VSL Sklep Cst 168/2021

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v zvezi s popravnim sklepom z dne 4. 11. 2020 potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v zvezi s popravnim sklepom St 0000/2014 z dne 4. 11. 2020 sklenilo, da se o prodaji nepremičnin stečajnega dolžnika ID znak 0000-1333/4, ID znak 0000-1339/13, ID znak 0000-1331/18, ID znak 0000-1331/9, ID znak 0000-1331/2 in ID znak 0000-1331/20, ki v naravi predstavljajo proizvodnje prostore na naslovu v ... odloči tako, da se prodaja opravi na podlagi zavezujočega zbiranja ponudb, da se izhodiščna cena določi v višini 720.000,00 EUR, da se varščina določi v višini 72.000,00 EUR, postopek zavezujočega zbiranja ponudb pa se lahko trikrat ponovi, če prejšnji postopek ni uspešen, pri tem se sme izhodiščna cena v ponovljenem postopku znižati za 10 odstotkov glede na izhodiščno ceno v prejšnjem, neuspešnem postopku.

2Zoper sklep v celoti se pritožuje upnik, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Na pritožbo je odgovoril upravitelj. Pritožbi nasprotuje in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker je sodišče prve stopnje pisno pomoto, ki se je nanašala na označbo katastrske občine pri prvih treh nepremičninah v izreku izpodbijanega sklepa (v sklepu je navedlo katastrsko občino 0001, namesto pravilno 0000) popravilo s popravnim sklepom z dne 4. 11. 2020 (p. d. 311), ki je postal pravnomočen 20. 11. 2020, je s tem odpadla podlaga za odločanje o tistem delu pritožbe, ki se nanaša na uveljavljanje te napake.

6Upnik ima v stečajnem postopku priznano terjatev in ločitveno pravico na nepremičnini ID znak 0000-1333/4-0, ki je tudi predmet prodaje po izpodbijanem sklepu. Upnik sodišču prve stopnje očita, da ni izbralo najprimernejšega načina prodaje nepremičnin glede na obravnavano vrsto premoženja, saj bi bilo mogoče cilj najboljšega poplačila ločitvenih upnikov doseči le preko javne dražbe, ne pa tudi v postopku zavezujočega zbiranja ponudb. Svoje stališče utemeljuje na dejstvu, da obstaja na nepremičninah v zemljiški knjigi vpisana pogodbena predkupna pravica v korist imetnika K. d. o. o., določena do 9. 3. 2025, česar sodišče prve stopnje pri določitvi načina prodaje ni upoštevalo. Predkupni upravičenec je tudi najemnik nepremičnin, ki so predmet prodaje. Vse navedeno je po mnenju pritožbe bistveno, saj ima predkupni upravičenec, glede na zakonsko določen način uveljavljanja predkupne pravice, ki je pri zbiranju ponudb urejen drugače kot pri javni dražbi, pri zbiranju ponudb drugačen, bolj ugoden položaj, kot bi ga imel pri javni dražbi. Pri zbiranju ponudb v primeru izkazanega interesa predkupnega upravičenca, dodatno izboljšanje cene s strani tistega, ki je dal najugodnejšo ponudbo, namreč ni več mogoče, zato ta način v danem primeru ni usmerjen v doseganje najboljše koristi za stečajne upnike.

7V skladu z načelom zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov, ki je temeljno načelo stečajnega postopka, je potrebno stečajni postopek voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov (47. člen ZFPPIPP). V stečajnem postopku se zaradi plačila terjatev upnikov premoženje stečajnega dolžnika unovči s prodajo (prvi odstavek 320. člena ZFPPIPP). Iz kupnine, dosežene s prodajo, se oblikuje splošna razdelitvena masa oziroma posebne razdelitvene mase, ki so namenjene plačilu terjatev upnikov (226. člena ZFPPIPP). Zato se v stečajnem postopku dosežejo najboljši pogoji za plačilo terjatev tako, da se izbere najbolj optimalen način prodaje to je tisti, za katerega je ob upoštevanju značilnosti premoženja, ki je predmet prodaje, stanja na trgu in poslovno običajnih načinov prodaje premoženja enake vrste najverjetneje, da bo z njegovo uporabo mogoče doseči najvišjo ceno.

8Po določbi 329. člena ZFPPIPP je premoženje stečajnega dolžnika dovoljeno prodati (skleniti pogodbo o prodaji tega premoženja) na kateregakoli od mogočih licitacijskih načinov, in sicer: z zavezujočim zbiranjem ponudb, na javni dražbi z zviševanjem izklicne cene ali na javni dražbi z zniževanjem izklicne cene. Ko sodišče presoja (izbira) kateri način je najbolj optimalen, mora upoštevati, da je namen vseh licitacijskih načinov enak: k licitiranju („tekmovanju“ za sklenitev pogodbe) pritegniti čim širši krog potencialnih kupcev in s tem doseči ugodnejše pogoje prodaje. Pri tem zakon ne določa, da bi bila prodaja na podlagi javne dražbe prioritetnejši način prodaje, saj daje možnost izbire med enim ali drugim načinom prodaje. Poudariti velja, da sta tako prodaja prek javne dražbe kot zbiranje ponudb, transparentna načina prodaje. Prav tako je pri obeh mogoče iztržiti najvišjo prodajno ceno. Načini prodaje, določeni v prvem odstavku 329. člena ZFPPIPP, so torej med seboj enakovredni. Pri presoji o tem kateri način bo v konkretnem primeru izbran, je potrebno upoštevati razmišljanje tipičnega (razumnega) potencialnega kupca, ki ga vodi pri odločitvi o ponudbi oziroma sprejetju ponujene cene pri posameznem načinu. Vsak razumen kupec želi kupiti premoženje za čim nižjo ceno, ki bo še vedno sprejemljiva za prodajalca in bo ugodnejša od cen, ki jih ponujajo drugi (konkurenčni) potencialni kupci. V obravnavanem primeru pa je po mnenju pritožnika potrebno upoštevati tudi obstoj pogodbene predkupne pravice na nepremičninah, ki so predmet prodaje.

9Predkupna pravica je enostransko oblikovalno upravičenje do nakupa stvari, ki se aktivira šele, ko lastnik stvari sprejme odločitev o prodaji stvari. S pogodbenim določilom o predkupni pravici se lastnik stvari (prodajalec) zavezuje, da bo predkupnega upravičenca obvestil o nameravani prodaji stvari določeni osebi ter o pogojih te prodaje ter mu ponudil, naj jo on kupi pod enakimi pogoji (507. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Pritožba ima prav, da je v ZFPPIPP uveljavljanje predkupnega upravičenja pri prodaji premoženja v stečajnem postopku urejeno pri prodaji na javni dražbi drugače kot pri zbiranju ponudb. Pri tem lahko predkupni upravičenec svoje upravičenje uveljavlja le na način, ki je določen v ZFPPIPP. Razlikovanje izhaja iz samih razlik pri enem in drugem načinu prodaje.

10Če se premoženje, ki je predmet predkupne pravice, prodaja na javni dražbi, mora upravitelj predkupnega upravičenca obvestiti o javni dražbi hkrati z objavo razpisa (prva alineja 1. točke drugega odstavka 347. člena ZFPPIPP). V obvestilu ga mora opozoriti, da lahko predkupno pravico uveljavi (samo) tako, da plača varščino in se udeleži dražbe. Če se predkupni upravičenec udeleži dražbe (in plača varščino), v rednih korakih dražbe ne sodeluje. Ko v naslednjem rednem koraku dražbe izklicane cene ne sprejme nobeden od dražiteljev, mora upravitelj predkupnemu upravičencu ponuditi, da premoženje kupi za ceno, ki jo je ponudil dražitelj, ki je v (zadnjem) rednem koraku sprejel najvišjo ceno. Če predkupni upravičenec sprejme to ceno, se dražba nadaljuje med dražiteljem, ki je uspel v zadnjem rednem koraku, in predkupnim upravičencem tako, da ima dražitelj pravico ponuditi višjo ceno v enem ali več izrednih korakih dražbe in predkupni upravičenec ponovno uveljaviti predkupno pravico za višjo ceno v vsakem od teh izrednih korakov dražbe (prva alineja 2. točke drugega odstavka 347. člena ZFPPIPP). Dražba se konča, bodisi ko dražitelj odstopi od nadaljnje dražbe bodisi ko predkupni upravičenec za ceno, ki jo ponudi dražitelj v zadnjem izrednem koraku dražbe, ne uveljavi predkupne pravice (druga alineja 2. točke drugega odstavka 347. člena ZFPPIPP).

11Če se premoženje, ki je predmet predkupne pravice, prodaja na podlagi zbiranja ponudb, mora upravitelj skleniti prodajno pogodbo z najboljšim ponudnikom pod odložnim pogojem, da predkupni upravičenec ne bo uveljavil predkupne pravice, in pod razveznim pogojem, ki se uresniči, če predkupni upravičenec uveljavi predkupno pravico (1. točka tretjega odstavka 347. člena ZFPPIPP). Predkupnega upravičenca mora obvestiti o nameravani prodaji in pogojih te prodaje tako, da mu pošlje besedilo prodajne pogodbe s smiselno enako vsebino, kot jo je poslal najboljšemu ponudniku. Hkrati mora upravitelj predkupnega upravičenca pozvati, da v 15 dneh po prejemu uveljavi predkupno pravico, in ga opozoriti na posledice (prenehanje predkupne pravice), če je v tem roku ne uveljavi (2. točka tretjega odstavka 347. člena ZFPPIPP). Predkupni upravičenec predkupno pravico uveljavi tako, da v 15 dneh po prejemu upraviteljevega poziva podpiše pogodb o in vrne podpisani izvod upravitelju in plača celotno kupnino (3. točka tretjega odstavka 347. člena ZFPPIPP, primerjaj tudi prvi in drugi odstavek 508. člena OZ).

12Ob vsem povedanem pa ni mogoče pritrditi pritožbi, da pomeni obstoj predkupne pravice na premoženju, ki se prodaja, tako okoliščino, ki bi utemeljevala izbiro zgolj javne dražbe. Način uveljavljanja predkupne pravice pri javni dražbi je sicer urejen drugače kot pri zbiranju ponudb, vendar slednje na najugodnejšo ceno ne vpliva tako kot to trdi pritožnik, saj je potrebno upoštevati tudi druge značilnosti vsakega posameznega načina prodaje, ki prav tako kot predkupno upravičenje vpliva na izbiro licitacijskega načina prodaje.

13Pri javni dražbi z zviševanjem izklicne cene (način, ki ga zasleduje pritožnik) je potencialnemu kupcu znana le najnižja, izklicna cena, po kateri je prodajalec pripravljen prodati premoženje. Zato javna dražba z zviševanjem cene potencialnega kupca ne sili k temu, da bi (vsaj v prvem koraku dražbe) ponudil višjo ceno od izklicne. Ker poteka v korakih, potencialnega kupca (dražitelja) tudi ne sili, da bi ponudil ceno, ki se približuje najvišji ceni, za katero bi bil pripravljen kupiti premoženje. Posamezen dražitelj bo namreč ponudil samo tako ceno, ki je za znesek koraka višja od cene, ki jo ponujajo preostali (konkurenčni) dražitelji. Zato je dosežena cena odvisna od števila dražiteljev in (resnosti) njihovega interesa za nakup ter je pogosto nižja od najvišje cene, za katero bi bil dražitelj, ki uspe na dražbi, v resnici pripravljen kupiti premoženje.

14Tudi pri javnem zbiranju ponudb je potencialnemu kupcu znana samo najnižja, ponovno izklicna cena, po kateri je prodajalec pripravljen prodati premoženje. Hkrati pa ne ve, kakšno najvišjo ceno so pripravljeni ponuditi preostali potencialni kupci. Drugače kot pri javni dražbi z zviševanjem izklicne cene, posamezen ponudnik za cene preostalih (konkurenčnih) ponudnikov zve šele, ko že odda svojo zavezujočo ponudbo in ko je ne more več zviševati. Prav slednje pa ga sili, da ponudi ceno, ki je enaka najvišji ceni, za katero je pripravljen kupiti to premoženje, ali zelo blizu tej ceni. Zato je okoliščina, da posamezen ponudnik ne ve, kakšno ceno so pripravljeni ponuditi preostali ponudniki (njegovi konkurenti pri nakupu premoženja), in da po oddaji ponudbe nima možnosti zvišati ponudbe, ključna prednost javnega zbiranja ponudb.

15Glede na opisane prednosti je javno zbiranje ponudb praviloma najprimernejši licitacijski način, saj lahko privede do višje kupnine. To velja zlasti takrat, kadar povpraševanje (število potencialnih kupcev) ni veliko,¹ kar bi veljalo tudi v primeru, kadar obstoji na predmetu prodaje predkupno upravičenje, predvsem če je predkupni upravičenec hkrati tudi najemnik predmeta prodaje (nepremičnin), saj slednje znižuje število potencialnih kupcev. Po drugi strani lahko ta okoliščina pri potencialnih investitorjih (kupcih) povzroči, da čim hitreje v postopku ponudijo najvišjo ponujeno ceno, saj si le na ta način zagotovijo možnost nakupa, kar pa vpliva na hitrejšo prodajo.

16Obstoj predkupne pravice zato po presoji višjega sodišča v obravnavanem primeru ne kaže na to, da bi bila javna dražba bolj primeren način prodaje od zbiranja ponudb, za kar se je po predlogu upravitelja odločilo sodišče prve stopnje, saj ima način prodaje z zbiranjem ponudb tudi nekatere druge prednosti, ki kažejo na najbolj optimalen način prodaje v konkretnem primeru. Da pa bi obstajale kakršne koli druge, konkretne pravno relevantne okoliščine, ki bi opravičevale drugačen način prodaje, kot ta, ki ga je predlagal upravitelj in mu je sodišče prve stopnje sledilo, pa pritožnik niti ne navaja.

17Neutemeljene so tudi pavšalne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejstvo, da gre za pogodbeno predkupno pravico in da obstaja bojazen, da bo ob sodelovanju stečajnega upravitelja in predkupnega upravičenca prišlo pri prodaji do zlorabe predkupnega upravičenja. Če upnik meni, da ima pogodbeno pridobljena predkupna pravica znake izpodbojnega dejanja, bi slednje moral pravočasno uveljavljati v drugih ustreznih postopkih, kar enako velja tudi za trditve o najemni pogodbi in višini najemnine, ki jo ima predkupni upravičenec sklenjeno s stečajnim dolžnikom. Pritožbene trditve glede možnosti zlorabe predkupnega upravičenja pa so povsem splošne in neizkazane, saj pritožnik ne navedene nobenega konkretnega dejstva, ki bi kazalo na to, da upravitelj sodeluje s predkupnim upravičencem na način, ki bi pomenil zlorabo. Pri tem višje sodišče pritrjuje tudi dejstvu, ki ga je v odgovoru na pritožbo izpostavil upravitelj, in sicer da premoženja v stečajnem postopku ne prodaja stečajni dolžnik, temveč upravitelj pod nadzorom sodišča, zato je s tem v zvezi pritožbeno neutemeljeno morebitno sklicevanje na način pridobitve pogodbene predkupne pravice, ki jo je najemnik pridobil s sklenitvijo pogodbe s stečajnim dolžnikom.

18Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje za način prodaje z zbiranjem ponudb kot najprimernejšega odločilo zato, ker gre za prodajo proizvodnih prostorov, ki so last dolžnika do celote, s čimer je v celoti sledilo upraviteljivemu predlogu. Glede na to, da se pritožnikove pritožbene teze, da bi bil način prodaje preko javne dražbe bolj primeren, niso izkazale za utemeljene, se pritoženo uveljavljene okoliščine izkažejo za nebistvene, zato se do njih sodišču tudi ni bilo potrebno posebej opredeljevati. Pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP zato po presoji pritožbenega sodišča ni podana.

19V zvezi s pritožbenimi trditvami, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe ZFPPIPP glede pridobivanja mnenja ločitvenega upnika, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik za pritožbo v tem delu nima pravnega interesa. Zaradi varovanja interesa ločitvenega upnika, da iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, prejme (prednostno) plačilo svoje terjatve v celoti oziroma v največjem mogočem delu, so v 345. členu ZFPPIPP določena nekatera posebna pravila za prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice. Če kupnina po plačilu stroškov v zvezi s prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, ne zadošča za celotno plačilo terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, mora sodišče za sklep o prodaji dobiti tudi mnenje ali soglasje ločitvenega upnika (drugi odstavek 345. člena ZFPPIPP). Če je premoženje predmet več ločitvenih pravic, mora sodišče pridobiti mnenje ali soglasje ločitvenega upnika, katerega ločitvena pravica je bila pridobljena prva, in ločitvenega upnika, katerega ločitvena pravica in drugi ali poznejši vrstni red če je skupni znesek terjatev, zavarovanih z ločitvenimi pravicami predhodnega vrstnega reda, manjši od vrednosti premoženja, ki se prodaja, ocenjene po likvidacijski vrednosti (sedmi odstavek 345. člena ZFPPIPP). Gre torej za tiste ločitvene upnike, za katere obstaja verjetnost, da bodo prejeli poplačilo iz prejete kupnine.

20Iz podatkov spisa in zemljiške knjige pri nepremičninah, ki so predmet prodaje po izpodbijanem sklepu izhaja, da ima na spornih nepremičninah ločitveno pravico priznanih več upnikov, pri čemer je pritožnik šele sedmi v vrstnem redu priznanih ločitvenih pravic. Poleg tega iz Končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 18. 5. 2016 (p. d. 111), ki je sestavni del sklepa o preizkusu terjatev z dne 23. 5. 2016 (p. d. 113) izhaja, da ima upnica Banka d. d., ki ima ločitveno pravico priznano kot prva, le-to priznano za terjatev v višini glavnice 579.060,73 EUR, v višini obresti 64.971,08 EUR in v višini stroškov 32,57 EUR. Iz istih podatkov izhaja tudi, da ima pred pritožnikom (kot peti v vrsti) na spornih nepremičninah priznano ločitveno pravico med drugim tudi upnik G. d. o. o. za zavarovano terjatev v višini glavnice 309.183,09 EUR, v višini obresti 34.144,03 EUR in v višini stroškov 1.299,89 EUR. Iz upraviteljevega odgovora na pritožbo izhaja, da je bila ocenjena likvidacijska vrednost nepremičnin 540.000,00 EUR, kar je tudi vrednost, ki jo je potrebno upoštevati pri pridobivanju mnenj ločitvenih upnikov po 2. točki sedmega odstavka 345. člena ZFPPIPP. Že zgolj navedena dejstva pomenijo, da v nobenem primeru sodišče prve stopnje v postopku prodaje spornih nepremičnin ni bilo zavezano k pridobitvi mnenja pritožnika. Zato pritožnik kot upnik tudi nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa iz tega razloga.

21Glede na vse navedeno izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in se izpodbijani sklep v zvezi s popravnim sklepom z dne 4. 11. 2020 potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

---------------------------------------

¹ dr. N. Plavšak, Prodaja premoženja v stečaju, Pravni letopis 2016, str. 19.