VDSS Sodba Pdp 574/2020

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v I. in III. točki izreka tako, da v tem delu glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 1.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2019 dalje do plačila.

V presežku (1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2019 dalje do plačila) se zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 155,89 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 152,75 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo zneska 2.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.100,00 EUR od 5. 4. 2019 dalje do plačila in od zneska 1.200,00 EUR od 29. 4. 2019 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (I. točka izreka), v presežku za plačilo zneska 990,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki stroške postopka v višini 712,18 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo naslovnega sodišča spremeni tako, da toženi stranki naloži še plačilo zneska 990,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2019 dalje do plačila ter ji naloži plačilo vseh stroškov postopka, oziroma podredno, da v izpodbijanem delu razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da tožena stranka ni dolžna povrniti stroškov v zvezi s škodnim dogodkom v mesecu marcu 2018. Toženec je iz hude malomarnosti poškodoval službeno vozilo in uničil ponjavo na tovornjaku. Zadel je streho (žleb) stanovanjske hiše, pri tem pa strgal ponjavo tovornjaka tožeče stranke reg. št. ..., katero je morala potem tožeča stranka demontirat in jo dati v popravilo in montažo podjetju A. d. o. o. Tožeči stranki je nastala škoda v višini 819,58 EUR in za škodo je v celoti odgovoren toženec. Sodišče bi moralo pri ugotavljanju toženčeve odgovornosti v zvezi s poškodbo ponjave upoštevati, ali je toženec tudi sicer malomarna oseba ali ne, in pri tem upoštevati tudi njegova preostala dejanja v času trajanja njegove zaposlitve, kar je razvidno tudi iz odločb Postaje prometne policije B.. Tožnik je toženca na malomarno opravljanje dela opozarjal, že preden je prišlo do vtoževane škode, saj je tožencu izrekel več opominov glede njegovega neprimernega načina opravljanja dela. ZDR-1 v prvem odstavku 33. člena jasno določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. V 177. členu ZDR-1 pa je tudi določeno, da če delavec na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti delodajalcu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti. Glede na ugotovljene prekrške, ki jih je storil toženec in njegovo ravnanje in odnos pri opravljanju dela, samo zase kaže, da je bila tudi škoda v višini 819,58 EUR, povzročena iz hude malomarnosti. Kot poklicni voznik bi se moral toženec prepričati, ali lahko vozilo glede na dimenzije pelje po poti, ki so mu jo pokazali zaposleni v podjetju C. d. o. o. Neutemeljeno se toženec sklicuje, da je tožnik močnejša stranka in da ga je prisilil v podpis izjave, da bo vtoževano škodo (819,58 EUR) povrnil delodajalcu. Ne drži, da bi tožnik kdajkoli toženca silil v podpis izjave ali bi podobna ravnanja tožeča stranka vršila nad zaposlenimi. Toženec je s podpisom izjave sklenil enostranski zavezovalni pravni akt. Pri tem podajanje enostranskih izjav volje načeloma ni podvrženo nobenim omejitvam. Tožeča stranka se tudi ne strinja, da toženec stroškov tečaja ADR in izpita v znesku 275,00 EUR ni dolžan povrniti tožeči stranki. Toženec se je s pisno izjavo z dne 19. 4. 2018 zavezal povrniti te stroške v primeru prenehanja dela pri tožeči stranki, v manj kot dveh letih. Tožeča stranka je že v postopku na prvi stopnji ustrezno pojasnila in izkazala, da sta se pravdni stranki medsebojno dogovorili, da tožeča stranka plača za toženca strošek tečaja ADR pod pogojem, da bo toženec delal vsaj 24 mesecev. Tečaj ADR je izobraževanje v interesu delavca, zato mu v posledici tega stroška ni bil dolžan plačati delodajalec. Opravljen tečaj ADR za delavca pomeni možnost višje plače zaradi njegove dodane vrednosti, prav tako pa se lažje zaposli pri drugi pravni osebi. Glede stroškov postopka pa tožeča stranka meni, da je s tožbo v celoti uspela, zato je tudi upravičena do celotnih priglašenih stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

3Toženec se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke ter ji naloži v plačilo stroške postopka, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je utemeljeno in pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke glede povračila domnevno nastale škode iz naslova stroškov tečaja za prevoz nevarnih stvari (ADR tečaja), ki ga je toženec opravil na stroške tožeče stranke pred začetkom zaposlitve, in povračilo škode glede poškodovane ponjave na tovornem vozilu ter plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 200,00 EUR od 5. 4. 2019 dalje do plačila. Zmotno in neutemeljeno pa je sodišče odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti znesek globe in stroškov prekrškovnega postopka v zvezi s prekrškom po osmem odstavku 74. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (1.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2019 dalje do plačila) in globe ter stroškov prekrškovnega postopka v zvezi s prekrškom po 4. točki četrtega odstavka 41. člena ZMV-1 z dne 28. 10. 2018, v skupni višini 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2012 dalje do plačila. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da ker je toženec prekršek z dne 10. 12. 2018 priznal, da je podana njegova krivda, da tovor ni bil ustrezno pričvrščen, in je zato skladno s prvim odstavkom 177. člena ZDR-1, dolžan povrniti škodo iz naslova globe in stroškov prekrškovnega postopka. Sodišče je povsem zanemarilo določbo tretjega odstavka 14. člena Zakona o prekrških, ki določa, da pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi, ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo. Tožeča stranka bi lahko na podlagi navedene določbe ZP-1 izpodbijala plačilo kazni za očitan prekršek, česar pa ni storila. Tožeča stranka je imela vse možnosti, da bi se odgovornosti za prekršek razbremenila, pri tem pa bi bila po vsej verjetnosti tudi uspešna, saj ji je tudi v sodnem postopku uspelo dokazati, da je toženec očitani prekršek storil z zavestnim kršenjem pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka je torej vedela oziroma bi morala vedeti, da za prekršek ni odgovorna, pa je kljub temu globo v polovični višini in stroške postopka v skupnem znesku 1.100,00 EUR poravnala. Toženec je plačal globo, ki mu je bila izrečena kot fizični osebi. Tožeča stranka je torej plačala globo in stroške prekrškovnega postopka, ki jih ni bila dolžna plačati, zato skladno z določbo 191. člena OZ nima pravice zahtevati vračila plačanega oziroma ji s tem prekrškom ni nastala škoda, za katero bi bil odgovoren toženec. Povsem enako velja tudi za škodo, ki jo tožeča stranka vtožuje iz naslova prekrška z dne 26. 10. 2018, v skupni višini 1.200,00 EUR. Toženec je v postopku na prvi stopnji trdil, da je bila tožeča stranka seznanjena s slabim stanjem pnevmatik že na podlagi rednega pregleda vozila, ki ga je opravila dne 30. 8. 2018. Glede na slabo stanje pnevmatik v času prekrška 26. 10. 2018 (iz pnevmatik so gledale žice, kar zagotovo ne obstaja običajna uporaba pnevmatik), je povsem jasno, da so bile pnevmatike močno obrabljene že v času rednega pregleda vozila in je za dotrajnost pnevmatik tožeča stranka vsekakor vedela. Ugotovitev sodišča, da je do obrabe pnevmatik lahko prišlo po tem, ko je bilo vozilo pregledano, je neutemeljeno in neživljenjsko. Iz dobavnice družbe D. d. d. z dne 22. 10. 2018 je nove pnevmatike nabavila tožeča stranka šele navedenega dne, torej zgolj štiri dni pred obravnavanim prekrškom. Toženec je imel cel teden planirane celodnevne vožnje, pnevmatike pa so se pri tožeči stranki menjavale le ob sobotah, zato tožencu ni mogoče očitati, da bi bil kakorkoli odgovoren za to, da pnevmatike niso bile zamenjane v teh štirih dnevih. Tožeča stranka bi morala pnevmatike zamenjati že bistveno prej, torej v času rednega pregleda vozila. Toženec je dne 26. 10. 2018, ko je končal pogovor s policistom o obravnavanem prekršku, takoj obvestil direktorja tožeče stranke, ki ga je povprašal, kakšno izjavo je dal policistu. Ko je povedal, da je izjavil, da je tožečo stranko obvestil o dotrajanih pnevmatikah, mu je direktor dejal, da bo sedaj na podlagi njegove izjave še firma dobila kazen in če bi ga poklical takoj, ko ga je policija ustavila, bi mu direktor povedal, kakšno izjavo mora dati policistu, da bi kazen odmerilo samo tožencu in v tem primeru bi mu firma kazen tudi plačala. Glede na navedeno je odločitev sodišča, da je izjava direktorja tožeče stranke verodostojna in ji je sodišče v celoti sledilo, toliko bolj neutemeljena. Za obravnavan prekršek z dne 26. 10. 2018 je izključno odgovorna prav tožeča stranka in ne toženec. Tožencu, v nasprotju z določbo drugega odstavka 43. člena ZDR-1 ni zagotovila potrebnih sredstev in delovnega materiala, tj. primerno vozilu z ustrezno opremo, kljub temu pa je od njega pričakovala, da bo opravljal dodeljene delovne obveznosti, zato iz tega naslova ni upravičena do povračila škode. Priglaša stroške pritožbe.

4Obe stranki sta v odgovoru na pritožbo prerakale trditve nasprotnih strank v pritožbi in priglasili stroške odgovora na pritožbo.

5Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in tudi ni storilo v pritožbi zatrjevane kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je pa na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, delno napačno uporabilo materialno pravo.

7Tožeča stranka je od toženca vtoževala odškodnino za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala iz več škodnih dogodkov, in sicer ker je toženec v mesecu marcu 2018 med prevozom tovora s tovornjakom reg. št. ... zadel ob streho (žleb) stanovanjske hiše in strgal ponjavo tovornjaka. Zaradi popravila ponjave je tožeči stranki nastala materialna škoda v višini 819,58 EUR. Dne 26. 2. 2019 je tožeča stranka s strani Postaje prometne policije B. prejela odločbo o prekršku z dne 5. 2. 2019. Toženec je storil prekršek, s tem ko tovora na tovornem avtomobilu reg. št. ... ni pritrdil v skladu s Pravilnikom o nalaganju in pritrjevanju tovora v cestnem prometu. Tožeči stranki je bila zaradi ravnanja toženca izrečena kazen v znesku 1.000,00 EUR ter stroški postopka v znesku 100,00 EUR, skupaj 1.100,00 EUR, kar je tožeča stranka tudi plačala. Hkrati je tožeča stranka zahtevala od toženca plačilo 271,00 EUR, ki jih je plačala za tečaj za prevoz nevarnih snovi (tečaj ADR), brez katerega toženec za tožečo stranko ni smel opravljati dela. Toženec je podpisal izjavo, da v kolikor mu bo prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki pred potekom dveh let, bo znesek povrnil tožeči stranki. Tožeča stranka pa od toženca uveljavlja tudi škodo, ki jo je utrpela zaradi plačila kazni za prekršek z dne 26. 10. 2018, katerega je storil toženec, ker njegovo tovorno vozilo ni imelo nameščenih brezhibnih pnevmatik. Tožeči stranki je zaradi ravnanja toženca bila izrečena kazen v znesku 2.000,00 EUR, ki jo je tožeča stranka tudi plačala, in sicer polovično kazen 1.000,00 EUR in stroške postopka v znesku 200,00 EUR. Ker je toženec opustil dolžan pregled vozila, ki ga je imel namen uporabiti in svojih nadrejenih ni obvestil, da vozilo ni tehnično brezhibno, je po mnenju tožeče stranke ravnal hudo malomarno in je dolžan povrniti škodo, ki jo je zaradi navedenega utrpela tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke, da je toženec dolžan plačati 2.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (za plačani kazni za prekrška).

8Po prvem odstavku 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, le-to dolžan povrniti. Glede na 131. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. – OZ) morajo biti za odškodninsko odgovornost delavca izpolnjeni vsi štirje elementi splošnega civilnega delikta: delodajalcu mora nastati pravno priznana škoda, ki mora izvirati iz nedopustnega ravnanja delavca; po prvem odstavku 177. člena mora obstajati hujša stopnja krivde delavca (namen ali huda malomarnost); podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem delavca in škodo. Vse te elemente, vključno s krivdo, mora dokazati delodajalec. Toženec je bil pri tožeči stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 12. 2. 2018 do 31. 1. 2019 ter od 1. 2. 2019 do 30. 6. 2019 na delovnem mestu voznik tovornega vozila.

Glede škodnega dogodka z dne 22. 3. 2018 (pritožba tožeče stranke)

9Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je toženec dolžan povrniti škodo, nastalo zaradi popravila strgane ponjave tovornjaka. Toženec je dne 22. 3. 2018, med prevozom tovora s tovornjakom reg. št. ..., zadel ob streho stanovanjske hiše in pri tem strgal ponjavo tovornjaka in s tem je tožeči stranki nastala škoda v višini 819,58 EUR, kolikor je stalo popravilo ponjave. Toženec je pri zaslišanju priznal poškodbo vozila, vendar je zanikal, da bi vozilo poškodoval naklepno ali iz hude malomarnosti. Do podjetja C. d. o. o. je vozil po ozki poti, neprimerni za tovornjak, katero mu je pokazal lastnik podjetja C. d. o. o. Toženec je izpovedal, da poti do podjetja C. d. o. o., kateremu je dostavljal blago, ni poznal in ga je zato vodil lastnik podjetja, ki se je pred njim peljal s kombijem. Priča E.E., prometnik pri tožeči stranki, katerega je toženec obvestil o poškodbi, si je ogledal mesto, kjer je toženec med manevriranjem tovornjaka zadel ob streho stavbe in poškodoval tovornjak. Potrdil je, da je bila pot ozka in kljub temu, da je tožnik vozil počasi ter se je umikal strehi hiše, se ji ni mogel izogniti v celoti. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je toženec ob manevriranju tovornjaka v ozki ulici vozil počasi in pazljivo, zato mu ni mogoče očitati hude malomarnosti oziroma naklepnega ravnanja. Škoda je povzročena naklepno, če se je delavec zavedal, da lahko s svojimi ravnanji povzroči nastanek škode in je to (prepovedano posledico) tudi hotel oziroma dopustil. Huda malomarnost pomeni zanemarjenje tiste skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega človeka oziroma povprečnega delavca na istih ali podobnih delovnih mestih pri delodajalcu. Hudo malomarno je tako tisto delavčevo ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega delavca.

10Pravilno pa je tudi sodišče prve stopnje obrazložilo, da na obstoj oziroma priznanje odškodninske odgovornosti toženca ne vpliva enostranska izjava toženca z dne 1. 7. 2018, s katero se je zavezal, da bo v celoti povrnil stroške za povzročeno škodo na tovornjaku reg. št. ... v znesku 800,00 EUR v primeru, če bi pri tožeči stranki prenehal z delom pred 1. 7. 2020. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tudi v primeru, če je toženec navedeno izjavo podpisal, le-ta ne more pomeniti priznanja krivde za škodni dogodek oziroma nadomestiti zgoraj ugotovljenega dejanskega stanja. Sicer pa pritožbeno sodišče še poudarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka s tožencem sklenila dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, in sicer dne 9. 2. 2018 za obdobje 12. 2. 2018 do 31. 1. 2019 in dne 25. 1. 2019 za obdobje 1. 2. 2019 do 30. 6. 2019, glede na to tožeča stranka niti ni imela pravne podlage, da bi toženca zavezala, da mora ostati na delu pri tožeči stranki do 1. 7. 2020.

11Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne more od toženca zahtevati povračila zneska 275,00 EUR, kolikor je zanj plačala tečaj za prevoz nevarnih snovi. Neutemeljena je pritožbena trditev tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pisno izjavo z dne 19. 4. 2018, s katero se je toženec zavezal tožeči stranki povrniti ta strošek v primeru, da pri tožeči stranki ne bo v delovnem razmerju dve leti. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je toženec pri tožeči stranki prevažal tudi nevarne snovi, zato ga je tožeča stranka napotila na tečaj ADR po sklenitvi delovnega razmerja. Toženec je moral tečaj ADR opraviti zaradi potreb delovnega procesa (da je sploh lahko opravljal delo pri tožeči stranki), zato gre v konkretnem primeru za usposabljanje v smislu drugega odstavka 170. člena ZDR-1. Napotitev toženca na navedeno usposabljanje tudi sicer ne predstavlja zgolj pravice toženca do izobraževanja, ampak tudi dolžnost tožeče stranke kot delodajalca, da delavcu zagotavlja pogoje za varno in zdravo delo. Takšna dolžnost tožeče stranke je bila izrecno določena v 7. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2018. Na podlagi četrtega odstavka 170. člena ZDR-1 pa je tožeča stranka dolžna nositi stroške tečaja za prevoz nevarnih snovi, na katerega je napotila toženca, zato je sodišče prve stopnje njen zahtevek za povračilo stroškov tečaja za prevoz nevarnih snovi pravilno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v konkretnem primeru tožeča stranka že na podlagi ZDR-1 dolžna nositi stroške izobraževanja in jih zato na podlagi enostranske izjave, ki jo podpiše delavec, ne more prevaliti na delavca.

Glede škode iz naslova prekrška z dne 26. 10. 2018, v skupni višini 1.200,00 EUR

12Utemeljena pa je pritožba toženca glede škode, ki jo tožeča stranka vtožuje iz naslova prekrška z dne 26. 10. 2018, v skupni višini 1.200,00 EUR, za katero je sodišče prve stopnje razsodilo, da jo je dolžan povrniti toženec. Sodišče prve stopnje je delno zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi direktorja tožeče stranke F.F. in priče G.G., da toženec tožeče stranke ni obvestil, da ne bi imel ustreznih pnevmatik in da potrebuje nove ter tega tudi ni navedel na delovnih nalogih, zaključilo, da je toženec opustil dolžni pregled vozila in je dne 26. 10. 2018 uporabil tehnično nebrezhibno vozilo (obrabljene pnevmatike), s tem pa ravnal protipravno (kršil prvi odstavek 41. člena Zakona o motornih vozilih – ZMV-1, Ur. l. RS, št. 75/2017 ter določbo 6. člena pogodbe o zaposlitvi). Tožeča stranka je trdila, da če bi toženec delodajalca pred spornim dogodkom obvestil o potrebi po novih pnevmatikah, bi jih na vozilu toženca takoj zamenjali na servisu, kar pa toženec ni storil in je zato odgovoren za škodo, ki je tožeči stranki nastala, ker je morala plačati kazen za prekršek. Iz odločbe o prekršku Policijske uprave B., Postaje prometne policije B. z dne 28. 3. 2019 izhaja, da je bila tožeči stranki izrečena kazen v znesku 2.000,00 EUR za prekršek, ki ga je storil toženec s tem, ko je dne 26. 10. 2018 vozil tovorni avto reg. št. ..., last tožeče stranke, ki na sprednji osi ni imela nameščenih brezhibnih pnevmatik. Zakon o motornih vozilih (ZMV-1) v 42. členu določa, da se s kaznijo 400,00 EUR kaznuje za prekršek voznik, ki v nasprotju s prvim in drugim odstavkom tega člena v cestnem prometu uporablja vozilo, ki ne izpolnjuje predpisanih zahtev glede pnevmatik (4. točka), in s kaznijo 2.000,00 EUR se kaznuje za prekršek pravna oseba, samostojni podjetnik, posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki uporablja v cestnem prometu vozilo, ki ne izpolnjuje zahtev iz prvega ali drugega odstavka tega člena, glede delov iz četrtega odstavka tega člena, njihova odgovorna oseba pa s kaznijo 250,00 EUR.

13Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz potrdila o plačilu kazni z dne 29. 4. 2019 izhaja, da je tožeča stranka plačala polovično kazen v višini 1.000,00 EUR in stroške postopka v višini 200,00 EUR, po odločbi Policijske uprave B. z dne 28. 3. 2019. Sodišče prve stopnje je na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi med strankama, kjer je določeno, da delavec s prevzemom vozila prevzame odgovornost za vozilo, ki ga uporablja (tretji odstavek 6. člena pogodb) zaključilo, da je toženec ravnal protipravno, ker delodajalca ni seznanil, da so pnevmatike obrabljene in bi jih bilo potrebno zamenjati. Zaradi toženčevega protipravnega ravnanja je tožeči stranki nastala škoda v višini 1.200,00 EUR, ki jo je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo tožencu.

14Naveden zaključek sodišča prve stopnje pa je materialnopravno napačen, saj se tožeča stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti za tehnično brezhibnost vozila, kar ji nalaga 42. člen ZMV-1. Ne glede na to, da je bilo vozilo, ki ga je vozil toženec, večino časa parkirano na parkirišču podjetja H., to ne pomeni, da tožeča stranka ni bila dolžna skrbeti za tehnično brezhibnost vozila, ki ga sicer vozijo njeni delavci. Vsekakor je bila tožeča stranka lastnica tovornjaka in kot takšna tudi odgovorna za brezhibnost vozila kot takega. Glede na to, da ZMV-1 določa, da v primeru, ko vozilo ni opremljeno z ustreznimi (nedotrajanimi) pnevmatikami in ga na cesti ustavi policija, da sta odgovorna tako delavec voznik, kot tudi pravna oseba, tožeča stranka ne more prevaliti odgovornosti izključno na delavca, četudi je v pogodbi o zaposlitvi zapisano, da je delavec dolžan pregledati vozilo in sporočat delodajalcu potrebe po novih pnevmatikah. Za tehnično brezhibnost vozila mora skrbeti predvsem delodajalec. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca v zvezi s povračilom kazni, ki jo je plačala tožeča stranka po odločbi o prekršku z dne 28. 3. 2019 v višini 1.200,00 EUR, spremenilo in zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrnilo.

15Neutemeljena pa je pritožbena trditev toženca v zvezi s povračilom kazni po odločbi o prekršku z dne 5. 2. 2019 v znesku 1.000,00 EUR za prekršek, ki ga je storil toženec s tem, ko je 10. 12. 2018 vozil tovorni avtomobil reg. št. ..., last tožeče stranke, na katerem je prevažal tovor, ki ni bil pritrjen v skladu s Pravilnikom o nalaganju in pritrjevanju tovora v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 70/2011). Toženec je kot voznik kršil določilo šestega odstavka 74. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 82/2013 – ZPrCP), ki določa, da mora biti tovor naložen in pritrjen v skladu s predpisom, s katerim se podrobneje predpiše način premestitve, pritrditve in zavarovanja tovora na vozilu. V primeru, da tovor ni pravilno pritrjen, ZPrCP določa 120,00 EUR kazni za voznika in 1.000,00 EUR kazni za pravno osebo. Sodišče prve stopnje je pravilno, glede na izpoved direktorja tožeče stranke F.F., ki je izpovedal, da je toženec dobil vso delovno opremo in je tožencu osebno pokazal, kako je potrebno z "gurtno" pritrditi tovor, in izpovedi prič E.E., I.I., J.J. in K.K. (vsi pri toženi stranki zaposleni kot vozniki tovornega vozila), ki so potrdili, da so vsi tovornjaki pri tožeči stranki opremljeni z vso opremo potrebno za pritrjevanje, in sicer z zadostnim številom pasov oziroma "gurten", in da so bili vsi vozniki o načinu pritrjevanja tovora seznanjeni že pri izpitu Koda 95, zaključilo, da je toženec ravnal hudo malomarno, ko tovora ni ustrezno pritrdil. Toženec pa je tudi sam priznal, da spornega dne tovora ni ustrezno pritrdil. S tem je kršil določila Pravilnika o nalaganju in pritrjevanju tovora v cestnem prometu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeči stranki zaradi toženčevega protipravnega ravnanja nastala škoda v višini plačane kazni in stroškov za prekršek.

16Neutemeljene pa so pritožbene trditve toženca, da je tožeča stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da za očitani prekršek ni odgovorna oziroma da so bili podani razlogi za razbremenitev njene odgovornosti po III. odstavku 14. člena Zakona o prekrških (Ur. l. RS, št. 7/2003 s sprem. – ZP-1), zato toženec ni odgovoren za povrnitev škode. V zvezi z navedenim toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita storitev absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do trditev toženca, da je škodo povzročila izključno tožeča stranka, ki je kazen v višini 1.100,00 EUR plačala, čeprav bi tožeča stranka uspela, če bi odločbo o prekršku izpodbijala. Sodišču prve stopnje je po načelu proste presoje dokazov prepuščeno, kako bo posamezni dokaz presodilo, pri tem pa dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni mogoče očitati, da je sama povzročila škodo, ker je kazen za prekršek z dne 5. 2. 2019 plačala, ne da bi predhodno vložila pritožbo.

17Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbo toženca in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

18Zaradi delnega uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (uspeh tožeče stranke se je znižal z 70 % na 33,44 %, uspeh tožene stranke pa se je z 30 % zvišal na 66,56 %), zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) pravilno priznalo stroške v znesku 1.424,53 EUR in glede na uspeh v pravdi je tožeča stranka upravičena do stroškov 476,36 EUR. Tožencu pa je priznalo stroške v višini 949,95 EUR in glede na uspeh je tožena stranka upravičena do stroškov 632,28 EUR. Po poračunu stroškov postopka tožeče stranke v znesku 476,36 EUR s stroški toženca v znesku 632,28 EUR, je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 155,89 EUR stroškov postopka v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

19Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Toženec je priglasil pritožbene stroške v znesku 292,80 EUR (375 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV) in glede na uspeh s pritožbo (52,17 %) je upravičen do povračila pritožbenih stroškov v znesku 152,75 EUR, ki jih je dolžna tožeča stranka plačati tožencu v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.