VSL Sodba I Cp 194/2021

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku v roku osmih dni 400,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2020 dalje do plačila (I) in pravdne stroške v višini 78,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II), v preostalem delu (glede izvršilnih stroškov v znesku 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2020 dalje do plačila), je tožbeni zahtevek zavrnilo (III).

2Toženec v pritožbi navaja, da izpodbija sodbo v zavrnilnem delu zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter da sta mu bili kršeni pravici do enakega varstva pravic in nepristranskega sojenja iz 22. in 23. člena Ustave. Tožnik je tožbi zatrjeval, da je uporabil Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v večstanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli, ki določa metodologijo za delitev in obračun stroškov za ogrevanje, in da so odjemalci tisti lastniki, ki so priključeni na skupnem odjemnem mestu na vročevodni sistem in skupaj predstavljajo 100 % delež. To pomeni, da so odjemalci vsi etažni lastniki v večstanovanjski stavbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo drugače, ko navaja, da toženec ni predložil dokazov glede drugačnega pravnega položaja ostalih treh etažnih lastnikov (A. A., B. B. in C. C.), kar pa ne drži. Toženec je zatrjeval, da navedeni etažni lastniki niso odjemalci toplote, ker so se odločili, da se na sistem ne priključijo in s tem ne postanejo solastniki skupnih delov in naprav, ki so namenjeni skupnemu oskrbovanju s toplotno energijo na skupnem odjemnem mestu. Ta navedba ni bila prerekana, sodišče je ni ustrezno povzelo in tudi ne obrazložilo. Toženec je predložil pogodbo, iz katere izhaja, da se ogrevanje deli po ogrevalni površini na vse stanovalce, torej tudi na lastnike vseh etažnih enot v večstanovanjski stavbi. Obveznosti teh treh etažnih lastnikov izhajajo iz pogodbe o medsebojnih razmerjih, pri čemer tožnik ni imel te pogodbe. Tožnik tudi ni dokazal obstoja pogodbe o dobavi toplote s tožencem. Sodišče se ni opredelilo do prenosa koncesije s strani nekdanjega koncesionarja D. d.o.o. na tožnika. Toženec je zatrjeval, da koncesijska pogodba ni veljavna. Sodišče se je opredelilo do prenosa koncesije po 43. členu Odloka o dejavnosti in koncesij za lokalno gospodarstvo in javno službo, oskrbe s toploto na območju Občine X, namesto da bi se opredelilo do prenosa koncesije iz podjetja D. d.o.o. na tožnika. Ko je družbi D. d.o.o. koncesija prenehala, so prenehale vse pogodbe te družbe z uporabniki. Zgolj dejstvo, da je objekt priključen na odjemno mesto ne zadostuje. Na podlagi 43. člena Odloka o dejavnosti in koncesij za lokalno gospodarsko javno službo oskrbe s toploto na območju Občine X sodišče ni moglo utemeljevati prenosa koncesije, ki jo je pridobilo podjetje E. d.d. na tožnika F. d.o.o. Podani so elementi ničnosti koncesijske pogodbe, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče se sklicuje na sodbo VSL I Cp 1111/2020, ki je ni v bazi Vrhovnega sodišča. Tožnik iz teh razlogov ni aktivno legitimiran.

3O pritožbi zoper sodbo v postopku v sporu majhne vrednosti odloča sodnik posameznik (peti odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne glede na določbo prvega odstavka 458. člena ZPP senat sodišča druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6Pritožbeno sodišče glede na določbo prvega odstavka 458. člena ZPP ni upoštevalo pritožbenih trditev, s katerimi toženec izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in tudi ne kršitev, na katere opozarja pritožba. Tožencu nista bili kršeni ustavni pravici do enakega sodnega varstva (22. člen Ustave) in pravica do sodnega varstva (23. člena Ustave). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, opredelilo pa se je do vseh odločilnih dejstev, ki sta jih navajali stranki, v sodbi pa tudi ni medsebojnih nasprotij.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se izdani računi nanašajo na ogrevanje večstanovanjske stavbe na naslovu Cesta 1, X,¹ ki ima skupno odjemno mesto, da preko odjemnega mesta poteka možnost odjema toplote za merilno mesto toženca, da je bila v času, iz katerega izhajajo vtoževani računi, stavba priključena na distribucijsko omrežje za prenos toplote, da tožnik na območju Občine X izvaja gospodarsko javno službo oskrbe s toplotno energijo, da je toženec etažni lastnik v stavbi, da ni bila sklenjena med etažnimi lastniki pogodba, ki bi drugače porazdelila stroške ogrevanja, kot to določa 115. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da se pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače in da je tožnik na tak način obračunal stroške tožencu.

9Toženec je z nakupom stanovanja vstopil v pravni položaj njegove pravne prednice, ki je podpisala Pogodbo o vzdrževanju skupnih naprav za centralno ogrevanje z dne 14. 10. 2002, iz katere izhaja, da je pravna prednica toženca s skupnega mesta odjemala toplotno energijo, zato je toženec vstopil v obstoječa pravna razmerja glede sistema skupnega ogrevanja, kar pomeni, da ni odločilno, da toženec ni koristil toplotne energije, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje,² zato je toženec dolžan izpolniti pogodbeno obveznost in plačati sorazmerni del stroškov dobave toplotne energije.³

10Pri sklepanju pravnih poslov s tretjimi osebami upravnik nastopa v imenu in za račun etažnih lastnikov, razen če SZ-1 ali pogodba o opravljanju upravniških storitev ne določa drugače (prvi odstavek 68. člena SZ-1). Upravnik je dolžan ob podpisu pogodbe izročiti dobavitelju storitev seznam etažnih lastnikov, ki vsebuje ime in priimek etažnega lastnika, naslov, številko stanovanja, velikost stanovanja in druge podatke, ki so potrebni za opravljanje storitve dobavitelja, ter delilnik stroškov med etažnimi lastniki (tretji odstavek 68. člena SZ-1).

11Pri sklepanju pravnih poslov s tretjimi nastopa upravnik v imenu in za račun etažnih lastnikov, kar pomeni, da imajo v takem primeru dejanja upravnika pravni učinek (le) za etažne lastnike. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pravdni stranki v postopku nista zatrjevali, da stavba nima upravnika oziroma da obstaja pogodba, ki bi drugače, kot to določa zakon uredila opravljanje upravniških storitev. Tožnik je zatrjeval, da je obračun izdelal v skladu s posredovano evidenco upravnika stavbe,⁴ toženec pa ni dokazal nasprotnega. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da toženec ni dokazal konsenza o drugačni porazdelitvi stroškov sistema skupnega ogrevanja, pri čemer toženec ne izpodbija skupne površine stavbe in površine njegovega stanovanja.⁵

12Pravilne so materialnopravne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je možnost odstopa od pogodbe o dobavi toplote izključena v primeru zahteve posameznega odjemalca toplote na skupnem odjemnem mestu,⁶ s tem, da toženec ni izkazal, da je izstopil iz sistema skupnega ogrevanja ali da bi sklenil nov sporazum o spremembi rabe skupnih delov, ki ni odvisen od velikosti solastniških deležev etažnih lastnikov v smislu določb drugega odstavka 29. člena SZ-1 in 115. člena SPZ. V postopku ni bilo dokazano, da bi tožnik obračunal tožencu stroške na drugačen način, kot to določata navedeni zakonski določbi oziroma da bi obračunal večji obseg stroškov, ker ni zaračunal stroškov drugim etažnim lastnikom oziroma etažnim lastnikom, ki niso v sistemu skupnega ogrevanja. Sodišče prve stopnje je tožencu pravilno pojasnilo, da mora sporna razmerja urediti med etažnimi lastniki in doseči spremembo rabe skupnih delov povezanih s sistemom skupnega ogrevanja.

13Iz teh razlogov pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da navedbe toženca o drugačnem pravnem položaju treh ostalih etažnih lastnikov, nimajo vpliva na vtoževano obveznosti, ki jih ima toženec do tožnika.⁷ Protispisna je pritožbena navedba, da tožnik ni oporekal trditvam toženca, glede obračuna stroškov tem trem etažnim lastnikov, saj je v odgovoru na prvo pripravljalno vlogo na ta dejstva odgovoril.⁸

14Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da tožnik ni aktivno legitimiran. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju v tem delu sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje.⁹ Prepričljivo je bilo ugotovljeno, da je tožnik na podlagi koncesije Občine X opravlja dejavnost lokalne gospodarske javne službe distribucije oziroma oskrbe s toploto na območju občine, da je to dejavnost dejansko opravljal in dobavljal toplotno energijo na skupno odjemno mesto stavbe (tudi) v vtoževanem obdobju, kar potrjuje koncesijska pogodba z dne 4. 7. 2014, ki je bila sklenjena na podlagi upravne odločbe Občine X. Pritožbeno sodišče tudi sprejema razloge sodišča prve stopnje, zaradi katerih niso izkazane nepravilnosti pri prenosu koncesijske pogodbe, sklicuje pa se tudi na razloge iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1111/2020 z dne 30. 10. 2020,¹⁰ ki je bila izdana med istima strankama o istovrstnem zahtevku za plačilo stroškov ogrevanja stavbe.¹¹ Tudi če ne bi bila sklenjena pisna pogodba, plačilna zaveza toženca obstaja na podlagi petega odstavka 21. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjema toplote iz distribucijskega omrežja Občine X, ki določa, če med dobaviteljem toplotne energije in uporabnikom ni bila sklenjena pisna pogodba, se šteje, da je bila sklenjena z dnem dobave in koriščenja toplote, če se kljub temu prične z odjemom toplote.¹² Toženec ni zatrjeval, da bi upravnik oziroma da bi etažni lastniki, ki so lastniki sistema skupnega ogrevanja, odstopili od pogodbe o dobavi toplotne energije oziroma da bi zahtevali sklenitev nove pogodbe s tožnikom oziroma da etažni lastniki niso koristili tožnikove storitve v zvezi z dobavo toplotne energije stavbi oziroma da bi tej dobavi nasprotovali.

15Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Ker je bila pritožba zavrnjena, je bil s tem zavrnjen tudi toženčev zahtevek za plačilo pritožbenih stroškov, zato poseben izrek v tem delu ni potreben.

¹ V nadaljevanju stavba.
² Podrobneje glej 13. tč. - prvi odstavek na strani 8 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
³ Podrobneje glej 13. tč. - drugi odstavek na strani 7 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
⁴ L. št. 26.
⁵ Podrobneje glej 16. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
⁶ Podrobneje glej 14. in 15. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
⁷ Podrobneje glej 16. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
⁸ L. št. 41-43.
⁹ Glej 5.-7. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
¹⁰ Toženec v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da se je sklicevalo na sodbo I Cp 1111/2020, ki ni v BAZI VS RS, čeprav je v tej (identični) pravdni zadevi nastopal kot toženec.
¹¹ Sklicevanje na obrazložitev sodbe, ki je izdana v paralelnem postopku, ni kršitev postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP - vendar pod pogojem, da je šlo za postopek med istima strankama (in da je bila sodba, na katero se sodišče sklicuje, izdana istočasno) – Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, letnik 2009, stran 311.
¹² Podrobneje glej 13. tč. - drugi odstavek na strani 7 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.