziral, to ne spremeni dejstev, da je obdolženec v času priprave kreditnega predloga, podpisa kreditne pogodbe in predložitve menic ter črpanja projekta vedel, da projekt ni obstajal in da so bili člani komisije glede obstoja projekta zavedeni. Trditev pritožbe, da so v banki, v kateri so odločali o posojilu, vedeli, da gre za zagonsko financiranje projekta in da niso bili z ničemer zavedeni ter da je bila njihova odločitev ter odločitev uprave banke v okviru njihove proste poslovne presoje in skladna z internimi predpisi P., je glede na pravile zaključke prvostopenjske sodbe zmotna. Prav tako pa je zmoten zaključek pritožbe, da izvedensko mnenje potrjuje dokazno oceno pritožbe, da je šlo za ustrezno financiranje posla obdolženčeve družbe, s katerim so ti, ki so odločali o posojilu, soglašali in pri tem niso bili zavedeni, temveč so vedeli, da bo kredit porabljen za poplačilo obveznosti do banke, v preostalem pa da lahko T. R. z denarjem prosto razpolaga, kot tudi trditev, da niso bili preslepljeni zato, ker je bilo posojilo podaljševano z aneksi.

14Pritožba zmotno zatrjuje, da obdolženi T. R. B. B. ni mogel pomagati pri izvršitvi kaznivega dejanja, ker ga slednji ni storil ter da podpis kreditne pogodbe po odobritvi posojila predstavlja le delovanje po dokončanem kaznivem dejanju odobritve posojila. Kot je pravilno in tehtno pojasnilo sodišče prve stopnje v napadeni sodbi, so v ravnanju B. B. podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1, v ravnanju obdolženega T. R. pa zakonski znaki kaznivega dejanja pomoči B. B. pri tem. Ravnanja T. R., navedena v opisu kaznivega dejanja, vključno s podpisom kreditne pogodbe dne 8. 4. 2011, predstavljajo ravnanja, s katerimi je pomagal B. B. storiti kaznivo dejanje, zaradi katerega je njegova družba neupravičeno prejela posojilo. Državni tožilec v odgovoru na pritožbo pravilno navaja, da ne drži trditev pritožbe, da R. podpis kreditne pogodbe predstavlja delovanje slednjega po dokončanem kaznivem dejanju, saj je B. B. za drugega pridobil posojilo šele takrat, ko je bil kredit izplačan kreditojemalcu in šele takrat je bilo kaznivo dejanje dokončano, banka pa je morala imeti pravno podlago za izplačilo kredita obdolženčevi družbi, to pa je predstavljala kreditna pogodba, ki jo je za T. 8. 4. 2011 podpisal obdolženi T. R..

15Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja, zato pritožba, ki tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo dejanske in pravne zaključke prvostopenjske sodbe, ni utemeljena.

16Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo težo obdolženčevega dejanja in mu ob upoštevanju vseh okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije, izreklo primerno denarno kazen. Ustrezno je določilo višino in število dnevnih zneskov ter rok, v katerem je potrebno denarno kazen plačati, zato sodbe v tem delu ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

17Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

18Ker pritožba ni bila uspešna, je obdolženec dolžan plačati sodno takso, ki je bila odmerjena po tar. št. 7115 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, pri tem pa je pritožbeno sodišče upoštevalo obdolženčevo premoženjsko stanje in trajanje ter zapletenost pritožbenega postopka (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

¹ prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 35105/2013 z dne 21. 1. 2021
² prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 27/2020 z dne 19. 1. 2021 in I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021.