320. člen ZFPPIPP

Prodaja terjatev, ki jih ima stečajni dolžnik do svojih dolžnikov, predstavlja enega od načinov unovčevanja stečajne mase. Okoliščina, da je terjatev sporna, ne predstavlja ovire za njeno prodajo.

Pri prodaji premoženja stečajnega dolžnika je potrebno izhajati iz načela zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov, ki je temeljno načelo stečajnega postopka. Zato se v stečajnem postopku dosežejo najboljši pogoji za plačilo terjatev tako, da se izbere najoptimalnejši način prodaje ali najoptimalnejša kombinacija načinov prodaje. Temu ustreza tisti način prodaje, za katerega je ob upoštevanju značilnosti premoženja, ki je predmet prodaje in stanja na trgu najverjetneje, da bo z njim mogoče doseči najvišjo ceno in s tem čim boljše poplačilo upnikov. Pritožnica s sklicevanjem na zakonsko omejitev izhodiščne cene ne more uspeti, ker zakon sodišča ne omejuje pri določitvi izhodiščne cene, ki je višja od ocenjene vrednosti premoženja.

V stečajnem postopku se dosežejo najboljši pogoji za plačilo terjatev tako, da se izbere najbolj optimalen način prodaje, to je tisti, za katerega je ob upoštevanju i) značilnosti premoženja, ki je predmet prodaje, ii) stanja na trgu in iii) poslovno običajnih načinov prodaje premoženja enake vrste najverjetneje, da bo z njegovo uporabo mogoče doseči najvišjo ceno.

V postopku osebnega stečaja se stečajna masa unovči na več načinov, in sicer da se proda premoženje stečajnega dolžnika, izterja njegove terjatve oziroma opravi drug pravni posel za uresničitev premoženjskih pravic (320. člen ZFPPIPP). Nobeden od načinov nima prednosti pred drugim, saj je potrebno pri unovčenju slediti temeljnim načelom stečajnega postopka kot sta zagotavljanje najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP) in hitrost postopka (48. člen ZFPPIPP).

Unovčenje stečajne mase vključuje prodajo vsega premoženja stečajnega dolžnika, izterjavo njegovih terjatev in vsak drugi posel za uresničitev njegovih premoženjskih pravic (prvi odstavek 320. člena ZFPPIPP). Terjatev je premoženjska pravica, ki je v pravnem prometu. Predmet prodaje je lahko tudi sporna pravica.

Prodaja terjatev, ki jih ima stečajni dolžnik do svojih dolžnikov, predstavlja enega od načinov unovčevanja stečajne mase. Predmet prodaje je lahko tudi sporna terjatev.

Sodišče odloča o soglasju le k tistim pravnim poslom, ki so po vsebini upravljanja stečajne mase v smislu prvega odstavka 322. člena ZFPPIPP. Ostale odločitve pravno učinkovito sprejema že upravitelj sam. V predmetni sodni poravnavi ne gre za upravljanje stečajne mase temveč za unovčenje stečajne mase.

V stečajnem postopku se dosežejo najboljši pogoji za plačilo terjatev tako, da se izbere najbolj optimalen način prodaje, to je tisti, za katerega je ob upoštevanju značilnosti premoženja, ki je predmet prodaje, stanja na trgu in poslovno običajnih načinov prodaje premoženja enake vrste najverjetneje, da bo z njegovo uporabo mogoče doseči najvišjo ceno. Načini prodaje, določeni v prvem odstavku 329. člena ZFPPIPP, so med seboj enakovredni. Predkupna pravica je enostransko oblikovalno upravičenje do nakupa stvari, ki se aktivira šele, ko lastnik stvari sprejme odločitev o prodaji stvari. S pogodbenim določilom o predkupni pravici se lastnik stvari (prodajalec) zavezuje, da bo predkupnega upravičenca obvestil o nameravani prodaji stvari določeni osebi ter o pogojih te prodaje ter mu ponudil, naj jo on kupi pod enakimi pogoji. Pritožba ima prav, da je v ZFPPIPP uveljavljanje predkupnega upravičenja pri prodaji premoženja v stečajnem postopku urejeno pri prodaji na javni dražbi drugače kot pri zbiranju ponudb. Pri tem lahko predkupni upravičenec svoje upravičenje uveljavlja le na način, ki je določen v ZFPPIPP. Razlikovanje izhaja iz samih razlik pri enem in drugem način

Pri prodaji deleža na solastni nepremičnini gre za prodajo idealnega deleža nerazdeljene stvari, ne pa za posamezne, konkretne stanovanjske prostore. Predmet prodaje je ena šestina vsake od opredeljenih nepremičnin. Gre za solastnino na nepremičnini, ko je razdeljena lastninska pravica, ne pa stvar sama. Nepremičnine v naravi niso razdeljene, zato sodišče prve stopnje pravilno ni ugodilo ugovoru dolžnika in odločilo o tem, kaj idealni deleži predstavljajo v naravi, saj za ugotovitev, da so last dolžnika posamezni deli navedenih nepremičnin ni nobene podlage. Ker izpodbijani sklep ne pomeni ukrepa, ki bi pomenil izgubo doma, saj s sklepom ni bilo odločeno o izselitvi dolžnika (ali kogarkoli drugega) iz stanovanja ali stanovanjske hiše, presoja upravičenosti posega v dolžnikovo pravico do spoštovanja doma ni potrebna in je sodišče prve stopnje pravilno ni opravilo.

Upnik nima aktivne legitimacije za vložitev predloga za izdajo obveznega navodila upravitelju, o katerem bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sklepom. Razpolaganja s prejeto odškodnino višje sodišče ni ocenilo kot kršitve, ki bi utemeljevala ustavitev postopka odpusta obveznosti, ker jo je dolžnica porabila v dobri veri, ko se je zanesla na nasvet pooblaščenca. To pa še ne pomeni, da že zato ta znesek ne spada v stečajno maso.

Upnikova prej vknjižena zastavna pravica na nepremičnini učinkuje tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. Kasnejši pridobitelj lastninske pravice torej pridobi s hipoteko obremenjeno nepremičnino oziroma postane hipotekarni dolžnik, posledično pa tudi dolžnik v izvršilnem postopku. Drži pritožbena ugotovitev, da je bil predmetni izvršilni postopek že s smrtjo prvotnega dolžnika prekinjen. Prav tako drži, da se je nad zapuščino začel postopek stečaja zapuščine brez dedičev in da bi se izvršilni postopek tudi z začetkom stečaja zapuščine prekinil. Vendar pa navedeni prekinitvi postopka nastopita že ex lege in je sklep o prekinitvi le deklaratorne narave. Dejstvo, da v obravnavani zadevi sklep o prekinitvi ni bil izdan, tako na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva. Ni pomembno, da je hipotekarna dolžnica solastni delež na nepremičnini pridobila po začetku stečaja zapuščine, bistveno je, da je bila po podatkih zemljiške knjige solastnica v času izdaje izpodbijanega sklepa. Sodišče je upnikov odgovor na ugovor hipotekarnim dolžnikom vročilo šele hkrati z izpodbijanim sklepom, izpodbijano odločitev o zavrnitvi njihovega ugo

Vprašanje, ali je upnik upravičen do prevzema celotnega premoženja za poplačilo njegove terjatve, je odvisno od višine upnikove terjatve v razmerju do ocenjene vrednosti tega premoženja. Ker je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ugotovilo višino ocenjene vrednosti terjatve v znesku 123.705,53 EUR in višino pritožnikove terjatve v znesku 1,32 EUR (glavnica 0,92 EUR in obresti 0,40 EUR), kar predstavlja le 0,001067 % glavnice terjatve, ki jo pritožnik želi prevzeti, je evidentno, da bo pritožnik s prevzemom terjatve do družbe S.-Zagreb d. o. o. v celoti oziroma 100 % poplačan. S poplačilom njegove terjatve na podlagi izpodbijanega sklepa pa bo prenehala njegova terjatev do stečajnega dolžnika, s tem pa tudi status upnika. Tako se pokaže, da do presežka vrednosti terjatve nad višino svoje terjatve pritožnik ni upravičen.

Unovčenje stečajne mase vključuje prodajo vsega premoženja stečajnega dolžnika, izterjavo njegovih terjatev in vsak drugi posel za uresničitev njegovih premoženjskih pravic. Terjatev je premoženjska pravica, ki je v pravnem prometu. Predmet prodaje je lahko tudi sporna pravica, ki ji dolžnik delno ali v celoti nasprotuje. Okoliščina, da je terjatev sporna torej ne predstavlja ovire za njeno prodajo, ampak predstavlja tveganje za kupca take terjatve.

Upničina terjatev, ki je zavarovana z ločitveno pravico na dolžničini nepremičnini, je bila že v celoti priznana. Dolžnica zato navedbe, da ima upnica do nje zgolj terjatev v višini dveh zapadlih anuitet, ne more uspešno uveljavljati v pritožbi zoper sklep o prodaji nepremičnine.

Prodaja nepremičnine kot celote je urejena v 171.a členu ZIZ. Navedena določba predstavlja zakonsko podlago za prodajo nepremičnine kot celote tudi v primeru, ko je en solastnik v stečajnem postopku.

ZFPPIPP ureja položaj, ko predmet izvršbe hkrati predstavlja stečajno maso in predmet izvršbe, in razmerje med upnikom in dolžnikom, ki je hkrati stečajni dolžnik. Pritožnik pa ni v stečajnem postopku, zato po naravi stvari zanj določbe ZFPPIPP ne veljajo. Iz 280. člena ZFPPIPP jasno izhaja, da pride v poštev le v primeru, če je premoženje last stečajnega dolžnika. V četrtem odstavku 280. člena ZFPPIPP je tako predpisano, da se prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice iz 1. točke drugega odstavka tega člena, in plačilo terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, opravita v stečajnem postopku. V stečajnem postopku se lahko prodaja le premoženje stečajnega dolžnika (320. člen ZFPPIPP). V konkretnem primeru pa nepremičnina, s katero se nadaljuje izvršba, po stanju zemljiške knjige ne predstavlja premoženja stečajnega dolžnika, temveč premoženje realnega dolžnika, to je pritožnika.

ZFPPIPP ureja položaj, ko predmet izvršbe hkrati predstavlja stečajno maso in predmet izvršbe, in razmerje med upnikom in dolžnikom, ki je hkrati stečajni dolžnik. Pritožnik pa ni v stečajnem postopku, zato po naravi stvari zanj določbe ZFPPIPP ne veljajo. Iz 280. člena ZFPPIPP jasno izhaja, da pride v poštev le v primeru, če je premoženje last stečajnega dolžnika. V četrtem odstavku 280. člena ZFPPIPP je tako predpisano, da se prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice iz 1. točke drugega odstavka tega člena, in plačilo terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, opravita v stečajnem postopku. V stečajnem postopku se lahko prodaja le premoženje stečajnega dolžnika (320. člen ZFPPIPP). V konkretnem primeru pa nepremičnina, s katero se nadaljuje izvršba, po stanju zemljiške knjige ne predstavlja premoženja stečajnega dolžnika, temveč premoženje realnega dolžnika, to je pritožnika.

Izterjava terjatev stečajnega dolžnika je ena izmed glavnih nalog upravitelja. Upravitelj je zato terjatve dolžnika dolžan izterjevati, ne glede na to, v kakšnem razmerju je stečajni dolžnik s svojimi dolžniki. Pri tem prosto izbira sredstva, ki so mu na razpolago za čim hitrejšo izterjavo terjatev. Med drugim se lahko posluži tudi predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikovim dolžnikom.

Poziv upravitelja k privolitvi za prevzem premoženja mora za vsako vrsto premoženja, ki je predmet poziva, med drugim vsebovati tudi njegovo ocenjeno vrednost. Ta ne služi le davčnim namenom, pač pa tudi presoji morebitnega prevzemnika premoženja, ali je prevzem premoženja zanj ekonomsko upravičen, oziroma presoji, kolikšen del zneska terjatve ločitvenega upnika je krit s premoženjem, ki je predmet ločitvene pravice. Ocenjena vrednost premoženja tudi v primeru izročitve nepremičnine (iz katere ima upnik pravico do ločenega poplačila svoje terjatve) upniku, je torej namenjena ugotovitvi, v kolikšnem delu vrednost upnikove terjatve presega vrednost premoženja, iz katerega ima upnik prednostno poplačilno pravico, in torej v kolikšnem znesku je njegovo terjatev treba obravnavati kot nezavarovano.

Zaradi enakega obravnavanja vseh zapustnikovih upnikov (prim. 415. člen ZFPPIPP) z začetkom stečaja zapuščine preneha pravica posameznega upnika uveljavljati svojo terjatev (neposredno) do zapustnikovega dediča (drugi odstavek 350. člena v zvezi s petim odstavkom 416. člena ZFPPIPP). Hkrati nastane pravica zapuščine (stečajne mase kot premoženja z omejeno pravno subjektiviteto – prim. prvi odstavek 414. člena ZFPPIPP), ki jo v imenu stečajne mase uveljavlja upravitelj, od zapustnikovih dedičev zahtevati plačilo teh terjatev (tretji odstavek 350. člena v zvezi s petim odstavkom 416. člena ZFPPIPP). Če je bil zapuščinski postopek že pravnomočno končan (kot v tem primeru), spadajo v stečajno maso terjatve do dedičev za zapustnikove dolgove po 142. členu ZD (1. točka prvega odstavka 418. člena ZFPPIPP).