VSM Sodba I Cp 305/2020

I. Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej glasi:

““I. Tožbeni zahtevek, ki glasi:

„Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 6.093,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2010 dalje do plačila ter ji povrniti nastale pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila“,

se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.042,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.““

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 370,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožnice po podlagi v celoti utemeljen.

2Zoper citirano prvostopenjsko sodbo je pritožbo vložila toženka. Pritožuje se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Uveljavlja, da v predmetni zadevi niso podani vsi zakonski pogoji za odškodninsko obveznost države, ki jo uveljavlja tožnica, kot pravna naslednica po pokojnem očetu, ker v zapuščinskem postopku po njegovem pokojnem bratu, ni bila upoštevana nevročena sodna oporoka ter je sedaj že pokojni tožničin oče dedoval na podlagi zakona le 1/10 zapuščine po pokojnem bratu, medtem, ko je bil na podlagi pozneje razglašene oporoke kot oporočni dedič upravičen do dedovanja v deležu do ½. Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde oporoka, jo sodišče skladno z 222. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) razglasi in pošlje zapuščinskemu sodišču, ki obvesti prizadete osebe o razglasitvi oporoke in jih opozori, da lahko uveljavljajo svoje pravice iz oporoke v pravdi. V konkretnem primeru je bila pozneje najdena oporoka po zapustniku, bratu tožničinega očeta, razglašena 27. 10. 2016, ko je začel teči enoletni subjektivni rok zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič iz 141. člena ZD, tožničin pravni prednik pa je imel po 224. členu ZD na voljo tudi zahtevek, s katerim se uveljavlja dedna pravica, ko so podani pogoji za obnovo postopka. Tožničin pravni prednik kakršnegakoli zahtevka do sodedičev, ki sta bila zaradi neupoštevanja sporne oporoke na njegov račun obogatena, ni uveljavljal ter tako ni izkoristil vseh pravnih možnosti, ki so mu bile na voljo za odpravo zatrjevane škode. Tožnica zato od toženke ne more uspešno uveljavljati plačila odškodnine, saj ni podana niti protipravnost, kot ena izmed temeljnih predpostavk njene odškodninske odgovornosti, prav tako pa je vzročna zveza med založeno oporoko s strani sodišča in njeno poznejšo razglasitvijo ter zatrjevano škodo in njeno višino pretrgana oziroma preusmerjena. Med dejstvom založene oporoke in zatrjevano škodo ni pravno relevantne vzročne zveze.

Eno izmed temeljnih načel odškodninskega prava je oškodovančeva dolžnost zmanjševanja škode, torej, da ukrene vse, kar je v njegovi moči, da škodo prepreči ali že nastalo škodo zmanjša (171. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Opustitev oškodovanca uporabiti pravna sredstva oziroma pravne možnosti, ki so mu na voljo za odpravo škode ali vsaj njeno zmanjšanje, ima učinek prekinitve oziroma preusmeritve vzročne zveze med napako sodišča in zatrjevano škodo.

Po mnenju toženke bi bil sedaj že pokojni oporočni dedič, pravni prednik tožnice, dolžan storiti vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi preprečil oziroma odpravil zatrjevano škodo, ki mu je nastala, ker v zapuščinskem postopku po pokojnem bratu ni bila upoštevana pozneje najdena oporoka in zato v prekluzivnem roku proti sodedičema na podlagi zakona vložiti ustrezno tožbo, na kar ga je posebej opozorilo sodišče, pa tega ni storil.

Tako pa je bil tožničin pravni prednik tisti, ki svojih pravic po lastni presoji ni uveljavljal do sodedičev, ki sta bila na njegov račun neupravičeno obogatena. Zaradi takšnih opustitev tožničinega pravnega prednika tudi ne more biti znano, če in kakšna škoda je pri tem nastala. Namreč, dokler upravičenec ne izkoristi vseh pravnih možnosti, ki jih ima na voljo za odpravo ali zmanjšanje škode, se ne more uspešno sklicevati na odškodninsko odgovornost države za ravnanje njenega organa. Tudi na pravnega naslednika ne more preiti več pravic, kot jih je imel pravni prednik.

Toženka uveljavlja tudi, da so povsem nesprejemljivi razlogi prvostopenjskega sodišča, ki povzema tožničine prepozne trditve iz pripravljalne vloge, z dne 27. 11. 2019, ki jo je tožnica sodišču predložila po končani glavni obravnavi, da od oškodovanca ni mogoče terjati nesorazmernih naporov in žrtvovanja in da bi v primeru tožbe tožničinega pravnega prednika imela njegova neupravičeno obogatena dediča na voljo ugovor priposestvovanja. Prvostopenjsko sodišče je s tem svojo odločitev oprlo na nezatrjevana oziroma prepozno navedena ter nedokazana dejstva, pri čemer je kršilo določbo 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Toženka zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi ter tožničin tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži v plačilo pravdne stroške toženke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi je tožnica postavila zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 6.093,30 EUR za premoženjsko škodo, ki je nastala tožničinemu pravnemu predniku, pokojnemu očetu, umrlem 15. 7. 2018, ker v zapuščinskem postopku po njegovem pokojnem bratu, umrlem 9. 11. 1996, ni bila upoštevana sodna oporoka, z dne 5. 6. 1981. Okrajno sodišče v Lendavi, pri katerem je bila oporoka v sodni hrambi, jo je založilo, zato je v zapuščinskem postopku po umrlem bratu tožničinega očeta ni upoštevalo. Tako je sedaj že pokojni tožničin oče dedoval na podlagi zakona le 1/10 zapuščine, medtem ko je bil na podlagi pozneje najdene in razglašene oporoke kot oporočni dedič upravičen do dedovanja v deležu do ½. V skladu s prvim odstavkom 26. člena Ustave Republike Slovenije za nepravilno ravnanje sodišča odgovarja država, zato sedaj tožnica od toženke zahteva znesek 6.093,30 EUR, ki predstavlja denarno razliko med vrednostjo, ki jo je pravni prednik tožnice podedoval na podlagi zakona in vrednostjo, ki bi mu šla na podlagi oporoke, v kolikor bi se ta upoštevala pri dedovanju.

6Odškodninska odgovornost države temelji na določilu 26. člena Ustave Republike Slovenije, ki v prvem odstavku določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Gre za odgovornost države za nezakonito oziroma protipravno ravnanje oblastnega organa.

V skladu z obstoječo sodno prakso¹ je odškodninska odgovornost države za oblastno protipravnost subsidiarna. Je skrajno sredstvo, kadar vsi drugi mehanizmi za varstvo človekovih pravic v posameznem primeru odpovedo in je po Ustavi to varstvo ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode posamezniku zagotovljeno z odškodnino.

Načelo subsidiarnosti pa zahteva predhodno izčrpanje vseh možnih pravnih sredstev oziroma pravnih možnosti, s katerimi je mogoče odpraviti protipravno ravnanje oziroma posledice tega ravnanja. Če ima oškodovanec na voljo pravno sredstvo (možnost), ki mu omogoča odpraviti protipravno ravnanje oziroma njegove posledice, potem je upravičen samo do povrnitve tiste škode, ki je tudi vložitev pravnega sredstva ni oziroma je ne bi odpravila. Če je sanirana nezakonitost, je s tem logično nujno odpravljena tudi protipravnost².

7V konkretnem primeru je bistven odgovor na vprašanje ali je pravni prednik tožnice imel na voljo učinkovito pravno sredstvo oziroma pravno možnost, s katerim bi dosegel odstranitev protipravnega ravnanja državnega organa oziroma odpravo posledic založene oporoke, ki v zapuščinskem postopku ni bila razglašena ter je zapuščinsko sodišče uvedlo zakonito in ne oporočno dedovanje.

8Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča je pravdni prednik tožnice bil poučen, da lahko kot oporočni dedič svoje pravice iz pozneje najdene oporoke uveljavlja v pravdi, opozorjen pa je tudi bil na določbi 222. člena in 141. člena ZD.

9222. člen ZD določa, da v primeru, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde oporoka, jo sodišče razglasi in pošlje zapuščinskemu sodišču, obdrži pa njeno kopijo. Zapuščinsko sodišče ne opravi zapuščinske obravnave, temveč obvesti prizadete osebe o razglasitvi oporoke in jih opozori, da uveljavljajo svoje pravice iz oporoke v pravdi. Glede na določbo 141. člena ZD pravica, zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, zastara nasproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič izvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v 10 letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v 20 letih.

10Pravni prednik tožnice navedenega pravnega sredstva oziroma možnosti, ki mu je bilo na voljo, ni izkoristil in od sodedičev, ki sta dedovala zapustnikovo premoženje po zakonu, ni uveljavljal svojih pravic iz oporoke v pravdi. Od toženke zato sedaj tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more uspešno uveljavljati plačila odškodnine. Tožničin pravni prednik je imel na voljo pravno sredstvo, ki mu je omogočalo odpravo posledic protipravnega ravnanja oblastnega organa, to je neupoštevanja založene oporoke. S pravočasno vloženo dediščinsko tožbo (222. člen ZD) bi bilo mogoče sanirati nezakonitost, s tem pa bi bila nujno odpravljena tudi ena izmed temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti, to je protipravnost.

11V sodni praksi je izoblikovano stališče, da v kolikor oškodovanec opusti pravno varstvo, s katerim lahko uveljavi odpravo zatrjevane protipravnosti nosilca oblasti, ima ta opustitev učinek pretrganja vzročne zveze³.

12V obravnavanem primeru tožnica zahteva povrnitev samo tiste škode, ki bi jo lahko njen pravni prednik s tožbo zahteval od sodedičev. Ne zahteva torej povrnitve takšne škode, ki jo vložitev dediščinske tožbe ne bi mogla odpraviti.

13Po povedanem se izkažejo pritožbene navedbe toženke za utemeljene. Opustitev vložitve dediščinske tožbe iz 222. člena ZD ima namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča učinek pretrganja vzročne zveze. Na podlagi te tožbe bi bilo mogoče sanirati nezakonitost, s tem pa bi bila odpravljena tudi protipravnost ravnanja nosilca oblasti.

14Sodišče druge stopnje je zato pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15Sprememba izpodbijane vmesne sodbe narekuje tudi odločitev o stroških pravdnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je s tožbenim zahtevkom v celoti propadla, zato je toženki dolžna povrniti stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je toženki priznalo naslednje potrebne priglašene pravdne stroške:

- odgovor na tožbo po 1. točki tar. št. 19 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) 400 točk x 0,60 EUR, 240,00 EUR.

- prva pripravljalna vloga po 1. točki tar. št. 19 OT 400 točk x 0,60 EUR, 240,00 EUR,

- prvi narok po 1. točki tar. št. 20 OT 400 točk x 0,60 EUR, 240,00 EUR,

- druga pripravljalna vloga po 2. točki tar. št. 19 OT 200 točk x 0,60 EUR, 120,00 EUR⁴,

- izdatki za stranko po tretjem odstavku 11. člena OT 24 točk x 0,60 EUR, 14,40 EUR,

- in 22 % DDV 187,97 EUR,

kar skupaj znese 1.042,37 EUR.

16Toženka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je toženki priznalo naslednje s pritožbo priglašene pritožbene stroške:

- redno pravno sredstvo po 1. točki tar. št. 21 OT 500 točk x 0,60 EUR, 300,00 EUR,

- izdatki za stranko po tretjem odstavku 11. člena OT 6 točk x 0,60 EUR, 3,06 EUR,

- in 22 % DDV 66,79 EUR,

kar skupaj znese 370,39 EUR.

17Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo h pritožbeni razsoji niso doprinesle, zato je stroške nastale ji z odgovorom na pritožbo dolžna kriti sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Glej med drugim sklep VSRS II Ips 220/2017, z dne 17. 1. 2019 in sodbo VSRS II Ips 79/2019, z dne 6. 2. 2020.
² Sklep VSRS II Ips 220/2017, točka 16 obrazložitve.
³ Glej sodbe VSRS II Ips 879/2008, z dne 29. 3. 2012, II Ips 1014/2007, z dne 13. 5. 2011, III Ips 105/2007, z dne 24. 3. 2009.
⁴ Pri tej postavki je pritožbeno sodišče toženki priznalo število točk, kot ga je priglasila v stroškovniku.