VSL Sodba I Cp 331/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je toženec zaradi razveze zakonske zveze dolžan vrniti darilo, to je polovični delež parcel, in izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri tem deležu vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnica (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka).

2Tožnica se pritožuje iz vseh zakonsko dopustnih razlogov zoper celotno sodbo. Navaja, da je sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo opredelilo pravno podlago vračila darila iz drugega odstavka 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), potem pa je odločalo po drugi pravni podlagi, to je o skupnem premoženju, zato je sodba v nasprotju sama s seboj in protispisna. Ker se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem vrnitve darila, bi v okviru materialnoprocesnega vodstva moralo stranki seznaniti, da bo obravnavalo skupno premoženje, da bi lahko podali dodatne navedbe. Pritožba obširno izpodbija dokazno oceno glede vprašanja, ali je bila med strankama sklenjena darilna pogodba, ali pa sta uredili medsebojna razmerja iz naslova skupnega premoženja. Toženec v zvezi s slednjim niti ni podal ustrezne trditvene podlage, tožnica pa je tekom postopka navedla, da nista urejala skupnega premoženja, saj bi v tem primeru uredila tudi ostalo premoženje, kot so premičnine, motorna vozila, denar in živali. Tožnica navaja, da je vsa leta prispevala k skupnemu premoženju, saj je bila zaposlena. Delala je na kmetiji in v gospodinjstvu, skrbela za otroke, prispevala pa je tudi polovični delež nepremičnin. Z darilno pogodbo je tožencu podarila nepremičnine, ki predstavljajo njeno posebno premoženje, čemur toženec ni oporekal. Ponavlja, da je bila darilna pogodba sklenjena zgolj in izključno iz razloga, ker ji je toženec rekel, naj mu v znak ljubezni podari nepremičnine. To je storila, saj je pričakovala, da bosta ostala poročena do konca svojih dni, v hiši živela kot mož in žena ter imela urejeno družinsko življenje z dvema hčerkama. Tožnica navaja, da je dokazala, da je šlo za sklenitev darilne pogodbe in nobene druge. Ker je kavza odpadla, bi sodišče moralo njenemu zahtevku ugoditi. Na koncu navaja, da je opozorila na napako pri zapisu parcele 245/4, k. o. X, kar v izreku sodbe ni upoštevano. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni in njen zahtevek prizna, podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3Toženec predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je zatrjevala, da je z darilno pogodbo z dne 13. 6. 2016 (A3) tožencu (svojemu takratnemu zakoncu) podarila svoj polovični delež nepremičnin, katere ji mora na podlagi 84. člena ZZZDR vrniti, glede na to, da je zakonska zveza razpadla, posledično pa je odpadla kavza daritve. Toženec je v odgovoru na tožbo ugovarjal, da premoženje, ki je bilo podarjeno in katerega tožnica zahteva nazaj, ne predstavlja njenega posebnega premoženja, ampak skupno premoženje (zdaj že bivših zakoncev) ter sporna pogodba ne predstavlja darila, ampak ureditev razmerij iz naslova skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje si je zato postavilo vprašanje, ali pogodba predstavlja darilo, kot zatrjuje tožnica, ali pa gre za pogodbo, s katero sta bivša zakonca uredila medsebojna razmerja iz skupnega premoženja.¹ Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje tožnici ni verjelo, da je s tožencem sklenila sporno pogodbo v dokaz njune ljubezni in z namenom, da bosta srečno živela do konca svojih dni, saj je ugotovilo, da se je tožnica v tej pogodbi po svoji volji za vselej odpovedala stanovanjski pravici v stanovanjski hiši, ki je bil njun skupen dom. Ugotovilo je tudi, da sta si zakonca z delom in posojilom na podarjenih nepremičninah zgradila stanovanjsko hišo in gospodarska poslopja, ukvarjala sta se s konjerejo in kmetijstvom, tako da sta nepremičninam, ki sta jih dobila v dar, povečala vrednost. Nepremičnine, katere tožnica zahteva nazaj, zato predstavljajo njuno skupno premoženje in tožnica tožencu ni podarila nekaj iz svojega posebnega premoženja. Iz teh razlogov je zahtevek zavrnilo ter se ni še bolj podrobno opredeljevalo glede nagiba in odpadle podlage (kavze) daritve zaradi razpada zakonske zveze.

6Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu.

7Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila z odločbama Vrhovnega sodišča RS (VSRS) II Ips 29/16 in II Ips 23/18 do tedaj veljavna sodna praksa glede obveznosti vračanja daril po 84. členu ZZZDR spremenjena. Pravno mnenje VSRS z dne 21. in 22. 12. 1987 ni bilo več zavezujoče ter je bil avtomatizem vračanja večjih daril, razen običajnih, ob razpadu zakonske zveze odpravljen. Zavzeto je bilo stališče, da je ravno kavza tista, ki je ključnega pomena za presojo, ali je darilno pogodbo po razvezi zakonske zveze mogoče preklicati ali ne, in da je darilo možno preklicati le, če je bila kavza daritve (poglavitni razlog zanjo) „vera v dosmrtno skupno življenje“. Zato je treba abstraktno kavzo preklicljivega darila iz 84. člena ZZZDR očistiti vsega, kar se ne tiče te vere, preklic po 84. členu ZZZDR ne bo utemeljen, kadar kavza darila ne korenini v specifični zakonski „veri v dosmrtno skupno življenje“, marveč vsebuje številne druge primesi ali druge primesi celo prevladujejo. V sodni praksi tudi ni sporno stališče, da zakonec kot darovalec lahko drugemu zakoncu kot obdarjencu daruje samo svoje posebno premoženje, ne pa njunega skupnega premoženja (dokler deleža na skupnem premoženju nista določena). Če je bila darilna pogodba sklenjena za premoženje, ki je v tistem trenutku predstavljalo skupno premoženje zakoncev in ne posebnega premoženja enega od zakoncev, to pomeni, da darila med zakoncema sploh ni bilo in posledično zakonec, ki je daroval, s preklicem darilne pogodbe in zahtevkom za vrnitev darila po 84. členu ZZZDR ne more uspeti.² Nadalje je enotno stališče sodne prakse, da vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje enega ali drugega zakonca, če je bilo tako obsežno, da je premoženje spremenilo identiteto, povzroči transformacijo posebnega premoženja v skupno premoženje zakoncev, vložek posebnega premoženja enega ali drugega zakonca pa vpliva na višino deležev zakoncev na skupnem premoženju. V takem primeru ni mogoče uporabiti 84. člena ZZZDR, ki je podlaga za vračilo nesorazmernega darila zaradi razveze zakonske zveze, pač pa darovalec ob ugotavljanju deležev na skupnem premoženju uveljavlja vrednost darila kot svoj vložek k skupnemu premoženju.³

8Med pravdnima strankama ni sporno, da so toženčevi sorodniki v letu 2006 z darilno pogodbo (A5) vsakemu od njiju podarili polovico nepremičnin, to je več parcel, z namenom skupnega življenja in ustvaritve družine. Ni sporno, da sta si na teh nepremičninah, ki so tvorile domačijo, zgradila hišo, več poslopij, ter se ukvarjala z rejo konj in kmetijstvom. Pritrditi gre zato tožencu, da se je njuno (podarjeno) posebno premoženje prelilo v z delom in denarnimi sredstvi ustvarjeno skupno premoženje ter je s tem spremenilo identiteto. Ugotovitev sodišča je v tem delu pravilna, pritožbene navedbe, da premoženje, ki ga je tožnica podarila tožencu, še vedno predstavlja njeno posebno premoženje in da toženec temu ni oporekal,⁴ pa materialnopravno zmotne in s tem neutemeljene. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da toženec ni podal trditvene podlage o vlaganjih, saj med pravdnima strankama ni bilo sporno in je tožnica v tožbi izrecno navedla, da sta na v letu 2006 podarjenih nepremičninah postavila hišo in več poslopij ter se ukvarjala z rejo konj in kmetijstvom. Tudi sicer je pritožba v tem delu v nasprotju sama s seboj, saj tožnica v njej navaja tudi, da je k skupnemu premoženju prispevala polovični delež svojega posebnega premoženja.

9Za pravilno se izkaže odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica tožencu ni podarila nekaj iz svojega posebnega premoženja, ampak mu je podarila skupno premoženje, česar pa ni mogla storiti, saj gre za skupno lastnino in premoženje, ki še ni bilo razdeljeno. Navedeno pomeni, da darila med zakoncema v konkretnem primeru sploh ni bilo, zato ga tožnica ne more zahtevati nazaj na podlagi 84. člena ZZZDR. Ob povedanem je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek pravilno zavrnilo. Pritožbeno sodišče dodaja, da ni sporno, da je bilo pravdnima strankama s strani toženčevih sorodnikov podarjenih več nepremičnin (parcel), prav tako je v sporni darilni pogodbi navedenih več parcel. Tožnica ni podala trditev, da morebiti na kateri od teh parcel s tožencem nista zgradila hiše in poslopij ter se ukvarjala z rejo konj in kmetijstvom, kar bi lahko podala po toženčevem ugovoru, da nepremičnine, ki so navedene v darilni pogodbi, predstavljajo skupno premoženje. Sodišče prve stopnje zato ni smelo uradoma, izven trditvene podlage strank, ugotavljati, ali katera parcela, ki je zajeta v sporni darilni pogodbi, še vedno predstavlja tožničino posebno premoženje, ki ga je darovala tožencu. Zato pravilno ni ugotavljalo morebitne delne (ne)preklicljivosti darilne pogodbe.

10Ne glede na to, da je sodišče tožničin zahtevek po vračilu darila zavrnilo, ima tožnica na razpolago tožbo na ugotovitev skupnega premoženja in deležev na njem, kjer bo lahko svoje posebno premoženje uveljavljala v okviru svojega deleža na skupnem premoženju.

11Ob povedanem so nerelevantne preostale pritožbene navedbe glede pomanjkljive dokazne ocene o tem, ali je šlo za darilno pogodbo ali za sporazumno ureditev (delitev) skupnega premoženja in glede odpadle kavze daritve ter pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja. Odgovarjati tudi ni bilo treba na navedbe v odgovoru na pritožbo o tem, ali se je dopustno odpovedati pravici do preklica darila.

12Zmoten zapis številke parcele glede na zavrnitev zahtevka ni bistven, tožnica pa ima pred sodiščem prve stopnje na razpolago predlog za izdajo popravnega sklepa.

13Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14Tožnica s pritožbo ni uspela, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato nosita vsak svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP).

¹ 7. točka obrazložitve.
² VSRS II Ips 134/2018 in II Ips 29/2016.
³ VSRS II Ips 191/2018, VSL II Cp 238/2020, I Cp 1457/2019, II Cp 3357/2012, I Cp 3237/2011 in VSM I Cp 1091/2017.
⁴ Kot pojasnjeno v 5. točki zgoraj, je toženec tem trditvam oporekal v odgovoru na tožbo.