329. člen ZFPPIPP

Temeljno načelo postopkov po ZFPPIPP je doseči čim višje poplačilo upnikov ob upoštevanju realnih okoliščin trga in časa, dolžnost upravitelja pa zagotoviti čimprejšnje in čimbolj učinkovito unovčenje premoženja v korist vseh upnikov. Tudi če bi teoretično obstajala možnost nekoliko višje prodajne cene v prihodnosti, bi jo v praksi izničili stroški skladiščenja in nadaljnje razvrednotenje plovila. Prav zato ZFPPIPP ne zasleduje idealizirane maksimalne vrednosti v abstraktnem smislu, temveč optimalno unovčenje glede na konkretne okoliščine.

Čeprav iz določbe 1. točke drugega odstavka 346. člena ZFPPIPP izhaja, da se za prodajo premoženja, navedenega v prvem odstavku 346. člena ZFPPIPP, ne uporablja določba prvega odstavka 329. člena ZFPPIPP, po kateri se pogodba o prodaji premoženja stečajnega dolžnika lahko sklene samo na podlagi javne dražbe, spletne javne dražbe ali zavezujočega zbiranja ponudb, če ni v petem odstavku tega člena drugače določeno, pa navedeno še ne pomeni, da premoženja iz prvega odstavka 346. člena ZFPPIPP ni dopustno prodajati na način iz prvega odstavka 329. člena ZFPPIPP, če se ob uporabi takšnega načina prodaje, glede na lastnosti predmeta prodaje in druge okoliščine, pričakuje večji izkupiček od prodaje.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je javna dražba z zviševanjem izklicne cene najprimernejši način prodaje glede na vrsto premoženja, ki je predmet prodaje. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, je sledilo predlogu upraviteljice, zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Primarno določeni načini prodaje dolžnikovega premoženja so med seboj enakovredni. Kateri način bo upravitelj predlagal, je odvisno od njegove ocene glede na splošne in specifične dejanske okoliščine posameznega primera. Pritožnica ne more uspeti zgolj z očitkom, da nasprotuje določeni izklicni ceni. Gre za oceno možne cene, ki bo plačana. Zato je ocenjena vrednost izhodišče v postopku prodaje. Cena, za katero je v resnici (v konkretnih okoliščinah) mogoče prodati premoženje, pa se izoblikuje na podlagi konkretnih ponudb, ki jih zainteresirani kupci dajejo na javni dražbi. Izklicna cena, ki jo določi sodišče, predstavlja le znesek, pri katerem se draženje začne, ne pa tudi končne dosežene cene. V postopku osebnega stečaja sodišče s sklepom o prodaji lahko naloži dolžniku zgolj izpraznitev in izročitev stanovanja ali družinske stanovanjske hiše

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da nezavezujoče zbiranje ponudb ni način prodaje premoženja. Načini prodaje premoženja stečajnega dolžnika so opredeljeni v 329. členu ZFPPIPP (in sicer javna dražba, spletna javna dražba ali zavezujoče zbiranje ponudb, prim. prvi odstavek cit. člena). Če so bili javna dražba, spletna javna dražba ali postopek zavezujočega zbiranja ponudb neuspešni, se pogodba o prodaji tega premoženja lahko sklene tudi na podlagi neposrednih pogajanj s kupcem, ki je svojo ponudbo dal v postopku nezavezujočega zbiranja ponudb iz drugega odstavka 328. člena tega zakona.

Institut zlorabe stečajnega postopka kot izjema od originarne pridobitve lastninske pravice brez možnosti izpodbijanja se je razvil v sodni praksi predvsem v primerih, ko so s prodajo v stečaju oškodovali lastnika - ko se je torej prodajala tuja stvar ali stvar, ki je izven pravnega prometa (npr. pripadajoče zemljišče, izvenknjižna lastninska pravica ...). Gre za že obstoječe pravno varovane pravice. V tem primeru pa ne gre za to, ampak za to, da tožnica ni mogla kupiti nepremičnin po ceni, ki jo je sama ponudila, zaradi uveljavljanja (v stečajnem postopku ustanovljene) predkupne pravice s strani toženke, ki naj bi jo ta pridobila neupravičeno. Samo dejstvo, da je toženka z ustanovitvijo najemne pogodbe predlagala tudi ustanovitev predkupne pravice oz. je najem pogojevala s predkupno pravico, še ne utemeljuje zlorabe stečajnega postopka, še manj, da bi upravitelj in toženka k temu pristopila z namenom izigravanja oz. oškodovanja tožnice. V konkretnem primeru, ko je predkupno pravico (s soglasjem stečajnega sodišča) ustanovil stečajni upravitelj med stečajnim postopkom in ve za njen obstoj ter je dolžan povabiti upravičenca v postopek prodaje, je neutemeljeno skliceva

Sodna praksa je povsem enotna glede tega, da je mogoče drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP uporabiti v primeru, ko je stečajni dolžnik izključni lastnik stanovanjske hiše, ki se prodaja; v drugih primerih pa se to pravilo uporablja le, ko sta oba solastnika stanovanjske hiše v postopku osebnega stečaja in se skupna stanovanjska hiša hkrati prodaja v obeh postopkih. Pritožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da mora stanovanje izprazniti v treh mesecih in se zavzema za bolj življenjsko in socialno obravnavo zahteve za izpraznitev. Čeprav višje sodišče razume težko situacijo, v kateri se je pritožnik znašel s svojo družino, pa pojasnjuje, da je tri mesečni rok za izselitev iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP zakonski rok. To pomeni, da ga sodišče ne more določiti drugače, prav tako tudi ne podaljšati, ne glede na okoliščine, ki jih pritožnik navaja. Ker je drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP kogentna zakonska določba, sodišče nima diskrecijske pravice, da v zvezi z izpraznitvijo nepremičnine odloči kakorkoli drugače. Prav tako pa ne more naložiti upraviteljici, da z dolžnikom sklene najemno pogodbo. Odločitev, ali bo nepremičnino stečajnega dolžnika oddal v najem, je

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku, da je predmet prodaje do te mere nesubstanciran, da onemogoča učinkovito izjasnitev. Držijo pritožbene navedbe o izostanku trditev, katere terjatve so predmet prodaje in na kakšni pravni podlagi temeljijo, kot tudi kakšen konkretno je tožbeni zahtevek, tj. glavnica, obresti in stroški. Pritožnik pravilno opozarja tudi, da bi moral biti poleg sklepa objavljen tudi predlog upravitelja, na katerem navedeni sklep temelji. V skladu z 2. točko prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP je na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti treba zaradi varnosti pravnega prometa, seznanitve javnosti ter uveljavljanja pravic upnikov in drugih udeležencev postopka zaradi insolventnosti objaviti vse sklepe, izdane v glavnem postopku zaradi insolventnosti, skupaj s predlogom, na podlagi katerega je sodišče izdalo sklep (razen v cit. določbi izrecno navedenih sklepov, med katerimi ni sklepa o prodaji).

Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj meni, da je prodaja na javni dražbi najprimernejši način, je povsem pavšalna. Določba 329. člena ZFPPIPP določa načine prodaje in sicer se pogodba o prodaji premoženja stečajnega dolžnika lahko sklene samo na podlagi javne dražbe, spletne javne dražbe ali zavezujočega zbiranja ponudb. Sodišče prve stopnje je tako odločilo v skladu z zakonsko predvidenimi načini prodaje.

V stečajnem postopku pogodbenih predkupnih pravic, ki niso vpisane v javne knjige, ni mogoče uveljavljati. Sodišče mora pri odločanju o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe presoditi tudi, ali je upravitelj pri izvedbi načina prodaje, določenega s sklepom, ravnal v skladu s pravili o izbiri najugodnejše ponudbe. Da bi sodišče lahko opravilo to presojo, mora upravitelj predlogu za soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe predložiti zapisnik o poteku javne dražbe oziroma pri neposredni prodaji poročilo o oddanih ponudbah v postopku nezavezujočega zbiranja ponudb in o poteku pogajanj s ponudniki.

Stališče pritožnice, da bi bilo v primeru prodaje nepremičnine na podlagi javne dražbe zagotovljeno, da bi predkupna upravičenka nepremičnino lahko kupila za 2.838,00 EUR, je zmotno. Tudi v primeru prodaje na podlagi javne dražbe z zviševanjem izklicne cene v sklepu o prodaji določena izklicna cena predstavlja začetno ceno, s katero se postopek prodaje začne, nato pa tekom dražbe zvišuje, z namenom, da se doseže čim večji izkupiček od prodaje in s tem čim višje poplačilo upnikov dolžnice.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo kot način prodaje izbrati zavezujoče zbiranje ponudb. Primarno določeni načini prodaje dolžnikovega premoženja iz prvega odstavka 329. člena ZFPPIPP so namreč med seboj enakovredni. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo razlogom, s katerimi je upraviteljica pojasnila, zakaj šteje prodajo na javni dražbi z zviševanjem izklicne cene kot najprimernejšo. Tega zgolj nasprotovanje določenemu načinu prodaje ne more izpodbiti. Ker dolžnik ni navedel nobenih dejstev ali okoliščin, zaradi katerih meni, da bi bilo v konkretnem primeru zavezujoče zbiranje ponudb ustreznejše, višje sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da bo način prodaje z javno dražbo kar v največji meri udejanil na eni strani pravico upnikov do čim boljšega poplačila in na drugi strani zaščitil dolžnika, da bodo njegovi dolgovi kar v največji meri poplačani.

V stečajnem postopku se dosežejo najboljši pogoji za plačilo terjatev tako, da se izbere najbolj optimalen način prodaje, to je tisti, za katerega je ob upoštevanju i) značilnosti premoženja, ki je predmet prodaje, ii) stanja na trgu in iii) poslovno običajnih načinov prodaje premoženja enake vrste najverjetneje, da bo z njegovo uporabo mogoče doseči najvišjo ceno.

Načeloma sicer drži trditev upnice, da služnost stanovanja predstavlja omejitev (so)lastninske pravice na nepremičnini, ki znižuje vrednost nepremičnine. Vendar pa je treba v stečajnem postopku, poleg načela hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP), upoštevati tudi načelo zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP). Po dveh neuspešnih javnih dražbah sodišče prve stopnje, po mnenju pritožbenega sodišča, z opisanim znižanjem izhodiščne cene uspešno išče ravnovesje med navedenima načeloma.

Po določbi 329. člena ZFPPIPP je premoženje stečajnega dolžnika dovoljeno prodati na kateregakoli od mogočih licitacijskih načinov, in sicer: z zavezujočim zbiranjem ponudb, na javni dražbi z zviševanjem izklicne cene ali na javni dražbi z zniževanjem izklicne cene. Ko sodišče izbira, kateri način je najbolj optimalen, mora upoštevati, da je namen vseh licitacijskih načinov enak: k licitiranju („tekmovanju“ za sklenitev pogodbe) pritegniti čim širši krog potencialnih kupcev in s tem doseči ugodnejše pogoje prodaje. Pri tem zakon ne določa, da bi bila prodaja na podlagi javne dražbe prioritetnejši način prodaje, saj daje možnost izbire med enim ali drugim načinom prodaje. Tako prodaja prek javne dražbe kot zbiranje ponudb sta transparentna načina prodaje. Prav tako je pri obeh mogoče iztržiti najvišjo prodajno ceno. Načini prodaje, določeni v prvem odstavku 329. člena ZFPPIPP, so torej med seboj enakovredni.

Prodaja terjatev, ki jih ima stečajni dolžnik do svojih dolžnikov, predstavlja enega od načinov unovčevanja stečajne mase. Predmet prodaje je lahko tudi sporna terjatev.

Spletne javne dražbe kot načina prodaje ZFPPIPP (še) ne določa, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Predviden pa je kot način prodaje v Predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-H; EVA-2016-2030-0030 z dne 30. 11. 2021). Spletna (elektronska) javna dražba ne predstavlja le tehnike prodaje, kot to meni pritožnik, temveč tudi način prodaje, ki mora biti določen z zakonom, tako kot je to v izvršilnem postopku.

Vsak način prodaje in vsaka cena je zgolj pričakovana projekcija; v naprej pa ni mogoče napovedati, po kateri ceni bi bilo mogoče premoženje najbolje unovčiti. To pomeni, da ni mogoče slediti povsem posplošenemu pritožnikovemu nasprotovanju prodaje po ceni, za kakršno je prodajo predlagala upraviteljica na podlagi cenitve pooblaščenega ocenjevalca, ki ji je sledilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

Procesna predpostavka o pozivu ločitvenega upnika naj poda mnenje o prodaji premoženja dolžnika mora biti izpolnjena, če kupnina po plačilu stroškov v zvezi s prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, iz prvega odstavka tega člena ne zadošča za celotno plačilo terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico (drugi odstavek 345. člena ZFPPIPP). Če je premoženje predmet več ločitvenih pravic iz prvega odstavka tega člena, pridobi sodišče mnenje ločitvenega upnika, katerega ločitvena pravica je bila pridobljena prva (1. točka sedmega odstavka 345. člena ZFPPIPP). Mnenje ločitvenega upnika, katerega ločitvena pravica ima drugi ali poznejši vrstni red, pa pridobi sodišče le, če je skupni znesek terjatev, zavarovanih z ločitvenimi pravicami predhodnega vrstnega reda manjši od vrednosti premoženja, ki se prodaja, ocenjene po likvidacijski vrednosti (2. točka sedmega odstavka 345. člena ZFPPIPP). Glede na skupni znesek terjatev upnika A. d. o. o. in ocenjeno likvidacijsko vrednost nepremičnine (premoženja, ki je predmet ločitvene pravice), je več kot očitno, da kupnina po plačilu stroškov v zvezi s prodajo tega premoženja ne bo zadoščala niti za celotno plačilo terjatev zav

Po stališču pravne teorije in sodne prakse ni zakonske ovire, da se prodaja ne bi mogla opraviti s kombinacijo načinov prodaje, torej tudi s kombinacijo zavezujočega zbiranja ponudb in javne dražbe. Za pravilno razumevanje namena pravil o prodaji premoženja stečajnega dolžnika je treba izhajati iz načela zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP). Izhajajoč iz namena ZFPPIPP sledi ugotovitev, da zakon ne prepoveduje različnih kombinacij licitacijskih načinov prodaje, saj lahko prav kombinacija pripomore k najoptimalnejši prodaji premoženja.