170. člen ZDR-1

Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporno pogodbeno določilo nično že zato, ker naj bi bilo v nasprotju s kolektivno pogodbo. Kolektivna pogodba dejavnosti elektroindustrije, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, v prvem odstavku 34. člena določa, da delodajalec delavcu, ki ga napoti na izpopolnjevanje, usposabljanje ali izobraževanje za pridobitev nove stopnje izobrazbe, krije stroške prevoza, šolnine oziroma kotizacije, prehrane in bivanja, ter da je delavec dolžan te stroške vrniti, če izobraževanja ne zaključi uspešno, če je to dogovorjeno s posebno pogodbo o izobraževanju (enako določa podjetniška kolektivna pogodba tožeče stranke). Navedena ureditev se torej nanaša na položaj, ko je delavec na izobraževanje napoten s strani delodajalca. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi bil toženec na izobraževanje napoten v smislu citirane določbe kolektivne pogodbe. Obveznost toženca, da po uspešno končanem izobraževanju ostane v delovnem razmerju še dve leti, ni postala objektivno nemogoča. V konkretnem primeru gre tako za položaj, ko je zaradi ravnanja tožeče stranke prišlo do zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s

Kriteriji, po katerih je toženka spremljala poskusno delo tožnika, so bili samostojnost, natančnost in pravočasnost opravljanja delovnih nalog. Ker jih po oceni toženke ni dosegel, mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela. Drži, da so našteti kriteriji lahko tudi podlaga presoji odpovednega razloga nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1,1 vendar to ne pomeni, da je odpovedni razlog neuspešno opravljenega poskusnega dela mogoče vsebinsko enačiti z odpovednim razlogom nesposobnosti, za kar se dejansko zavzema pritožba. Če bi delavca, kateremu je bila pogodba odpovedana zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, zakonodajalec nameraval glede pravic, povezanih z odpovedjo, izenačiti z delavcem, ki mu je bila pogodba odpovedana zaradi poslovnega razloga, bi to storil na način, kot je npr. za invalide, glede katerih je v drugem odstavku 116. člena ZDR-1 določil, da se v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu zaradi invalidnosti in zaradi poslovnega razloga glede pravic, ki niso drugače urejene in glede posebnega varstva pred odpovedjo, uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za odpoved iz poslovn

Toženka se je pogodbene zaveze držala. Tožniku je povrnila stroške prevoza iz kraja bivanja do kraja izobraževanja in usposabljanja in nazaj skladno s programom. Dnevna obveznost udeležbe na izobraževanju in usposabljanju je bila sicer določena na 8 ur, hkrati pa sta bili udeležencem zagotovljeni namestitev in prehrana. Tožnik namestitve ni koristil, v postopku pa je bilo ugotovljeno, da sta jo dva udeleženca koristila. Toženka mu je tako pravilno povrnila pripadajoče stroške prevoza, ki so bili dogovorjeni v tožnikovi Pogodbi o izobraževanju.

Ravnanja, če jih stori nadrejeni ali oseba z vrha hierarhične lestvice, imajo res večjo težo, ker so storjena s pozicije moči in se delavec težje učinkovito brani. To pa še ne pomeni, da je že vsaka neprimerna komunikacija nadrejenega delavca avtomatično trpinčenje podrejenega delavca, ampak je treba upoštevati okoliščine obravnavanega primera. Od nadrejenih delavcev bi bilo pretirano pričakovati, da se bodo vzdržali vsakršnih manj primernih izjav v situacijah, ko so izzvani z ravnanjem ali izjavami podrejenega delavca. V postopanju zaposlenih, ki za obrambo svojih pravic in duševne celovitosti mestoma uporabljajo ostrejše besede in stavke, ni mogoče prepoznati graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja usmerjenega proti tožnici.

Znanja ali sredstva za delo (aplikacije) se lahko štejejo kot posebna oz. specifična, če imajo dodano vrednost, ki je drugi konkurenti nimajo, ker so plod lastnih raziskav in svojstvena le temu podjetju ter tako dajejo podjetju neko specifično konkurenčno prednost. Tožeča stranka ni zatrjevala, kaj so posebne funkcije njenih aplikacij, torej kaj naj bi bila tista posebna znanja, ki so plod njenih lastnih raziskav, ji dajejo konkurenčno prednost, kakšno in v čem konkretno. Tožeča stranka bi morala za vsako izobraževanje posebej trditi, v čem so bile vsebine takšne, da se štejejo za posebno in specialno poslovno znanje, s katerim drugi konkurenti ne razpolagajo, so plod njenih lastnih raziskav in ji dajejo posebno konkurenčno prednost na trgu. Takšnih, konkretnih trditev, pa ni podala.

Goli zapis o plačilu tretjega (četudi zapis družbe, pri kateri se je toženec istočasno zaposlil) še ne vzpostavlja mandatnega razmerja med tožnico in tretjim ter ne vodi v sklep, da se je toženčev delodajalec v razmerju do tožnice (izvajalke izobraževanja) zavezal kot naročnik in s tem plačnik. Prav tako ta zapis v luči tretjega odstavka 70. člena OZ, ki govori o učinkih zastopanja, ne more biti dovolj za zaključek, da je tožnica lahko vedela, da je dejanski naročnik nekdo tretji (torej delodajalec toženca). Stranki mora biti jasno, s kom sklepa pogodbo. Morebiten dogovor toženca z delodajalcem, da bo slednji plačal usposabljanje, je stvar njunega notranjega razmerja, ki ne more imeti učinkov na nastalo pogodbeno razmerje med pravdnima strankama. Določba 170. člena ZDR-1 bo lahko pomembna le v morebitnem regresnem razmerju med delavcem in delodajalcem.

Seznanjanje z novimi blagovnimi znamkami v primeru prehajanja med oddelki ne pomeni usposabljanja v smislu 8. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Prehajanje med oddelki je bilo v toženkinem delovnem procesu nekaj običajnega, to, da se je tožnica zaradi vsakokratne razporeditve na nov prodajni oddelek morala seznaniti z novimi blagovnimi znamkami, pa po presoji pritožbenega sodišča spada v okvir zakonske pravice in dolžnosti delavca do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, z namenom ohranitve oziroma širitve sposobnosti za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi in ohranitve zaposlitve (prvi odstavek 170. člena ZDR-1). Za ugoditev reintegracijskemu tožbenemu zahtevku sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati, ali toženka lahko nadaljuje delovno razmerje s tožnico ali ne. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se na podlagi same zakonske določbe (56. člen ZDR-1) šteje, da je med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, to pa utemeljuje ugoditev reintegracijskemu tožbenemu zahtevku.

Predmet konkurenčne klavzule ne morejo biti tista znanja in izkušnje, ki bi jih z delom na enakem oziroma primerljivem delovnem mestu delavec pridobil tudi, če bi to delo opravljal pri konkurentu. Toženec ni prekršil konkurenčne klavzule, saj ni dokazano, da bi pri delu za tožečo stranko pridobival tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki so tako specifična, da bi njihova nadaljnja uporaba pri drugem delodajalcu lahko prvotnega delodajalca izpostavila nelojalni konkurenci. Iz izobraževanj, ki se jih je udeleževal toženec, ne morejo izhajati znanja, ki bi si jih lahko lastila tožeča stranka tako, da bi na njihovi podlagi uveljavljala konkurenčno klavzulo.

Glede na v bistvenih delih smiselno usklajene izpovedi prič, da je tožnica predstojniku izrecno rekla, da tega (dela v AK ambulanti) ne bo opravljala, čeprav je predstojnik pričakoval nasprotno, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odklonila odrejeno delo. S tem je kršila odredbo (navodilo) delodajalca, naj (odtlej) opravlja delo v AK ambulanti, kar ji je tudi očital v opozorilu. Delodajalec ni dolžan čakati, da mu bo zaradi kršitve v delovnem procesu nastal zastoj, izpad ali celo škoda. Ob jasni izjavi tožnice, da (zakonitega) navodila delodajalca v zvezi z opravljanjem dela ne bo upoštevala in torej (nadaljnjega) dela v AK ambulanti (in s tem v zvezi - nadaljnjega - izobraževanja z aplikacijo C.) ne bo opravljala, kar je tudi nedvomno realizirala, je bil delodajalec dolžan ustrezno organizirati delovni proces (zagotoviti drugega zdravnika) ter obenem upravičen tožnico ustrezno sankcionirati, kar je utemeljeno storil s pisnim opozorilom.

Toženka se je v 4. členu Pogodbe o izobraževanju res zavezala, da bo v primeru, če ne bo dokončala izobraževanja, kot tudi v primeru, če bi prej kot v enem letu po končanem izobraževanju po svoji volji oziroma krivdi prekinila delovno razmerje pri tožnici, le-tej povrnila vtoževani pavšalni znesek 1.500,00 EUR kot del stroškov izobraževanja. Vendar pa je to pogodbeno določilo, ker je bilo navedeno izobraževanje izvedeno za potrebe delovnega procesa tožnice, v nasprotju s prisilnimi predpisi (z določili četrtega odstavka 170. člena ZDR-1 in tretjega odstavka 29. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo) in je torej nično (prvi odstavek 86. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženec ni prekršil konkurenčne klavzule. Pravilno je izhajalo iz tega, da je delo voznika tovornih vozil v osnovi podobno in da je toženec pri tožniku pridobil samo dodatno znanje in izkušnje za prevoz vozil z avtotransporterjem. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da usposabljanje za delo voznika tovornega vozila - avtotransporterja pomeni izobraževanje v smislu drugega odstavka 170. člena ZDR-1, katerega je bil tožnik tožencu dolžan zagotoviti in tudi nositi stroške v zvezi z njim, kot je določeno v četrtem odstavku 170. člena ZDR-1. Pravica do kritja stroškov izobraževanja je zakonska pravica delavca, glede katere velja določba 32. člena ZDR-1, ki določa neveljavnost določil pogodbe o zaposlitvi, če so ta v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca.

Glede na nedvoumno določilo drugega odstavka 8. člena pogodb o zaposlitvi za pilota, da morajo toženci v primeru podaje odpovedi pred potekom dveh let zaposlitve povrniti (tudi) stroške, ki jih je imela tožnica v zvezi z njihovo zaposlitvijo na delovnem mestu kandidat za pilota, tožnica v pritožbi utemeljeno nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka za povračilo stroškov plač (vključno z izplačilom poslovne uspešnosti) in regresa za letni dopust za leto 2019. Ne drži, da na podlagi navedenega določila ni jasno, katere stroške zaposlitve, zlasti če se nanašajo na plačo za opravljeno delo, so toženci dolžni povrniti. Po pravilnem pritožbenem stališču tožnice je sporni dogovor o povračilu "stroškov v zvezi z zaposlitvijo" mogoče razumeti le na način, da je bilo med strankami dogovorjeno povračilo izplačanih bruto plač in drugih z zaposlitvijo tožencev neposredno povezanih stroškov.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, je bila tožnica zaposlena pri tožencu 38 let in 8 mesecev. V okviru možnosti za novo zaposlitev je pomembna okoliščina, da je tožnica (univerzitetni diplomirani organizator dela) aktivna pri iskanju nove zaposlitve, vendar je še ni uspela najti. Pritožba sicer navaja, da nima nobenih možnosti za novo zaposlitev, vendar po oceni pritožbenega sodišča na podlagi njene trenutne brezposelnosti ni mogoče s prepričanjem sklepati, da bo takšno stanje pri tožnici dejansko trajalo vse do njene upokojitve. Pritožba pa v okviru zaposljivosti utemeljeno izpostavlja, da je tožnica delavka pred upokojitvijo in ima kot takšna vendarle slabše izglede za zaposlitev, prav tako nima raznovrstnih delovnih izkušenj, saj jih je pridobila zgolj pri tožencu. Glede okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi, pritožba poudarja, da so bili ti v celoti na strani toženca. V okviru kriterija upoštevanja pravic, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ji je bilo priznano denarno nadomestilo za primer brezposelnosti za 19 mesecev. Zmotno je zavzemanje pritožbe, da je treba upoštevati tudi to,

Sodišče je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je za toženo stranko opravljal delo kot študent preko študentske napotnice in v zvezi s tem uveljavljal obstoj elementov delovnega razmerja. Za presojo pravilnosti odločitve je ključno vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sodelovanje med tožnikom in toženo stranko ni imelo lastnosti delovnega razmerja. Glede na to, da obseg in režim tožnikovega dela ni bil enak obsegu in režimu dela redno zaposlenih in da stopnja njegove odvisnosti glede razpolaganja z delovnim časom ni bila enaka stopnji odvisnosti delavca v delovnem razmerju, elementi delovnega razmerja niso bili ugotovljeni.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da že iz tožničinih trditev izhaja, da je toženca napotila na usposabljanje skladno z določilom drugega odstavka 170. člena ZDR-1 in da posledično skladno z določilom četrtega odstavka tega člena stroške tega usposabljanja nosi tožnica kot delodajalec.

Višina nadomestila plače je odvisna od razloga, zaradi katerega je delavec odsoten z dela. Pri tem se posamezni razlogi med seboj izključujejo. Tako na primer delavec ne more biti sočasno v bolniškem staležu in na dopustu ali pa v bolniškem staležu in na čakanju na delo. Če je ugotovljena začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni in je delavcu (zavarovancu) odprt bolniški stalež, se šteje, da je delavec odsoten z dela zaradi bolezni, ne glede na to, ali je bil pred odobritvijo bolniškega staleža na čakanju na delo. Institut čakanja na delo iz razlogov na strani delodajalca pride v poštev le v času, ko bi tožnik sicer moral prihajati na delo, pa tega ne more zaradi razlogov na strani delodajalca.

Pritožbena navedba, da bi tožnik zahtevek za plačilo pogodbene kazni lahko postavil že v tem sporu, ne drži. Nasprotno. Takšna tožba bi bila zavržena kot preuranjena, saj je dopustna šele pod pogojem, da delavec predhodno doseže pravnomočno odločitev o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Pravilne pa so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vsebino spora oziroma na vprašanje, ali je toženka s tožnikom v nasprotju z zakonom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas (pri čemer glede tega v tovrstnih sporih ni relevantna le zadnja, ampak katerakoli v nizu sklenjenih pogodb).

Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da je šlo pri njeni udeležbi na predavanjih za službeno pot, kar bi pomenilo, da je upravičena do povračila višjih potnih stroškov v skladu z 10. členom Aneksa, ki določa kilometrino v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer. S tem, ko se je udeležila izobraževanja, za katerega je bila med strankama sklenjena pogodba o izobraževanju, ni bila napotena na službeno pot, ampak je bila z dela odsotna, tožena stranka pa ji je plačevala nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela.

Tožnik v pritožbi poudarja stališče sodne prakse, da za priznanje kilometrine v primeru službene poti potni nalog in sklenjeni dogovor o uporabi lastnega vozila v službene namene nista nujna, kar pa za odločitev v obravnavanem primeru ni bistveno. Ključno je stališče, ki izhaja tudi iz novejše prakse pritožbenega sodišča (Pdp 240/2019, Pdp 241/2019, Pdp 242/2019), da tožnik s tem, ko se je udeležil izobraževanja, ni bil na službeni poti.

Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da je pri njegovi udeležbi na predavanjih šlo za službeno potovanje. S tem, ko se je udeležil izobraževanja, za katerega je bila med strankama sklenjena pogodba o izobraževanju, ni bil napoten na službeno pot, ampak je bil tedaj z dela odsoten, toženka pa je bila plačevala nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela.