VSM Sodba I Cpg 65/2021

I. Pritožba se zavrne in v prvem odstavku I točke izreka ter v II točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 150.678,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2015 dalje. V presežku glede ugotovitve obstoja terjatve do višine 249.301,23 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede plačila terjatve v višini 249.301,23 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 60,44 % pravdnih stroškov in da bo o njihovi višini sodišče odločilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti zadeve.

2Zoper ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke v višini 150.678,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2015 in odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in ob presoji za sprejeto odločitev odločilnih pritožbenih navedb (360. člen ZPP) ugotovilo naslednje:

6Tožeča stranka je v obravnavanem gospodarskem sporu po sklepu stečajnega sodišča o preizkusu terjatev z dne 15. 3. 2016 zahtevala ugotovitev obstoja in plačilo prerekane terjatve v višini 249.301,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2015 do plačila¹. Gre za terjatev iz naslova škode v višini vrednosti vhodne surovine (pesnih korenčkov, pesnih rezancev in sirka) tožeče stranke, ki je po odvzemu posesti najete bioplinarne v D.² s strani tožene stranke dne 19. 1. 2015 ostala na območju bioplinarne in katere prevzem je tožena stranka preprečila oziroma onemogočila. Sodišče prve stopnje je, potem ko je ugotovilo obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke, tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja terjatve delno ugodilo.

Temelj tožbenega zahtevka (nastanek škode in protipravnost ravnanja):

7Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je bila vsa vhodna surovina, ki izhaja iz predloženih računov tožeče stranke (priloge spisa A8 - A31) dobavljena v bioplinarno, kjer pa ni bila v celoti porabljena v njeno korist oziroma je ostala na območju bioplinarne, s čimer je tožeči stranki nastala škoda, za katero je odgovorna tožena stranka, ker tožeči stranki ob odvzemu posesti nad bioplinarno oziroma najkasneje ob enostranski odpovedi najemne pogodbe ni izročila oziroma omogočila prevzema te surovine.

8Pritožbeno sporno v zadevi je vprašanje ali se je kakšna neporabljena vhodna surovina po izgubi posesti tožeče stranke nad bioplinarno 19. 1. 2015 tam sploh (še) nahajala in s tem povezano vprašanje nastanka škode. Tožena stranka vztraja, da izvedeni dokazi potrjujejo, da je vso vhodno surovino porabila tožeča stranka sama in v svojo korist oziroma jo je kvečjemu porabila družba E.N. d.o.o., ki je postala najemnica bioplinarne z dnem 17. 2. 2015. V tem kontekstu uveljavlja bistveno kršitev določb postopka zaradi kršitve pravice do izjave in pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora pasivne legitimacije tožene stranke. Prav tako zatrjuje, da dokazni zaključki o nastali škodi in protipravnosti ravnanja tožene stranke nimajo opore v izvedenih dokazih in so celo v nasprotju z njimi.

9Pritožbeno očitane kršitve po presoji sodišča druge stopnje niso podane. Očitano in ugotovljeno protipravno ravnanje tožene stranke (onemogočanje oziroma preprečitev prevzema surovine) se časovno nanaša na obdobje po odvzemu posesti bioplinarne tožeči stranki 19. 1. 2015 do sredine februarja 2015, ko je glede na izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke B.R., potrjeno s strani zaslišane priče M.W., tožena stranka, kljub odvzemu posesti bioplinarne in kasnejši odpovedi najemne pogodbe dne 13. 2. 2015, še prevzemala surovino tožeče stranke, ki pa ji po odpovedi najemne pogodbe, kljub pozivom stečajnemu upravitelju (kar je le-ta na zaslišanju potrdil), ni bila vrnjena. Da bi kdo drug ali družba E.N. d.o.o. surovino porabila zase³, jo odtujila ali tožeči stranki kako drugače preprečila njen prevzem, pa tožena stranka ni konkretizirano zatjevala niti izkazala. Že iz tega razloga je ugovor pasivne legitimacije očitno neutemeljen, zato dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni (neposredno) opredelilo do (sicer dokazno nepodprtih) navedb tožene stranke, da je surovino, ki ni bila porabljena v korist tožeče stranke⁴ porabil nov najemnik, ne predstavlja očitane kršitve pravice do izjave oziroma sodelovanja v postopku.

10Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da izvedeni dokazi ne potrjujejo zaključka, da bi se vhodna surovina tožeče stranke po 19. 1. 2015 še nahajala na območju bioplinarne. Sodišče prve stopnje je ob ustreznem upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke B.R., priče M.W., stečajnega upravitelja tožene stranke S.D. in priče R.Š., prepričljivo dokazno zaključilo, da se je določena vhodna surovina tožeče stranke nahajala na območju bioplinarne tudi po 19. 1. 2015, sprejeto odločitev pa tudi jasno, zadostno in tehtno obrazložilo.

11Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka še po izgubi posesti prevzemala vhodno surovino, ni dokazno nepotrjena oziroma neobrazložena kot navaja pritožba. Temelji na izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče M.W., ki sta potrdila, da so se zaradi utemeljenega pričakovanja tožeče stranke, da ji bo protipravno odvzeta posest vrnjena, dobave surovine vršile še po izgubi posesti po 19. 1. 2015 in še v mesecu februarju, ko je surovino prevzemal toženec oz. njegovi delavci, kar je sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo v tč. 6 in 8 obrazložitve sodbe. Dejstvo, da ob prvem ogledu bioplinske elektrarne s strani stečajnega upravitelja tožene stranke S.D. dne 4. 3. 2015 na lokaciji bioplinarne vhodne surovine ni bilo, kar naj bi izhajalo tudi iz priloženih fotografij, ni nesporno, niti ga kot takšnega ni štelo sodišče prve stopnje, saj je bilo predmet dokazne presoje, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo v tč. 6 obrazložitve sodbe. V tč. 5 obrazložitve na strani 6 sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi neprerekanih trditev tožene stranke in izpovedbe S.D. ugotovilo le, da je stečajni upravitelj prvi ogled bioplinarne opravil 4. 3. 2015, ko na območju zunanjih skladišč ni bilo nobene vhodne surovine. Je pa nadalje v tč. 6 obrazložitve sodbe na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so se zaloge surovine hranile v prvem odprtem silosu na dvorišču bioplinarne, kar je smiselno potrdil tudi stečajni upravitelj tožene stranke, ko je izpovedal, da je dopuščal možnost, da so njemu neznane snovi vhodna surovina tožeče stranke in je iz tega razloga pozval novega najmenika k njeni vrnitvi. O tedaj že neuporabni oz. propadli vhodni surovini na območju bioplinarne ob tehničnem pregledu v septembru 2015 pa je zaslišan kot priča prepričljivo izpovedal tudi R.Š.

12Pritožnica se glede nastanka škode neutemeljeno sklicuje na izvedenčev zaključek, da naj bi bila celotna dobavljena surovina tožeče stranke glede na njen energetski potencial in podatke o dejansko proizvedeni energiji porabljena s strani tožeče stranke, saj le-ta temelji na nepravilnem upoštevanju proizvedenih količin električne energije v času od aprila 2014 do marca 2015, medtem ko se je sporna surovina za proizvodnjo električne energije uporabljala šele od oktobra 2014.

13Sodišče druge stopnje še dodaja, da vprašanje protipravnosti nespornega enostranskega odvzema posesti nad bioplinarno za presojo nastanka škode in protipravnosti ravnanja tožene stranke v zadevi ni pravno odločilno, saj očitano škodno ravnanje v zadevi ni nezakoniti odvzem posesti ali nezakonita odpoved najemne pogodbe, pač pa preprečitev prevzema tožničine stvari. Pravno nepomembno za odločitev v zadevi je tudi, kdo je sklenil najemno pogodbo z družbo E.N. d.o.o.

Višina tožbenega zahtevka

14Pritožbeni očitki, da izračun škode nima opore v podatkih spisa oz. dokazih, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje in da je v popolnem nasprotju z ugotovitvami izvedenca v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 26. 12. 2019, ne držijo.

15Pri izračunu višine škode je sodišče prve stopnje izhajalo iz naslednjih dokazno potrjenih dejanskih ugotovitev:

- da je tožeča stranka v obdobju od 22. 9. 2014 do 12. 2. 2015 na bioplinarno dobavila vhodno surovino v vrednosti 326.425,75 EUR, kar potrjujejo predloženi računi K.z. Z. iz Hrvaške (tč. 7 obrazložitve sodbe), izpovedba zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče M.W.,

- da se je od 22. 9. 2014 dobavljena vhodna surovina začela za proizvodnjo električne energije uporabljati od oktobra 2014 dalje (logičen zaključek sodišča prve stopnje temelji na dejstvu, da je bila le-ta dobavljena šele konec septembra 2014 in s pričami (R.Š.) potrjenem dejstvu, da od naložitve surovine v reaktorje do njenega učinkovanja v smislu proizvajanja električne energije preteče nekaj dni),

- da znaša energetski potencial takšne količine vhodne surovine 3.692.804,00 kWh, kot ugotavlja izvedenec B.P. v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 26. 12. 2019) ter

- da je tožeča stranka na obeh proizvodnih enotah (B. O. G1. 1 in B. O. G. 2) v obdobju uporabe sporne vhodne surovine, t.j. od oktobra 2014 do marca 2015, proizvedla skupaj 1.988.095,00 kWh električne energije (podatki Borzena na list št. 34 in 67 spisa).

16Upoštevaje tako ugotovljen energetski potencial dobavljene vhodne surovine in v obdobju njene uporabe dejansko proizvedeno električne energijo, je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo, da 46,16 % surovine v proizvodnem procesu ni bilo porabljene. Za tako opravljeni izračun je imelo sodišče prve stopnje na voljo vse potrebne podatke in posebnega dodatnega strokovnega znanja izvedenca ni potrebovalo oziroma je že pridobljeno izvedensko mnenje glede ugotovljenega energetskega potenciala nabaljenih količin vhodne surovine ustrezno upoštevalo. Način izračuna škode je tudi obrazložen na način, da ga je objektivno mogoče preizkusiti, zato očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

17Drži pritožbena navedba, da je izvedenec prišel do drugačnega zaključka in da po njegovih ugotovitvah razlika med energetskim potencialom in dejansko proizvedeno energijo znaša le 8,47 %, kar bi pomenilo, da je tožeča stranka za proizvedeno energijo porabila (skoraj) vso nabavljeno surovino. Vendar tožena stranka pri tem spregleda, da je izvedenec pri svojem izračunu dejansko proizvedene električne energije (napačno) upošteval tudi podatke Borzena o količinah proizvedene energije od aprila 2014 do oktobra 2014, ko se sporna vhodna surovina dokazano še ni uporabljala. Pritožbeno zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe oziroma ugotovitvami sodišča in med samimi dokazi v smislu procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ne obstaja, pač pa so navidezne razlike oziroma različne ugotovitve izvedenca in sodišča prve stopnje posledica dokazne presoje in prepričljivo sprejetih dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje (8. člen ZPP).

18Prav tako je neutemeljena pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni odločalo v mejah postavljenega zahtevka, ko je pri izračunu višine škode upoštevalo vrednost surovine 326.425,75 EUR, čeprav je tožeča stranka zahtevala 249.301,23 EUR. Sodišče prve stopnje tožeči stranki ni prisodilo več, niti kaj drugega kot je s tožbo zahtevala. Ugotovilo je obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 150.678,13 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, s čimer je odločilo v mejah postavljenega zahtevka (2. člen ZPP). Pri samem izračunu škode pa je sodišče prve stopnje s ciljem, da ugotovi vrednost neporabljene surovine, ugotovljeni odstotek neporabljene surovine 46,16% pravilno obračunalo od celotne vrednosti dobavljene surovine.

19Dejstvo, da je imela tožeča stranka koristi od dobavljene surovine tudi po izgubi posesti dne 19. 1. 2015, je sodišče prve stopnje pri izračunu škode ustrezno upoštevalo, s tem ko je pri ugotavljanju iz sporne vhodne surovine dejansko proizvedene energije (in s tem že porabljene vhodne surovine) v breme tožeče stranke upoštevalo proizvedeno energijo do vključno marca 2015, dokler je tožeča stranka prejemala finančno podporo oziroma imela po podatkih Borzena zagotovljen odkup proizvedene energije.

20Po vsem obrazloženem je torej izpodbijana odločitev ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju materialnopravno pravilna, hkrati pa ni obremenjena s pritožbeno uveljavljanimi niti kakšnimi drugimi uradoma upoštevnimi kršitvami določb postopka. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem prvem odstavku I točke izreka ter v II točki izreka sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

21Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 249.301,23 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je pravnomočno zavrnjen in ni predmet pritožbenega preizkusa.
² Pogodba o najemu bioplinarne z dne 31. 1. 2014 in Aneks z dne 15. 3. 2014.
³ Stečajni upravitelj tožene stranke je celo izpovedal, da po njegovem védenju E.N. d.o.o. proizvodnega procesa ni uspela vzpostaviti.
⁴ Surovino, ki je v korist tožeče stranke proizvajala električno energijo do vključno marca 2015 je sodišče prve stopnje v breme tožeče stranke štelo kot porabljeno.