177. člen ZDR-1

Toženka se ne more razbremeniti kršitve konkurenčne prepovedi s pritožbenim sklicevanjem, da z omenjenimi štirimi družbami ni sklenila poslovnega razmerja ona, temveč direktor družbe D. d. o. o. Bistvena je prvostopenjska ugotovitev, da so bile družbe k prehodu nagovorjene s strani toženke v času njene zaposlitve pri tožnici. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odločitev v tem sporu niso pomembni razlogi za siceršnjo fluktuacijo pogodbenih strank pri tožnici. Pravno odločilno je le, zakaj so družbe G. d. o. o., J. d. o. o., K. d. o. o., L. - podružnica v Sloveniji in M. d. o. o. prenehale sodelovati s tožnico. Razlog za to pa je bil, kot že obrazloženo, protipravno ravnanje toženke.

Toženka je odgovorna za celotno škodo, ki je nastala tožnici zaradi toženkinega ravnanja, saj je tožnica dokazala, da je morala komitentoma na podlagi dogovorov o uskladitvi stanja na varčevalno hranilni knjižici povrniti vsa manjkajoča sredstva na njunih varčevalno hranilnih knjižicah. Pravno nepomembno je, da pri navedenih transakcijah za prenos 13.000,00 in 13.500,00 EUR ni šlo za dviga, temveč za interna prenosa, prav tako na pravilnost odločitve ne vpliva, ali si je denar prisvojila toženka.

Tožnik materialnopravno zmotno meni, da je prišlo do zakonskega prenosa terjatve s tožnika na zavarovalnico. Četrti odstavek 963. člena OZ namreč določa, da ne glede na pravilo o prehodu zavarovančevih pravic na zavarovalnico te pravice ne preidejo nanjo, če je škodo povzročil delavec pri zavarovancu, razen če jo je povzročil namenoma. Ker tožniku izplačana zavarovalnina ni pokrila celotne škode, lahko preostanek zahteva od povzročitelja. Toženec mu mora tako plačati še 666,54 EUR, kolikor manj je tožnik prejel od zavarovalnice zaradi odbitne franšize, dolžan pa je tudi zamudne obresti od dne vložitve tožbe do plačila. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožnik v postopku ni uresničeval svojih pravic z ustrezno skrbnostjo, saj pred vložitvijo tožbe (oziroma po prejemu odgovora nanjo) ni preveril, ali mu je bil pretežni del odškodnine za škodo že povrnjen s strani zavarovalnice. Vendar pa ugotovljeno neskrbno vedenje ne daje podlage za ugotovitev, da je tožnik oziroma njegov odvetnik ravnal s ciljem, ki je v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Za kaznovanje udeležencev pravdnega postopka se namreč po drugem odstavku 11. člena ZPP zahteva namerno ozir

Tožnica ni dokazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti toženke. Kvalificirano digitalno potrdilo SIGEN-CA toženke so za knjiženje uporabljali tudi drugi zaposleni pri tožnici.

Pogodbeni kazni iz 14. in 15. člena pogodbe o zaposlitvi nista dopustni, ker predstavljata pretiran poseg v pravice in obveznosti toženke, katere odškodninsko odgovornost v času delovnega razmerja urejajo omiljene določbe ZDR-1 (zlasti prvi odstavek 177. člena tega zakona). Toženkino speljevanje tožničinih strank (t. i. pripravljalna dejanja) v času trajanja delovnega razmerja ustreza dejanskemu stanu kršitve konkurenčne prepovedi.

Tožnica ni uspela dokazati hude malomarnosti toženke, torej zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega povprečno skrbnega človeka, v konkretnem primeru od povprečno skrbnega računovodje.

Po določbi prvega odstavka 39. člena ZDR-1 je poudarek na dejanskem opravljanju dejavnosti in ne na dejavnosti, ki jo ima poslovni subjekt vpisano v registru, kar pomeni, da za presojo konkurenčne prepovedi ni odločilen datum registracije dejavnosti. Utemeljeno toženec v pritožbi opozarja na neutemeljenost tožbenega zahtevka za povrnitev škode zaradi predpriprave pregleda cistern. Iz cenika tožeče stranke za preglede vozil in cistern izhaja, da pripravo cisterne na pregled izvede samostojni podjetnik in ne tožeča stranka. Da zato tožeči stranki zaradi predpriprave pregleda ni nastala škoda, je toženec izpostavil v pripravljalni vlogi. Teh trditev tožeča stranka ni prerekala niti ni npr. zatrjevala, da bi del plačila za predpripravo pregleda cistern pripadal samostojnemu podjetniku, preostali del pa tožeči stranki. Zato je treba v ugotovljenih okoliščinah šteti, da tožeča stranka ni bila prikrajšana zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in ji iz tega naslova ne pripada odškodnina v obliki izgubljenega dobička. Pri ugotavljanju vzročne zveze med kršitvijo konkurenčne klavzule in škodo v obliki izgubljenega dobička gre za rekonstrukcijo oškodovančevega poslovanja, ki bi

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje obrazložilo tako protipravno ravnanje toženca kot njegovo krivdo, ki je ni ugotavljalo z verjetnostjo, kot mu neutemeljeno očita v pritožbi. Njegovo ravnanje je presojalo glede na zahtevano skrbnost poklicnega voznika. Pri presoji malomarnosti je merilo abstraktno; za hudo malomarnost gre pri zanemarjanju skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega (abstraktnega, povprečnega človeka), pri odgovornosti strokovnjaka (kar je bil toženec kot poklicni voznik) pa je merilo strožje - profesionalna skrbnost, ki se presoja po pravilih stroke. V tem pogledu je neskrbno ravnanje, ki krši varnostne predpise. S tem ko je toženec kršil cestnoprometne predpise (pravilo prednosti), je ravnal ne le protipravno, ampak tudi hudo malomarno.

Po presoji sodišča prve stopnje tožnica ni uspela dokazati, da je toženec ravnal na neustrezen način pri raztovarjanju tovora, kot mu je očitala, s čimer pritožbeno sodišče soglaša.

Toženka zmotno meni, da je sodišče odločalo mimo ali preko tega zahtevka. Sodišče prve stopnje je odločalo o vsebinsko identičnem tožbenem zahtevku, kot ga je tožnik postavil v tožbi, nekoliko drugačna metoda zapisa (ob dejstvu, da je del tega zahtevka zavrnilo) pa na to ne vpliva. Zavzemanje toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti nespremenjeni tožbeni zahtevek, če je štelo za potrebno spreminjati njegovo dikcijo, ni utemeljeno, tožniku je nudilo prav takšno sodno varstvo, kot ga je uveljavljal. Pogodbo o poslovodenju, na podlagi katere zahteva plačilo razlik v plači, je s tožnikom veljavno sklenil takratni direktor družbe delodajalke, ki je bil za to pooblaščen, tožnik pa bil skoraj leto in pol na njeni podlagi zaposlen in je dejansko opravljal delo, zato ji ni mogoče odrekati veljave, še manj specifično določilu o višini pripadajoče plače. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da toženka ni dokazala nastanka poslovne škode v konkretni višini niti protipravnega ravnanja tožnika, ki bi privedlo do očitanega poslabšanja oziroma nedoseganja poslovnih rezultatov družbe.Toženka ni podala trditev o tem, da bi po podpisu te pogodbe nastopilo

Tožnica ni upravičena zahtevati vračila dodatka za povečan obseg dela, čemur v pritožbi neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da tega dodatka ne bi izplačevala, če bi med trajanjem pogodbe o zaposlitvi vedela, da toženka povečanega obsega dela ne opravlja. Tožnica kot delodajalka bi namreč v okviru izvajanja nadzora morala sproti preverjati količino opravljenega dela toženke in posledično njeno upravičenost do dogovorjenega dodatka za povečan obseg dela. Svoje neskrbnosti oziroma opustitve delodajalske dolžnosti nadzora nad opravljenim delom, zaradi katere je prišlo do izplačil spornega dodatka, pa ne more prevaliti na toženko in tako od nje zahtevati vračila tega dela plače. Zgolj ugotovitev, da je bila toženka preobremenjena s svojim delom in s pomočjo drugim sodelavkam, zaradi česar ni mogla opraviti vsega naloženega dela oziroma tega, kar ji očita tožnica, še ne zadostuje za sklep, da ji ni mogoče očitati hude malomarnosti oziroma da ni podana njena odškodninska odgovornost. Standard hude malomarnosti pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega (povprečno skrbnega) človeka oziroma v obravnavnem primeru povprečno skrbnega računovodje. Sl

ZDR-1 ureja možnosti delodajalca glede sankcioniranja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Širjenje teh možnosti z uporabo drugih institutov, ki jih ZDR-1 ne ureja, je v nasprotju s kogentnimi predpisi. Navedeno velja tudi za dogovor o pogodbeni kazni za nespoštovanje odpovednega roka (kršitev obveznosti opravljanja dela v času odpovednega roka), ki je ničen (prvi odstavek 86. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnica ni dokazala protipravnosti ravnanja toženca.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec tožeči stranki kot delodajalcu povzročil škodo v višini 31.230,00 EUR, saj gotovine v tem znesku, ki jo je sprejel od kupcev, ni položil na račun tožeče stranke, temveč jo je naklepno ali vsaj iz hude malomarnosti zadržal zase. Tožeča stranka je za navedeni znesek oškodovana, s tem pa so izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda).

Predlog se zavrne.

V delovnem pravu je avtonomija pogodbenih strank omejena; omejena je s kogentnimi predpisi, katerih namen je zaščita šibkejše stranke delovnega razmerja, delavca. S tem namenom ZDR-1 tudi ureja možnosti delodajalca glede sankcioniranja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Širjenje teh možnosti z uporabo drugih institutov, ki jih ZDR-1 ne ureja, je v nasprotju s kogentnimi predpisi. Navedeno velja za dogovor o pogodbeni kazni za nespoštovanje odpovednega roka (kršitev obveznosti opravljanja dela v času odpovednega roka), ki je kot takšen ničen (prvi odstavek 86. člena OZ).

Tožnica vtožuje povračilo stroškov za najem detektivke, ki so bili potrebni za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožencu. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče res upošteva samo za postopek potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Vendar pa vtoževane stroške detektivke, ne glede na njihovo potrebnost za podajo odpovedi in za morebitno kasnejše dokazovanje utemeljenosti odpovedi v sodnem postopku, krije tožnica kot delodajalec sama. Ker je v petem odstavku 41. člena ZDSS-1 izrecno določeno, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, velja to tudi za stroške, nastale v zvezi s samo podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kamor sodijo tudi vtoževani stroški za opravljeno detektivsko storitev.

Tožeča stranka od toženca uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela zaradi njegovega ravnanja, ko je 12. 3. 2021 samovoljno zapustil delovno mesto in se na delo ni več vrnil. Tožbeni zahtevek je oprla na navedbe, da nima nadomestnih voznikov za že dogovorjene in tudi nove posle, zaradi česar ji ob izostanku delavcev nastaja škoda. Tožeča stranka je bila že 18. 2. 2021 seznanjena s tem, da toženec z delovnim razmerjem pri njej po izteku poskusnega dela (8. 3. 2021) ne želi nadaljevati, na njeno prošnjo pa je nato z delom vseeno nadaljeval vse do 12. 3. 2021, pri čemer pa jo je 10. 3. 2021 obvestil, da z dnem 12. 3. 2021 z delom pri njej zaključuje. Dejansko je torej toženec odpoved dal. Zgolj odsotnost pisne oblike ne pomeni, da je ob realizaciji tako podane odpovedi ravnal protipravno v smislu deliktne odgovornosti.

Do kršitev pravil pravdnega postopka ne pride v primeru, ko sodišče kljub strankinemu predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ker stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja (II Ips 29/2018). Predlog za zaslišanje izvedenca, ki je pred tem že podal jasno, popolno in razumljivo mnenje, v pravilnost katerega sodišče ne dvomi, mora biti torej obrazložen in konkretiziran. Ker toženec ni podal obrazloženih pripomb, zaradi katerih bi bilo treba izvedenko zaslišati, kršitev določb postopka ni podana. Naloga toženca kot skladiščnika je bila, da prevzame dostavljena sredstva za čiščenje in higieno (kamor se je uvrščalo tudi toaletni papir in papirnate brisače), s podpisom dobavnice pa je bil dolžan potrditi, da je bilo res dostavljenega toliko blaga, kot je navedeno na dobavnici. Ker je toženec potrjeval prejem papirja in brisač v (večjih) količinah, ki v resnici niso bile nikoli dobavljene, je (najmanj) opustil dolžno skrbnost, ki se je od njega kot delavca pričakovala. Toženčevo ravnanje odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca. S

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odškodninsko odgovornost toženke, ki se nanaša na neupravičeno izplačilo denarnih sredstev iz bančnega računa tožeče stranke. Toženka je v letih 2013 do 2015 dvigovala zneske z bančnega računa brez vednosti in soglasja tožeče stranke. Dvignjenega denarja ni porabila za potrebe tožeče stranke, temveč ga je zadržala. Prav tako ni imela pooblastila za obračun in izplačevanje plače. Plačo in vse pripadajoče dodatke iz delovnega razmerja je toženki obračunala in izplačala računovodska služba tožeče stranke.