VSK Sodba I Cp 495/2020

I. Pritožbi se zavrneta in v izpodbijanem delu (prvi odstavek II. točke in IV. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prva tožnica in toženka krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom najprej delno ustavilo postopek za dne 13. 2. 2015 plačanih 11.200,00 EUR. S sodbo pa je odločilo, da mora toženka plačati prvi tožnici odškodnino v višini 56.408,35 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2014 dalje do plačila. Od dosojenega zneska iz naslova prikrajšanja pri plači (od zneska 3.861,04 EUR) mora obračunati in plačati še pripadajoče prispevke in dajatve. Višji zahtevek (za znesek 39.140,76 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2014 dalje do plačila) je zavrnilo (prvi odstavek II. točke izreka). Toženki je tudi naložilo, da mora plačevati mesečno in letno rento (drugi in tretji odstavek II. točke izreka) ter plačati znesek 2.113,50 EUR (četrti odstavek II. točke izreka). V III. točki izreka je odločilo o plačilu odškodnine drugi tožnici. V IV. točki izreka pa je odločilo o pravdnih stroških. Toženki je naložilo, da mora prvi in drugi tožnici povrniti 5.718,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2Zoper to sodbo se pritožujeta prva tožnica in toženka, obe po pooblaščencih.

3Prva tožnica se zavzema za zvišanje odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti in strahu (ter ustrezno spremembo stroškovne odločitve). Navaja, da je v prometni nesreči utrpela zelo hude telesne poškodbe. Izvedenec je njeno trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ocenil kot srednje. Sodišče prve stopnje ji je iz tega naslova priznalo odškodnino v višini 65.000,00 EUR, ocenjuje pa, da ji gre odškodnina v višini 85.000,00 EUR. Po telesu ima več vidnih brazgotin, močno omejeno gibljivost desne roke in dokolensko protezo na desni nogi, kar predstavlja hudo in vidno skaženost. Sodišče prve stopnje ji je iz tega naslova priznalo odškodnino v višini 12.000,00 EUR. Ocenjuje, da ji gre odškodnina v višini 20.000,00 EUR. Tudi glede strahu ji je sodišče priznalo odškodnino v višini 12.000,00 EUR, meni pa, da ji gre odškodnina v višini 15.000,00 EUR. Skupna višina odškodnine iz naslova nematerialne škode (v znesku 129.000,00 EUR), je glede na primerljivo sodno prakso prenizka. Priglasila je pritožbene stroške.

4Toženka se zavzema za znižanje odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in strahu. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti navaja, da prva tožnica zmore hojo na srednje razdalje, s palico pa tudi na daljše razdalje. Z desno roko lahko asistira levi roki in je sposobna za lažja dela. Je invalidka III. kategorije. Ocenjuje, da bi bilo treba dosojeno odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti znižati za 15.000,00 EUR. Glede skaženosti se zavzema za znižanje dosojene odškodnine za 2.000,00 EUR. Navaja, da šepanje prve tožnice ni izrazito in da lahko določene dele telesa prekrije z oblačili. Glede strahu pa se zavzema za znižanje dosojene odškodnine za 6.000,00 EUR. Navaja, da primarnega strahu prva tožnica zaradi nezavesti ni utrpela. Sicer je bila v strahu glede zmožnosti hoje in funkcioniranja desne roke, vendar pa je dosojena odškodnina iz tega naslova pretirana (dosega kar 30 % odškodnine za telesne bolečine). Predlaga tudi ustrezno spremembo stroškovne odločitve. V pravočasni dopolnitvi pritožbe še navaja, da na podlagi Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javno upravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ) tožnicama ne gredo zakonske zamudne obresti od 29. 3. 2020 do 1. 6. 2020. Priglasila je pritožbene stroške.

5Prva tožnica je na pritožbo toženke odgovorila. Podanim navedbam je nasprotovala in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške podanega odgovora.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Prva tožnica je bila kot sopotnica v avtomobilu udeležena v prometni nesreči, ki se je pripetila 16. 7. 2012. Utrpela je številne telesne poškodbe, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v 9. točki obrazložitve. Ob nezgodi je bila stara 21 let. Za pretrpljene telesne bolečine in druge nevšečnosti med zdravljenjem ji je bila priznana odškodnina v višini 40.000,00 EUR. Te odločitve pritožnici ne izpodbijata. V pritožbenem postopku je sporna višina odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strahu in skaženosti. Prva tožnica se zavzema za zvišanje, toženka pa za znižanje dosojenih zneskov.

8Glede odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prva tožnica zahtevala odškodnino v višini 85.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa ji je priznalo 65.000,00 EUR (56,7 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji, v nadaljevanju: povprečnih plač). Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da so ji zaradi škodnega dogodka ostale določene trajne posledice, ki se kažejo na anatomskem in funkcionalnem področju. Njeno skupno (trajno) zmanjšanje življenjskih aktivnosti je sodni izvedenec dr. P.P. ocenil kot zmerno (od 25 do 49 %). Zaradi vseh kliničnih sprememb in posledic, ki so navedene v 19. in 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (izstopa predvsem omejena gibljivost desne roke ter občutljivost krna desne goleni na večje in daljše obremenitve z nameščeno podkolensko protezo), je prva tožnica zagotovo bistveno omejena pri gibanju in vsakodnevnih življenjskih opravilih. Po oceni pritožbenega sodišča je odškodnina, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, primerna. Ustreznih argumentov za zvišanje tega zneska prva tožnica ni podala. Neuspešne so tudi pritožbene navedbe toženke, ki želi z relativiziranjem (minimiziranjem) teh posledic doseči znižanje dosojenega zneska.

9Iz naslova strahu je tožnica zahtevala odškodnino v višini 15.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa ji je priznalo 12.000,00 EUR (10,5 povprečnih plač). Ugotovilo je, da je okvirno mesec dni trpela zelo intenziven (sekundarni) strah, zatem pa dalj časa (dve leti) še zmerno hud strah (strah glede sposobnosti samostojne hoje s protezo ter strah glede morebitnega poslabšanja zdravstvenega stanja in odvisnosti od pomoči drugih). Pri njej je trajno prisoten še blago intenziven strah glede morebitnega poslabšanja zdravstvenega stanja, za katerega je pričakovati, da ga bo doživljala tudi v prihodnje. Na podlagi teh okoliščin je prvostopenjsko sodišče dosodilo odškodnino v primernem znesku. Pritožbeno zavzemanje tožnice za zvišanje te odškodnine je vsebinsko prazno (in neutemeljeno). Prav tako so nepravilna (in neustrezno substancirana) pritožbena naziranja toženke za znižanje tega zneska. Njeno sklicevanje, da je razmerje med odškodnino za strah in odškodnino za telesne bolečine pretirano, ni pravilno. Zgolj na tej podlagi ni mogoče sklepati na (ne)ustreznost dosojene odškodnine. To razmerje je namreč odvisno od širokega spektra dejavnikov, ki segajo od okoliščin konkretne poškodbe in individualnih značilnosti oškodovanca, pa vse do višine postavljenih zahtevkov.¹

10Iz naslova skaženosti je tožnica zahtevala odškodnino v višini 20.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa ji je priznalo 12.000,00 EUR (10,5 povprečnih plač). Pritožbeno sodišče soglaša s tem, da skupni učinek vseh brazgotin in amputacije, vključno z očitnimi funkcionalnimi omejitvami (šepanje, prilagojena uporaba desne roke) predstavlja hujšo obliko skaženosti, ki bistveno vpliva na samopodobo in samozaupanje prve tožnice ter predstavljajo pomembno oviro v njenih družbenih stikih in interakcijah. Odškodnina je tudi v tem delu dosojena v primernem znesku, saj ob individualnih posebnostih upošteva tudi ustrezno objektivno umestitev nastale škode. Zavzemanje prve tožnice za zvišanje ni na mestu. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno prizadevanje toženke za znižanje tega zneska. Navedbe, da lahko tožnica nekatere prizadete dele telesa prekrije (in pripisovanje manjšega pomena njenemu šepanju), dodatnega zmanjšanja odškodnine ne utemeljujejo. Iz smiselno podobnih razlogov, kot so bili navedeni v predhodni točki, je neutemeljeno tudi toženkino sklicevanje, da je ta odškodnina previsoka glede na odmerjeno odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

11Skupna odškodnina v znesku 129.000,00 EUR oziroma 112,6 povprečnih plač je prav tako primerna in ustrezna. Sklicevanje prve tožnice na zadeve VS001978, VS00880, VS001746 in VS002074 ni utemeljeno, saj je šlo v teh primerih za hujše poškodbe oziroma hujše posledice.² Za smiselno primerljivo velja zadeva VS001912 (poškodba 18 let starega fanta, amputacija noge pod kolenom), kjer je bila skupna odškodnina odmerjena v podobni višini (115 povprečnih plač). Z navedbami, da je šlo v tem primeru za občutno lažje poškodbe kot pri prvi tožnici, pritožba ne prepriča.

12Neutemeljeno je tudi zavzemanje toženke za spremembo obrestnega dela sodbe, s sklicevanjem na začasne ukrepe po ZZUSUDJZ. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi toženki naložilo, da plača prvi in drugi tožnici določene zneske odškodnin z zakonskimi zamudnimi obrestmi od leta 2014 oziroma 2015 dalje do plačila. Vendar pa je bila ta sodba izdana 21. 3. 2020, pred uveljavitvijo omenjenega zakona (začel veljati 29. 3. 2020). Poleg tega ZZUSUDJZ v prvem odstavku 3. člena določa zadržanje teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, torej t.i. materialnih (prekluzivnih) rokov³, ne pa zadržanje teka zakonskih zamudnih obresti. Navsezadnje pa je bilo v tem delu izreka odločeno zgolj o temelju dolžnikove obveznosti plačila zamudnih obresti, ne pa o konkretni višini te obveznosti.⁴

13Pritožbi torej nista utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo niti kršitev, na katere v obsegu iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14Odločitev o pritožbenih stroških temelji na smiselni uporabi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Prva tožnica in toženka s svojima pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta s tem povezane pritožbene stroške. S podanim odgovorom na pritožbo pa prva tožnica ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ti stroški ne predstavljajo t.i potrebnih stroškov, do katerih bi bila slednja upravičena.

¹ Podobno razmerje med odškodnino za strah in telesne bolečine kot v obravnavani zadevi gre zaslediti tudi v zadevah II Ips 142/2003 (1.200.000 SIT : 3.500.000 SIT) in II Ips 840/2009 (10.000 EUR : 28.000 EUR).
² V zadevi VS001978 (143 povprečnih plač) je bila oškodovancu amputirana noga v višini kolka, utrpel je okvaro podlehtnega živca na desni roki ter prizadetost sluha. V zadevi VS00880 (162 povprečnih plač), je bila amputirana noga izpod kolka, z odtrganjem preostalega dela stegna vse do dimelj, z oteženo nošnjo proteze. V zadevi VS001746 (166 povprečnih plač) je oškodovanka poleg amputacije noge utrpela še popoškodbeno epilepsijo z drugimi psihičnimi težavami. Tudi v zadevi VS002074 (123 povprečnih plač) je šlo za nadkolensko amputacijo leve spodnje okončine, trajno znižanje življenjskih aktivnosti v višini 80 %, oteženo daljše sedenje in stoja, delno nezmožnost zadrževanja urina.
³ Npr. subjektivni rok enega leta in objektivni rok treh let za izpodbojnost pogodbe (99. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), objektivni rok enega leta za uveljavljanje pravic iz naslova odgovornosti za napake (480., 495., 635. in 663. člen OZ), šestmesečni rok za zahtevati sklenitev glavne pogodbe iz predpogodbe (33. člen OZ), subjektivni rok 30 dni oziroma objektivni rok enega leta za vložitev tožbe zaradi motenja posesti (32. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Povzeto po M. Juhart, Izredni ukrepi omejevanja javnega življenja in materialnopravni prekluzivni roki, Tax-Fin-Lex, april 2020.
⁴ To obveznost je treba presojati ob celotni zakonski ureditvi zamudnih obresti, prim. VS RS sodba III Ips 6/2018 in sodba III Ips 191/2007.