VSL Sklep VII Kp 50955/2019

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo zasebno tožbo zasebne tožilke B. B. zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da je zasebna tožilka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca.

2Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec zasebne tožilke iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v „ponovno sojenje“ pred drugim sodnikom posameznikom. Na pritožbo je odgovoril obdolženec in predlagal njeno zavrnitev.

3Pritožba je utemeljena.

4Po proučitvi pritožbenih navedb in razlogov izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni ugotovitvi pritožnika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je podano nasprotje med izrekom in razlogi izpodbijanega sklepa, hkrati pa so razlogi izpodbijanega sklepa o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju.

5Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ob opravi materialnega preizkusa zasebne tožbe le-to zavrglo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, torej ker dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, medtem ko se jedrni del razlogov izpodbijanega sklepa v tč. 4 do 7 nanaša na presojo dejanskega stanja obravnavane kazenske zadeve, s tem pa na razlog za zavrženje zasebne tožbe po 4. točki prvega odstavka 277. člena ZKP (ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe). Kot pravilno opozarja pritožnik, ti razlogi presegajo celo presojo utemeljenega suma in pravzaprav pomenijo razloge za izrek oprostilne sodbe zaradi pomanjkanja dokazov po 3. točki 358. člena ZKP, kar predstavlja prekoračitev pooblastil sodišča v fazi predhodnega preizkusa zasebne tožbe, saj je takšno presojanje pridržano za fazo glavne obravnave.

6Z isto absolutno bistveno kršitvijo je obremenjena tudi sama obrazložitev izpodbijanega sklepa, saj je podano precejšnje nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih. Tako je sodišče prve stopnje v tč. 2, 3 ter v sklepni tč. 8 obrazložitve navedlo, da je zasebno tožbo zavrglo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, ker opis kaznivega dejanja v zasebni tožbi ne vsebuje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja razžalitve, niti zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja, medtem ko se glavnina obrazložitve izpodbijanega sklepa v tč. 4 do 7, kot že pojasnjeno, ne ukvarja s presojo opisa kaznivega dejanja v zasebni tožbi, temveč se razlogi v tem delu nanašajo na ugotavljanje (ne)dokazanosti kaznivega dejanja obdolžencu.

7Ugotovljena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka je zahtevala ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8Predlogu pritožnika, da se zadeva vrne v „ponovno sojenje“ pred drugega sodnika posameznika, višje sodišče ni sledilo, saj je uporaba procesne določbe, ki pritožbenemu sodišču omogoča vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek pred drugega sodnika posameznika oziroma pred spremenjen senat, pri odločanju o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje izključena (četrti odstavek 392. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep ni pritožbe.