UPRS Sodba I U 1983/2020-26

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad (v nadaljevanju toženka) zavrnil zahtevo za verifikacijo, ki jo je vložila tožnica glede neizplačane stare devizne vloge, št. knjižice ali računa ..., odločeno pa je tudi bilo, da v postopku niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je toženka navedla, da je 13. 12. 2016 prejela tožničino zahtevo za verifikacijo. Na podlagi podatkov, ki jih je tožnica posredovala toženki in na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je toženka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), je toženka ugotovila, da je bil imetnik devizne vloge na dan 31. 12. 1991 A.A.. Na podlagi dedovanja je bila devizna vloga v celoti prenesena na tožnico. Tožnica je k vlogi priložila devizno knjižico št. ..., iz katere je razvidno, da je vsa sredstva na knjižici 23. 4. 1998 prenesla na posebni privatizacijski račun in da je bila devizna vloga omenjenega dne saldirana, saj je bilo stanje 0,00 DEM. Tudi na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je toženka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, je bilo ugotovljeno, da je bila predmetna devizna vloga prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BIH, kar potrjujejo tudi dokazila, ki so bila priložena zahtevku. V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZNISESČP neizplačana stara devizna vloga ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov države delovanja podružnice prenesena na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

2Toženka je v postopku odločila po skrajšanem postopku na podlagi prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Določbe ZUP se v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP, razen če ni v tem zakonu določeno drugače, uporabljajo v postopku verifikacije. Ker je že iz zahteve tožnice razvidno, da so bila sredstva devizne vloge št. ... v celoti prenesena na posebni privatizacijski račun, kar potrjujejo tudi podatki Agencije za privatizacijo v Federaciji BIH, ki jih je toženka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, toženka ugotavlja, da se predmetna zahteva za verifikacijo ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo in jo je zato treba zavrniti.

3Tožnica v tožbi navaja, da ima terjatve do Ljubljanske banke po devizni knjižici št. ..., kar potrjuje tudi izpis Zavoda za plačilni promet Federacije Bosne in Hercegovine, ter da je bil znesek po tej devizni knjižici prenesen na poseben privatizacijski račun. Poudarja, da je toženka ravnala napačno, ko je postopek izvedla po skrajšanem postopku, saj je to vplivalo na možnost pravilnega in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po mnenju tožnice namreč njena terjatev izpolnjuje pogoje iz zakona. Prenos terjatev na podlagi devizne vloge pri Ljubljanski banki na poseben račun v njeni matični državi je bil urejen v Zakonu o ugotavljanju in izvršitvi terjatev v postopku privatizacije (Uradni list Federacije BiH - FBiH, št. 27/97, 8/99, 45/00, 54/00, 32/01, 27/02, 57/03, 44/04, 79/07, 65/09, 48/11 in 111/12), pri čemer pa je bilo za 3. člen, 7. člen, 11. člen in 18. člen tega zakona, ki so med drugim urejali vprašanje deviznih vlog, s sklepom Ustavnega sodišča FBiH z dne 9. 3. 2001 (Uradni list FBiH št. 7/01) ugotovljeno, da nasprotujejo 1. členu Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic ter členu IIA.2 (1)(k) in amandmaju št. 5 Ustave FBiH. Na podlagi prej navedenega zakona so FBiH in njene entitete sprejemale zakone, ki so urejali izvajanje pravic, zagotovljenih v postopku privatizacije, pri čemer pa so bile terjatve iz starih deviznih vlog pri Glavni podružnici Sarajevo iz teh pravic izvzete. Varčevalci Banke zato v FBiH na plačilo svojih terjatev niso mogli računati. Stanje 0,00 DEM v varčevalni knjižici ne ustreza dejanskemu stanju, saj varčevalci svoje terjatve po kasnejših zakonskih predpisih in sklepih Ustavnega sodišča niso mogli uporabiti za namene, predvidene v 5.a in 18. členu Zakona o načinu ugotavljanja in izvršitvi terjatev v postopku privatizacije. Sprememba stanja v varčevalni knjižici na stanje 0,00 je bila izvršena s strani Glavne podružnice Sarajevo, ki za to ni imela ne pooblastila ne zakonske podlage, zato ta vpis spremembe ni verodostojen. Ob tem je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) jasno potrdilo, da obstaja izključna odgovornost Republike Slovenije za dolg Banke do svojih varčevalcev. Dejstvo, da zakon na podlagi predpostavke, da so bile njihove terjatve poravnane s strani druge države, omejuje možnosti številnih varčevalcev za uresničitev njihovih pravic, odpira vprašanje skladnosti tega zakona z Ustavo RS in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Tožnica zato predlaga, da sodišče preuči možnost izvedbe postopka ocene ustavnosti takšne zakonske rešitve. Glede na to, da je pravičnost v tej zadevi odvisna od pravičnosti v drugi državi, tožnica predlaga še, da sodišče od pristojnih organov zahteva podatke o pomembnih pravnih predpisih v FBiH. Dodaja še, da je glede na 2. člen in 3. člen ZNISESČP neizplačana devizna vloga sestavljena iz glavnice, pogodbenih obresti do 31. 12. 1991, obrestne mere po stopnji 6 % za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 1992, obrestne mere po stopnji 1,79 % za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2015 in obresti po stopnji, ki se plača za vloge gospodinjstev čez noč za obdobje po 1. 1. 2016. V postopku ni bil ugotovljen skupni znesek terjatev tožnice, ampak so bili podatki Zavoda za plačilni promet FBiH samovoljno izenačeni s skupnim zahtevkom terjatev tožnice. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in spremeni sklep, tako da se tožnici v celoti prizna zahtevani znesek, podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

4V odgovoru na tožbo toženka uvodoma poudari, da je bistvena pravna podlaga za predmetno zadevo drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. V nadaljevanju obširno povzame konkretne ugotovitve postopka v obravnavanem primeru. Tožnica je sama že v svoji vlogi, t.j. na standardnem obrazcu zahteve za verifikacijo stare devizne vloge, pod točko V izrecno navedla, da so bila denarna sredstva 23. 4. 1998 prenesena na »jedinstveni račun«. Toženka pa je v danem primeru tudi lahko postopala v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZUP, saj je bilo možno dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla in predložila tožnica v svoji zahtevi (zlasti kopije devizne knjižice in potrdila Zavoda za plačilni promet Federacije BiH), poleg tega pa je enako stanje zadeve izhajalo iz uradnih podatkov, ki jih je pridobila sama toženka. Predlaga zavrnitev tožbe.

5Sodišče je o tožbi zoper izpodbijano odločbo že odločilo s sodbo I U 96/2018-11 z dne 27. 8. 2018, s katero je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče RS na podlagi revizije tožene stranke s sklepom X Ips 32/2020 z dne 11. 11. 2020 sodbo I U 96/2018-11 z dne 27. 8. 2018 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da odločitev temelji na napačni uporabi materialnega prava ter posledično napačni presoji pravilnosti izvedenega postopka. Sodišče zato v ponovnem postopku presoja pravilnost izpodbijane odločitve, sledeč stališču Vrhovnega sodišča RS v citiranem sklepu.

6Tožba ni utemeljena.

7Izpodbijana odločitev je bila izdana na podlagi določb ZNISESČP. Ta določa način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 6064/08, z dne 16. julija 2016 (v nadaljevanju Zadeva Ališić in ostali), pri čemer se po izrecni določbi 1. člena tega zakona ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

8Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je opredeljena v 2. členu tega zakona. Po tej določbi je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Banke, Glavne podružnice Sarajevo ali Glavne filijale Zagreb na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. 12. 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma, zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Banke ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. 12. 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek 2. člena). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe (drugi odstavek 2. člena). Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

9Med strankama ni sporno, da so bila sredstva, ki jih je imela tožeča stranka na deviznih vlogah pri Glavni podružnici Sarajevo, prenesena na njen JPR pri Agenciji za privatizacijo. Sporno pa je, ali se stara devizna vloga, prenesena na JPR (pri čemer tožeča stranka trdi, da je Glavna podružnica Sarajevo ta prenos izvedla brez njenega pooblastila), šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP oziroma ali so okoliščine prenosa pravno relevantne za to presojo.

10Iz že citiranih zakonskih določb ZNISESČP izhaja, da Republika Slovenija s tem zakonom za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali prevzema izpolnitev obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred tem prišlo do prenosa sredstev iz računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke, Banka pa nima obveznosti, da jo izplača. Republika Slovenija po ZNISESČP ni prevzela izpolnitve tistih obveznosti Banke, ki so prenehale pred njegovo uveljavitvijo. Zakon namreč izrecno ne uvaja odgovornosti oziroma obveznosti Republike Slovenije za tiste devizne vloge imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

11Podlaga za prenos sredstev tožeče stranke na njen JPR je bil Zakon o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije. Zato po presoji sodišča v tem primeru ni pravne podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke.

12Tudi sodba ESČP v Zadevi Ališić in ostali oziroma njen 147. odstavek ne predstavlja neposredne podlage za odločanje. Republika Slovenija je bila dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in ostali na podlagi 46. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Kar zadeva ostale varčevalce, je ESČP Republiki Sloveniji v 146. odstavku te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor slednja, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018.

13Sodišče dodaja, da se položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in ostali¹ bistveno razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališić in ostali so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (ter s tem preoblikovana v druge vrste premoženja – certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). Da je njihov položaj drugačen, izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi utemeljitev odgovornosti Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico Banke ter zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela država na delovanje Banke, ESČP v 125. odstavku zaključi, da je Republika Slovenija (op. sodišča: ne pa tudi Banka) kršila 1. člen Protokola št. 1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom. Prav tako je kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek). Je pa v 147. odstavku obrazložitve sodbe ESČP poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH.

14Sodišče tako sodi, da je Republika Slovenija s sodbo v Zadevi Ališić in ostali zaradi njenega vpliva na Banko spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima ta do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki – ki torej še imajo terjatve do Banke. V tem primeru in v primerih z enakimi dejanskimi okoliščinami pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države (vključno z ravnanjem entitet FBiH, ki naj bi po navedbah tožeče stranke v zakonih, ki so jih sprejele za izvrševanje Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije, iz tega izvrševanja izvzele stare devizne vloge pri Glavni podružnici Sarajevo), ki so izven njenega vpliva, tožena stranka namreč ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena točke ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke, zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH. Na sprejem teh predpisov niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi v Zadevi Ališić in ostali določilo ESČP.

15Tožeča stranka še trdi, da je izpodbijana odločitev napačna, ker ne upošteva, da je do prenosa z devizne vloge na JPR prišlo brez njene volje oziroma pooblastila.

16Kot je presodilo Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 (in sklepu X Ips 37/2020 z dne 11. 11. 2020 v obravnavani zadevi), ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.'' Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če pa Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.²

17Sodišče še dodaja, da je neutemeljen tudi tožbeni očitek glede bistvene kršitve pravil postopka in posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Po 1. točki prvega odstavka 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Organ torej ne more odločiti po skrajšanem ugotovitvenem postopku takrat, ko je treba opraviti določeno dejanje v postopku. V takšnem primeru mora izvesti posebni ugotovitveni postopek. Razlika med postopkoma je v tem, da je mogoče v skrajšanem ugotovitvenem postopku dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega dejanja postopka in je takšno dejanje tudi za uveljavitev ter zavarovanje strankine pravice in pravne koristi odveč.³

18Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožeča stranka zahtevi za verifikacijo priložila devizno knjižico, iz katere izhaja, da so bila vsa sredstva na njej dne 31. 5. 1999 prenesena na JPR in da je bila devizna vloga saldirana, saj je bilo na njej stanje 0,00 DEM. To dejstvo med strankama ni sporno. Glede na navedeno pravno odločilno dejstvo so bili izpolnjeni pogoji za ravnanje tožene stranke po skrajšanem postopku v skladu s 1. točko prvega odstavka 144. člena ZUP.⁴

19Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, naj prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti, saj je presodilo, da izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na JPR, iz poplačilne sheme, ni v neskladju z Ustavo RS in tudi ne z EKČP. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča.⁵ Prav tako ni sledilo tožnikovemu predlogu za pridobivanje informacij o relevantnih predpisih v FBiH. Ti namreč, kot je sodišče pojasnilo v 20. točki obrazložitve zgoraj, na odgovornost tožene stranke za poplačilo tožnikove neizplačane stare devizne vloge ne morejo imeti vpliva.

20Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

21Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (to je, da so bila sredstva s predmetne devizne vloge prenesena na JPR), ni sporno, je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 sodišče odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka namreč v tem postopku, tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje (to je, da so bila sredstva prenesena brez pooblastila oziroma vednosti in volje), resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku⁶. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.⁷ Tak je tudi obravnavani primer.

22Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ ki je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka.
² Glej sodbo X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 in sklep X Ips 32/2020 z dne 11. 11. 2020.
³ Kerševan, Erik; Androjna, Vilko: Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 251.
⁴ Tako tudi VSRS v sklepu X Ips 32/2020 z dne 11. 11. 2020, točka 16 obrazložitve.
⁵ Glej X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, točka 18 obrazložitve in X Ips 17/2020 z dne 11. 11. 2020, točka 13 obrazložitve.
⁶ Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge
⁷ Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge